Evo, oživljam staro temo...
Opažam, da sem pred 5imi leti že pisala v to temo, pa moram reči, da se je moje mnenje glede kriz mal spremenilo... Ne pomaga mi več recimo glasba, včasih mi clo poslabša vse skupaj, ker do nekih veselih komadov mi v času krize ni, žalostni pa povzročijo, da se začnem sama seb smilt..
Kar zares pomaga je pa to, da stvari mal prespim, vsaj čez noč in je drug dan že vse drugače..
No razlog, zakaj oživljam tole temo, je pa ta, da se še mal razgovorite o tem

Pa tudi ta, da je eden od takih kriznih dnevov pri meni danes.
V tem tednu, sem izvedela za dve smrti in me je totalno potolklo, sploh ne vem če je to normalno, ker teh dveh oseb sploh nisem poznala, približno poznam samo bližnje in si sploh ne morem predstavljati kako jim je.. In potem se začnem spraševati to in ono in začnem spoznavati, da nesreča nikoli ne počiva in potem razmišljam še o tem, da se staram in da se starajo moji starši in da se bomo v bližnji prihodnosti razšli vsak v svoj konc (jaz po svoje, brata po svoje..) in ne bomo več skupaj sedeli v dnevni sobi zvečer pred in si skupaj ogledali filma, ali pa posedeli v kuhinji in debatirali.. saj bomo, vendar bo vse drugače..
Haloo?? Je normalno, da gre ta kriza tkooo daleč? S tem, da ta kriza je zadnje čase kar pogosta.. Verjetno zato, ker se bliža pomembna prelomnica v mojem življenju - jaz pa prelomnic resnično ne maram, četudi so pozitivne... rada imam ustaljene stvari..
Kako se ostale soočate s prelomnicami... in krizami - čeprav se je nekaj že pisalo o tem..