94 replies to this topic

[Špela]

Tistim, ki pa ne eno in ne drugo, pa UŽIVAJTE V ŽIVLJENJU!

pozdravljam še eno trezno glavo! tao, izrekam ti tut prisrčno dobrodošlico na forumu! še na mnoge prispevke! :occasion5:

[TAO]

HVALA HVALA!

[_M_]

Tud jst vedno bolj dvomim v to, da bo kdaj imela otroke..in s tem sploh nisem obremenjena, mogoče zato, ker imam tudi partnerja, ki nima (več) želje po otrocih.
Lahko se pa to spremeni, seveda, ampak trenutno tako razmišljam.
Pod "kariero" pa tudi ne razumem neke hude službe oz. da bi delala po cele dneve samo zato, da bom imela nevemkolk denarja.
Predstavljam si življenje s partnerjem, v katerem se posvečava drug drugemu, sama sebi in če bom prišla do te službe, za katero se izobražujem, mislim, da mi bo prav lepo.

[Estera]

Tudi jaz se še ne vidim z otroki...ni nobene želje po njih (čeprav se moja žlahta zgraža, da je joj...seveda vse sestrične že poročene in zibale) ma, boli me joy. Se pa ful vidim poročeno, z luškano službo, pa da oba še malo uživava brez obveznosti do otrok. K me bo prjel, da bi kaj mela, mi bo pa itk že biološka ura odklenkala.

[lala]

Jaz se pa vidim z lepo sluzbico in mozem ki me ljubi(upam da bo to zdajsnji fant,oblubu je da me bo zarocil prej ali slej Drugac si pa zelim enega otroka tam nekje pri 30ih.Zakaj ne?Saj je fajn experimentirat ne res,rada bi imela otrokeca katerega bi zibala in mu kupovala cotike in se vedno zmotila pri velikosti Sem ze sama po sebi taki otroski tip k cvili ko vidi bebiko in se pogovarja v baby jezikom.Ampak do 30ih bom pa zivljenje uzivala in mirno spala.

[bellini]

Mah jaz sem tudi mislila, da sem totalno nesposobna kar se otrok tiče...potem je pa letos nastal taki baby boom v familiji in pri sosedih( skupaj 4), da se otrokom nisem mogla izognit in sem jih tudi pazla malo. Se zelo hitro vključi materinski instinkt, pa čeprav sem stara "komaj" 20. Prej sem se jih na velik krog izogibala, ker sem se bala, da bom kaj polomla
Otroka si sigurno želim ampak ne zdaj, ker nočem, da za njega skrbijo moji starši, pa še trenutni fant ni najbolj primeren (je še sam bolj otročji). Drugače pa ne mislim za vsako ceno imet otroka, če nebo partner pravi. To pa upam, da bo tam nekje okoli 30 leta...

[callista]

Prej sem se jih na velik krog izogibala, ker sem se bala, da bom kaj polomla

Ej, jst isto! Sploh je nism upala prijeti (od sestrične hčerko, ko je bla še čisto majhna takoj po rojstvu), ker sem se bala, da bom kej narobe naredila. Bom rajš počakala na svojega.

[_M_]

Hm, men je pa prov smešno, ko vidim svoje prijateljice, kako se navdušujejo ob pogledu na kake otročke in poslušam: "joj, kako so luštni, jest bi tud imela..". Nevem, vedno jim rečem, da imeti otroka ni sam to, da greš z njim ven in mu kupuješ cunjce, ampak men bi to pomenilo en čisto drug način življenja, vse se obrne na glavo, tukaj je odgovornost do otroka...To, da se greš malo šetat okol je meni čist "postranska" stvar, bolj mam pred očmi vse obveznosti, nevem.
Pač nisem materinski tip, res ne. In poznam velik staršev z enim otrokom, ki pravjo: Nobenga več.
Itak da pa je tu še druga stran, to je samo moje mnenje.

[DiLeMa]

Pri 19ih še ne razmišljam tako daleč naprej, vendar pa si nekoč želim imet tudi svojega otroka, v bistvu najraje dva. Mislim, da se da ustvarit uspešno kariero in družino, ampak si moraš oboje res želet. Moji mami čisto lepo uspeva, da je 'working mom' in je kljub temu odlično vzgojila dve hčeri.

Je pa res, da ni vsak za starša in tisti, ki se ne čuti 'ustvarjenega' za to nalogo, bolje da jih nima in v tem ne vidim nič slabega ... smo si pač različni.

Sama se drugače izredno dobro razumem z otroci in sem ob njih sproščena, pa tudi sestrično že nekaj let velikokrat pazim in se imava vedno super.

Mislim pa, da se je treba najprej razživet in si nato ustvarit neko stabilnost in dobre pogoje, šele nato pride na vrsto otrok ... pri meni bo to pomoje okoli tridesetega leta.

[callista]

Z mojim dragim sva se pred kratkim pogovarjala, koliko otrok naj bi imela. Jst sm za dva, on bi jih imel pa najmanj tri. Halo, narest jih je izi, vn spravit pa malo težje. Tko da ne vem, kje bova našla kompromis.

[bellini]

Z mojim dragim sva se pred kratkim pogovarjala, koliko otrok naj bi imela. Jst sm za dva, on bi jih imel pa najmanj tri. Halo, narest jih je izi, vn spravit pa malo težje. Tko da ne vem, kje bova našla kompromis.

lol Eh vsi fantje so navdušeni nad več otroci, pol pa prvi pride, se pa skirejo Mene bolj moja kolegica skrbi, ki jih želi imet 5 in to same punčke -> ona je ena izmed 5 punc v njihovi družini; pa naj še kdo reče, da jabolko ne pade daleč od drevesa. In njena mama je sodnica-> res pravi primer kako lahko kariero združiš z materinstvom

[žeula]

Jst se strinjam s tistimi, ki pravte, da se more vsak sam odločet. Ful se mi zdi nesmiselno, da se za otroka odločeš, samo zato, da ga kao maš, da ti folk ne teži, ker je taka navada al pa, da poskrbiš, da na starost ne boš samo. Otroka si moreš želet iz vsega srca in, če si ga ne - ja, pač ga nimaš! Tko, kt vsi ne bomo mel česa druzga, tko pač eni ne bojo mel otrok. :brave:

Moj plan je tak: nardim fax, potem si najdem službo in mam otroke... aja, nekje je še poroka. :love3: Med faxom ne bi mela otroka, mogoče med absolventom. In tut sebe si zdj (pr 20ih) ne predstavlam kt mamico. Upam pa, da nekoč bom mela družino (3 otroci -->) in, da bom tut uspešna na profesionalnem področju. :male: :female:

[Ana]

Moj plan je bil vedno: najprej kariera, da si zagotoviš lepo prihodnost (zadovoljiš tako finančne potrebe, kot potrebe po produktivnosti, uspehu, samodokazovanju...) potem pa otroci, da ti to prihodnost še polepšajo ...

se podpišem

Jas tut..

[hudička]

Moj plan je bil vedno: najprej kariera, da si zagotoviš lepo prihodnost (zadovoljiš tako finančne potrebe, kot potrebe po produktivnosti, uspehu, samodokazovanju...) potem pa otroci, da ti to prihodnost še polepšajo ...

se podpišem

Jas tut..

komi čakam na male #hudičke"
ampak pred tem morem posskrbet še za bodočega atija, pa sm neodvisna finančno pa tko pol pa pride vse to

kdor pa noče met otrok pa tut ok
vsak naj dela tako kot želi
vem kako hudo je ko majo napačni ludje otroke
potem lepše da jih nimajo

[Estera]

Jaz se pa vidim z lepo sluzbico in mozem ki me ljubi(upam da bo to zdajsnji fant,oblubu je da me bo zarocil prej ali slej

Uh, jst pa nočem te "kao oblube" nkol več slišat. Edini tip, s kerim sem se res želela poročit, mi je 3 leta to flancal, da čaka na lepo priložnost zaroke,na koncu, k naj bi se skupi preselila, je pa povedal, da ni za resno zvezo

Otrok pa tut ne želim (niti se nikoli ne raznežim, ko jih vidim), ker sama ne poznam pojma stabilne družine, in ne vem, če se sploh sposobna dat pravo ljubezen. Zagotovo pa ne bom enemu malemu frocku uničla življenje sam zato, da ga mam, potem pa ne bom znala skrbet zanjga in bi ga imela kot neko "breme". Če bom kdaj zares začutla pravo željo, ja, drugače pa ne. Je pa zanimiv, da otroci se pa lepijo name.

[lala]

Uh, jst pa nočem te \"kao oblube\" nkol več slišat. Edini tip, s kerim sem se res želela poročit, mi je 3 leta to flancal, da čaka na lepo priložnost zaroke,na koncu, k naj bi se skupi preselila, je pa povedal, da ni za resno zvezo

Je pa zanimiv, da otroci se pa lepijo name.

Mah to zarad tega ker res ni za resno zvezo..hotu se je se 'zdivjat' tako kot recejo.Saj bo tisti pravi prisu
glede otrok pa..hm mogoce si pravi cukr za njih - jagoda

[Suse]

Ok, jst sem stara 22 (halo, kak cajt hitr teče...). Vedno sem govorila, da ne bom imela otrok, nikoli se mi jih ni luštalo, pred dobrimi 6 leti sem spoznala tipa s katerim sem začela hodit. Rekla bom tako, vedno bolj pa čutim željo da bi imela čer par let jih kar nekaj. Sama sem edinka, v otroštvu tudi nisem bila najbolj srečna. Želim pa si, da ko bi mela otroke (želim si jih nekje 4), da bi ostala doma in jih lahko vzgajala, vsaj prvih nekaj let. Vendar si najprej želim ustvarit pozicijo v podjetju in se tam ustalit nato pa bi imela otročke en za drugim...

Kar mi je zanimivo, ne želim se poročiti. Da živima s tipom skupaj mi je kul in se mi zdi da ne rabim nekega papirja, ki bi naju vezal skupaj. Morda tega nočem tudi zaradi tega, ker takih cerkvenih tradicionalnih reči nimam preveč rada.

Glede na to kaj je napisala Carmen... To mi je prav bad, ker mi je tak kot da poslušam babico, ki govori, da ne vem kakšno je življenje ali da nisem še prav začela žvet itd. Pač bedarija. Nimam še otrok, v mestu imam stanovanje, ki si ga z mojim dragim sama plačujema, hkrati redno študirava in 8 ur/dan delava. Po pravici povedano mi je velikokrat škoda, ker niso moji starši iz mesta , ker ne morem žvet doma, ker so stroški veliki itd. veliko ljudi izrabi takšne prilike, da živijo pri starših in si recimo ne rabijo ali pa ne morejo kupiti stanovanja/hiše. Vendar nekatere takšnje ljudi tudi občudujem. Veliko različnih generacij pod eno streho.

Res je da smo bolj mlečne kot so bili morda naši straši pred 20-mi leti, ampak, mislim da je tukaj velik razlog družba oz. to da si dandanes prisiljen it študirat(posledica pa je PODALJŠANO OTROŠTVO), da boš nato dobil dobro službo oz. če jo boš sploh dobil. Včasih je 3 letna poklicna šola bila zadosti, včasih je bilo prosti delovnih mest ogromno.

Ne vem, morda sem zašla, hočem pa reči, da vsak izmed nas je nekaj doživel drugega/hudega za razliko od nekoga in ni merila, ki bi pravilo, da če pa si to pa to doživel veš kaj je življenje.

[AnYa_r]

Dora zlo lepo si to napisala se popolnoma strinjam!

[Tanjci]

Kar mi je zanimivo, ne želim se poročiti. Da živima s tipom skupaj mi je kul in se mi zdi da ne rabim nekega papirja, ki bi naju vezal skupaj. Morda tega nočem tudi zaradi tega, ker takih cerkvenih tradicionalnih reči nimam preveč rada.

kdo drug kot jst morm tole komentirat

jst sem tud skoz govorila, da je poroka tko za druge... za sorodnike, sam list papirja pa ne vem kaj

Sam zdej pa gledam na to čist drugač. Čutim, da je poroka priznanje enega partnerja drugemu, da si želi svojo prihodnost deliti s tabo. Poroka zaveže dva človeka skupaj tako, da gresta težje narazen. In ker je tako, ta korak pomeni, da ne razmišljaš o koncu oz. kako boš lahko to osebo zapustil in je (če se grdo izrazim) čist vseen drek al se poročiš. Je pa potem to tud priznanje pred vsemi drugimi, da si našel svojega partnerja za prihodnost in da mislita resno. Ampak v prvi vrsti in tisto kar je glavno, je pa priznanje en drugemu.

[Colt]

jst sem tud skoz govorila, da je poroka tko za druge... za sorodnike, sam list papirja pa ne vem kaj

Sam zdej pa gledam na to čist drugač. Čutim, da je poroka priznanje enega partnerja drugemu, da si želi svojo prihodnost deliti s tabo. Poroka zaveže dva človeka skupaj tako, da gresta težje narazen. In ker je tako, ta korak pomeni, da ne razmišljaš o koncu oz. kako boš lahko to osebo zapustil in je (če se grdo izrazim) čist vseen drek al se poročiš. Je pa potem to tud priznanje pred vsemi drugimi, da si našel svojega partnerja za prihodnost in da mislita resno. Ampak v prvi vrsti in tisto kar je glavno, je pa priznanje en drugemu. ]

Tanjci, tule moram napisat svoj komentar. Lahko bi rekel da si se očitno iz tipične današnje mladenke, ko se moderna miselnost da je poroka samo list papirja itd, spremenila v razmišljujočo osebo ki je začela razmišljati drugače kot pa ji zapovedujejo moderni družbeni trendi oz nisi več tako vodljiva in razmišljaš s svojo glavo.

Tisti ki je sposoben razbrati družbena dogajanja, spremembe, novotarije itd itd...je že zdavnaj zaznal upad vrednot, med katere sodi tudi poroka. Danes je odnos med moškim in žensko naravnan zgolj tržno, narediti iz obeh dobra potrošnika in kimajoče ovce ki skočijo v trgovino ob vsaki reklami.

Pravi, pristni osebni odnos dveh pa je mnogo mnogo več..namreč če sta zares za skupaj in sta pripravljena sebe dati drug drugemu za vedno, to priznati še pred drugimi ljudmi...za to pa človek rabi pogum. In tega poguma je vse manj med ljudmi.

G

ps. Tanjci, izredno zrelo razmišljanje, kapo dol