[rea]

Felicity

Emily

Ja, maš prav - če je nenadna, potem je za bolnika lažje, zate pa momentalno težje, kasneje lažje.

Če je dolgotrajajoče umiranje je zate lažje, ker se pač tolažiš, sebično se dolgo poslavljaš, umirajoči pa trpi.

Govorim zase.

Jaz sem ful navezana na stara dva, npr., zdaj, ko že mava s fantom flat ( on že en mesec živi not ) jaz še kar nisem tam z  njim, se selim počasi, odlašam, no =)

Ful sem vajena na staro stanovanje, na njiju in na naše na odnose ... samo je pri meni tako, že mogoče, da rabim čas, pa četudi se selim (skoraj dobesedno čez cesto) en mesec, pač to rabim in v tem času sem pač predelala zakaj je temu tako in bom lažje zaživela v novem flatu. Kar je plus počasne selitve in hvala bogu fant to razume in tudi sebi pusti, da se svaljkam v starem stanovanju.

Če bi se z mojim dojemanjem sveta odselila na vrat na nos v enem dnevu se ne bi dobro počutila sama s sabo - ker  vem kako delujem, vem kaj rabim in na kak način.

Tak, da sem namerno si vzela čas in delam stvari po svojih filingih- je sebično do fanta, ja... =) tako je, se zavedam. Mogoče pa, ker sem sebična v večih pogledih, lažje živim.

Sebična seveda v družbenih pogledih, dejansko nisem, stvari pač delam, kot čutim ne pa kot okolica čuti, da je prav, ( mi ni mar )  zato pa tudi velikokrat slišim očitke- največkrat od tujih ljudi.

No, sem šla čez rit v žep - moj point je, da četudi vse to čutim, kar sem opisala zgoraj, vem, da mi bo njuna smrt, lih tako kot mi je bila babina, odrešitev.
Zdaj jih imam neksončno rada in sem rada v njuni družbi ampak potem pač pride njun čas in ju  spustim in  tako kot to razumem, še bolj čutim.

Tako, da mogoče, da razumeš ni dovolj, moraš čutit, vsak pač čuti drugače.

Ne vem, če ma to kej smisla, jaz dostikrat razložim tako, da mal preveč bluzim in bolj sama zase razumem, hehe.