QUOTE(izabela @ 15. 10. 2006 - 11:43)

Vsi v zivljenju igramo. Vsaj tu in tam. In vsi smo produkti okolja, oseb ki jih poznamo, stvari, ki jih vidimo, slisimo.. nikoli nismo popolnoma mi sami. Ampak to je normalno. To gradi cloveka. Pomisli, kak bi bil clovek, ce ne bi zivel v civilizaciji ampak med volkovi. Njegove zelje/potrebe.. bi ble enake njihovim. Pa zaradi tega nebi bil cisto nic manj samosvoj, samo vplivi, ki so izgradili njegovo osebnost (ce med volkovi lahko govorimo o osebnosti

) bi bili drugi.
Nasploh se meni zdijo to precej tezka vprasanja. Tut sama sem se veliko ubadala z njimi, ampak zadnje case vedno manj. Pravzaprav stvar eksistence, ker se clovek tako ali tako celo zivljenje isce.. in ce se ze najde, je cez minuto ze drugo bitje in se lahko iskanje zacne znova.
Tebi, Loris, mogoce res manjka samozaupanja v to, karkoli ze pocnes, ker v mlajsih letih nisi mela prave opore. Ampak ce mas, ali bos mela, zdaj nekoga, ki ti bo stal ob strani, lahko to vse nadoknadis, se "rekonstruiras", ponovno izgradis... Starsi so tudi samo ljudje in delajo napake. Ce si te napake zdaj uvidela, poskusaj njihove vplive nate sama odstranit. Saj se da. Samo malo se mors poglobit vase in poiskat izvire.. ce mas nekoga ob sebi, je pa se lazje.
(mater sm pametna
)
Full dobro napisano.
Bom pa nekaj dodala. Mene so recimo vso otroštvo ujčkali, razvajali in mi dajali drugačen vtis o okolju. Mama je vedno govorila, da moram biti odkrita, poštena, povedati tako kot je in ne zavijati v celofan. Oče mi je govoril, da je srčnost tista, ki me bo osrečevala in da moram pomagati drugim po vseh najboljših močeh. Niti eden niti drug me ni naučil, da moram sprejeti tudi težke trenutke, ko me ljudje izdajo, četudi si tega nisem zaslužila, da me ljudje lahko prizadenejo, četudi sem jim nudila koliko sem premogla.
In kaj se je zgodilo. Vso srednjo šolo, ko smo odraščali, sem se lovila in iskala pravo pot, velikokrat sem nastradala zaradi pretiranega občutka za pravico (bila sem borka za vse v razredu) in velikokrat sem sama izpadla najslabša, ker sem povedala točno tako kot je bilo.
Da, najstniška leta, ko sem se učila socializacije oz privajanje okolju, ki ne nudi zgolj dobrosrčnih, odkritih ljudi. Velikokrat sem zapadala v tako imenovane blažje depresije, ker nisem prenesla, da je lahko nekdo tako zahrbten, preračunljiv in nizkoten, sama pa sem toliko stvari postavila na kocko. Govorim o svojih navideznih prijateljicah.
Šele na faksu, po tolikih padcih in vzponih, lastnih izkušnjah, prejokanih nočeh in vsem, sem nekako pristala na realnih tleh. Zdaj znam zavijati zadeve v folijo, molčati, četudi bi vpila in postala sem previdna, včasih preveč.
Lahko bi mi bilo lažje, če bi me starša pripravla na svet okoli mene, ampak sedaj sem močnejša, pogumnejša in srčnejša kot bi bila, če mi tega ne bi dala že kot otroku. In na vse tiste, ki manipulirajo, izzigravajo tako ali drugače gledam kot na ljudi brez hrbtenice, mogoče grd izraz, ampak takšni mi ne pridejo več do živega.
Starši nam ponavadi dajo tisto, kar menijo, da je za nas najprimerneje (vsaj večina izmed njih). Velikokrat se pa zgodi, da nekateri starši iz lastnega strahu oz. svojih neizživetih stvari, otroku vlivajo napačen občutek, ampak ne zato, ker bi otroku želeli slabo. In verjetno si je tvoja mami (avtorice teme) želela, da uspeš, da postaneš boljša, močnejša, vendar je kazala na tak način in ti si hrepenela po drugem.
Uf, zdaj sem pa še sama zakomplicirala.
Kdor išče resnico, jo mora znati prenesti. (kitajski pregovor)