48 replies to this topic

[*naca*]

Moja najboljša prijateljica je oseba na katero se lahko zanesem v vsaki situaciji, z njo bi bla lohk dan in noč in mi ne bi nikol blo dougcajt, super se mava ko greva skp na kavico, v šoping, žurat, ko jokava ena drugi..itd.
Res jo mam najraj na svetu, k sestra mi je, za njo sem pripravljena narediti čisto vse, nažalost pa ne živiva v istem mestu in se ne vidive prav pogosto Spoznale sva se pa v srednji šoli, sva ble sošolke

[paradajzz]

mam 2najbolši prijateljici in bi za obe res dala VSE...z eno se poznava že iz vrtca, drugo sm spoznala v drugem razredu osnovne šole...lahko si zaupamo vse, mamo svoje fore k jih razumemo samo me, smeh je zmer prisotn, če sm na tleh me zmer tolažta, predvsem pa sm jima hvaležna ker me prenašata...sm izredno težek človek, znam bit fuuul tečna, ampak one2 sta zmer ob men...ker smo vse tri zlo vesele narave je med nami skos prisotn smeh in zajbencija...res ne vem kaj bi brez njih...¤SARAH&LINA¤lf ya=)

[Coco*]

Mah, jst pa ne vem kaj naj si o tem sploh mislim.

Že od vrtca sem mela frendico s katero sem se igrala, smejala, jokala, ji zaupala itd.
Ampak itak je ona večino stvari sčebljala svojemu bratu, ki je pol povedal mojemu.
Ampak itak ni nikoli šlo za kakšne večje stvari, tko da .. ampak vseeno ji enostavno ne zaupam več tolko.
Potem sem jst začela malo resneje trenirat, treningi vsak dan + šola, tko da sploh ni blo časa za videvanje.
Vidli sva se mogoče enkrat na dva tedna in počasi sva se začeli odtujevat ..
Ona je mela vmes krizo, celo h psihologu je začela hodit, mene pa ni blo ob njej takrat in zdej mi je ful ful žal.
Pol je počasi začela kadit, pit, itd. meni pa to ni lih všeč, zraven pa me še sprašuje zakaj ne pijem in podobno. Ne vem no, počasi so med nama vedno večje razlike, sploh ni več tistih pravih pogovorov- v šoli se sicer ustavim z njo in poklepetava, če ona kaj rabi sem jaz vedno tu, kar ne bi mogla trditi za njo.
Zadnje dve leti pa ji sploh nisem mogla zaupat nekih globjih stvari in misli ker bi se mi itak začela posmehovat, ker je ona strašno kul postala.
Mne vem, bomo vidli kaj bo iz tega. Upam da se bo vse vrnilo na stara pota.

Sem pa spoznala zdej u srednji 5 ful ful dobrih frendic, super se razumemo, če sm še tako slabe volje, me prej al slej spravijo u smeh, povem jim res vse kar mislim itd. Smo res dobre frendice med sabo, ampak kljub temu ne vem če bi temu lahko rekla najboljše priateljstvo.

[Hannah]

Tko no... Sama mam tut velik prijateljev... Tut sošolk in z ene parimi se super zastopmo... Mela sm tut že velik najboljših prijateljice "wannabe"... In zmer sm nekak iz celotnega prijateljsta jst odšla kot najbolj prizadeta in razočarana... Nevem, na splošno sem imela zmer s tem slabe izkušnje. To verjetno zato, ker precej hitro zaupam folku in pol to grdo izrabjo...

Imam pa prijateljico, s katero se poznava že od malih nog (še predn sva v vrtec začele hodit) in z njo se pa res fajn zastopva že skos čez osnovno šolo in tudi čez srednjo... Pa nikol nisva ble sošolke... In nevem, vmes se blo marsikej in sva se tut odtujevale ena od druge, ampk zanjo lahk res zagotov rečem, da je moja najboljša prijateljica... K zmer posluša, pomaga če se le da, svetuje, pa ni hinavska in mi pove zmer tisto, kar mi gre, pa čeprov se zarad tega kdaj skregava...

[Sanies]

Mene je folk že dostkrat nasrav. Sta lih dva osebka, ki sta mi, naj povem v Ricki Lake stilu, "stala ob stani" ne glede na vse.(:
Ker sm precej težek karakter in mam svoje izpade morš met res ogromno živcev in potrpljenja pri meni.
Moja najboljša prijateljica je moja sestrična-sestrična mi je že dolgo, najboljša prijateljica p malo manj.(:
Ona je osebek, za katerega vem, da lahko vedno računam. Je ena redkih ljudi, ki se je zlepa ne naveličam. Zamerim ji večkrat, mpak ko me pogleda s tistimi svojimi nahajivimi očkami, ji še tolko hitreje odmerim. Je eden tistih redkih ljudi, s katerim lahko sediš na oddaljenem pozelenelem travniku na sončen dan, ali p v napol podrtem skednju v veliki nevihti, v tišini in ti bo lepo. Ne obsoja, in ne moralizira.
Jazst sem imela že celo vrsto najboljših prijateljov/prijateljic-mpak se z nobenim ni resnično "obneslo".Odnosi so bili precej hinavski in površinski-z večino se niti pozdravimo ne več.

[Firefly]

Meni je to kategoriziranje prijateljev kuj nekaj... Če ti je nekdo prijatelj ti je pač prijatelj...Z enimi se druziš več, z drugimi pač manj. Ne razumem ljudi, ki kategorizirajo prijatelje.

[nihrida]

V OŠ sem mela kao "najboljš prijateljco". Stalno sva tičali skup...res non stop. Ko sva šle v srednjo šolo so se stiki nekak zameglili...od takrat nimam najboljše prijateljice, ampak pač kolegice, prijateljice, znanke... Nekateri zaupam nekaj, drugi drugo...

Lahko bi rekla, da sta mi sestra in mama najboljši prijateljici. Na njih se lahko vedno zanesem in dobim iskren odgovor. Nekateri pravijo, da je met najboljšega prijatelja v familiji čudno, ampak kri je gostejša od vode in če se razumemo - zakaj pa ne. OK, mama mi je pač mama, ampak sestra je pa lih tok prbita k jst...smo lahko skupaj in se mamo fajn, si gremo na živce in si to lahko odkrito povemo... Ne rabm nč več.

[Felicity]

Jaz bom rekla samo Sabina.
Ve vse o meni, lahko računam nanjo, ko sem v težavah, ko sem žalostna, ko se imam dobro, ko praznujem, ko se veselim, ...
Ne glede na čas in uro vem, da je tam in mi ne bo nikoli rekla počakaj malo.

Hvala da obstajaš.

[luci]

Moji najljubši in najpomembnejši osebi sta pa definitivno Lenč&Uš. Js si brez njiju svojega življenja dobesedno ne znam predstavljati. Vem, da se na njiju lahko obrnem kadarkoli in kjerkoli, da mi bosta pomagali po svojih najboljših močeh...da bosta ob meni tudi če zbolim, Za njiju vem, da bosta do konca življenja ob meni. Tud zdej, nazadnje sta mi, oz. smo kar ena drugi:) Še posebej velik mi pomeni sestra in za nič na svetu ne bi dopustila, da bi kdo posegel med naju, (tudi ona ne). V mojem otroštvu je dostikrat igrala vlogo mame, pa čeprov je samo en let straejša od mene, je bla vedno in edino ona tista, ki me je pobirala iz resničnega dna. Pred kratkim sem šele dojela kako sem njo, ki jo imam najraj od vseh na svetu takrat, ko sem imela krizo prizadela in da je trpela z mano, čeprov js tega nism vedla oz. bla sploh sposobna dojet. Me tri med sabo smo itak vse ful povezane, ubistvu nama z Lenno je sestrična tko kot sestrca in tud midve njej. Mislm, da te vezi k smo jo me med sabo ustvarile ne bo nikoli nihče pretrgal, edino čas je naš sovražnik! Čeprov je mejbi to čudn, ampak js lahko rečm, da mam best frendice v žlahti:)

Potem sta pa še dva, s katerima sem si tudi blizu Urša in Boris! Sam z njima imamo pa malo drugačno vez, se dostikrat zgodi, da se ne slišmo tud po 3 mesce, samo potem, ko pa se ,pa se zna zgodit, da se zavleče druženje in pogovori (za na prej in nazaj) vse do jutranjih ur, ali pa celo na par dni:).

Bla pa je še ena oseba, katera mi je bila blizu, a hkrati tudi zelo daleč. Po eni strani mi bo vedno žal, da je odšla iz mojega življenja, po drugi strani pa ne. Ravno zaradi te osebe sem ponovno začela poslušati sama sebe oz. svoj notranji "glas" in uvedla veliko sprememb, tako na osebnem nivoju, kot tudi drugje. Ubistvu me je "prisilila" v to, da sem začela početi stvari, katere so me že včasih zelo zanimale, pa sem jih nekako, zaradi vesega, kar se mi je dogajalo, potisnila na stranski tir in s časoma pozabila na njih...

Sej bi lahko še ogromno o vsem pisala, za povedati je itak o vseh veliko in še več... Tiste malenkosti in njihovi detajli, zaradi katerih imam js omenjene osebe rada, zaradi katerih jih na nek način ljubim, občudujem, spoštujem,v njih vidim del sebe... pa bodo ostale moje, jih bom obdržala zase:)