347 replies to this topic

[Matilda]

Komaj čakam. 

 

Midva sva potem po spletu naključij dobila ful dobro rešitev, saj bova v stanovanju od fantovega sorodnika, ki ga ravno takrat ne bo v Parizu. 

Denar, ki bi sicer šel za prenočišče in mi ga je precej škoda, bova lahko porabila na drugih stvareh. 

 

Sem pa šele pred kratkim izvedela, da bo v času najinega dopusta v Parizu tudi tekma UEFA. Nič kaj se ne veselim še večje gužve, ampak kaj se more.

[Matilda]

Tako, pa sem zbrala vtise s Pariza, sem se kar razpisala, upam, da se bo dalo komu brat. Fotke še sledijo.

 

Hrana & Pijača:

Zunaj jesti in piti v Parizu je drago, t.i. Brasserie so mogoče še najcenejše, če gledamo samo restavracije, ampak še vedno ful nanese, sploh, če si zraven naročiš še pijačo. Poleg tega francoska kuhinja ni niti najmanj živalim prijazna, saj vse ali pa večina tradicionalnih francoskih jedi vsebuje maslo/sir/jajca/meso (macarons, crêpes, crème brûlée, quiché, foie gras, fromagé, croissants…), tako da je bilo jesti vegansko v Parizu izziv, ampak se dobi nekaj tudi za nas (aplikacija Happy Cow). Na internetu sem brala, da Francozi ne marajo prilagajat jedi na meniju, dobiš jo točno tako, kot piše na meniju in iz tega razloga v brasserie niti nisva hodila, pa tudi ne znava se zmenit po francosko. Splača se bivati v hostlu ali stanovanju s kuhinjo, saj na ta način privarčuješ kar nekaj evrov. Po špecerijo sva hodila v trgovine Carrefour, ki so povsod, dobro založene tudi za vegane (povsod se dobi recimo pakirano hladno solato taboulé, ki je sicer arabska jed ipd.), cene pa podobne našim ali malenkost dražje.

0,5 litra piva v pubu znotraj »happy hours« pride 5 €, drugače 8 €, za 0,33 litra piva se cene gibljejo nekje od 3.5 – 6 €.  Kozarec vina (1 dl) pa pride nekje 3 – 6 €.

 

Prevoz: Metro je zelo enostaven za uporabo, nama se je najbolj splačalo kupovat pakete 10 kart za 14,10 €, ker sva tudi veliko prehodila (na ta način se da največ ogledat). Te kartice lahko uporabiš tudi za trole, ampak se po mojih izkušnjah ne da prestopat z njimi tako kot na metroju.

 

Vstopnine: tukaj sva tudi dosti prihranila, ker sva stara pod 26, (od 18. - 26. leta ima veliko muzejev zastonj vstop) rabiš le osebni dokument za dokazilo. Drugače obstaja Paris Museum Pass, različni (glede na število dni), verjetno se splača.

 

Vreme nama ni bilo preveč naklonjeno, večinoma je bilo zelo aprilsko, kar pomeni okrog 20 stopinj vsak dan in veliko oblačnosti, 2x je padal dež, malo je pihalo, sonce sva na srečo dočakala v Versaillesu. Mi je bilo pa fascinantno videt, kako je v tem času ob 22h še ful svetlo zunaj.

 

 

Sledi malo daljši opis 5-dnevnega izleta po Parizu

 

Prvi dan

Po pristanku na letališču Beauvais Tillé sva se z avtobusom, ki stane 14,50 € na smer (karte sva kupila že preko interneta) peljala do postaje Porte Maillot, od koder vodi metro linija 1 do nadaljnih postaj z večimi povezavami. Bivala sva v stanovanju 5 min peš od postaje Pyrénées (linija 11), kar se je izkazalo za odlično lokacijo, saj sva na koncu ulice, kjer sva bivala, odkrila Parc de Bellevile. Ko sva končno našla pravi naslov, sva se za silo najedla, šla nazaj na metro in izstopila na Châtelet ter se začela sprehajati po osrednjem Parizu, malo okrog obeh bregov reke Sene, prečkala otok na Seni (Île de la Cité), šla sva mimo Louvre muzeja in po Elizejskih poljanah, nato po Avenue des Champs Elysées do Slavoloka zmage in nazadnje do Jardins du Trocadéro, kjer sva z dvorišča Palais de Chaillot skupaj z množico opazovala Eifflov stolp v mraku. Komur je zapasalo, si je lahko tukaj nabavil tudi pivo ali vino pri enem izmed preštevilnih prodajalcev alkohola, ki so se sprehajali med folkom s polnimi vedri. Posedela sva toliko, da sva dočakala prižig lučk ob 22. uri, fant je rekel, da je nad tem razočaran, če je to to. Šla sva tudi do vznožja stolpa in se zaradi gneče takrat še nisva odločila povzpeti nanj.

 

Drugi dan

Zjutraj sva si vzela čas in se iz stanovanja odpravila šele okrog poldneva. Najprej sva si ogledala katedralo Notre Dame, imela srečo glede gneče in prišla takoj noter. Nato sva šla mimo Sorbonne (pariška univerza) do Panthéona. To je bivša krščanska bazilika v Latinski četrti, sedaj državni spomenik. V središču kupole visi Focaultovo nihalo, ki je najpomembnejši dokaz vrtenja Zemlje, pod Pantheonom pa je kripta, kjer so pokopani številni znani Francozi, med drugimi tudi Émile Zola. Ogledala sva si še predel okrog Bastille, pred tem pa se usedla na kozarec vina, ker naju je ujelo par dežnih kapljic. Naslednja postaja je bil Museé Carnavalet, ki je posvečen zgodovini Pariza. Ni naju preveč navdušil, je pa res, da nisva zgodovinska navdušenca. Konkretno lačna sva se po tem ogledu šla najest le vogal stran v Hank Vegan Burger in se odpravila do Centre Georges Pompidou, ki je že arhitekturno posebna stavba s fasado iz raznobarvnih cevi, stekla in železa. Tokrat še nisva šla notri, ampak sva rahlo utrujena le posedela na dvorišču, opazovala ljudi in golobe. Sledila je vožnja z metrojem na severni konec Pariza proti Sacre Coeur. Ta bazilika stoji na vrhu hriba, kamor se povzpneš po urejenih potkah, na katerih se ti nastavijo temnopolti prodajalci »zapestnic za srečo« in ti dobesedno zaprejo pot. Zelo so vsiljivi in se jim je treba hitro izmuznit, pa še vseeno lahko gredo kar za tabo in ti začnejo navijat nekaj na roko, še predenj uspeš kaj rečt in seveda jim je za to treba pustit nekaj drobiža. Okrog Sacre Coeur je bilo precej gneče in ko sva našla pokopališče Montmartre, je bilo že zaprto (odprto je do 18.ure). Od Montmartra si peš takoj na ulici Boulevard de Clichy z Moulin Rouge, sex shopi, in najzanimivejšim delom dneva Musée de l'Erotisme (muzej erotike), katerega ogled je a must. Vstopnina je 10 €, 6 € s študentsko ISIC kartico, glede na to, da je na voljo za ogled 7 nadstropij z več kot 2000 eksponati z vsega sveta, je zagotovo vredno. Midva sva 2 uri uživala in se še nasmejala vmes – nekje v 3. ali 4. nadstropju se lahko vsedeš na rdeč kavč in gledaš prastar črno-bel pornič, ful smešno. Pa nobene gneče ni bilo. Muzej je odprt 10 am – 2 am in je s tem delovnim časom edini muzej v Parizu, ki si ga lahko ogledaš ponoči.

 

Tretji dan

Po obilnem zajtrku sva malo pred 9.uro šla iz stanovanja do Châtelet in peš proti Musée du Louvre, na srečo ni bilo pretirane gneče. Notri sva zdržala natanko 2 uri, pač se hitro naveličava ogledovanja zgodovinskih umetnin. Zgradba je res ogromna (največji muzej na svetu), v tem času sva le na hitro preletela 2. nadstropji. Kot sem predvidela, je bilo največ turistov nagužvanih pred sliko Mona Lise, delali so selfije, midva pa sva zavijala z očmi. Jaz bi to prepovedala, haha. Fotkali so pa vsi in so opozorila, da je fotografiranje prepovedano, očitno tam le za okras.

Po ogledu sva preverila ponudbo Restraurants du monde, ki me je razočarala, ampak se je pri azijski kuhinji našlo nekaj zame, ni se mi pa zdelo poceni glede na porcije. Od metro postaje Palais Royal/Louve sva šla do postaje Abbesses, ki je nekaj minut hoje od pokopališča Montmartre. Vmes sva našla italijansko sladoledarno Amorino, kjer si lahko izbereš različno velikost lončka s fiksno ceno, potem pa ti notri nabašejo več okusov po lastni izbiri, kar se mi zdi boljši koncept kot plačilo po posamezni kepici in tako sva za 3 različne okuse plačala vsak po 3,60 €. (btw, sladoled je bil pa božanski!)

Pokopališče Montmarte: nič posebnega, razen za sprehod in nekaj fotk, bi bilo precej vseeno, če bi to spustila. Našla sva grob Heinricha Heine-ja in Alexandre-ja Dumas-a, nasploh so pa grobovi veliki in razkošni.  

Tretja točka tega dne je bil še enkrat Centre Pompidou, muzej moderne umetnosti. Nama to bolj potegne kot Louvre in ostali zgodovinski muzeji in tukaj bi komot preživela celo popoldne, če bi si ga vzela, ampak sva zaradi utrujenosti vzela le vstopnico za muzej v 4. in 5. nadstropju, da si pa ogledati tudi razstave.

 

Četrti dan

Soboto sva si rezervirala za Versailles, ker je vremenska napoved obljubljala celo nekaj sonca. Do tja zapelje vlak, za katerega se posebej kupi karto, 3.55 € na smer, vozi se pa približno pol ure. Ko sva prišla, je precej pihalo, bilo je oblačno in hladno, skratka ne preveč prijetno in gneči pred vhodom ni bilo videti konca, zato sva najprej skočila na zgodnje kosilo nekaj minut stran od palače. Ko sva se vrnila, se je čakalna vrsta občutno zmanjšala – v palačo se je torej boljše odpravit v zgodnjih popoldanskih urah. Château de Versailles je še ena veličastna francoska palača, sedež razvpitega Sončnega kralja Ludvika XIV, čeprav sva jo midva bolj doživljala kot sprehod iz ene načičkane sobane v drugo in sva po 2 urah raje stopila še do vrtov (Jardins du Versailles) na Z strani palače, vstopnina je 9 €. Vrtovi so res paša za oči, baje se razprostirajo čez 800 hektarov zemlje in so pod zaščito Unesca. Dokler je pihalo, je bilo precej bedno, popoldne pa se je vendar prikazalo sonce in sva se usedla v travnik ob največjem jezercu, kjer si lahko najameš tudi čoln (12 € za pol ure) – oh, kako romantično! in opazovala labodje ter račje družine Če se ne bi park že zapiral (17:30), bi lahko ležala tam do mraka. Domov sva prišla okrog 20h, si skuhala v miru večerjo in se kasneje odpravila do Pompidou-ja, na sprehod, sladoled in na pivo, okoliš tam mi je bil res všeč.  Zvečer je v pubih precej dogajalo, nekateri so gledali fuzbal, drugi pa imeli afterja po gejevski paradi, ki je bila tisti dan, povsod je bilo opaziti zastave in balone v mavričnih barvah.

 

Peti dan

Zadnji dan, nedeljo, sva si spet vzela v easy, se odpravila do Châtelet in se sprehajala ob Seni mimo uličnih prodajalcev s spominki in knjigami, še enkrat po Elizejskih poljanah in skozi Jardin des Tuileries. Fant se je ustavil še v Pierre Hermé, kamor ga je poslala sestrična po makaronse, haha, tukaj naj bi bili najboljši na svetu. Peš sva šla do Les Invalides in si ogledala vojaški muzej in Napoleono grobnico. Muzej je lepo urejen in ponuja tudi interaktivne digitalne predstavitve, ob katerih se lahko vsedeš in si nadeneš slušalke, mislim, da bi bili zgodovinski entuziasti navdušeni. Od tukaj sva šla proti Eifflovem stolpu in se vmes vsedla na kosilo. V bližini je bilo precej površine zaprte za avtomobilski dostop, verjetno zaradi kakšnega javnega predvajanja fuzbal tekme med Francijo in Islandijo, ki se je odvila tisti večer. Vreme je bilo zopet žalostno (oblačno, mrzel veter, deževno), ampak sva se vseeno odločila, da se do drugega nivoja stolpa povzpneva po stopnicah (baje jih je okrog 700). Za vstopnino do 2/3 sva plačala 5 € (reduced rate), doplačilo do vrha pa je bilo 6 €. Definitivno bi spet šla naslednjič do vrha, ampak obvezno v lepšem vremenu, saj sicer nisva imela dosti od razgleda. Se pa bi verjetno znali načakat v vrsti za dvigalo, midva sva čakala približno pol ure. Ko sva prišla nazaj dol, je bilo že pozno, zato sva počasi odšla domov, opazovala razposajene navijače in zbirala vtise na papir.

[Podgana]

 

Glede Versaillesa se strinjam. To je za Američane pa Japonce, ki še niso videli evropskega gradu. Prav uničili so ga. Še dolgo sta bila notri

[Sarah]

Ladurée so najboljši macaronsi

[Podgana]

Meni osebno pa Arnaud Larher Herme pa zgolj najdražji na svetu.

[Matilda]

Se ne spoznam, naj bi pa Pierre Herme dobil letos nagrado za The World's best pastry chef.

[Jinadaze]

Super poročilo, Matilda. Mene tudi mika, da bi šla enkrat z vlakom iz Londona.

[Sarah]

Jaz sem jih najprej jedla v Pierre Herme, ker so bili prvi, na katere sem naletela in sem želela takoj poskusit. Nisem niti vedela, da naj bi bili tako dobri in najdražji?