13 replies to this topic

[redkvica]

No one wants to make mistakes or fail. But if you try too hard to avoid failure, you’ll also avoid success.

It has been said that to increase your success rate, you should aim to make more mistakes. In other words, take more chances and you’ll succeed more often. Those few really great ideas you come up with will more than compensate for all the dumb mistakes you make.

Moj večni problem: bojim se failat. Ker se bojim failat, se ne lotim stvari za katere nisem 100 %, da jih zmorem. Drugače rečeno, raje ne probam nečesa novega, da ne bom potem zajebala. Ker meni preprosto mora ratat vse česar se lotim.

Zato recimo nisem šla študirat farmacije, zato nisem vpisala vzporedno biokemije, zato se nisem nikoli lotila resneje šivat.
Sedanji fant me brca v rit in spodbuja. Tako sem začela kuhat in v tem uživam. Včasih zafrknem, večinoma pa rata super. In podobno še za nekatere stvari, ki si jih prej nisem nikoli upala začet. Ker bom mogoče failala.
Imam eno (po mojem mnenju dobro) idejo za lastno firmo. Če bi želela, da zadeva res zalaufa je treba zadevo čim prej zrealizirat. Problem? Raje ne začnem šivat ene majce, ker se bojim, da ne bo ratala ok. Kje naj zberem jajca in dovolj zaupanja v samo sebe za nekaj tako ogromnega?! Bojim se, da bom zadevo splanirala v detajle in je nikoli realizirala.


Zanima me, če je tukaj še kdo, ki ima podoben problem. Kako ga rešujete? Ali pa: kaj spodbuja tiste, ki vas ne briga, če zadeva ne bo ratala?
"Važno je sodelovati in ne zmagati" ni moj moto

[levck]

Jaz se čist vidim v tem, ampak res, meni se zdi, da me ta strah pred neuspehom ful, ful zavira v življenju na vseh področjih, prav prišla sm do te faze, da mi je začel ornk grenit življenje.
Stvari se raj ne lotim, ker me je tok strah da ne bi uspela.
Službo mam že skoraj zagotovljeno, sam en CV morm napisat in kaj delam že 4 mesece? Fant mi je mogu zadnjič pomagat da sva skupi naštela osebne lastnosti.
Strah me je, da bi prišla tja in kašne stvari ne znala. Na faksu pred izpiti sm si itak ene 20let lajfa odžrla zaradi sekiranja. Na vseh področjih je tko in že dolg razmišljam, da bo treba neki narest v tej smeri pa ne vem kje se lotit. Vem pa da ma ziher samozavest največjo vlogo pri tem. Kje začet pa... i dont know
Baje da s tem da greš proti sebi in se prisiliš, da neki nardiš in večkrat k tvegaš bolj pridobivaš na samozavesti, boljš se počutiš. Sam ful je težko prvi korak narest.

Aja, pa recimo pogovarjat se v tujem jeziku mi je neki najbolj groznega na svetu, tipkanje ni problema, v real pa omg, jaz tko zablokiram kot da ne bi znala štet do pet in to vse za to, ker me je strah, da bi se v kakšnem stavku slovnično zmotila! Halo, sej še po slovensk velikrat kej narobe rečem, ampak ne od sebe pričakujem nič druzga kot pa perfekcijo.Groza.

[Špela]

meni se zdi bistveno, da se stvari/problem razčleni, da se razbije 'velika unappealing' celota in ni hudič, da najdeš kakšen košček, ki se ga lažje (da ne rečem z veseljem) lotiš in pol je to lahko motivacija za naprej, za spopadanje z ostalimi koščki. včasih tko pride, da se niti ne zaveš ne dobro, pa je problem solved.

šefica, npr. mi kdaj reče, da bi se morala bolj kreativno s kakšno zadevo spopasti, meni pa ni fora v tem, da bom pri reševanju nalog doživljala katarzo ob iznajdenih novih poteh do rešitve/rezultata, pač pa to, da je stvar rešena, ad acta, gremo hop! na drugo. pač jasno mi je, da sem samo eno pici mici mini tiny kolesce v sistemu in da ne dprinesem ne vem česa, mogoče od tu neodzivnost. pa glavni šport večine zaposlenih je pa itak to, da si na veliko jemljejo zasluge za stvari, ki so jih naredili/skoordinirali/pripravili drugi, ker na koncu koncev šteje samo to, kdo je podpisan. to zna včasih delovat rahlo demotivirajoče.

moj fail je nedokončan faks, definitivno - ampak mi to ne predstavlja kakšne velike ovire.

[Anouk]

@redkvica: JA!!!! čisto se najdem v tvojih besedah/glavi. čutim neprestano potrebo po še več, še boljšem, hkrati pa me je strah, ker okolica (pa tudi jaz sama) od mene pričakuje veliko, in se bojim, da tem pričakovanjem ne bom zadostila. čist preveč sem perfekcionist/planer, vsake stvari se poskušam lotit sistematično (kar je včasih fajn, ampak real life je pa ena taka zmeda, da se ti lahko s tako naravnanostjo enkrat samo zmeša :S).

na primer, lahko bi bila že letos na Nizozemskem na izmenjavi, pa bom raje šla drugo leto, da si lahko vnaprej mal pogledam študijsko literaturo, kot ta pridem tja z visokim povprečjem in me na prvem predavanju zgrabi panika in me povozi :S

zaenkrat še nisem uspela ugotovit zmagovalne kombinacije za premagovanje takih stvari, včasih pomaga, da se spomnim, da ne bo konec sveta, če malo zabluzim al pa ne naredim nečesa tako, kot bi bilo idealno na papirju, pa da se ne primerjam ravno s kakim genijem, ki je pri 23ih že doktoriral in ma življenjepis z dosežki dolg za 3 A4 strani, poleg tega pa še familijo in vse ...

sem pa ugotovila, da name blagodejno deluje "relaxed" družba - umirjeni, down-to-earth, rahlo flegma pozitivci. C. je eden izmed takih (sicer bogve, kaj bi bilo z mojim izletom v Kanado) ... pa ljudje, ki me vzpodbujajo, ker razumejo, da je včasih v moji glavi res tak pekel, da je joj, ne pa da rečejo "ah, sej bo" in si mislijo "boy, is she fishing for compliments ... wotewa.".

go with the flow se sicer sliši fajn, sam ko non-stop boriš bitke sam sabo, ker hočeš bit "in charge" ... včasih razmišljam, da bi blo res priročno, če bi bila verna - da verjameš, da bo nekdo nekje rešil tvoje težave, da so stvari v tvojem življenju preizkušnje, ki jih lahko prebrodiš, da je dobro na koncu vedno nagrajeno in slabo vedno kaznovano - pač, da nisi sam samcat odgovoren za svoje življenje. težava je v tem, ker potem v svoje odločitve začneš dvomit - a je stvar res bullshit, al je to samo paranoičen obrambni mehanizem? kje je meja, kako jo prepoznat?

na trenutke me prebliskne - pa za koga se sploh matram, faks, diploma, magisterij, izmenjava, članki ....? zase? za druge? ker se to od mene pričakuje? a bom zarad tega kaj bolj srečna, al bi blo fajn po diplomi met familijo in se ne gnat za nekimi papirji, pač pa se neformalno izobraževat v smeri, ki te zanima? včasih prav zavidam jebivetrskim žurerskim sošolcem - važno, da je 6, če pa ne, bo pa drugič, pa vsak vikend mega žur. če se pa še s kom spentljaš, pa še tok boljš!


šit, sem se razpisala, upam, da ni preveč zmedeno za brat, v moji glavi je zadnje čase kaos. samo še zaključna misel, ki sem jo zadnjič zasledila na internetu, in mi je dala mislit:
"Always make new mistakes."

[redkvica]

@levck: CV napisat mora bit za take kot smo me poseben stres kako izpostaviš neke pozitivne lastnosti na sebi? Itak se ti zdi vse običajno ali podpovprečno.
Prisiliš in tvegaš? tvegat, da ti ne rata spečt torte je lažje kot tvegat, da zafrkneš faks. Če hočem it postopoma, se privajat na tveganje, bom lahko kej konkretnejšega naredila nekje pri 80ih. Heh.
Priznanje je prvi korkak k ozdravitvi! Vsaj na (pravi) poti sem/smo.


@špela: ni problem, da mi kak del ne diši in se zato določene zadeve ne lotim. Npr. v planu imam narest obešalnik za jakne. Vem, da mi je fajn žagat, barvat, lakirat. Vem, da bom umrla, ko bo treba brusit. Ampak se ne lotim, ker se bojim, da ne bom ok izžagala, da ne bom izbrala pravega odtenka barve, da ne bom naredila prave velikosti. Da ne bom razočarana.

me je strah, ker okolica (pa tudi jaz sama) od mene pričakuje veliko, in se bojim, da tem pričakovanjem ne bom zadostila.

Priznam. Mogoče me je še bolj strah, da bom razočarala okolico.
Sem presenečena, da si se odzvala na tak način. Imela sem občutek, da si obratna verzija od "i am going to fail" problemov.

[Anouk]

hja, saj dokler se recimo s sošolci primerjam kar se tiče študijskih uspehov ipd. se je dost komot počutit "on the top of the world" - vse je relativno. pa trenutno sem res v enem takem čudnem obdobju, že par tednov, in mam en velik defrag v teku.

se mi zdi, da je trenutno moj največji problem v tem, da najprej vse analiziram, porabim ogromno časa in energije za to, eliminiram ostale opcije in si zapičim ENO v glavo, in pol pride motivacija iz tega, da se napumpam, kok je to fajn in oh in sploh (pa ostalo v luči tega nekako zbledi) ... in pol se spustim v to, in ko začne kaj škripat, ne odneham pa konc. in se včasih prav fajn naserjem s kakšnim takim faliranim projektom, ker res vložiš tok sebe not ... pol na koncu si pa praznih rok in poskušaš ugotovit, kje so bli prvi znaki, da gre zadeva počasi navzdol in kako si lahko to spregledal. in potem dobiš občutek, da je vsaka taka odločitev še pomembnejša, in se še bolj obremenjuješ, da ja ne bi zamočil ... in si spet tam.

ehm, ja. come to the dark side, we have cookies?



mal moram narest čistko na podstrešju, da se stvari znormalizirajo. me pa živcira, da nimam nekih fiksnih planov in alternativ za par let naprej narejenih (ker je C. pač na izi, in še za drug mesec ne ve, kje bo živel/delal - njemu je pač to "no biggie"), js pa rabim nekaj, k čemer stremim - saj ni treba, da je vse v nulo splanirano al pa kej, samo tok, da okvirno vem, kam plujem in kako jadra naštimat, da ne delam na nečem xy, kar mi nikol ne bo prav prišlo potem (npr. si dobit kake veze/pogodbo pri kaki firmi za zaposlitev pa diplomsko narest v posvetu z njimi zaradi možnosti zaposlitve v prihodnosti, al pa se bolj fokusirat na teorijo in študij in vpisat magisterij potem).

[Kinky]

Moj velik fail je fax. In še sama ne vem kako je do tega prišlo, da sem prilezla skoraj do konca, potrem pa obupala. To je kot bi plezala na goro, in se tik pred vrhom obrnila, češ . . . da ne zmorem do konca, pa da itak sploh ne vem, po kakšnem naključju mi je uspelo do tja sploh priti.

Preprosto sem obupala, in sem sedaj res jezna nase, ker se nisem tedaj malo pogovorila s sabo, težji del poti je bil seveda za mano, le malo bi še morala stisniti. In sedaj, ko končujem po vseh teh letih, je seveda veliko, celiko težje.

Tudi na faxu sem imela vedno občutek, da sem nekaj manj kot ostali, in šele pred letom ali dve sem se malo vzela v roke, ter si rekla: poglej, punca, imaš enako narejene izpite kot ostali, ok, mogoče z nižjim poprečjem, ampak ni važno, narejeni so. In malo sem se seveda primerjala tudi s sošolci iz gimnaztije, ki so povečini že vsi magistri nečesa, in sem sama pri sebi ugotovila, da se je meni tekom poti nekaj hudo zalomila. Padla sem v črno luknjo, in tam ostala nekaj časa. In v srednji šoli sem bila bolj pridna od njih, tudi sedaj opažam (pa ne da se hvalim), da sem precej bolj razgledana od njih, ter da razmišljam s svojo glavo, ampak tisti uspeh na papirju mi pa še manjka. Življenjska univerza nič ne pomeni dandanes (no, zame osebno zagotovo).

Veliko stvari me veseli, ampak na zelo ljubiteljskem nivoju, vem, da sem sposobna, in ljudje tudi to vedo, in veliko pričakujejo od mene, jaz jih pa vdno razočaram s svojimi neuspehi.

[Ancka Pomarancka]

Jst sem ena tistih, ki so bolj na easy. Preprosto sem ugotovila, da se ne splača "sekirat" za stvari. Doesn't bring you any good. Ne hrepenim po popolnosti, v šoli in na faxu sem se učila pač toliko, kolikor je bilo treba. V srednji šoli sem bla dobra, na faxu imela povprečje tam nekje 7,6. Če bi se malo bolj angažirala, bi bla v SŠ zihr odlična, na faxu pa tud povprečje nad 8,5. Pa pač nisem... Lahko bi šla na MR pa sem se pač odločila, da ne. Lahko bi šla na srednjo glasbeno z violino in klarinetom (oboje tudi na akademijo) pa pač nisem. Delno zaradi tega, ker sem se zavestno odločila, da glasba ne bo moj kruh, delno pa pač zato, ker se mi ne da vadit. Lahko bi marsikaj...pa pač nisem.

V bistvu je moj fail to, da se mi preprosto ne da, čeprav morda dejanja govorijo drugače: violino igram že 20 let, klarinet 12 let, faks imam končan, moj teden izgleda tako, da imam 8-9 ur službe vsak dan, 2x na teden fitnes, 2x na teden vaje, 1x na teden ruščina, enega malega bom morala malo v roke vzet pri klarinetu...

ampak meni se ne da...

[Kalypso]

mal moram narest čistko na podstrešju, da se stvari znormalizirajo. me pa živcira, da nimam nekih fiksnih planov in alternativ za par let naprej narejenih, js pa rabim nekaj, k čemer stremim - saj ni treba, da je vse v nulo splanirano al pa kej, samo tok, da okvirno vem, kam plujem in kako jadra naštimat, da ne delam na nečem xy, kar mi nikol ne bo prav prišlo potem.

Se najdem v teh besedah. In to me v tem trenutku najbolj živcira. Ne vem kako se bodo stvari razvijale v prihodnje, zato me je tudi strah sprejemat neke odločitve. Čeprav natanko vem kaj si želim, kaj bi rada počela v prihodnje in kar moram za to storit, me je strah to naredit. Strah me je, da ne bom zmogla zbrat dovolj denarja in da tega kar sem si zadala preprosto ne bom sposobna izpolnit. Zato tudi zavlačujem z diplomo in čeprav je v bistvu že končana, je še ne pošljem mentorici in vedno znova v njej iščem stvari, ki jih je potrebno popraviti. Latentno stanje v katerem sem že več kot leto dni mi po eni strani ful paše, ampak po drugi strani me pa teži.

na trenutke me prebliskne - pa za koga se sploh matram, faks, diploma, magisterij, izmenjava, članki ....? zase? za druge? ker se to od mene pričakuje? a bom zarad tega kaj bolj srečna, al bi blo fajn po diplomi met familijo in se ne gnat za nekimi papirji, pač pa se neformalno izobraževat v smeri, ki te zanima? včasih prav zavidam jebivetrskim žurerskim sošolcem - važno, da je 6, če pa ne, bo pa drugič, pa vsak vikend mega žur. če se pa še s kom spentljaš, pa še tok boljš!

Se čist podpišem pod to.

[Princeska]

Pri meni je pa tako... na gimnaziji sem spadala med ta pridne, res tok sem naredila za šolo, vse sem mela pošlihtano, bila sem pravdobra in odlična. Samo priznam, da nisem imela nič drugega v življenju kot mogoče orientalske plese in učenje španščine. To je bilo vse. Zdaj na faksu si pa vzamem bolj na easy, samo še vseeno si ne pustim, da bi se polenila, če sem iskrena, komaj čakam, da naredim ta cigumigu in grem v službo. Moj študij je sam po sebi zelo zgrešen, čeprav bi bil lahko enkraten. Preveč mamo splošnih predmetov, ki ponavadi najbolj grenijo življenje in se jim posvetiš bolj kot strokovnih. In na koncu spoznaš, da je polno piflarije, da na teh izpitih ocenjujejo dejansko napiflanost, ne pa smisla za nek poklic in realnega razmišljaja, ki ga žal marsikdo ne premore.
Lahko priznam, da me je faks razočaral. Gor me drži le še veselje do poklica, ker je poklic res to, kar si želim! Tudi par osebkov, ki sem jih spoznala na tem faksu, je zaklad, je bodrenje drug drugega, sopomoč. In zato še vztrajam. Pa seveda zaradi družine, ker je doma to temeljna vrednota in vem, da bi jih zelo razočarala, če bi eno leto padla ali pavzirala. Moj oče je zelo strog in si raje ne predstavljam posledic.

Dejansko si vzamem dokaj na easy, še vseeno pa premorem neko odgovornost. Moj cilj je, da tole dokončam brez težav in z obilo drugih ambicij, ki jih uresničujem že tekom faksa. Življenje ni samo ena cesta, jaz raje uberem 100 ovinkov. Na koncu res ne poznam samo tiste ceste v nulo, poznam pa še druge smeri. Na koncu pridem na isto cesto kot vsi ostali, ki so hodili samo naravnost ampak obogatena za 100 ovinkov.

[Michelle]

Jaz sem pa glih kontra. Mene se res ni strah v karkoli spustit, tako poslovno kot tudi na drugih področjih, tudi v to, kar npr. zdaj počnem sem vložila nekaj tisoč evrov recimo, denar, za katerega sem delala dolgo. Verjetno za koga to zdaj ni neka vsota, ampak zame je bilo to vse, kar sem imela in zelo lahko bi se mi zgodilo, da bi zadeva v nekaj mesecih propadla. Takih stvari se res ne bojim, pozabiš, greš naprej in se spomniš nečesa drugega. Je pa to seveda tud povezano s tem, da sem sama, nimam otrok in si to lahko privoščim.

Sem pa ugotovila, da me stisne, če pomislim, da bi mi nekaj preveč uspelo. Pa ni po mojem to glih strah pred upehom, ampak bolj kot si nekje uspešen, bolj se moraš angažirat in še več vsega vlagat, predvsem časa, to pa potegne s sabo tudi en cel kup drugih stvari, itd... Meni pa svoboda ful pomeni in nočem postat sužnja česarkoli, pa četudi zaradi uspeha.

Sem pa podoben fail glede faksa kot Kinky, pa sem bila tudi skoz najbolj uspešna in kao ful perspektivna, vem, da sem sposobna marsičesa in ful razumem, kako je, ko te nadudlani sošolci, ki v lajfu nimajo drugega, na izpitu gledajo kot neko zadnjo revico, v bistvu bi jih pa vse dala v koš če bi se mi zgolj malo ljubilo.

Ta cel post zveni ful samovšečno, pa ni tak mišljen, sam se mi ob tej uri ful ne ljubi besed v celofan zavijat.

[sonchika]

Jaz sem tudi zajec, ampak ponavadi se vedno vse izteče tako, kot se mora. Zato sem se z leti vdala in pač delam tako, kakor čas prinese.
Letos poleti sva z možem ustanovila novo podjetje, čisto nova in sveža ideja. V idejo in podjetje sva vložila okoli 20.000 € denarja, veliko veliko časa (ni bilo pravega dopusta, saj sva cele dneve delala na dopustu) in tudi živciranja. In rezultat - v dneh mesecih sva zaslužila celih 5 € in zadeva ne ratuje in konec. Res je, da nimava prave reklame, ker pač ni denarja, ampak zadeva ne zalaufa in konec.
Druga firma, ki jo imava, bo konec leta zaprla vrata, ker ni več dela (oba sva zaposlena v tej firmi) in bova oba na cesti.
Ampak jebiga, that's life in čakam, da se mi kaj bolj pozitivnega in zanimivega postavi na pot in bom pač delala tisto. Kaj to bo, še ne vem. En projekt že imam v glavi, ampak se bojim, da bo vse spet eno zapravljanje časa (tokrat samo časa in ne denarja), denarja pa ne bo od nikoder.
Tako da če ste na faxu, da imate sredstva, uživajte. Jebiga, ni se za kaj sekirat, ker se v življenju vse uredi tako, kot se mora.

[ora]

Pri meni je pogosto bolj kot strah pred neuspehom prisoten strah pred nečim neraziskanem. Na primer, zdaj v LJ mi je ful muka iskat si delo, ker ne poznam posameznih oddelkov, firm, itd. Delala bi rada, tudi za šankom, če je treba, ampak tukaj ful ne hodim po lokalih, jih ne poznam in ne upam it kar nekam...
Pa drugače mi ne dela ravno problemov vzpostavljanje komunikacije pa novo okolje, ampak tu sm pa zdaj prav zmrznila...

[Anouk]

Alan de Botton: Philosophy of success - KLIK