Če bi mi dovolilo, bi dala z veseljem še slike poleg.
Skratka, naslednje dopoldne smo zaokrožili po Dallasu, kar peš, nismo pa mi ravno mestni ljudje, tako da smo se po kosilu odpravili dalje, na malo daljšo pot in sicer smo prespali v mestecu Natchitoches, ki je (eno izmed) najlepše okrašeno mestece v Louisiani. Tik preden smo prispeli, sem doživljala prvi mini živčni zlom, saj so me vsi trije zafrkavali, da je pokrajina/vzdušje/kolibe/... točno tako kot iz ameriških grozljivk in kam jih to peljem in kje bodo sploh spali, če je samo vsakih par kilometrov ena podrta koliba ipd in itd, a prispeli smo v samo osrčje te čudovite vasice (res je majhno, no 
), ki je najstarejša naselbina Louisiane, iz leta 1714, ko je bila ustanovljena kot francoska trgovska postojanka. Vse je še vedno točno tako, kot je bilo takrat, od hotela, do hiš, barov, restavracij, trgovin in igrač v trgovinah. Blazno lepo urejeno, lučk par kilometrov, vse utripa in se premika. Zelo kičasto, ampak vseeno za videt. Pečejo kot neke flancate, ki jih seveda izdatno posujejo s sladkorjem v prahu, in se družijo na prostem ob vodi. Speljan je tudi tunel iz lučk do božičkove hiše, kjer se lahko z njim slikaš in v našem primeru tudi poklepetaš. So nas izobrazili kako se pravilno izgovori ime mesta in prijetno poklepetali z nami o Evropi.
Naslednji dan smo se na poti do New Orleansa najprej ustavili v Kitsachie hills gozdu, kjer smo naredili eno krožno pot. Tu me je bilo malo strah, ker je ogromno opozoril za medvede, videli smo volkove stopinje, predvsem smo bili pa ves čas edini na tem trailu (skupno cca 2 uri). Drugače zelo lep gozd, ogromno tabel, kjer je za vsako drevo napisano katero je, za kaj se zdaj uporablja les/plod/listi ali pa kako so le-to uporabljali indijanci. Od tam smo šli na Avery Island na ogled tovarne Tabasco. Hodiš sicer sam, a je lepo speljano po posameznih postajah, in vidiš/slišiš celotno proizvodno pot od semen, do pakiranja omak. Smo želeli it tam tudi jest, pa se je žal restavracija že zaprla. Prvotno smo sicer imeli v planu obisk plantaže Oak Alley Plantation, a mislim, da je bila tole boljša izbira tudi za otroka.
Zvečer smo prispeli v New Orleans in naredili prvi krog po francoski četrti. Ogromno čudakov, ogromno brezdomcev, glasno, umazano ... meni se res ni dopadlo. Poleg tega otroci ne smejo niti stopit v bar, nad čemer sem bila kar malo presenečena, tako da na koncu tudi od mojega line dance-a tam ni bilo nič, ker mi sami ni bilo za hodit tam okrog, pa čeprav so bili policaji praktično v vsaki drugi ulici.
Naslednji dan smo se sprehodili do misisipija, si ogledali parnik, St. Louis Cathedral, zaokrožili do akvarija in nazaj. Nato smo se pa zapeljali na drug konec, kjer smo imeli rezerviran čoln po močvirju, kjer smo videli prve aligatorje, ogromno raznoraznih ptic, malo morje malih in velikih želv in tudi eno ogromno kačo. Ker je par dni pred tem deževalo in se je gladina vode šele spuščala, žal nismo dočakali srn in divjih prašičev, je bila pa vseeno luštna izkušnja. Šofer je bil ful faca in je animiral tako odrasle, kot otroke. Imajo pa tudi tam blazne težave z nutrijami, ker uničujejo travo, ki ščiti kopno pred vodo.
New Orleans nam je bil res mnogo manj všeč kot katerikoli del Teksasa zato smo bili naslednji dan vsi kar malo veseli, ko je zjutraj deževalo, tako da smo se predčasno odjavili iz hotela in pobegnili dalje v Alabamo. Ker smo spremenili plane, sva se lotila iskanja prenočišča in našla hotelsko verigo Drury, ki je najboljša stvar, ki se nam je zgodila. Zastonj zajtrk + zastonj Kickback (=kuhana večerja) + vsak odrasli zastonj 3 pijače pri večerji. Tu sva z Z. dali prat umazane cunje, nato pa sta otroka v sobi gledala risanke, medtem ko sva se midva opijala spodaj v baru
Naslednje jutro smo se na poti proti mesto Rome spet podali na en trail Chinnabee silent trail do enih slapov. Pot naj bi krožno vodila nazaj na izhodišče, a je spet nihče ne uporablja in nekje vmes se je ali izgubila ali pa smo mi zašli, skratka dopoldne se je končalo tako, da smo prehodili 11 km, vmes se je M. sezul in slekel in nas vse tri nesel čez reko (in otrokoma je to ena izmed najboljših dogodivščin, ki jima bo za vedno ostala v spominu), kakšne pol ure smo pa hodili v čisti tišini, ker nas je bilo enega bolj strah kot drugega na srečo smo nato končno zagledali gozdno cesto po kateri smo prišli nazaj do asfaltne ceste in si oddahnili. Od tu smo se zapeljali do mesta Rome in tam našli eno fino italijansko restavracijo, kjer smo se pošteno najedli in posladkali. Čakalo nas je pa še dobre pol ure vožnje v drug hrib in gozd, na samo, kjer smo prespali v najbolj čudoviti in vrhunsko opremljeni drevesni hiški, kar si jih lahko zamislite. Večer sem zaključila potopljena v banjo, jutro pa smo začeli z lastno kuhanim mlečnim rižem, v katerega smo vmešali nutelo
Nisi me še od blizu videla. 
