Pretekli vikend sem pogledala 4 filme in me niso pustili hladne.
V sklopu 1. korejskih filmskih dni sem si ogledala dva filma, in sicer Mali gozd in Tvoja prošnja, oba se osredotočata na medosebne odnose.
V Malem gozdu tako spremljamo glavno junakinjo, ki se iz Seula vrne v domačo vas, da bi jedla. : )) In tako si pripravlja raznovrstno hrano, predvsem iz lastnih pridelkov, med tem pa gledalcu odkriva družinsko dinamiko iz preteklosti, ki jo s sedanjostjo povezujejo predvsem jedi, ki jih je pripravljala njena mati, ko je bila ona otrok. Živeli sta sami, saj je oče/mož umrl. Mati si je izmišljevala jedi in o njih pletla zgodbe, v odraslosti pa junakinja ugotovi, da vse te jedi že obstajajo. Čuti močan sentiment do tega, da jo je mati nekega dne zapustila in pustila samo pismo, ki ga kot mladoletnica ni razumela. Ko ga sedaj še enkrat prebere pa doume sporočilnost in nekega večera tudi sama materi napiše pismo, nato pa se odpravi nazaj v korejsko prestolnico. Ko se čez čas vrne, ker ne prenese več vrveža, se ob koncu filma vprašamo, ali se je nemara mati vrnila, konec pa ostaja odprt.
Tvoja prošnja ravno tako obravnava smrt staršev, zato partnerko očeta zdaj najstniškega sina doleti skrb zanj. Težko se povežeta, fant bezlja po svoje, želi spoznati, kdo sta starša bila, zato se odpravita na to potovanje. Fant spozna žensko, ki naj bi bila njegova mati pa ne izvemo ali je to res ali je bila partnerka očeta, ko je bil fant majhen. V redkih trenutkih komunikacije med njima izvemo drobce čutenj.
Oba filma odpirata polja ran iz preteklosti, očetove/materine rane, nasploh pa mi je všeč, kako v teh filmih povsem drugače teče čas, bolj počasi. Vse na prvi pogled izgleda zelo enostavno, premočrtno, v resnici pa se plast nalagajo ena na drugo.
Izjemen film Preklinjam se dotika in gre precej v globino doživljanja Tourettovega sindroma, jokala sem ob občutkih nemoči in spomina na B., zaradi hladnosti fantove familije, ki ni znala drugače (mati ga je od mize pošiljala jest h kaminu zaradi nenadzorovanega pljuvanja), imel je težave v šoli, ker je bil nerazumljen. Ko sreča prijatelja iz otroštva pa se prične lepa zgodba sprejemanja in spreminjanja, ki se zaključi s spravo z materjo. Film obravnava težke teme nerazumljenosti, izločitve, sovraštva pa tudi povezanosti in skupnosti. Kami, nate sem se spomnila zaradi U. drugačnosti.
2. del Trilogije iz Osla, film Ljubezen, mi je bil najljubši, saj najbolj koherentno obravnava dano temo. Vse tri filme veže premikanje: v Sanjah hoja, v Seksu vožnje z avtomobili in v Ljubezni vožnje s trajektom. Film prikaže prijateljstvo pa tudi rivalstvo med dvema BFF, ena je poročena, ena pa samska in oriše njune različne poglede na odnose. Samska urologinja na spodbudo gejevskega sodelavca med vožnjo s trajektom na Tinderju posvajpa enega tipa, s katerim gresta plavat in potem seksata, nakar ji on pove, da je poročen in da pač tako malo išče. Po drugi strani pa se ona otepa razmerja s prijateljem te BFF, ker ima tip otroke in neuravnovešeno bivšo ženo. Film prikaže mnogo plasti in pogledov na razmerja, kaj komu pomeni ljubezen in kako definiramo in gledamo na odnose.
