1324 replies to this topic

[Kami]

Včeraj mi je fant povedal novico, da bo en skupen kolega zaprosil svojo punco (skupaj sta že cca 10 let).
Punca ima o zarokah/porokah zelo podobno mnenje kot jaz - ne kaj prida dobro. Vedno govori, da se ne bi poročila, saj nima nobene potrebe po tem, da so ji obredi čisto mimo (ponavadi se skupaj smejeva takim zadevam) ... skratka prej proti kot kaj drugega. In fant to točno ve, saj je punca to več kot enkrat povedala.

Ko mi je fant povedal za to, sem seveda takoj vprašala "zakaj?"
In je rekel, da njemu (kolegu) pa to nekaj vseeno pomeni in pa da je ta kolega mnenja, da se vsaka ženska tega potihem vseeno želi (čeprav tega ne rečejo na glas).

Mene pa zdaj zanima, če se bosta poročila - zakaj se bosta.
Moje mnenje je, da v zaroko (ki jo nekdo planira) je vloženega kar nekaj truda (kakšna posebna večerja, izbira pravega trenutka, prstana ....) in zraven v kompletu seveda pride še tista "prosilčeva" faca polna upanja.
Moj zaključek: če imaš tega človeka vsaj malo rad, mu ne moreš reči ne (tudi če se ne želiš poročiti). In se mi zdi, da je to nekakšen pritisk na osebo oz. nekakšno nespoštovanje njenih želja.

Zanimajo me vaša mnenja, kaj mislite o taki zadevi, kako bi se vi počutili in ali bi pristali, kjub temu da se drugače ne bi želeli poročiti.

In mojemu sem že v naprej povedala, da se ne bi slučajno v kaj takega spustil, ker takrat bom iz same jeze rekla NE. Če se bova kdaj za to odločila, bo to skupna odločitev, brez kakšnih romantičnih bedarij.

[Frčica]

tukaj imam deljena čustva.
Po eni strani mi je cela zadeva všeč, pač večerja, rožice, fant na kolenih,....pač klasična romantika iz filmov.
Po drugi strani pa mi poroka, ki seveda sledi zaroki ne pomeni veliko. Poroka mi bo pomenia le to da končno živiva skupaj(poroka bo enkrat drugo leto). Niti slučajno pa v klasični slovenski obliki, z ne vem kolko folka, ki ga nikoli sicer ne vidiš, nekimi igricami,......
Zaroka me je popolnoma presenetila, tega res nisem pričakovala, mislim da sem bila kako minuto tiho zaradi šoka. In razen prstana, ki ga pač vidim me na to nič ne spominja. To bolj vidim kot njegov izraz resnosti, čeprav ni nujno da bi to pomenilo. Je pa najina zaroke že zares dolga. Mislim, da zadeva pomeni več njemu kot meni, je bolj romantične sorte kot jaz. Bi komot preživala brez tega.
V vsakem primeru, tudi če me ne bi zaročil pa bi od njega pričakovala da me vpraša če bi se poročila z njim in to na lep način, ne recimo na pizzi....Tukaj sem konzervativna, kar naj se malo muči.

[Eli]

Poroka mi bo pomenia le to da končno živiva skupaj(poroka bo enkrat drugo leto). Niti slučajno pa v klasični slovenski obliki, z ne vem kolko folka, ki ga nikoli sicer ne vidiš, nekimi igricami,......

Se čisto strinjam s tabo Frčica. Za poroko definitivno sem, in me je že večkrat fant spraševal v tej smeri...ampak se mi dobesedno začne želodec obračat, ko pomislim na kakih 200 ljudi in tiste igrce in vse "tradicionalne" stvari...bljak. In je bil fant enkrat zelo užaljen ko se mu vse to povedala, ker imam dobesedno odpor do tega. Moja predstava o poroki je tako, ...nevem pobegneva na kak tropski otoček se tam poročima, ko pridema nazaj pa naredima kakšno manjšo zabavico za bližnje in je to to. Ampak do tega skoraj zagotovo ne bo prišlo,...huh, res nevem kako boma tukaj stvar rešla. Ampak po moje se bom kar jaz mogla prilagodit...na žalost (zaradi okoliščin )

[Frida]

Ma kaj pa vem. Že dolg časa sem samska in praktično ne razmišljam o tem in res nimam nekega izoblikovanega mnenja. Men se zdi poroka kul, ampak ob tistih tradicionalnih ceremonijah me spreletava srh. Da bi imela na kupu vso familijo, sestrične, tete, groooozaaa. Jaz bi to recimo naredila na magistratu, pol bi mel pa piknik in bi užival ob dobri hrani, z ljudmi, ki bi samo men ustrezal (nobenih unih, k se jih kao mora povabit in se pol itak ne bi imel kam dat) in se ga nabutal. Pa niti pod razno igric in tega šita.

Nekaterim se zdi isto, če si v zunajzakonski zvezi ali pa če si poročen. Men se to ne zdi isto.
Ma sej pravm, ne vem...kr neki nakladam tle, kar mi iz glave pride.

[Kami]

Moja predstava o poroki je tako, ...nevem pobegneva na kak tropski otoček se tam poročima, ko pridema nazaj pa naredima kakšno manjšo zabavico za bližnje in je to to.

no s tem se pa jaz popolnoma strinjam, le da nisem več za kakšne tropske otoke (že 10 let to govorim, da sme se že naveličala, še predno sem prišla do tega:oops: ), ampak za kakšno odpileno zadevo (da te poročijo Druidi ali kaj podobnega ).
Pač, če se bom že poročila, hočem imeti čisto drugače od vseh drugih (kar jih poznam). Zraven bi "spakirala" prijatelja ali dva (za priči, pa še mogoče njuni punci) in drugim sploh ne bi govorila o tem. Ko bi pa nazaj prišla, pa naredila piknik za vse tiste, ki nama nekaj pomenijo in jim povedala.

Meni poroka res pomeni neka intima SAMO med dvema osebama in pa seveda predpogoj je DRUGAČNOST!

Te razne obleke v belem, "goveji" ansambli, pa polno "neznanih fac" sorodnikov (ker seveda na željo staršev je potrebno vse povabit, da ne bo zamere v 7. kolenu...), pa že izpete igrice na žurki, obljube, ki se jih potem skoraj nihče ne drži ... ;
pa prej skoraj eno leto full enega organiziranja (letni čas, predvidevanje vremena, rezervacije, lokacije, konfetki, šopek, frizer, make-up, obleki, gostilna, vabila, menuji, ansambel, fotograf ....).
Ob vsem tem mi je vedno slabo, preveč mi je pocukrano, "videno 100x", neinovativno. In komur to pomeni, se mu je verjetno v veselje z vsem tem ukvarjat. Meni bi bilo pa kvečjemu odveč.
Pa da ne začnem spet o željah staršev (glede vabljenih, prič....)

[Olivija]

Tukaj se pa dvakrat ne strinjam.

Moj zaključek: če imaš tega človeka vsaj malo rad, mu ne moreš reči ne (tudi če se ne želiš poročiti). In se mi zdi, da je to nekakšen pritisk na osebo oz. nekakšno nespoštovanje njenih želja.

Ne moreš nekomu iz usmiljenja (ker ga imaš vsaj malo rad)[i] ustrečt in se kar poročit z njim. Očitno te ta oseba ljubi in ji sama ideja zakona toliko pomeni, da jo a) priznava, hoče zvezo dvignit na višjo raven, kjer si želi skupnega življenja in večjo odgovornost v sobivanju, se pravi zakonsko utemeljeno.

In mojemu sem že v naprej povedala, da se ne bi slučajno v kaj takega spustil, ker takrat bom iz same jeze rekla NE. Če se bova kdaj za to odločila, bo to skupna odločitev, brez kakšnih romantičnih bedarij.

Osebno cerkvi nisem naklonjena in mi take poročne cerkvene ceremonije ne pomenijo kej dost. Fino je za pogledat, nevesta ma fletno oblekco, pa fešta je. Juhej. (dopolnjuje reč z ozirom na tvoj post o drugačnosti, da mi taka vrsta poroke ni kaj prida všeč in sem isto za eno nekonvencionalno obliko pod milim nebom iz z ostalimi 'drugačnostmi' . kakšne so/bodo/bi bile še pač ne razmišljam) Ne raumem pa, da si tako strogo proti. In bi samo iz principa in jeze rekla ne. (bi rekla ne poroki v cerkvi na hribčku v beli obleki ali bi rekla ne tipu, ki pa za raziko od tebe institucijo zakona in poroke pač bolj poveličuje in bi se ti zdelo to nesprejemljivo za zvezo? Samo razmišljam.) Meni je tako vmesno stanje kot je pri Frčici recimo čist kul. Osebek ti da vedet, da te ima zelo velik rad, (itak je to stvar vsake zveze posebej, odnosov med partnerjema in seveda njunega dojemanja ljubezni, dojemanja skupnega življenja(prostorsko in časovno etc) , hkrati pa je reč še zadost odprta za kakšne nove kompromise, pretehtane odločitve. Romantične bedarije smo pobrali predvsem iz filmov in zgodbic in neka utrgana ljubezen na prvi pogled in poroka in hepili ever after.. se zgodi res hecno redko. Ni pa treba čist eliminirat romantičnih vzgibov in dejanj.

Sama pri sebi še nimam čist poštimano, a se mi reč dopade ali ne, vem da iz principa ne bi rekla ne, in iz usmiljenja ja.

[DiLeMa]

Moj zaključek: če imaš tega človeka vsaj malo rad, mu ne moreš reči ne (tudi če se ne želiš poročiti). In se mi zdi, da je to nekakšen pritisk na osebo oz. nekakšno nespoštovanje njenih želja.

To je dvorezni meč. Ker konec koncev - zakaj pa ona ne bi spoštovala njegovih želja in mu naredila veselja ter se poročila - glede na to, da njemu to toliko pomeni?

Ok, to je blo zdej mal za hec povedano, ampak v resnici tudi jaz poroki ne dajem zelo velikega pomena. Ne zdi se mi to nobena velika življenjska prelomnica, niti se mi ne zdi to nič nujnega, saj verjetno vsi vemo, da zveza enako dobro funkcionira z ali pa brez poročnih zaobljub. Mislim, da veliko folka poroko jemlje preresno, med drugim tudi tale tvoja prijateljica - poroka nikakor ni ultra pomembna, po drugi strani pa tudi ni nič groznega in smešnega - to oboje je pač brezvezno napihovanje. Poroka je takšna, kot si jo sam narediš in mislim, da je lahko to zelo lepa izkušnja, če ji ne daješ prevelikega pomena oz. je po drugi strani že a priori ne razvrednotiš. Meni se zdijo enako blesavi tisti, ki jim je poroka glavni cilj v življenju in delajo iz nje neko slinasto wannabe pravljico in po drugi strani tisti, ki so torej že a priori proti (pa še sami ne vejo točno zakaj) in bi kljubovali samo zato, ker so se tako pač odločili brez neke prave podlage.

Dejstvo je tudi, da bi se rada nekega dne poročila in bi bila zelo razočarana, če se moj dolgoletni partner ne bi želel in bi odbil mojo prošnjo/željo. Na poroko sama gledam kot na enega od veselih dogodkov življenja, ki si jih zapomnemo do konca. Enostavno gre za en lep dogodek, kjer se zberejo prijatelji in družinski člani, da počastijo ljubezen sveže poročenega para, da paru zaželijo srečo in lepo skupno življenje, itd. Je v meni malo romantika in so mi take stvari krasne, vendar vse v nekih mejah normale. Nikoli se namreč ne bi cerkveno poročila (nisem verna, kje je potem poanta?) in prav tako ne želim imet neke ogromne Hollywood style poroke na nekem gradu in v nevem kakšni plesni dvorani in ta bullshit. Jaz si vse skupaj predstavljam tko, da bi se najprej civilno poročila na uradu, potem bi mela pa en velik piknik nekje na lepem, sredi poletja v naravi, pod belimi šotori, z odlično hrano in fajn musko. In vsekakor samo s familijo in tistimi res najbližjimi prijatelji, s sproščenim in domačim ozračjem. Ne prenesem namreč tistih klasičnih porok z vsem pompom in nepotrebno navlako, ko neveste špilajo neke princeske, ko folk organizira polno enih neumnih igric in je vse splanirano do zadnje sekunde - to mi je največja groza.

[ora]

Js ne čutim nobene potrebe, da bi pred vsemi in uradno izjavla, da mam fanta rada in da želim ostat z njim. Če pa se bom kdaj poročila vem, kako bo to potekalo. Moji starši so k sreči taki, da bodo moje želje spoštovali in če bo moja želja da pridejo na poroko samo najbližji bo to to. Sicer pa: 12 po mamini stranni, 5 po očetovi, po fantovi bi jih blo pa tm ene 15 recimo. To pa zame ni nevemkakšna gužva

[Frčica]

Tole je zame že preveč. Maksimum 20 ljudi z obeh strani, sorodstvo samo tisto, ki mi kaj pomeni, kar pomeni zelo malo, ostalo pa prijatelji.
V bistvu mi je fant povedal, da je imel že zmenjeno da se na dopustu lani poročiva, pa je potem padlo v vodo. Samo ne vem če bi mi bilo to všeč, da me kar postavi pred dejstvo, da se bom pa zdaj poročila. po moje bi trmarila.

[Hevea]

Kaj bi vi vsi meli piknike
Meni je pa klasična poroka všeč. Sicer tudi jst ne bi hotla met tam nekih tet iz sedemnajstega kolena, ki sm jih vidla enkrat v življenju, ampak pač, ožji krog moje in njegove družine, par prijateljev. Bi pa mela ceremonijo in lepo obleko In NIKAKOR ne piknika, ampak rajši kšno tako bolj fensi/sproščeno večerjo, kje zunaj, ampak da je še vedno hrana normalna, ne pa čevapčiči in ostala piknik hrana.

[Kami]

Ne me zdaj narobe razumet. Jaz se popolnoma strinjam, da je potrebno pri vsem skupaj naredit en kompromis. Prav tako sem mnenja, da če nekomu nekaj veliko pomeni, drugemu pa ni ravno "grozno odbijajoče" da se pač slednji prilagodi in naredi uslugo prvemu.

Ni mi pa všeč odnos prijatelja, da jo bo "na presenečenje" zaprosil za roko, čeprav ve, da ni za take stvari. Moje mnenje je, da jo prej vpraša oz. se pozanima kaj ona dejansko misli o tem in pove svoje želje. In če bo videl, da ni ravno odločno proti, jo še vedno lahko zaprosi.
In pa predvidevat, da si vsaka ženska tega želi - to mi je pa sploh mimo.

Jaz verjamem, da nekaterim poroke full pomenijo in hvala bogu, da je tako. Meni pa kaj drugega veliko pomeni, kar drugi ne razumejo. Moti me pa "vsiljevanje" okolice z nekimi normami, tradicijami in podobnimi zadevami.

To se mi zdi, da je izključno stvar dveh oseb, ki naj se odločita na podlagi medsebojnega spoštovanja ter upoštevanja želja, vrednot drugega. Vse ostalo je pa meni "žblj" pomena.

[ananas]

Kami, kokr mora on razumet, da ona ne mara teh tradicionalnih navad, mora tud ona sprejet, da pa njemu to velik pomeni. Kokr si že rekla, kompromis mora bit sklenjen.

Da bi jo spraševal se mi zdi kr neki, k mu naj bi že zdej dala jasno vedet kaj si misl o tem, vsaj ti si tako rekla.

Men poroka ni napačna, vem da se ne bom cerkveno poročila, ker nimam zakramentov in ker se ne mislm vsiljevat z vero. Hvalabogu se tukaj fant tud z mano strinja. Vem pa da bom mela belo obleko in da mi bojo postavil mlaje in šrango. Kaj a naj vaškim pobčem rečem ne? Ni šans, ker je men tud to všeč, ker se vsaj malo še ohranja ta stara tradicija. Pol familije na kupu? Glih cele žlahte ne bi povabila, povabila pa bi bližnje sorodnike... skupaj bi jih sigurn naneslo 50 (z moje in njegove strani).
Piknika tud js ne bi mela. Bli bi v eni restavraciji in se konkretno zabavali in plesali. Glede same restavracije bom 100% picajzlasta, ker hočem met vse v stilu- uf bo drago... Tle bom spet mogla sprejet kompromis s fantom in denarniso...
Te fore s kanarskimi otoki itd, kjer bi bla sama, pa so mi osebno bedne. Sama bova imela itak dovolj lepoh skupnih trenutkov, brez vsega. Pri tem dogodku pa se mi zdi pomembno, da so starši tam, pa brat, bratranci... In bi bil prevelik strošek, če bi jih vabila dol, al pa da bi mogl sami plačat.

[majap]

Jaz pa mislim, da bi bila vsaka vesela, če bi ji fant pripravil tako presenečenje, ker ne gre tukaj za to, kar sledi, ampak gre za tisti trenutek, ko veš kako se je fant potrudit, da ti je presenečenje pripravil, da vidiš koliko mu resnično pomeniš, da vidiš kaj je pripravljen narediti zate. Sej so vsakdanje pozornosti in lepi skupni dogodki, ampak to je nekaj več. Sploh ni nujno, da zaroki takoj in obvezno sledi poroka....lahko da sta si s tem simbolično obljubila večno zvestobo. Jaz sem definitivno ZA.....

[Frčica]

Tako nekako jaz razmišljam

[ora]

Evo, js če se ženim, hočem poroko na Kendovem dvorcu in potem večerjo nekje v eni prijetni restavraciji . Za poročno darilo bi pa od staršev rada poročno potovanje na maldive. to je to

[Michelle]

Jaz se ne želim poročiti. Ta moja nenaklonjenost pa ni tako močna. da bi dobila nevemkak občutek nespoštovanja mojih želja, če bi me fant zasnubil. Če bi se poročila, bi se iz treh razlogov_
- ker njemu to velik pomeni (in jaz nisem tak aklih, da bi se zaradi take stvari šla neke vojne)
- ker bi na nek način rada, da se moji otroci pišejo enako kot jaz
- ker je dober vsak razlog za dobro žurko

Je pa res, da sva se enkrat nekaj menla in je on rekel, da bo ziher imel striptizeto na svoji fantovščini in takrat sem se zaklela, da se ne bova ženla. Ker bi se pol zaradi take neumnosti skregala, 100%.

V glavnem, če prav pomislim, si res ne želim ,da me zasnubi, ker pol bi mogla rečt 'ja'.

[ananas]

O ni šans, striptizete na fantovščini niso varne. Moj je proti tem zadevščinam, dam pa roko v ogenj, da bi jo njegovi kolegi naročil. Njega bi pa še tok napil, da vprašanje kaj bi se dogajal

Ti naši vaški pobči so enga, k se je ženil z eno punco z naše ulice, ful napil in je mogu ful ogromn križ k so ga nardil, nest na vrh enga hriba Pa ga je nosil

[ora]

tega bi se tud js bala mam srečo da so njegovi prjatli organizacijsko nesposobni

[Michelle]

Ja, saj to s križi in podobnimi zadevami je ža tak klasika, ene fore so prav posrečene, sam to s striptizetami pa gre tud meni ful na jetra. Ne vem no, kot da je to višek zabave, poleg tega res ne rabi praznovat svojega zadnjega dneva 'samskosti', če mu to tolk pomeni, lahko kar celo življenje samski ostane zaradi mene. Jaz sem mu rekla, da če pride tak daleč, bom jaz dva striperja na svoji dekliščini imela. Pa je rekel 'ja saj ne boš vedla, če sem jaz mel striptizeto al ne'. Ker to se pa res da skrit, ja.

Jaz ne tolk, da bi se bala, kaj bo...ker kaj pa je navsezadnje lahko ...sam ne vem, jezna bi bla ful. In bi se ziher ful ful skregala.

Ora, sam ti si me pa nasmejala, se mi vedno bolj dozdeva, da se tudi jaz nimam česa za bat.

[DiLeMa]

ne pa čevapčiči in ostala piknik hrana.

Mogoče se nisem dost dobro izrazla. Jaz bi imela malo bolj fensi piknik varijanto, ne ravno sedenje na travi s piksno pira in pečeno bedrco v rokah, sem misla, da je to nekak razumljivo. Imela bi malo bolj sophisticated zadevo, ampak bi vseeno ohranila glavne značilnosti piknika - torej brez vnaprej točno do minute določenega dogajanja in kmečkih poročnih igric, brez tiste razvlečene večerje, ko dobiš sedem različnih kao fensi in miniaturnih jedi (ki so vse večinoma nikakve - been there, seen/tasted that and it is awful) in si na koncu še vedno sestradan, brez volje do česarkoli. Te vnaprej ful pripravljene poroke so po mojih izkušnjah ponavadi totalno razvlečene, kr naprej je treba neki delat čist po reglcih in tko.

Kakšni lepi beli šotori (oni odprti), pa spodaj lepe mizice in stoli, pol pa kakšen ruski bife z veliko okusne in raznolike hrane, pa še kakšen open bar z raznimi koktejli, bovlami in tko. Vse lepo in ne preveč načičkano okrašeno in fajn muska, ko se začne mrak delat, pa kake bakle prižgeš, pa zvezdnato nebo, fajn vzdušje, pomoje mora bit to noro lepo.