150 replies to this topic

[piko*biko]

ni nc tazga... ma sej tut ne mislm o tem tuki razpravljat... sam tko me je zanimal. kr nadaljujte debato, je zanimiva

[laLa°]

mene tut ni strah smrti same..ampak tega kaj bo po nje..kaj se bo zgodilo z mano..z nami...ampak zdaj..uživam lajf dokler lahko...da mi nebo pol na stara leta žal..kaj nisem uživala takrat ko bi lahko pa nisem hotla...najraje bi umrla v spanju..al pa nekje na lepem..ne pa v kakem požaru...vrjamem da se po smrtni nekaj zgodi z nami..z smrtjo se še nisem srečala..se pa zelo bojim da bi mi umrli sorodniki..al pa prijatlelji...ker sem res navezana na njih...sploh nevem kak bi se pobrala če bi se mi to zgodilo sicer pa: Ne joči, ker je konec, bodi vesel, da se je zgodilo. Vedno bodo osbtajali ljudje, ki te bodo prizadeli. Ti moraš še naprej zaupati, pazi le nato, koga spoznaš v prihodnje. Postani boljši človek in se spoznaj, in ne pričakuj, da te bo nekdo drug spoznal namesto tebe!!....

[inchika]

slabo energijo vlečš nase v kakšnem smislu oz. kaj je slaba energija?

Se opravičujem za zamudo, ampak sem bla nujno odsotna ...pa še tale prenova me je zbegala in morem zdaj vse na novo preverjat kako kaj deluje
Ponovno poudarjam, da nisem kak poseben strokovnjak s tega področja, to je le način kako si take stvari sama sebi najlažje razlagam, ker pač ne verjamem, da me bo po smrti nekdo spakiral bodisi v pekel al nebesa al pa kam vmes
Glej, to si jst tko predstavljam; povsod okrog nas so sile, bodisi energije...za misli nekateri pravijo, da so energija - kdor dobro misli, mu bo dobro sledilo, s slabimi misli pa nekako prikličeš nesrečo (čeprav mi je ta beseda nekam predrastična). In če je človek poln negativizma, prezira vse, zmerja vsepovprek...misliš da takšen človek lahko dejansko kaj dobrega k sebi prikliče? Predstavljaj si samo, kako bi blo v družbi takega človeka. Poznam eno tako osebo. V njegovi bližini še sama postanem znervirana. Ne vem sploh, kako lahko živi s takim sovraštvom in prezirom v sebi?! Si poruši še tisto malo duševnega miru, ki bi ga lahko imel. Za duševni mir pa pravijo, da je največ vredno kar lahko dosežemo. Torej si jst sama predstavljam, da nase vlečeš slabo energijo z vsemi slabimi stvarmi, ki jih nekomu storiš. Dolgoročno te tak način ne more k sreči pripeljat, sam še bolj zagrenjen postaneš in a ni to prav tista slaba energija, ki jo oddajaš v okolje. Mogoče tudi ti poznaš kake res dobre ljudi, za take jaz pravim, da so "svetli", polni optimizma, ne bodo obsojali, ker vedo, da je najprej treba "pomesti svoj prag" in v takem stilu naprej. Saj pravim, to so le moja razmišljanja, na tak način lažje sprejemam svet in se, če se le da, ne razburjam preveč, ker konec koncev se stvari same od sebe uredijo (kar pa ne pomeni, da lahko spimo na lovorikah) in je pač tako kot je v danem trenutku za nas najboljše (tudi, če je včasih to težko sprejet in bi najraje z glavo skoz zid zlezla)...
Uf, kako klobaso sem napisala...bo bolje,da se ustavim

[inchika]

am sej mi je mal nerodn, ampak nism se tok poglobila, da bi čist natančno vedla, kaj konkretno je aura. čist priznam...
tko da najprej razlaga, pol bom pa vidla, kako pa kaj, da ne bom neki na pamet.

Aura pa naj bi bla energetsko polje okrog tvojega telesa, ne vem točno kolko cm.proč gre . Že neki časa je mogoče s slikanjem aure ugotovit npr. kje si bolan v telesu, ker tam kjer se ti energija ne "pretaka", naj bi tud zbolel, pa obarvana je tam drugače ...nekako tako. Čakre, pa energetska uglašenost, pa to.

[inchika]

Energija ne more bit negativna - lahko samo je, ali pa je ni. To je kot da bi govorili, da je elektrika ali svetloba lahko negativna.

...uporabljam besedo "energija", ker ne vem katera druga bi ji bla najbližja. Pač tudi drugi govorijo o energiji vesolja, pa kaj vem o kakšni energiji še... kaj pa vem kako drugače bi se reklo vsem tistim stvarem, ki jih z očmi ne zaznamo. Se še učim

[DiLeMa]

Eenegija bo kar prava beseda. Ljudje smo mnogo več kot samo kosti, mišice in tako dalje ... drugače bi bili le stroji, je tako? Saj se skozi stroje tudi pretaka elektrika, imajo svoje telo, lahko se premikajo, vendar pa se po njih ne pretaka tista življenjska energija, nimajo duše in zmožnosti razmišljanja, razen seveda vkolikor jih sprogramiraš, kar pa je nekaj čisto drugega, kot pa naše kompleksne, vihrave in tako zelo žive misli, emocije, izkušnje.

To zavedanje samega sebe je najbolj ključnega pomena, ta življenjska vihra, ki divja v nas, radovednost, trpljenje, smeh, ljubezen ... od kje to pride? In kam potem gre? Ob rojstvu ni moglo nastati iz nič, nekaj je moralo biti že prej in tudi ko telo odmre, naše bistvo še vedno ostaja ... sej to je edino logično in smotrno. Eden najbolj osnovnih fizikalnih zakonov dokazano pravi, da se energija nikoli ne izniči, ampak se pretvarja iz ene oblike v drugo ... zakaj potem to tukaj ne bi držalo?

So stvari, ki jih ne razumemo in jih nikoli ne bomo - sem trdno prepričana, da je tako tudi bolje, misteriji morajo ostati, saj dajejo življenju neko posebno vrednost, poleg tega mislim, da nam enostavno ni namenjeno, da izvemo določene stvari preden smo nanje pripravljeni. Ljudje nikoli zares ne umremo, sama velikokrat čutim prisotnost pokojnega dedka, ko mi je hudo in sem na tleh, se v mislih zatečem k njemu in čutim, kako me neka nevidna sila popolnoma pomiri, ogreje, čutim njegovo prisotnost in popolnoma nelogično se mi zdi, da bi tako čudovit človek, tako mogočen um kar izpuhtel v nič.

Tle ne gre za nobeno tolažbo, ampak za to, da ne razumem, kako se lahko nekateri tako opirate samo fizičnega sveta, torej stvari, ki jih lahko potipate, povonjate, ko je pa še veliko več? To je še najmanj, življenje sestavlja mnogo več, vi sami ste tako neizmerno več, kot pa samo kost in koža. Sej to menda čutite? Poleg naše zavesti, je tukaj še takorekoč neraziskana podzavest, že sama zase tako kompleksen pojem in čeprav je pomemben (če ne najpomembnejši) del vsakega od nas, je sploh ne poznamo ... ne poznamo samih sebe, ne vemo, česa smo zmožni, dejansko se tako zelo malo poznamo ... in naše neodkrite sposobnosti, ki jih mogoče hranimo za kdaj drugič, neko drugo bivanje na višji stopnji.

Morda.

[pinga]

dilema, kje ostaja to bistvo, ko umremo? pomisli, koliko ljudi bi vedelo za tvoje bistvo, če bi umrli vsi, ki jih poznaš. nihče! bistvo pokojnih živi v spominih ljudi, ki so jih imeli radi. samo tam in nikjer drugje.
ko pa govorimo o energiji, je pa pač treba povedat, da se razhajamo že v osnovni definiciji duše. zame to ni energija, ampak rezultat delovanja možganov, kar pa ni snovna zadeva. in tu očitno ne bomo nikoli prišli skup.
energijo za delovanje telesa in možganov dobi človek s hrano. saj veste, energetska vrednost, ki jo tako radi preračunavamo, še posebi, če se hujša.
in še tebe bom vprašala. kam gre misel, ki jo misliš, naslednji moment pa sploh ne veš, da si jo mislila? kam gre ta "energija"?
sej bi blo res bolš, če bi blo tko kt pravte, ampak mislm pa, da na ta način človk lažje sprejme smrt ljubljene osebe in konec koncev tudi svojo lastno smrt.

[DiLeMa]

Ne vem, kje ostaja bistvo in kam točno gre, sej to sploh ni poanta ... sem že napisala zgoraj, da so stvari, ki nam niso jasne in sama mislim, da je tak tudi namen.

In mislim, da mi nismo samo produkt delovanja možgan, na naših čustvih ni popolnoma nič mehanskega, ampak smo veliko več kot to.

[pinga]

zakaj pa ne proizvajamo več misli in čustev, ko mehansko ne deluje več?
in kaj je to "več"?

[DiLeMa]

Sej ni rečeno, da jih ne proizvajamo ... kje drugje, na kakšen drugačen način, samo da se jih pač v trenutnem stvarnem svetu ne zazna več.

Kaj je več? Torej mi ne znaš povedat v čem se razlikuješ recimo od kosilnice?

[pinga]

ja lahko ti povem. skupek atomov različno skupaj danih, če se že gremo banalnosti
sicer nas pa itak čaka vse isto. če maš ti prov, fino, če mam js, itak ne bomo vedl, da nam kej fali,ker bomo mrtvi.

[DiLeMa]

Točno tako kot si rekla.

[loris]

Ravno včeraj sem razmišljala o smrti...spoznala sem jo že zelo kmalu. Najprej sta mi umrla oba dedka, ko swem bila stara 8 let. Takrat nisem še razumela zakaj gre. Pri 13ih v 7. razredu, je samomor naredil moj sošolec in prva simpatija. Takrat pa se mi je zmešalo. Počutla sem se tudi krivo, da nisem mogla preprečit. Ker je res dajal zalo očitne namige, kaj želi narediti. Dolgo sem rabila, da sem spoznala, da sem bila takrat premlada, da bi opazila kaj takega, ker nisem razmišljala o smrti.
Smrti se po pravici povedano za enkrat še bojim. Ne bom se je pa bala več, ko bom vedela, da sem svoje "poslanstvo" na zemlji opravila. Torej želim še živeti, ker še veliko stvari nisem naredil, ki si jih želim in še zelo malo doživela. Sploh me je pa strah smrti mojega dragega. Ne predtavljam si, da ga izgubim, ker nebi znala živeti brez njega. Ja sem odvisna od njega...vem da ni prav, ampak kaj čem...on mi je ponovno vlil voljo do življenja, ko sem bila že na koncu z močmi in tudi sama pred tem že enkrat želela zaključiti svojo pot. No tega me je sedaj strah...ko pomislim, kaj sem želela narediti, me zmrazi. Da bi končala nekaj tako lepega, kar mi je bilo dano, zato, ker nisem bila dovolj močna in gledala preveč omejeno na svet???! Groza. Vem pa, da se smrti nekoč nebom več bala. Bom začutila kdaj bo čas. Takrat ko mi bo usojeno verjetno. Lahko je to čez par let, lahko pa šele čez desetletja.
Mislim pa da se s smrtjo našega telesa, naša pot ne konča. Le kako bi se lahko?? Nekaj je v nas, zaradi česar sploh obstajamo. Tudi brez telesa. Ja temu pravimo duša. Lahko torej, da naša duša odplava in nadaljuje svojo pot drugje. Lahko v drugem telesu, svetu ali pa nekje, kjer si še ne znamo predstavljati.
Najbolj neverjetnen občutek pred smrtjo je pa to, ko se ti celo življenje odvrti v trenutku pred očmi. Ja veliko jih govori, kako je to nekaj nepopisnega, ampak dokler tega ne doživiš, sploh ne razumeš. Ne moreš. Tudi to sem že doživela. Imela sem namreč dost zanimivo prometno nesrečo že pred leti. Tako da ja...o smrti bi lahko pisala še in še. Ampak...bistvo je to, da vem, da se smrti nebi smela bat, ampak kaj čem...bojim se jo zato, ker nevem kaj je po njej. Zato je življenje še toliko bolj dragoceno. Imamo samo enega. Tako pravijo. Tako da...vsakič ko se spomnim, da nevem kdaj bom umrla...tist dan uživam maksimalno. Na žalost se premlakrat spomnim na to, da je treba vsak dan maksimalno izkoristit.

[inchika]

...Ne bom se je pa bala več, ko bom vedela, da sem svoje "poslanstvo" na zemlji opravila. Torej želim še živeti, ker še veliko stvari nisem naredil, ki si jih želim in še zelo malo doživela. Sploh me je pa strah smrti mojega dragega. Ne predtavljam si, da ga izgubim, ker nebi znala živeti brez njega.
Mislim pa da se s smrtjo našega telesa, naša pot ne konča. Le kako bi se lahko?? Nekaj je v nas, zaradi česar sploh obstajamo. Tudi brez telesa. Ja temu pravimo duša. Lahko torej, da naša duša odplava in nadaljuje svojo pot drugje. Lahko v drugem telesu, svetu ali pa nekje, kjer si še ne znamo predstavljati.
Najbolj neverjetnen občutek pred smrtjo je pa to, ko se ti celo življenje odvrti v trenutku pred očmi. Ja veliko jih govori, kako je to nekaj nepopisnega, ampak dokler tega ne doživiš, sploh ne razumeš. Ne moreš. Tudi to sem že doživela....

Ni se ti treba bat, da boš umrla prej, kot boš svoje poslanstvo utegnila "izpolniti", vse pride ob svojem času. Ne moreš umreti prej, kot je "določeno". Glede smrti tvojega dragega pa bi lahko rekla, da se nam dogodijo samo tiste stvari, ki jih lahko prenesemo. Sposobni smo dosti vec, kot si sploh upamo misliti.
Če si že imela "bližnje srečanje s smrtjo" (kako je meni ta izraz bližnje srečanje smešen) pa te sploh ne bi smelo biti strah, ker imaš "podlago" da vse take stvari boljše razumeš kot ostali, ki take globoke izkušnje (še) nismo imeli...

[loris]

Ni se ti treba bat, da boš umrla prej, kot boš svoje poslanstvo utegnila "izpolniti", vse pride ob svojem času. Ne moreš umreti prej, kot je "določeno". Glede smrti tvojega dragega pa bi lahko rekla, da se nam dogodijo samo tiste stvari, ki jih lahko prenesemo. Sposobni smo dosti vec, kot si sploh upamo misliti.
Če si že imela "bližnje srečanje s smrtjo" (kako je meni ta izraz bližnje srečanje smešen) pa te sploh ne bi smelo biti strah, ker imaš "podlago" da vse take stvari boljše razumeš kot ostali, ki take globoke izkušnje (še) nismo imeli...

Ja saj imaš prav. Ampak kaj ko se mi zdi, da se mi je žće veliko stvari zgodilo prekmalu ali prepozno. Torej upam, da je res vse prišlo ob pravem času in da bo tudi smrt. Oziroma upam, da bom razumela, da mi je tako namenjeno. Ampak tudi to...kdo odloča, kdaj nam je namenjeno?? Še vseeno mislim, da si usodo krojimo sami. Ok, nekaj nam je že začrtano, vse pa ne. Torej kako vedt, kaj in kdaj kaj narediti, da bo naša pot taka, kot si jo želimo?
Smrt mojega dragega...vem, da je nebi prenesela. Mogoče bi bila tako šibka in končala še svojo pot, mogoče pa tega nebi naredila, ampak nebi živela. Bila bi samo prazba lupina. Sej sem že imela fanta, ko sem ga imela res rada, pa sem tudi rekla, da brez njega ne morem živeti...pa sedaj ved, da takrat nisem imela pojma, kaj sploh govorim zdaj vem...in ja...moj lubi je moj sonček.

Verjemi pa, da podlage za smrt ne moreš imeti. Zaradi tega, se je še bolj bojim morda. Velikorat po nesreči, sem sanjala samo občutek smrti. Ne sliši se nič groznega, ampak ko to sanjaš...koo je kar nekaj, ampak samo čutiš da umiraš...in umreš. Potem se pa zbudiš...za zjokat.

Bi pa morda vsem priporočala meditacijo...nevem točnega izraza. Amapak enkrat me je kolega povabil na meditacijo, kjer si predstavljaš svojo smrt. Res huda zadeva. Po tem, sem se kar močno spremenila. Med to meditacijo se u bistvu zaveš, kaj vse bi še rad dosegel in kaj komu še povedal, ali pa se mu opravičil, ali pa čisto banalne zadeve preden umreš. Kar veliko bi mogla napisat, da bi vam jo opisala. Amapk v tej meditaciji (upam da se prav izražam, sicer se opravičujem) dobesedno umreš... tako da ja...dejte mal pobrskat na netu in probat. Super zadeva.

[žabica]

mene osebno je zlo strah smrti...že ko pomislim da me ne bo več na svetu da ne bom od ljudeh kateri mi veliko pomenbijo

ne vem ..zadne čase velik razmišljam(nehote)o tem kaj bi naredila če mi slučajno mami ai sestra ali ati umrejo(kar upam d ne bojo nikoli) ne vem če bi potem imela voljo do življenja..in vsega tega me je grozno strah..
osebno mi še ni nihšte od bližnjih umru in si tud ne želim tega...

[luminelle]

Ni se ti treba bat, da boš umrla prej, kot boš svoje poslanstvo utegnila "izpolniti", vse pride ob svojem času. Ne moreš umreti prej, kot je "določeno".

Lahko umres prej kot je doloceno.Dogajajo se tudi nepredvidljive reci in veliko je tudi ovir.Sami si ustvarimo usodo.Ogromno poti lahko uberemo ampak vazno je katero in kako ti bo ta spremenia zivljenje oz. kako bo tebe spremenila zato se pa tudi mi spreminjamo z casom.Odrascamo z izkusnjami.Saj zato smo pa tukaj

[inchika]

Lahko umres prej kot je doloceno.Dogajajo se tudi nepredvidljive reci in veliko je tudi ovir.Sami si ustvarimo usodo.Ogromno poti lahko uberemo ampak vazno je katero in kako ti bo ta spremenia zivljenje oz. kako bo tebe spremenila zato se pa tudi mi spreminjamo z casom.Odrascamo z izkusnjami.Saj zato smo pa tukaj

Ne vem no, sama sem še vedno mnenja, da naključij ni in da se vsaka stvar zgodi ob svojem času...in z določenim namenom.

[Lolita]

Meni je ati umrl ko sem bila stara 12 let in to me je zelo prizadelo..ker sem ga imela raje od vseh, pač ful lep odnos navezanosti oče-hči. čez kako leto sem bila v globoki depresiji, hotela sem sama sebe čimbolj trpinčiti in hotela sem umreti.
Ampak to je preteklost, na žalost so ostale brazgotine, a na njih in ostalih napakah se učim. Postala sem verjetno največji optimist v daljni okolici (ma sem doma v vasi, ampak pustimo to ).
Glede smrti..ubistvu se je zelo bojim. Bojim se smrti svojih prijateljev, sorodnikov, vseh ki jih imam rada. Svoje smrti niti ne, bolj se bojim kaj bi bilo z drugimi če bi umrla, če bi jih to preveč prizadelo, bojim se posledic moje smrti. Idealno bi mi bilo, da bi kar naenkrat izginila s sveta, ampak da drugi tega ne bi opazili in bi čutili kot da sem še vedno tam. Tako da ubistvu si želim umreti ko bom že stara, ko bodo že vsi bližnji nekako sprijaznjeni s tem, da se bliža moja smrt, da bi lahko umrla v miru.
Ampak do takrat...upam da mi bo življenje v veselje in ne le nuja.

[bluberry]

Sama sem se tudi že srečala z kao koncom-moje zadnje misli so bile-misli dokler še lahko... Pa to je to? Konec je?nisem verjela da je to to-panika me je grabila .Človek si misli da se lahko na kaj spomni, da se mu odvrtijo neki filmi,da se spomni ljudi ..bla bla bla-v tistem trenutku se zavedaš samo svoje duše-začutiš jo kot če bi začutil nekaj stvranega-mislim da se prijeti-tak ful je živa v tistem momentu in potem v tistem momentu ni več časa-čas je potekel-šel je papa-nič kaj glamurozna ni smrt je pa posebna in mene je nikoli ni bilo strah in niti me ne bo.

in potem se zbudiš...in misliš že sem v nebesih ko vidiš bele stene