207 replies to this topic

[Immortelle]

Jaz ne vem, če bo zame kadarkoli primeren čas, da bi imela otroke.

Nikoli nisem imela posebne želje, zdaj pa si sploh ne predstavljam, da bi jih imela.
Vem, da je še vedno možnost, da si premislim in da začutim materinski nagon, ampak zelo dvomim, da se bo to zgodilo.
Pa ne, da otrok ne bi marala. Samo ne čutim želje. In zdelo bi se mi grozno, da bi jih zaradi nekih splošno ustaljenih prepričanj morala imeti - pa tudi, če si jih ne bi želela.

Poleg tega, da nimam želje, pa so tu še drugi pomisleki.
Zdi se mi, da ko imaš enkrat otroka, da se nekako odpoveš svojemu življenju in živiš samo še zanj. Vse svoje želje in cilje je treba prilagoditi (vem, da se zdaj marsikatera ne bo strinjala). Partner pristane na 2. mestu. Živiš zato, da služiš denar, ne več samo zase, ampak za otroka, ki iz leta v leto potrebuje več stvari.

Tudi država ni najbolj na strani mladih družin. Po eni strani želijo veliko rodnost, po drugi strani je pa tako stanje, kot je.

Potem so pa tu še posamezni primeri, kjer lahko iz prve roke vidim, kako je, ko se rodi otrok, ki ni bil 100% zaželjen.
Imam eno znanko, ki je mojih let. S fantom imata oba kar ok službi, svoje stanovanje in seveda kup sorodnikov, ki pomagajo.
Ona že od začetka nosečnosti ni kazala nobenega pravega navdušenja. Enkrat je celo izjavila, da nikoli ni pravi čas za otroka, tako da je čisto vseeno, če ga ima kar zdaj, ko je tudi večina njenih bivših sošolk nosečih.
Bolj, ko se je bližal konec nosečnosti, bolj je bila depresivna. Ko je rodila, je zapadla v še večjo depresijo, naokoli je hodila z vozičkom kot zombi, nobenega veselja, sam obup se je kazal na njenem obrazu (vem, da je poporodna depresija bolezen).
Zdaj, dobro leto kasneje, sicer ni več depresivna, se pa grozno grdo obnaša do svojega fanta in do otroka. Kar naprej se dere nanju, vedno ko jih vidim skupaj, sta slabe volje. Ne vidi se tiste pristne materinske ljubezni. Ko sem se enkrat na samem pogovarjala z njenim fantom, mi je zaupal, da je bil otrok največja napaka, kar sta jih storila, ker še nista bila pripravljena in si ga v bistvu niti nista želela. Rekel mi je, da mu je žal, da bo najbolj trpel ravno otrok, ker njegova punca nima nobenega materinskega čuta. Potrdil je tudi moje sume, da sta se morala odpovedati vsemu, kar sta počela in da je življenje postala ena sama misija, da se vse vrti samo še okrog otroka.

Vem, da je to izreden primer in da si veliko parov zelo želi otroka in ko ga imajo, se zavedajo, kaj to pomeni in da se tudi ne odrečejo vsemu, da živijo še naprej polno življenje in dajejo otroku vso ljubezen in skrb, ki jo potrebuje.

Ampak jaz npr. nočem otroka imeti samo zato, ker "se spodobi". Žal bi mi bilo za otroka, če si ga ne bi res želela, saj se bojim, da bi se zgodilo kaj podobnega, kot paru zgoraj.

Tako da zame še ni čas in ne vem, kdaj bo/bi bil pravi čas. Po mojem nikoli.

[Plain Jane]

Jaz sem mnenja, da leta niso toliko pomembna kot je zrelost posameznika.

prava leta za otroke so takrat, ko začutš to željo. in imaš v glavi vse urejeno. pa je to lahko pri 20ih ali pri 40ih.

Se strinjam. Bi imela pa jaz osebno raje otroka mlajša kot pri 40ih. Se mi pa ne zdi nič narobe s to številko, imam doma en krasen primer ko je to res samo to- številka.
Poleg "primerne" starosti in zrelosti so meni pomembne še druge stvari. Takoj zatem lastno stanovanje/hiša (če si med bolj srečnimi ), ne da otroka pripelješ k staršem. So tudi prednosti, razumem, babi servis 24/7, ampak meni to ne odtehta vse zasebnosti pa če se še tako krasno razumemo. Ampak to je že druga tema. In stabilno finančno stanje. Na otroku jaz nočem šparat. Verjmam pa, da je zelo težko in redko imet svojo nepremičnino in otroka razmeroma mlad, če nimaš finančnega zaledja staršev.
Jaz imam narejen en seznam kaj vse moram narest (bodisi pri sebi, bodisi doživet) preden se odločim za otroka.

[Podgana]

Mene zdaj kar veliko že sprašujejo, ker vsa družba prihaja v leta, ko si bodo počasi ustvarjali družine.

Me je zadnjič bratrančeva punca vprašala koliko jih bova imela. Na moj odgovor NIČ je rekla: Dolgčas vama bo.


Ljubica, če misliš, da ti bo s partnerjem dolgčas brez otrok, ga zamenjaj

[Coco*]

A nisi ti 2. letnik faksa?

[Podgana]

A to jaz? Ne Čez 2 meseca bom 26.

[Coco*]

Okej, s kom sem te potem zamešala. Ena s foruma je drugi letnik na arhitekturi, sem mislila, da si ti.

[Immortelle]

Ljubica, če misliš, da ti bo s partnerjem dolgčas brez otrok, ga zamenjaj

Se strinjam!
Ps. kako patetičen razlog za otroka!

[Plain Jane]

Zmaga še ta, da na stara leta ne boš sam.

[Immortelle]

Ja, kakopak!

[sade]

Po mojem je tudi pomembno, da začutiš željo po otroku in da se čutiš pripravljenega. Takrat se po mojem tudi ne čutiš, da žrtvuješ karkoli zanj, ampak z veseljem spremeniš življenjski ritem. Sigurno ti je kdaj kaj odveč, samo ne cel čas in vse kar moraš naredit. In seveda tudi denar. Moraš biti finančno preskrbljen, ne pa dobiš čir na želodcu od sekiranja kako preživeti do konca meseca.

Jaz pri (skoraj) 26. še niti malo ne čutim želje po otroku, ker nimam izpolnjenega niti enega pogoja. Nisem se še pripravljena vstajat sredi noči in vozičkat okrog. Po mojem bi kar napad panike doživela, če bi zvedela, da sem noseča.

Tu in tam tudi midva slišiva kakšno pripombo, kdaj bova imela otroka, samo mi to res še na kraj pameti ne pade. Tega bi še mi blo zdaj treba pa se mi glih zmeša lahko .
En sorodnik me večino nekaj kurbla in on pravi, da nisi nikoli pripravljen in da ga pač samo moraš imet in da so najprimernejša leta, ko si tam nekje 25 (kar je več, je že pozno), ker imaš takrat živce, ko si star pa si vedno bolj nepotrpežljiv. Kaki beden razlog. Bom tvegala .

Bi pa pri nama sigurno začel fant prvi "pritiskat". Letos bo 28, ima super službo, zdaj se mi zdi, da samo še mene čaka in bo začel . Bom šemalo zavlekla z diplomo, zgleda, da sem kar dobra v temu

[_Planet_]

Po mojem je tudi pomembno, da začutiš željo po otroku in da se čutiš pripravljenega. Takrat se po mojem tudi ne čutiš, da žrtvuješ karkoli zanj, ampak z veseljem spremeniš življenjski ritem. Sigurno ti je kdaj kaj odveč, samo ne cel čas in vse kar moraš naredit. In seveda tudi denar. Moraš biti finančno preskrbljen, ne pa dobiš čir na želodcu od sekiranja kako preživeti do konca meseca.

Podpis!

In vedno bolj ne razumem ljudi, ki se cutijo poklicane, da ob vsaki priliki gnjavijo z "kdaj bosta pa vidva". A crkni ze no! :ajebeš:

[krneki]

Ful smo si različne.
Jaz vem da moja želja ne bo nič večja čez 5 let, kvečjemu manjša, ker se mi ne bo več dalo.
Meni osebno so starejše mamice pač, kaj naj rečem, ne paše to skupaj. Da si ti 60, ko je otrok 20 - meni je to čist skregano z logiko.
Mogoče ima kaj pri tem dejstvo ,da sta mojedva pač trenutno 47.
Ne predstavljam si, da bi bila moja mami toliko stara kot je moja babica in tega nočem pri svojem otroku. To je vse.

[Immortelle]

In vedno bolj ne razumem ljudi, ki se cutijo poklicane, da ob vsaki priliki gnjavijo z "kdaj bosta pa vidva". A crkni ze no! :ajebeš:

Mene tudi to nervira. Posebej, kadar to slišim od tistih, katerim sem nedolgo nazaj lepo razložila, zakaj (še) ne bom imela otrok.

Najbolj me pa razkurijo nosečnice in novopečene mamice, ki so prav tečne s tem. Imam občutek, da zdaj, ko so one v tem, da bi rade še čim več ljudi za sabo potegnile! Najbolj nadležne in vztrajne pripombe slišim prav od njih.

[Immortelle]

Meni osebno so starejše mamice pač, kaj naj rečem, ne paše to skupaj. Da si ti 60, ko je otrok 20 - meni je to čist skregano z logiko.
Mogoče ima kaj pri tem dejstvo ,da sta mojedva pač trenutno 47.
Ne predstavljam si, da bi bila moja mami toliko stara kot je moja babica in tega nočem pri svojem otroku. To je vse.

Jaz to popolnoma razumem.
Je pa dejstvo, da so drugačni časi in se mi zdi, da se ljudje osamosvojijo in postavijo na noge veliko kasneje, kot včasih.
Včasih je bilo pri 23 imeti otroka že pozno. Zdaj pri 23 nekateri komaj začnemo živeti.

[Christianne]

^^ Se strinjam. Drugače pa glede tega sem nekako neobremenjena, tudi če me kdo vpraša, se samo nasmehnem ali pač povem, da ko bo čas, bo že. Ne da se mi sploh ukvarjat z njimi. Imam pa veliko kolegic, ki so za moje pojme prehitevale s poroko in imajo zdaj otroka, pa so skozi nekaj tečne. So pa ponavadi problemi že v partnerskih odnosih pri takih, ampak okej.
Vsak ve zase. Trenutno si ga še ne želim, se pa držim načela, da nikoli ne reci nikoli in z zarečenega kruha se največ poje, zato sem raje modro tiho.

[Kalypso]

sade, midve imava ful podobno situacijo.

[Buggy]

Meni so pa zelo pomembna. Leta namreč.

Moja teta ima otroka, ki je star 8 let. Zdaj pri 40 se je namislila da bi še!!!! In šla v IVF postopek. In pač vsadijo 2. Se pravi lahko ima dvojčke. Kljub enemu otroku, se je zdaj odloča za to. Stric bo pa zdajle 44.
Katastrofa. S tem da ona nima službe - niti je ne išče.
Meni je to tako bolano in nepremišljeno, da ni za govorit.

A to, da imaš ti namen začet delat na otroku, pa še nista živela skupaj več kot 14 dni na morju, se ti pa ne zdi nič vprašljivo? Nič ne napadam, ampak meni se zdi, da se vidva trenutno res malo vidita in življenje skupaj kljub vsemu in vsej ljubezni ni ravno mačji kašelj.

[krneki]

Ne nič se mi ne zdi vprašljivo.5 let pa tudi nisem vrgla preč zato, da si bom za otroka iskala drugega očeta.
In res me pogreje ko mi vsi zastavljajo/te to vprašanje.

Tudi naši starši niso skupaj živeli, vsaj mojadva ne, nikoli, prvič šele ko sta se poročila, pa jima v zakonu prav nič ne manjka, pa še dva otroka sta gor spravila.
In mislim da je to, da moraš probno živet skupaj, preden se odločiš za karkoli, muha moderne dobe.

[Plain Jane]

In mislim da je to, da moraš probno živet skupaj, preden se odločiš za karkoli, muha moderne dobe.

Meni je pa to nujno. Se mi zdi, da partnerja nikoli ne spoznaš dovolj dobro kot ga spoznaš, ko zares zaživita skupaj.

[krneki]

Once again - smo si različni.