130 replies to this topic

[Ancka Pomarancka]

Vidimo se v popolni postavi 1-2x mesečno, ko gremo k njim na kosilo, drugače se pa parkrat na teden slišimo, včasih najdem priliko, da grem sama (ali s tamalo) tja na kakšno kavo.

[Podgana]

Priblizno 1x na teden, vcasih pa ne znese in se po 14 dni ne vidimo. Veckrat z nasimi kot njegovimi pa zivimo na isti parceli, hehe. Za spomladi, ko sedimo zunaj, bova pa se videla kako bo pri t&t. Zaenkrat sta nehala kaditi, ce bosta spet zacela, ne bomo hodili.

Vcasih, ko sva sami, greva do nas za celo popoldne. Tasca bi ful rada prisla na obisk ob takih dnevih, ampak je ne vabim, ceprav se sama stalno vabi. Kao, ce vama bo dolgcas. Nama ni

[Kalypso]

Na obisk pridejo tasca in tast cc. 1x na leto, moji pa 1-2x (ponavadi poleti & marca smucat). V Slovenijo greva zagotovo za novo leto, poleg tega pa vsaj se enkrat tekom leta. Kako leto sva bila vec, ker sva se udelezila porok oz. sva peljala kolege naokoli, kako leto manj.
Slisimo se pa moz s svojima vedno 1-2x na teden (ker ce ne ze poslusa “kaj nic ne pokličeš”), jaz pa z mojimi cist odvisno. Vcasih se slisimo veckrat na teden, vcasih pa tud po dva, tri tedne ne.

[Barbarina]

1-2x na teden.

[Matilda]

Z ozirom na to, da še nisva povsem na svojem, hodiva za vikende še vsak k svojim staršem domov. Jaz do 2x/mesečno, kar je obema stranema dovolj, čeprav mi kdaj tudi pokažeta, da bi me večkrat videla. Po telefonu se slišimo, podobno kot pri Kalypso, v povprečju 1x/teden, včasih pa 2 tedna ne, če se vmes nič posebnega ne dogaja. Pri fantu je podobno, domov gre nekje 2x mesečno, skupaj greva pa k njegovim nekajkrat na leto, sedaj se srečujemo tudi na vikendu.

[_M_]

Hjooj, ravno danes je tašča mojemu pojamrala, da tamale ni videla že en mesec in da zakaj ae nič ne oglasimo.
Jaz pač s hčerko hodim k svojim staršem sigurno enkrat na teden popoldne po službi, rada tudi prespi pri njih vsake toliko, medtem ko A.sam od sebe ne išče kontakta s svojima staršema in se je recimo danes šele po tem očitku spomnil, da bi lahko popoldne šla s Katjo na obisk. Meni bo pa prav prislo mal počitka doma.
Oboji starši nas recimo 1x na mesec povabijo na kosilo med vikendom in običajno se odzovemo, če nimamo drugih načrtov že.
Je pa res malo " grdo" od mene alj od naju, da ne gremo večkrat samoiniciativno do njegovih, ker vedno priskoči na pomoč z varstvom, če jo prosimo. Moji so pač mal predaleč za to.

[ora]

Joj mene pa tako guilt tripanje tako pogreje. Imas telefon? Imas, torej poklici in povej, da bi nas rada videla. Isto dela moja nona in me milijonkrat spravi v jok ker kao me noce obremenjevat potem pa raje zbuja slabo vest ker ne zavoham kaj bi rada. Tele primerne odkritosti manjka tej generaciji se mi zdi. Zadnjic mi je pribila, da smo za teto vsi vedeli, da bo umrla, pa ni noben hotu tega ji rect. Sm ji kar povedala, da smo bili vsi odkriti med seboj ona je pa trpela, ker jo je bilo strah njima povedat, da umira. Do zadnjega ne vem, ce sta dali kdaj karte na mizo in se pomenilo o tem, da odhaja. Ne vem kaj se jim zdi vrlina sprenevedanje in delanje da je vse ok al kaj???

[_M_]

Ma veš da mene pa ne gane prav dosti in si ne ženem k srcu.

[ora]

Pa te, ce to pises in razmisljas o tem. Verjamem, da te ne prizadanekot mene ampak so pa to neke nepotrebne obremenitve.

[_Planet_]

S taščo in tastom se ponavadi dnevno srečujemo, ker gre otrok dostikrat do njih popoldne, ima tudi sestrično in bratranca tam. Se pa kdaj zgodi, da se tudi teden, dva ne vidimo, če tako nanese.
Z mojima staršema se vidimo približno enkrat mesečno, slišimo se tedensko, po navdihu.

Obiskujemo se v raznih “zasedbah”, odvisno od priložnosti.

[Kami]

Do tašče je L hodil sam ali z otroki cca 1x na teden, da smo šli vsi (ali prej oba) je bilo cca 1x mesec.

 

Do mojih je bila več ali manj navada, da imamo enkrat čez vikend skupaj kosilo. Tudi zdaj, ko skupaj živimo, to nekako nadaljujemo … čeprav pričakujem male očitke, saj bom počasi to spremenila na 1x na 14 dni.

 

Ja, tudi naša zna uporabit "guilt tripanje" ko tolikokrat pove ali omeni, da ji nedeljska družinska kosila RES TOLIKO POMENIJO, ona se tako rada razdaja, mi pa tega ne cenimo … cela Mati Tereza je

[Anouk]

Meni bi bilo tudi dovolj, da se vsi skupaj 1x mesecno podruzimo. Do zdaj smo se z njegovima videli skoraj vsak vikend (okrog 17h sva ponavadi ze tam, ker imajo navado najprej spit caj in v dnevni poklepetat, potem pa ostat na vecerji in sva potem med 22. in 23. sele spet doma). Ko sva zacela tisti caj spuscat in prisla na vecerjo+sladico+vecerni caj, sta ze jamrala, da ni tako "gezellig" (lustno/prijetno) in da bi si onadva to drugace zelela. Jaz sem tudi od doma drugace navajena, da se pac ne druzimo na silo po urniku, ce si nimamo kaj za povedat, ne pa da potem sedimo ure in ure za mizo in smo obsojeni na smalltalk (do tega ima moj oce se precej manjso toleranco kot jaz ). Moja mami je sicer po naravi bolj zgovorna, ampak je fleksibilna glede tega, kdaj se slisimo in da takrat pac to iz sebe (ali pa ze prej s kaksno kolegico, ce stvar ni specificno druzini namenjena). Medtem ko sem dobila obcutek, da so pri fantu kategorije druzine in bliznjih prijateljev nekako cudno prekrite (ker o nekih najglobljih custvih ipd. se pac tudi ne pogovarjajo), jaz pa te potrebe nimam, ker imam svojo "izbrano druzino" v tistih parih najboljsih prijateljih in mi je to cisto fajn in dovolj in ne rabim nikogar drugega (ne mojih starsev, se manj pa fantovih) v tistem ozjem krogu. Trenutno imam obcutek, da bi na vsak nacin radi, da skopiram (ce ze ne ponotranjim) njihov MO in mi je ze misel na to ultra naporna. Ne bi imela res nic proti, ce bi se s fantom kdaj sami zase slisali in dobili, jaz bi pa tisti cas kako drugace (zase bolj prijetno in koristno) porabila, da imamo ob koncu dneva vsi napolnjene baterije, ne samo tisti, ki so bolj na ekstrovertiranem koncu ranga. 

 

Z nasimi se vidimo 2-3x letno (ponavadi par tednov med poletjem in po par dni vmes od novembra do februarja v casu solskih pocitnic in/ali okrog novoletnih praznikov). Z mami se vsake toliko vmes se slisiva - kak teden ali dva samo po par besed (ali sploh nic), spet drugic cvekava po eno uro, tacas ko recimo kuham vecerjo ali kaj podobnega. Z ocetom se izven obiskov slisiva minimalno (ce je blizu mami, ko sva ravno na liniji, se ponavadi pozdraviva in izmenjava par besed), ceprav se sicer fajn razumeva, ampak pac ne siliva v neke debate zavoljo tega, da bi si pac izmenjevala neke vljudnostne besede o vremenu brez prave potrebe. Se mi zdi, da sva si karakterno tudi toliko podobna, da veliko pobereva ze iz telesne govorice drug drugega in da nama je najbolj fajn, kadar vse stima in se ne rabiva z nobeno pogovorno dramo ukvarjat (sploh oce ima bolj kot vse drugo na svetu rad svoj mir in tisino in mu je najvisje priznanje, da je svoje delo kot stars dobro opravil, ko vidi, da so njegovi otroci samostojni in da ga prakticno ne rabijo, ceprav vsi vemo, da je en velik softic in da bi se takoj angaziral, ce bi ga poklicali). In je potem z njegove strani tisina in nevmesavanje tudi neke vrste priznanje, da nam zaupa v nasi svobodi in pri zivljenjskih odlocitvah (ceprav se ne strinja vedno nujno z njimi, ampak ne deli svojih zadrzkov in nasvetov, ce ga po njih ne vprasas ali izrazis kaksnih dvomov/nesigurnosti) in da vse klapa. Si ful zelim, da bi fantovi starsi tudi postekali, da je enim tak nacin bolj blizu in da z njim tudi ni nic narobe, ce udelezenim pac tako pase, ker imajo oni kot zunanji opazovalci bolj kriticno mnenje glede navad, ki sem jih prinesla sabo iz primarne druzine. Jaz pa seveda tudi, samo kontra, ker me njihov nacin utesnjuje in povzroca anksioznost, ker imam obcutek, da mi skos nekdo pod prste gleda in si dela zaznamke in "predlaga" nekaj x in me v isti sapi se fajn skritizira preko klincanja mojih izbir, da se pocutim, kot da imam 5 let in da mi z nicemer ni za zaupat in da se dobro, da sta bila onadva blizu in toliko zavzeta, da sta mi osvetlila pravo pot, ker drugace bi se vse res tragicno koncalo (pa ni vazno, ali gre za to, kje bova kupila zavese za hiso, ali glede tega, ce naj posadiva bozicno drevesce na vrt namesto metuljnika, ali tega, ce je dobra ideja, da bi imela psa, kateri avto bova izbrala in v kateri hisi/soseski bi rada zivela). In ce receva "ne, hvala" ali ignorirava njune nasvete ali pa jih izpustiva iz enacbe, ko se o teh stvareh odlocava, potem dobiva serviravno, ces, pri toliko stvareh sva vama pomagala (predvsem tudi financno), a vidva nama ne moreta prit "na pol poti" s tem, da bi o teh stvareh malo vec govorila in bi se skupaj kaj pogovorili in prisli do odlocitve. Meni je pa misel na to, da sva jim zdaj nekaj dolzna in da sta onadva zaradi tega upravicena do prava glasanja v najinem najozjem krogu, tako zelo utesnjujoca, da ne recem patoloska, da to res tezko pozrem. 

[Kami]

In ce receva "ne, hvala" ali ignorirava njune nasvete ali pa jih izpustiva iz enacbe, ko se o teh stvareh odlocava, potem dobiva serviravno, ces, pri toliko stvareh sva vama pomagala (predvsem tudi financno), a vidva nama ne moreta prit "na pol poti" s tem, da bi o teh stvareh malo vec govorila in bi se skupaj kaj pogovorili in prisli do odlocitve. Meni je pa misel na to, da sva jim zdaj nekaj dolzna in da sta onadva zaradi tega upravicena do prava glasanja v najinem najozjem krogu, tako zelo utesnjujoca, da ne recem patoloska, da to res tezko pozrem. 

Anouk, tole je pa meni velik no-go! Se bojim, da bi znala kar iz inata sprejemat drugačne odločitve (tudi če ne bi bile najbolj optimalne), samo da jim dam vedeti, da so to MOJE oz. NAJINE odločitve in nikakor ne njune oz. "naše". In bi jim tudi to vsakič dala vedeti in bi zanje izvedela šele, ko bi bile sprejete ali uresničene.

Jaz prav ne prenesem občutka, da bi se kdorkoli na tak način poskušal vrinit v moje/najino življenje - pa če je finančna/druga pomoč ali ne. Imam res močan samozadostni nagon in takoj naredim zidove okoli sebe.

 

Jaz sem se iskreno bala, kako bo izgledala vrnitev domov po več kot 15 letih - odšla sem, ko sem bila 22 in se vrnila pri 39. Seveda sem se vmes veliko spremenila - sploh leta, otroka, dolgoletna veza in življenje v svojem gospodinjstvu so me izoblikovali v zelo drugačno osebo.

 

Ampak ravno ta vikend je uradna "obletnica" moje selitve nazaj domov in lahko rečem, da smo prve par mesecev imeli precej bumpy road, da smo se spet vsi navadili en drugega. Sploh ko smo veliko časa na silo preživeli skupaj, saj smo skupaj obnavljali, zraven je bil še čustven naboj "neznanega terena" in par neposrečenih izjav (vključno, da si ne bodo zdaj deci kljuko podajali - ta je bila res ena bolj diplomatskih). Ampak ja, smo šli čez vse; jaz nisem vedela kako in kaj bo, moja dva sta se pa tudi bala tako zame, kot za otroka … in kot vedno, nista vedela kaj je v moji glavi, kako bom reagirala/živela in kaj sem vse sposobna naredit (predvsem iz prej omenjenega inata, ki je že vsem precej znan). Kot strela iz jasnega ju je zadelo, da se hočem selit in nista vedela kaj pričakovat. Imamo pa družinsko prijateljico, ki je mojih let in vsako leto spoznata drugega partnerja, otrokovega očeta pa nihče sploh ne pozna. Sta se verjetno bala za mojo stabilnost.

 

Sem pa tudi jaz morala pri sebi razčistit moje najstniške nerešene stvari z njima (vedno sem imela občutek, da sta me preveč kontrolirala, se preveč vmešavala v moje življenje (čeprav sem jima sama razlagala podrobnosti iz njega);  na drugi strani pa občutek hvaležnosti, da sta mi pomagala/sprejela - in da jima kljub temu nisem dolžna razlagat mojega življenja in mojih odločitev.

In pot ni bila ravno lahka, saj je vedno lažje krivit druge in v njih videti napake. Kolegica mi je k sreči večkrat nastavljala ogledalo, ki sem ga res nujno potrebovala - postavljala mi je vprašanja, da sem malo razmislila: Zakaj te tako moti, če te vprašata, kje/s kom si bila? Mogoče ne mislita nič slabega, mogoče je zanju samo small talk. Mogoče ti hočeta na tak način pokazat, da si jima pomembna, da ju zanima, kaj se ti dogaja v življenju. Da ti stojita ob strani. Zakaj jima ne moreš enostavno odgovorit, da si bila zunaj ali da o tem ne želiš govorit? Zakaj imaš občutek, da si jima dolžna razlagat svoje stvari, tudi če vprašata? Zakaj imaš slabo vest? Zakaj se braniš/ ju napadaš, če pa ti nimaš razčiščeno, kje hočeš imeti meje v odnosu in se jih ne držiš?

 

In sem res morala pri sebi razčistit, da ne mislita nič slabega s temi vprašanji, na meni pa je kaj in koliko jima povem in da sem odrasla oseba, ki jima lahko na direkten ali manj direkten način pove, o čem ne želim govorit oz. da je to moja stvar in želim, da ostane moja stvar. Ampak kot rečeno, jaz sem morala marsikaj premislit in razčistit, postavit meje v glavi in se jih tudi držat (ne da enkrat jima vse povem, drugič me pa moti, ko vprašata kaj na to temo).

 

In lahko rečem, da smo ustvarili en tak odnos, ki seveda ni idealen, ampak da lahko sobivamo. Vsi imam kdaj slabe dneve in kanaliziramo slabo voljo na osebo, ki tega ni zaslužila - ampak tako dinamiko imamo že od nekdaj. Tudi poskušamo vzeti stvari neosebno, kolikor se da. Mene pač motijo kakšne stvari, sem sigurna, da njiju tudi.

Je pa res veliko na meni in mojih reakcijah, ki se jih velikokrat sploh nisem zavedala. Zadnjič sem prišla domov po parih dneh pred našim družinskim kosilom in kot vedno sem vprašala, če je še kaj za pomagat. Mi je mami malo čez zobe zabrusila, da je že sama vse naredila, ker itak nikoli ne ve, kdaj bo kdo prišel domov (sem takoj začutila napad, kje sem bila in da bi se morala zagovarjat). Če bi imela slab dan, bi seveda takoj nazaj napadla, da sem odrasla oseba in da sem domov pravočasno za kosilo, ostalo se pa nikogar ne tiče…. (pač nekaj v tem tonu). Tako sem pa samo počakala tiho par sekund, če bo še kdo kaj dodal in odšla za pol ure stran. Naknadno sem izvedela, da sta se ati in mami skregala dopoldan in da to ni imelo nič z mojo odsotnostjo, le prav ji je prišlo, da sem se tam pojavila in je slabo voljo name stresla. Ampak kot rečeno, jaz moram pri sebi razčistit, da tudi če dobim napad, mi nanj enostavno ni treba odgovorit in jima tudi tako dam vedeti, da so določene stvari samo moja stvar.

 

Sem bila pa precej presenečena, da sem mami že pred cca 14 dnevi omenila, da z enim "nekaj tipam" in ni nič vprašala na to temo. Niti v zafrkanciji ali čisto "slučajno". Že dlje časa več ne razlagam kje sem in s kom sem, razen če meni ustreza tak pogovor. In sta začela spoštovat to.

[_Planet_]

Joj, meni tudi ne ležijo razna “programirana” srečanja, hb tega pri nas ni.

[Olivija]

Kami, pod vse se podpišem, kar si napisala, kot da bi sebe brala, kako dojemam vpletanje (prepletanje) staršev v svoje življenje, kaj me iritira in pogled nase, zakaj me nekaj vrže iz tira. 

 

Vse, razen tega: 

 

 

Imam res močan samozadostni nagon in takoj naredim zidove okoli sebe.

 

 

Tega se moram pa še naučit, ker pri meni je pa efekt 'fainting goat' in se na neki točki preveč zanašam na nekoga, potem me pa posrka v tisto, še preden se dobro zavem, da to sploh ni vredu zame. Imam občutek, da če bom postavila meje, da bo 'pregrobo', preveč hladno, odrezano, nekaj, česar nočem.. Ma, ne vem. Iščem še tisto srednjo pot. 

 

 

 

par neposrečenih izjav (vključno, da si ne bodo zdaj deci kljuko podajali - ta je bila res ena bolj diplomatskih).

 

A daj no.   

[Kami]

Ne vem, če ravno paše v odnose, bolj v osebno rast, ampak recimo da gre skozi

 

Letting Go is not a Weakness by Jay Shetty

[Anouk]

[Kami]

Jordan Peterson on the meaning of life for men

 

Ne strinjam se ravno v vsem  z njim, ampak recimo, da kakšna stvar pa pije vodo - sploh sindrom Peter Pana.

[Christianne]

Pravkar berem njegovo knjigo. V čem se pa ne strinjaš, Kami?

[Kami]

Jaz nisem nič njegovega brala, tako da lahko, da sem dobila napačen vpogled v njegove izjave.

Ampak nekako sem dobila vtis, da je malo šovinist, precej staromoden. Ampak res dopuščam, da se motim.

 

Mi je pa noro sexy tip in ga res rada gledam 

 

Katero knjigo pa bereš?

 

 

The Choice We All Have , But Only a Few Apply It