Jst že dolgo pišem vse sorte, pač v svoj zvezek, mi ful pomaga če mam težave, jih lažje razumem...
Pač svojo jezo, al pa veselje spravim na papir-pa sem se spomnla, da bi na tem forumu odprla to temo, pa lahko sem zapišete pesmi, zgodbe, karkol-da delite svojo nadarjenost z drugimi
Jaz sem na list vrgla svoja čustva, ki jih sedaj prinašam vsem, ki boste to brali. Pa upam, da bom tudi jaz prebrala kaj vašega..
Ne zavedaš se,
da te opazujem.
Da opazim prav vsak tvoj nasmeh, vsak tvoj pogled.
Ti se sploh ne zavedaš.
Niti sama se ne zavedam, kajti ljubezen, ki jo čutim do tebe je nedojemljiva. Je nekaj neskončnega, nepozabnega, večnega, a prezrtega.
Zaprem oči, zagledam tebe. Po licih zdrsne solza, za solzo... Solza sreče, veselja, ob misli na te.
A ko odprem oči, zopet solze.
Solze razočaranja, nemira, pričakovanja.
Zakaj ti ne priznam?
Priznam vse, kar čutim do tebe?
Zakaj me je strah?
Česa se tako močno bojim?
Vem, čemu se upiram. Upiram se misli na zavrnitev. Namreč to, bi pomenilo razpad mojega srca. Košček, za koščkom. Pomenilo bi solze nepopisne žalosti. Pomenilo bi solze, ki ne bi bile le kaplja v morje temveč bi pomenilo reko, ki se ne ustavi. Ustavil bi jo le jez, ki ga je zmožna zgradite le tvoja ljubezen. A bojim se tvegati, bojim se, da ne bi našla tvojega jezu. Raje ga ne iščem, ker vem, da ga ne bom našla. Raje upam na pozabo.
Pozaba... nekaj povsem mogočega. Pozaba nate... je tudi to povsem mogoče?
Ne vem. Pustila bom času čas, naj se izteka. Saj mi ne preostane le upanje.
Vem...težko mi je danes...A jutri, pojutrišnjem se morda reka spremeni v kapljo. Ta kaplja pa naj izhlapi. To je moje upanje. Upanje, da pozabim tebe, čeprav nisva nikoli imela ničesar. Nikoli nisva drug drugemu izpovedala ljubezni, a jaz jo čutim.
Še vedno se bojim - bojim se občutka, ko boš izpovedal ljubezen - toda ne meni. Zavidala bom tisti srečni osebi. A takšno je življenje. Polno padcev, saj se pojavijo tudi vzponi. Ko bom šla naslednjič mimo tebe, me boš pozdravil. Pozdravila te bom nazaj. Le da v tvojem srcu bo mir, v mojem pa bo burja, ki se nikdar povsem ne umiri. A upam da nekoč se bo. Potrebno bo pač čakanje.
Sicer kdo ve, morda ne bom nikoli čutila do nekoga, toliko kot sedaj čutim do tebe. A tebe pač ne morem imeti. To je le eno, od mnogih dejstev, s katerimi se soočam, s katerimi se slej kot prej sprijaznim. Uspelo mi je do sedaj in mi bo tudi naprej.
Morda se te besede vseeno kdaj znajdejo pri tebi. Če se to zgodi, naj bo to dokaz, da si nekaj zares posebnega.
Bodi srečen in razkazuj svoje veselje. Namreč s tem, boš ustvaril veselje tudi v meni.
Predvsem pa ostani to kar si.
