To je bil mini izlet v Gruzijo, ki je pravoslavna država.
Tja sva šla iz Yerevana, rezervirala sva minivan, da se ne zajbavaš na unih zjebanih busih, ker traja vožnja do Tbilisija 6 ur. Na meji je bilo vse okej, lepo je bilo potovat in gledat armensko pokrajino.
Gruzija je pa za razliko od Armenije malo bolj "divja". Ogromno turistov, v Armeniji pa nič 
Ni mi jasno to.
Ful je kontrastov, razlike med bogatimi in revnimi so res vidne, na eni strani imaš razsute avte in razsute hiše, zraven pa najnovejše Mercedese in Lexuse in moderne hiše. Ful je potepuških psov in mi je bilo ful hudo, čeprav sem v mestu videla, da imajo nekateri rumene značke v uhljih in ti so sterilizirani, sem vprašala. Veliko ljudi berači, taki lačni ljudje, stari...
Tbilisi je zanimivo mesto, je zeloooo staro, skozi mesto gre reka, ulice so pa brez reda ni nekega glavnega trga, ni centra in v mestu nimaš glih občutka, da je nekje center, težko razložim. Meni je bilo ful všeč na začetku in sem bila navdušena, ampak en dan za mesto je dovolj. Cene so tako visoke, da me je kap. Vse je drago, sadje, kava, da o cenah v restavracijah ne govorim, to je že prav pretiravanje, veliko dražje kot pri nas recimo. Sredi mesta imajo ful stare terme, kjer je voda polna žvepla in smrdi naokrog... Ena ura stane med 80-100€, odvisno v kateri prostor greš. Notri je pa tako vroče, da itak ne moreš nič, samo ležiš v tisti žveplovi vodi...brezveze no.
Nekaj sicer vlagajo v infrastukturo, moderni most, moderna futuristična arhitektura določenih stavb, ko prideš bližje pa vse prazno...
Drugi dan sva šla na izlet z lastnikom bajte, kjer sva spala. Za ful poceni naju je peljal na celodnevni izlet cca. do 100 km od Tbilisija. Pogledali so si par ful znanih cerkva in samostanov iz 4. in 5. stoletja in se vozili po njihovem podeželju, ful zanimivo. Njihovo podeželje je kot bi šel 100 let v preteklost. Peljal naju je tudi do enega rimskega nahajališča, kjer so ohranjeni mozaiki in so celo pod streho, ostanki term, vodovodnega sistema in stebrov pa ležijo kar tam mal naokrog, vse je zaraščeno, veliko je še pod zemljo. Ful škoda, da vse propada. Ta reč je bila sredi ničesar, sploh ne vem kako se kraj imenuje, tudi nikjer nič ne piše, čez cesto so pa pujse klali enega za drugim in so krulili za znoret, men se mešal, sem si kazalca zarinla čist noter globok do bobenčka. Preostanek večera sva iskala restavracijo, kjer sva lahko jedla, ne da bi me kap ob ceniku.
Tretji dan sva šla pa nazaj v Armenijo, spet z minivanom. To je bila nora vožnja, šofer je bil čist besen, vozil je pa tako, da sem bila potiho prepričana, da ne bom več videla doma.
Vsa srečna sem se po 6 urah v Yerevanu stuširala in šla na božansko kosilo, kavo, Pavlovo in konjak.
Definitivno je bilo to čisto premalo, da lahko rečem, da sem videla Gruzijo. Država je ful lepa in je še veliko za videt, jaz sem samo prst pomočila not.
