In še intervju z Niko
Nika Kovač, direktorica in ustanoviteljica Inštituta 8. marec, s svojo ekipo vsako leto znova kaže, da ljudje nismo zgolj ujetniki političnih ureditev, temveč da smo sposobni svojo realnost z vztrajnostjo in solidarnostjo aktivno in učinkovito soustvarjati.
Če bi imela posodo, v katero bi vrgla kovanec vsakič, ko ji je okolica sporočala, da so njene ideje blodnje naivneža, bi si lahko privoščila poštene počitnice. No, saj ne da bi našla čas zanje.
Odkar so v začetku marca začeli kampanjo Moje telo, moja izbira, s katero so združili Evropo in so na poti k temu, da v Uniji ne bo ženske, ki ne bi smela svobodno odločati o svojem telesu, bolj malo spi.
Tako kot se vsi znanstvenofantastični filmi, ki upodabljajo pobeg na druge planete, saj Zemlja ni več primerna za življenje, začnejo s podobami obupanih znanstvenikov, ki jim nihče ni verjel, da drvimo v prepad, se vsi filmi, ki prikazujejo distopično, avtoritarno ureditev, začnejo z nadzorom maternic. Kako to?
Vedno, kadar želi avtoritarna oblast vzpostaviti popoln nadzor, so ženske in njihove pravice ena prvih tarč. Avtoritarci hočejo nadzor nad našimi življenji in telesi, zato je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok med najbolj ogroženimi. Čeprav je aktualnih zgledov voditeljev z avtoritarnimi težnjami, ki so posegli v pravice žensk, veliko, od Poljske pod vladavino PiS, ZDA pod Trumpom ali zdaj Mileia v Argentini, za primer vedno rada dajem Sovjetsko zvezo.
Potem ko so v 19. stoletju prepovedali splav v zakonodajah držav po vsem svetu, je bila prva, ki je uzakonila pravico do splava. A so pod Stalinom v trenutku, ko jim je začelo primanjkovati delovne sile – in ker so po njihovem mnenju ženske rojevale premalo –, sprejeli zakon »veselega materinstva« in dostop do splava močno omejili.
To so upravičevali s tem, da je Sovjetska zveza dosegla stopnjo razvoja, na kateri ženske niso več izkoriščane in lahko svobodno sledijo svojemu biološkemu nagonu in želji po otrocih. To zgolj kaže, da vsaka avtoritarna oblast – ne glede na barvo in čas – nadzor vzpostavlja prek naših teles in si ga celo drzne zapakirati kot nekaj, kar delajo za nas, kot zakon o veselem materinstvu.
Aktivistka Silvia Casalino je marca v prilogi Ona govorila o tem, da je aktivizem melanholičen posel. A da je vredno, saj se vendarle vsake toliko zgodi nekaj izjemnega. Številne aktivistke Evrope, zdaj povezane v vaši kampanji, imajo za sabo težke zgodbe. Odkar ste vidna osebnost slovenskega aktivizma, tudi vi nimate miru. Kaj je za vas najbolj boleče?
Najtežji so trenutki, ko imaš občutek, da nisi več človek, temveč zgolj maskota, podoba, s katero lahko vsak naredi, kar hoče – komentira tvoj videz, družino, žali, zmerja, napada. To razvrednotenje, ta dehumanizacija, je bila ena od najtežjih stvari, s katero sem se morala spopasti. Morala sem se naučiti, kako razmejiti zunanji in svoj notranji svet. Morala sem se naučiti, kako takrat, ko se okoli tebe razrašča še en vihar orkestriranih diskreditacij, najti notranji mir. Situacije, ki so še vedno težke, so povezane z mojimi bližnjimi – tistimi, ki me imajo radi in jih skrbi zame. Oni veliko težje kot jaz odmislijo vse laži, napade in hudobne opazke, ki se pojavljajo na družbenih omrežjih in v političnih trobilih.
Težko je tudi, ko miren sprehod s prijateljicami prekine izbruh posameznika, ki je očitno odmev laži in napadov, ki se pojavlja na spletu. Seveda vsake toliko pridejo trenutki, ko se nam zdi, da ne moremo več. A takrat se spomnimo, da je cilj vseh takih napadov zgolj utišanje kritičnih glasov. Puncam vedno rečem, da nismo žrtve. Imamo velik privilegij, da smo del organizacije, v kateri lahko delamo, kar verjamemo, da je prav – delamo stvari, ki pomagajo ljudem, in poskušamo svojo državo narediti bolj solidarno in pravično. Zavedamo se, da naše delo ni zaman tudi zato, ker mladim ženskam, ki bodo prišle za nami, odpira vrata. Ko se bodo lotile aktivizma, jim ne bo treba doživljati tega, kar doživljamo me, kar doživljam jaz.
Španska aktivistka Cristina Fallarás je prejšnji mesec v javnost poslala obupan klic; instagram ji je zaradi »neprimerne vsebine« blokiral račun, na katerem je imela spravljenih na tisoče zgodb žensk, ki so iskreno pripovedovale o doživljanju spolnega nasilja. Jasno je, da je svoboda govora mit, še posebno ko gre za izpostavljanje krivic. Cenzura pa ni tuja niti družbenim omrežjem, na katerih sporoča Inštitut 8. marec, kajne?
S cenzuro na družbenih omrežjih smo se prvič srečali 14 dni pred vodnim referendumom, ko nam je facebook skoraj vsako objavo odstranil ali blokiral. Takrat smo začele uporabljati taktiko, s katero smo slogane kampanje pisale na slike s kužki, mucki, samorogi, ki jih imamo tudi sicer zelo radi, da bi prelisičile algoritme. A to, kar se nam ter številnim aktivistom in posameznikom po vsem svetu dogaja zaradi objav o genocidu v Gazi, je razgalilo, kako zelo smo odvisni od komuniciranja na spletnih platformah, ki jih z nejasnimi pravili upravljajo velike multinacionalke.
Nam so poleg objav o Palestini začele »izginjati« tudi druge objave, npr. o reproduktivnih pravicah in tiste, povezane z Anhovim in tamkajšnjim izkoriščanjem okolja in zdravja ljudi za dobiček. Doživele smo trenutek streznitve. Družbena omrežja so bila za nas vseskozi eno ključnih sredstev komunikacije, sredstvo, ki omogoča, da si slišan tudi takrat, ko mediji določenih tem ne pokrivajo, ko potrebuješ novo okno v svet.
Zdaj ko je postalo očitno, da se ta okna čedalje bolj zapirajo, moramo najti nove načine komuniciranja in ostajanja v neposrednem stiku z ljudmi. Na naših socialnih omrežjih pa poleg cenzure opažamo še nekaj, o čemer bi morali več govoriti, in sicer delovanje t. i. lažnih profilov. Na mednarodnem črnem trgu obstajajo trgovine, kjer se prodajajo lažni profili, ki na prvi pogled delujejo kot resnične osebe, njihove profilne slike in delovanje pa so umetno generirani.
Ti profili se s pomočjo umetne inteligence med sabo pogovarjajo in se nato uporabljajo za ozke interese svojih lastnikov. Med najbolj zvestimi kupci teh storitev so pripadniki avtoritarnih opcij; ti jih uporabljajo za načrtno generiranje sovraštva ter napade na kritike. Lažni profili so nevarni, ker širijo laži, prikrivajo realnost in zastrupljajo odnose med ljudmi.
Pred leti so bile glavna tema lažne novice, danes pa bi morale to postati tehnike manipuliranja in ustvarjanja alternativne realnosti, ki jih spretno uporabljajo tudi slovenski avtoritarci. A naša moč je tudi v tem, da vidimo in razkrivamo te mehanizme in razumemo, da se za vsemi temi lažnimi profili skriva zgolj peščica ljudi. Da razumemo, da smo v resničnem svetu veliko bolj povezani kot razdvojeni.
Ko smo v Anhovem pred nekaj tedni z domačini proslavljali zmago ob sprejetju novele zakona, ki bo po desetletjih truda končno zaščitil zdravje ljudi, ki živijo ob sosežigalnicah, je k meni prišla skupina ljudi iz lokalne izpostave SDS in se nam zahvalila za naše delo. To so najlepši trenutki v življenju! Ko se znova in znova pokaže, da temeljna človeškost med nami še vedno šteje in da nas povezujejo temeljne vrednote solidarnosti.
Aiski Ryökäs, članica najstarejše finske feministične organizacije, je povedala, da nikoli ne bo pozabila vaših besed, da lahko že deset ljudi spremeni svet. Kdaj ste na lastni koži prvič izkusili, da iz majhnega dejansko lahko zraste veliko?
Odraščala sem z improvizacijskim gledališčem v Pionirskem domu, kjer sem se naučila, da lahko dober prizor ustvarita že dva, ki sodelujeta in se poslušata. Gledališče je v meni utrdilo zavedanje, da lahko, če imaš ob sebi ljudi, ki se podpirajo, si zaupajo in imajo skupen cilj, narediš ogromno. Seveda si nisem predstavljala, da me bo to pripeljalo do Inštituta 8. marec in soustvarjanja velike evropske kampanje. (Smeh.) Vem, kako zelo pomembno je biti del skupine ljudi, ki se je sposobna skupaj smejati, upati in tudi biti kritična drug do drugega ter nato iti skupaj naprej. In take skupnosti, pa čeprav na začetku samo desetih ljudi, lahko ustvarjajo trajne pozitivne spremembe v svetu.
Vse bitke, ki ste jih dobili, se, če jih gledamo retroaktivno, zdijo preproste. Ideja, načrt, izvedba. Seveda nobena od njih ni bila preprosta, to mi je jasno. A vseeno me zanima, kako ste dobili idejo, da je nujno pravico do splava urediti na evropski ravni. Ste se lepega dne kar zbudili in si rekli: To je naš naslednji projekt!?
Seveda ne. (Smeh.) Ko sem bila v srednji šoli, sem prebrala knjigo Prebojniki Malcolma Gladwella. Njena poanta je, da je za uspeh na nekem področju treba vložiti 10.000 ur dela. Sporočilo te knjige se je lepo skladalo z vzgojo, ki mi jo je dala družina, da je treba vlagati delo in biti vztrajen. Lahko rečem, da je to, da imamo v inštitutu dovolj trme in delavnosti, ključno za uspešnost naših akcij. Če je treba, delamo od jutra do večera, od ponedeljka do nedelje. In prav ta vztrajnost je tisto, kar prinese rezultat.
Ideja o evropski kampanji se je začela rojevati, ko sem bila v ZDA, na univerzi Columbia. Sošolkam in sošolcem sem pripovedovala, kaj vse počnemo. Doletela me je opazka, da je biti aktivistka/aktivist v Sloveniji preprosto, saj nas je samo dva milijona, da naj le pomislim, kako zahtevno je početi to, kar počnemo v Sloveniji, v ZDA, Braziliji ali Indiji. Vprašali so me, zakaj se v Evropi ne lotevamo evropskih kampanj ... Pa res! Zakaj ne presegamo meja, sem se vprašala.
Začela je tleti ideja o nečem večjem, okoliščine pa so kot logično temo ponujale reproduktivne pravice. V ZDA sem namreč bivala, ko je v javnost ušla informacija, da bo vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Roe proti Wade. To, da sem imela priložnost živeti v okolju ravno v trenutku, ko so ljudje izgubili že pridobljeno pravico, je bila zame še ena velika streznitev.
Ne bom pozabila trenutka, ko sem na letališču v San Franciscu izvedela, da je odločitev sodišča dokončna, in odzivov žensk okoli sebe, ki so bile prestrašene, jezne, predvsem pa nemočne. Pri sebi sem sklenila, da je treba narediti vse, kar lahko, da Evropa ne postane Amerika.
S svobodo odločanja o rojstvu otrok sem se sicer že pred tem veliko raziskovalno ukvarjala. Poleg zgodovinske perspektive me je zanimalo predvsem, kako se ta pravica izvaja v praksi. Podrobno pa sem spremljala tudi tragedije Poljakinj, njihove smrti, neposredne posledice restriktivne zakonodaje.
Naslednji pomemben dogodek je bil, ko sem spoznala Marto Lempart, organizatorko Vsepoljske ženske stavke. Ta mi je povedala, da se Poljakinje počutijo povsem same, od Evrope pozabljene. Splav je bil na Poljskem denimo dolgo legalen, potem pa je v času tranzicije zaradi vse močnejšega vpliva RKC postajal čedalje bolj nedostopen.
Poljska je grozljiv primer ne le zato, ker zaradi skoraj popolne prepovedi splava v bolnišnicah umirajo ženske, temveč ker bo tamkaj kmalu osemmesečno zaporno kazen morala začeti služiti Justyna Wydrzynska. Zakaj? Ker je v sklopu organizacije Abortion Dream Team ženski, žrtvi nasilnega partnerstva, potem ko je ta poklicala njihovo številko za pomoč, po pošti poslala tabletko za splav na domu. Partner je za to izvedel in jo prijavil policiji.
Staknili smo glave in našli način, kako bi lahko Evropska unija pomagala ženskam, ki nimajo dostopa do varnega splava, in si rekli, zakaj ne bi naredili tega, kar lahko, zakaj ne bi zahtevali, da EU naredi, kar lahko. In zdaj smo tukaj zbrani iz vse Evrope z jasno in izvedljivo zahtevo, ki jo bomo kot državljani in državljanke dali Evropski uniji.
Kako je organizirati tako veliko kampanjo, če so že tiste, ki ste jih delali v Sloveniji, izjemen organizacijski zalogaj?
Naloga je velika. Da bi o našem predlogu odločala evropska komisija in parlament, moramo zbrati kar milijon podpisov in ob tem preseči še prag zbranih podpisov v vsaj sedmih državah EU. Da bi to dosegli, smo vzpostavili mrežo v osmih državah. To je osem kolektivov, osem jezikov, osem strategij dela in še in še. Seveda pomaga, če si malo »nor«, da se v tak projekt spustiš, ne da bi vedel, kaj bo v praksi vse to pomenilo, in brez zagotovila, da ti bo uspelo.
Prav vsem nam je jasno, da se taka kampanja lahko zgodi samo enkrat v življenju. Zdaj imamo priložnost, da skupaj napišemo res čudovito zgodbo, ki sporoča, da si prav vsi zaslužimo dostojnega življenja, pravico, da sami odločamo o svojem telesu, predvsem pa skupaj dokažemo, da lahko povezani nekaj zelo konkretnega spremenimo. Da pokažemo, da je to, v kakšno smer bo šla Evropa, odvisno tudi od nas. Podpisi pod evropsko državljansko pobudo bodo konkretna zahteva naslednjemu evropskemu parlamentu in komisiji; kakšen bo ta parlament, pa bo odvisno od naše udeležbe in glasov na evropskih volitvah.
Evropa bi morala delovati v dobro nas vseh. Zato bo kampanja zelo raznolika; organiziranje dogodkov v španskih vasicah, trkanje od vrat do vrat na Irskem, protesti na Poljskem in še in še. Noro veliko dela, ogromno kulturnih razlik. Tudi kakšen nesporazum in iskanje skupnega glasu. Predvsem pa, no, zelo malo spanja. (Smeh.)
Ko sem ob lansiranju kampanje v Sloveniji preživela nekaj časa tudi v družbi drugih evropskih aktivistk, sem v pogovor ujela Francozinjo Sarah Durieux, še vso ožarjeno od zmage dan poprej, in sicer vpisa pravice do splava v ustavo. Na vprašanje, kakšen razplet pričakuje pri tej skupni evropski kampanji, je brez sence dvoma odgovorila: »Uspelo nam bo, o tem sem prepričana!«
Sarah je ena mojih najboljših prijateljic. Spoznali sva se v programu Fundacije Obama Europe Leaders. Ko sem leto kasneje študirala na univerzi Columbia, je prišla na obisk k meni v New York. Imeli sva se čudovito, delali sva načrte in se pogovarjali pozno v noč. En večer sva govorili o tem, kako bi bil videti najin sanjski skupni projekt, in takrat sva začeli premišljevati o evropski iniciativi.
Nekaj mesecev kasneje me je Sarah poklicala in rekla: »Veš, kaj? Naredila sem peticijo, da se v Franciji pravica do splava vpiše v ustavo. Mi lahko poveš, kako imate to v ustavi urejeno vi, ker vem, da imate?« Najprej sem ji rekla: »Sarah, to vam ne bo uspelo!« Ona pa nazaj: »Zagotovo nam bo!« In jim je. Tako da zdaj že vemo – če Sarah reče, da bo, potem bo! (Smeh.) Zmaga v Franciji je zdaj, ko je dobljena, videti preprosta. A je bila daleč od tega.
Dve leti sem skrbno spremljala njihova prizadevanja. Na prvih sestankih je bilo pet ljudi, nato pa vedno več in več. In v dveh letih so spremenile in dosegle to, kar se je meni zdelo neverjetno. Še en dokaz več, da se ne smemo ujeti v past tega »ne da se«. Spremembe so mogoče. Nama s Sarah pa se uresničujejo sanje iz newyorškega večernega sanjarjenja.
Nedavno sem brala, da so iz zapora po več kot sedmih letih izpustili Salvadorko. Osemindvajsetletna Lilian je bila leta 2015 obsojena na 30 let zapora, ko je v javni bolnišnici rodila deklico, a je ta zaradi zdravstvenih zapletov tri dni kasneje umrla. V Salvadorju velja popolna prepoved splava, tožilstvo pa je Lilian obtožilo, da v nosečnosti ni poskrbela za plod, zato je bila obtožena malomarnosti in umora s hujšimi posledicami. Ko je v Franciji po mestih završalo ob vpisu pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v ustavo, ste zapisali: Danes Francija, jutri vsa Evropa. A zakaj se ustaviti z Evropo? Zakaj ne osvoboditi sveta?
Pred mesecem dni si na kaj takega ne bi upala niti pomisliti. Potem pa je prek prijateljev prišlo sporočilo ekipe Marka Ruffala, da je prepoznal pomen naše kampanje in da bi jo rad podprl na podelitvi oskarjev. To pa je bila zgolj najbolj vidna podpora, spodbudni odmevi na našo kampanjo v zadnjih tednih dežujejo z različnih koncev sveta. Sporočilo kampanje je namreč univerzalno in aktualno po vsem svetu: vsi moramo imeti možnost svobodnega odločanja o svojem telesu, o tem, kako živeti in kdaj/ali se odločiti za družino.
Pravite, da bo to vaša zadnja kampanja. Obstaja možnost, da si premislite?
Ta kampanja se šele začenja; občutek imam, da je zadnja, ki jo koordiniram v Sloveniji. Želim si, da bi bil koordinacijo naslednje pripravljen sprejeti kdo v ekipi. Osebno že nekaj časa čutim, da je napočil čas, da se posvetim novim izzivom in tudi malo reorganiziram življenje, saj to delam v prostem času. Ampak nikoli ne veš – mogoče trenutno iz mene govori samo utrujenost.
preprosto preveč »črni«. Preveč »skodrani«. Itd. Isto velja za njihovo potencialno vlogo v evropskem in zahodnem srednjem razredu.
