46 replies to this topic

[Fluffy The Stud Eater]

Tole temo sem videla na eni drugi strani in se mi je zdela interesantna in upam, da bomo rekli kaj na to. Namreč, v začetkih razmerja, ko je vse še oh in sploh sladko in razburljivo, se konstantno na nek način "trudimo", da impresioniramo partnerja. Ga na nek način osvajamo. Naj si to bo s premišljenimi potezami, kakšnimi seksi gestami, ipd. Čez čas se v mnogih razmerjih to umiri. Da se ni treba v ničemer kaj posebej ukvarjati v povezavi z njim, saj ga itak že imamo. Zvezo in njega začnemo jemati nekako samoumevno. Kako je to pri vas?
Pri meni je to tako, da prvo sekundo, ko bi začela partnerja jemat kot samoumevnega (ali pa on mene), bi mi to bil dober alarm, da je nekaj narobe. Sem mnenja, da je kvalitetno zvezo treba konstantno negovati (in se ne v njej truditi, kot marsikateri to poimenuje - trud mi je v neki zdravi, kvalitetni zvezi kar precej neumesen), tudi po več letih. Ker namreč se zavedam, da se mi je partner dal in se lahko tudi mi vzame, a ne. Se mi zdi, da smo resnično zaljubljeni (ali karkoli pač že poimenujemo to globoko naklonjenost) takrat, ko čutimo konstantno potrebo po dokazovanju (pa ne v tistem slabem prizvoku, da bi se skos moral dokazovati v tem smislu, da bi ti on kao verjel) ljubezni partnerju. Da ne čutimo samo potrebe po sprejemanju pozornosti, ampak predvsem po dajanju pozornosti. In da to ostane v nas tudi po nekaj letih zveze. Na začetku to počnemo zato, da ga/jo pridobimo. Kasneje pa so tale negovanja še slajša, saj jih prilagodimo na partnerjev okus (ko ga že spoznamo) in globji skupni užitek in opominjanje obeh, da se je med njima razvilo nekaj resnično čudovitega.

[nihrida]

Znorim, če sm predolgo časa ujeta v rutini, ki se razvije oz. začenja razvijat. Njemu paše, da je vsak vikend enak in samo da sva skupaj. Mene to trga in se mi začne mešat! Moram bit pa zmer jst tista, k se kej novega spomni (njemu je pač že vse tako ali tako kul). Ravno za danes sem mu rekla, da se dobiva v eni gostilni, kjer sva imela prve zmenke. On mi pa reče: "Kaj pa lahko pričakujem?" Mislila sem, da se mi bo odpipal. Odpovedala sm stvar in ... nč grem gledat Malkovicha!!

[Fluffy The Stud Eater]

haha

Ja, mene tudi rutina ubija, k sreči ne jaz in ne on ne marava tega. Zaenkrat. =)

[nihrida]

Včasih se res vprašam, če ima še sploh smisel. Rada ga imam, ampak ker mi je na cajte tko dolgočasna veza...on pa nikol nč ne mrdne.

[Dragica]

Pri nama je bilo septembra 6 let in lahko rečem, da ga mam zmeri bol rada in zmeri bol fajn mi je. Sploh, ker je moj fant en super dečko, res. Kar se rutine tiče pa tako, u bistvu jaz jemljem najino zvezo čist za samoumevno in to se mi ne zdi čisto nič slabega. Samoumevno pa zato, ker se imava tak rada in tak fajn nama je skupaj ( u bistvu sva že 6 let non-stop skupaj, ok greva sama ven, valda, mava vsak svoje aktivnosti, ampak vseeno veliko časa skupaj preživiva ), da mi je neki čist normalnega, da mam svojega Mažija ob sebi. Seveda pa to ne pomeni, da se ne trudim in si ne želim, da bi nama bilo vedno tako lepo. Se pa vedno zelo rada zrihtam za njega, razmišljam s čem bi ga razveselila, kaj bi še lahko naredila, da bi ga spravila v smeh. In seveda obratno, tudi on je pozoren do mene, vedno mi pokaže, da me ima rad, ob njemu se res počutim, kot, da sem najlepša, najbolj pametna in oh in sploh. Mal sem osladna, ane? Ne bom pa seveda rekla, da se nikoli ne skregava, ampak nikoli ni pa prisotnega kakega primitivizma ali pa zmerjanja, ker po moje, ko enkrat izrečeš take težke besede, jih je zelo težko pozabit. Skratka tudi v navalu jeze, nisem nikoli pomislila, da pa bi končala najino zvezo, u bistvu velikrat med prepirom pomislim, joj kok bi ga, sam, če ga mam pa tak rada
U glavnem valda, da se je treba trudit in pa seveda cenit kar partner stori zate in se nikoli bati pokazati, kako ga imaš rad!

Tak sem se mal razpisala, da Dilema ne bo vedn govorila, da sam slikice lepim!

[Adriane]

.

[nihrida]

To, da ga zapreš iz bajte, je tud del osvajanja?

[Adriane]

.

[DiLeMa]

To, da ga zapreš iz bajte, je tud del osvajanja?

Kok si ti tečna včasih.

Sej ne, da js nism nikol, no. =)

[Fluffy The Stud Eater]

Ne, to je del dresure. Šalo na stran. Včasih se poslužim opasnega prijema, ko mu na prijazno povedani način ne kapne, naj se neha zaj*****t z mano, ker nisem ena izmed tistih, ki bi mu samo kimala. Mislim, da mu je ta del mene všeč, čeprav, priznam, tisto je bla zelo okrutna fora.

Ja, prikimavam! Včasih ga treba na trdo zgrabit, če pogovor ne pomaga in mu pokazat, da te nima na vse ali nič. Da tudi tebi lahko komot dopizdi in greš. Takrat se pa marsikateri malo zamisli. In ja, marsikateremu je všeč, če ženska ni neka prikimevajoča lutka, ampak da zna tudi udarit po mizi. ;p

nihrida,
tebi predlagam en resen pogovor, da poveš, da ti ni do rutine in skos enega in istega, da bi rada kaj novega in tako naprej, dobesedno ga zvleči nekam (mene npr. tudi marsikam treba zvlečt, nakar, ko to uspe, ugotovim, da je prima). Če pa še to ne pomaga, pa s kakšnimi bolj konkretnimi prijemi. =)

No ja, sem upala, da se bo ta debata bolj razživela. Al pa noben še ni tu v utrjenem razmerju in nas je takšnih samo za prgišče? =) No, jaz sem sicer nekje v fazi utrjevanja. =)

[pinga]

js sm v utrjenem razmerju, ampak se mi trenutno ne da pisat. bom pa zihr kej dodala

[Fluffy The Stud Eater]

js sm v utrjenem razmerju, ampak se mi trenutno ne da pisat. bom pa zihr kej dodala

Hvala za ta prispevek.

[Eli]

evo me tudi jaz v "utrjenem" razmerju...

Jaz pa moram rečti tako, da me kot tipično dvojčico (po horoskopu seveda) rutina naravnost ubija, vendar se mi zadnje čase zdi (ravno včeraj sma imela kar velik "fight" na to temo), da je resnično tako, da še sam jaz skrbim za "razgibavanje"....kar mi je že pošteno dop****...pa saj ne, da njemu ne bi bilo do mene, oziroma do skupnih aktivnosti, amak včasih dobim občutek, da moram za vse poskrbet sama: npr. če grema kam, kamorkoli ugani kter mora poskrbeti za vse, oziroma se spomniti celotne zadeve??me,me,me.... to se seveda dogaja, ko je on ful zaposlen s svojimi obveznostmi, kar ga seveda raumem, ampak vseeno, v zvezo je treba vlagat enako!...in tako moj "predolgi vsenaravnostpovedoči" jezik povzroči prenekateri prepir (ne zaresni...amak takšno rahlo kresanje mnenj ), ki ponavadi itak doseže svoje

...no, saj tako hudo tudi ni zdaj sem čist zabluzila...v glavnem v razmerju se mi ABSOLUTNO zdi pomebno, da ne zapade v rutino ,na primer... da grem kdaj ven na zaresni zmenek, se obadva potrudima, obujama spomine, kako je bilo ko sma bila npr.prvič tam itd., ali pa nevem, ko mu preden grem pustim 3 liste dolgo sporočilce (enkrat, ga je zaradi tega skoraj kap, ker je misli, da ga bom pustila ), ali pa nevem nepričakovani obiski, kakšna vrtnica (čeprav mi ponavadi, takšno izkazovanje ljubezni ni všečno, ampak tu in tam pa godi ), nevem šampanjec v postelji (tega ne prakticirama vedno),itd.

[Adriane]

Verjetno bo potrebnih celo več pogovor. Človek se ne spremeni kar čez noč in njemu očitno res paše tako kot je. Je pa res, da brez pogovora(ov) ne bo sprememb. Pomembno je, da RAZUME, kaj mu želiš povedat. Nekako si bota že prišla naproti. Verjetno ne takoj, a čas in trud znata marsikaj zanimivega skup zmešat.

Da pa druge ne pišejo, je pa verjetno krivo tudi to, da ste ve povedale že vse, kar se povedati da. Seveda v primeru, da se strinjaš z napisanim. Tisti, ki se ne, pa upam, da napišejo svoje razloge.

[Kami]

Glede na to, da že skoraj 5 let skupaj živiva, je veza prerasla v eno "rutino" oz. samoumevnost.
Predvsem zato, ker sva se prej videla/srečala ko sva si pač zaželela (in sva ta trenutek tudi pričakovala, se veselila, se pogrešala,...) , zdaj se pa vidiva vsak dan že zadnjih par let (pa če si dobre volje, slabe, zaspan, utrujen, tečen, evforičen ...).
In tudi službe te primorajo v eno rutino ... pač si do 16-17 ure v službi, prideš domov oz. zaviješ še v kakšno trgovino, greš h komu na kavo, pa zvečer kakšen film pogledaš in greš spat.

Še vedno poskušava to rutino nekako razbijati s spontanostjo ... čeprav je žal zanjo zelo malo prostora .

K sreči imava ogromno družbo, s katero preživiva kar velik del časa (včasih med tednom, največ pa med vikendi). Prej smo veliko hodili "ven" zdaj se pa raje dobimo pri nekomu doma, gostitelj pripravi kakšne prigrizke, pijačko in se sproščeno pogovarjamo, zezamo, igramo družabne igre ... mi je veliko bolj všeč kot pa gužvanje v kakšnem temnem lokalu, kjer nabijajo musko, zraven polno pjane mularije in še prismrdim vsakič domov, ko da sem jaz pepelnik .

In za enkrat se mi zdi, da obema ta način življenja zelo ustreza ... se ni za pritoževat. Tudi nobene panike ne čutim, da bi jemala vse skupaj preveč samoumevno ... pač jeb** ga ... lahko bi se pa full trudila z neko spontanostjo, pa če sreča neko drugo ... kaj naj ... pač sem tip človeka ki se redko sprašuje: kaj bi, če bi ...

[Hsul]

lahko bi se pa full trudila z neko spontanostjo

Tale stavek meni zelo čudno zveni. Kako se lahko trudiš s spontanostjo? Ali pa jaz narobe razumem pomen besede? Sicer pa se tudi jaz strinjam s tistim delom da se je neumno spraševat, kaj bi, če bi. Pol samo nenehno nekaj brodiš, pa živiš v strahu. Ampak, spontan ali nisi. Eni so bolj, eni manj, eni pa sloh ne.

[sonchika]

Meni prav ustreza tako, kot je. Skupaj živiva že kakšni 2 leti in tudi delava skupaj. Ampak daleč od tega, da bi se kdo koga naveličal, četudi sva stalno skupaj. Tudi ven in povsod hodiva skupaj. Razen seveda, ko grem na pijačo s prijateljico.

Rutina je. Vendar me ne moti. Edino to me pa res moti, ker se ničsar ne spomni sam. Vedno me sprašuje, kaj bi rada za rojsni dan/božič itd. in sploh nima domišljije kaj kupiti. Ponavadi je pa že tako, da jaz rečem, da ne rabim nič, potem mi pač nič ne podari. Pa nikoli se ne spomni prinesti kakšne rožice. To me pa moti.
Sicer pa mi prav nič ne manjka v zvezi.

[inchika]

Podvprašanje A pod ''utrjena razmerja'' pojmujete razmerja od enega leta dalje, dveh, treh...?

[DiLeMa]

Podvprašanje A pod ''utrjena razmerja'' pojmujete razmerja od enega leta dalje, dveh, treh...?

To tudi mene zanima. Jaz mislim, da vsaj v prvem letu razmerje še ni takšna rutina, ampak potem kasneje po nekaj letih. Jaz sicer sem s svojim pobček v resnem razmerju, ampak sva skupaj komaj dobrih 10 mesecev in mi je hecno govorit, s čim poživim najino razmerje ... se mi zdi še tolk sveže, da je že samo od sebe ful živo in se mi ni treba neki ful trudit, da je živahno. =)

Se pa ne strinjam recimo tisto z Jenno glede samoumevnosti. Jaz mislim, da to vedno pride in je tudi logično. Ko imaš nekoga ful rad, se totalno zastopita in vse štima, ga enostavno vzameš za nek stalni del svojega življenja in ti je samomevno, da je tam, ob tebi. Pač ne razmišljaš zdej o tem, da ga pa enkrat mogoče več ne bo ob tebi, ane. Sicer pa to ne pomeni, da ti je vseeno in ga zato kaj slabše obravnavaš.

[inchika]

Hja je tudi velika razlika, če z nekom živiš skupaj eno leto, al pa se samo izletniško obiskuješ med vikendi