107 replies to this topic

[Špela]

Frčica, full full lepo.

mi imamo pogrebe strogo samo v najožjem družinskem krogu (po očetovi strani), brez govorov, igranja in pesmi.
do zdaj sem bila na štirih pogrebih: ko sta mi umrla dedek in babica, prijateljičin oče in teta. na zadnjih dveh so bili pevci in glasba, na tem od prijateljičinega očeta še govori - osebno temu nisem naklonjena. pogrebov nasploh ne maram, ker se po obveznem uradnem delu kaj hitro sprevržejo v čenčanje in/ali merjenje moči. pa to, da se ponuja hrano, mi je povsem tuje.
jaz želim bit upepeljena, ni mi pa bistveno, kaj se potem s pepelom nardi. če bi izbrala glasbo, bi bila nujno Gorecki od Lamb (isto kot za poroko).
misel na to, da bom izgubila starša, mi je grozljiva.

[Frčica]

Kako smo si različni Meni ne pomeni očijev grob nič, kos hladnega marmorja z rožami. Srbim(o) za to, da je urejeno, to pa je to.
Veliko bolj ga čutim doma, v vseh stvareh, ki jih je naredil in so s tem povezani spomini.
Tudi zato sem hotela za njega prebrati to pesem, ker mislim, da bi se strinjal z njo. Takrat se mi je zdelo vse neresnično, otopelo, da se bom zdaj zdaj zbudila iz nočne more in bo vse po starem.
Takrat so se mi tudi zamerile pogrebščine. Na pogrebih, ki sem se jih udeležila so bile neko nujno zlo, si šel, ker si bil povabljen. Niti ne veš kako se obnašat. Pri očiju sem to videla drugače. Ljudje so jedli z apetitom, se hecali, smejali,...meni je šlo pa po glavi le kako si drznejo se smejati, nam se je sesul svet ti pa mirno veseljačiš.

[Kami]

pogrebov nasploh ne maram, ker se po obveznem uradnem delu kaj hitro sprevržejo v čenčanje in/ali merjenje moči. pa to, da se ponuja hrano, mi je povsem tuje.

misel na to, da bom izgubila starša, mi je grozljiva.

velik podpis!!!

Kako smo si različni Meni ne pomeni očijev grob nič, kos hladnega marmorja z rožami. Srbim(o) za to, da je urejeno, to pa je to.
Veliko bolj ga čutim doma, v vseh stvareh, ki jih je naredil in so s tem povezani spomini.

tudi jaz si tako predstavljam. Od bližnjih mi je umrl samo dedek (vsi ostali so že prej, ko sem bila še manjša) pa še z njim smo bili precej odtujeni. Grem enkrat na leto na grob, ker se "spodobi". Se ga pa tako večkrat spomnim, ko kaj preberem, ko kaj slišim (bil je učitelj in zelo razgledan človek). In spomin nanj sem in tja mi veliko več pomeni, kot fizičen grob.

[Anouk]

^^ full lepa. In svaka čast vsakemu, ki je na pogrebu sposoben kar koli povedat, prebrat. Jaz že ko druge gledam, mi je groza; kaj šele, da bi jaz morala.

Sem enkrat omenila mojim, da kar se mene tiče, me sploh ne bi bilo na njunem pogrebu, ker enostavno ne bi prenesla misli. A kot se rado v naši družini kaj narobe razume, sem dobila odgovor, če mi tudi toliko ne pomenita, da bi se prišla poslovit. Zdelo se mi je brezveze nadaljevat in sem samo komentirala, da bom dost pomirjeval vzela, da bom tam odstala svoje in bosta srečno pospremjena na "drugo stran", če se samo po tem meri koliko ti nekdo pomeni v življenju.
Pa mislim, da nista razumela poante, jaz pa tudi nisem več načenjala teme. Pač če jima veliko pomeni, da bom tam, pač bom.

Tako kot ne morejo razumet, da so meni pogrebi nekaj totalno zgrešenega in da jaz ne bi šla na nobenega. Pač ne razumem zakaj in kako naj bi se javno poslovila od nekoga, ki mi veliko pomeni. In to na določen dan, samo zato ker ga ni. Če že, potem v ožjem družinskem krogu mi je še nekako sprejemljivo
Pač jaz stvari doživljam na drugačen način, vsi to dogodki (pogrebi, poroke, ...) so mi neki običaji, ki se vsiljujejo vsem, pa če hočeš ali ne. In ljudje ne razumejo, da eni potrebujejo nek obred, da gredo naprej, nekateri pa rabijo kaj drugega (čas, mir,...)

In jaz osebno bi imela raztros brez kogarkoli. Ampak to itak ne bo spoštovano, tako da sem rekla, da naj naredijo kar želijo. Nazaj jih še vedno lahko hodim strašit, če mi ne bo všeč

Ful se najdem v tvojem pisanju, Kami.

[riddle]

Meni je od bližnjih samo nono umrl, sem pa bila še na par drugih pogrebih (ker se spodobi oz. iz spoštovanja do žalujočih). na pogrebih mi ni niti malo do tega, da bi jedla, jih je pa veliko takih, ki pridejo samo obrekovat. če stojiš nekje v ozadju slišiš marsikatero pripombo ("zakaj žalujoči niso celi v črnem in podobno). meni je to mimo. sem že slišala kako pikro tudi na moj račun, ker grem na grob od nonota samo na dan mrtvih, ampak jaz takim odvrnem, da jaz se ga spomnem vsak dan, vsak dan nanj pomislim in da ne čutim potrebe, da bi to delala ob grobu. na njegovem pogrebu so se naši ful sprli s pevci, ker oni so hoteli zapet eno cerkveno pesem, nono pa tega ni želel...skratka, kar nekaj...

bila sem tudi na pogrebu fantove mame, ki je pa hotela pogreb v ožjem krogu (4 ljudje), pa tega niso spoštovali (sosedje in someščani). pokropit jo je prišlo ogromno ljudi, potem so pa kar ostali še na pogrebu. je bil pa pogreb kratek in brez govorov ali česarkoli. žaro so dali v zemljo in to je bilo to.
Lepo mi je, če kdo kaj prebere (kak ožji sorodnik, če lahko, tisto, ko bere npr. sosed ali sovaščan mi je kar nekaj, popolnoma neosebno), lepo je tudi, če je samo tišina. pač, vsak po svoje.

tudi meni je misel ob izgubi koga bližnjega srhljiva, sploh si ne predstavljam, da bi lahko to prebolela. o svojem pogrebu pa nisem razmišljala, ker mi je tudi to grozno.

[Hevea]

Na pogrebih, ki sem se jih udeležila so bile neko nujno zlo, si šel, ker si bil povabljen. Niti ne veš kako se obnašat. Pri očiju sem to videla drugače. Ljudje so jedli z apetitom, se hecali, smejali,...meni je šlo pa po glavi le kako si drznejo se smejati, nam se je sesul svet ti pa mirno veseljačiš.

To sem tudi jaz že tolikokrat razmišljala. Prav odpor imam do tega, najprej so vsi resni itd., čez pol ure pa za mizo pijejo in si s polnimi usti pireja govorijo vice, meni je to grozno.

Jaz tudi ful ne maram pogrebov, ne čutim jih kot neko slovo, ampak samo en neprijeten spomin, malo prisiljeno se počutim na njih. Jočem pa na absolutno vsakem, sem jokala tudi že na pogrebu od ljudi, ki jih nisem poznala. Zase za pogreb nimam posebnih želja, mi je bolj ali manj vseeno, kaj počnejo za mano. Naj si uredijo tako, kot bo njim najbolj ok. Če bi imela kakšno željo, bi si želela predvsem, da ne komplicirajo in zapravljajo velikih denarcev za pogreb, čisto uizi. Pa ne bi cerkvenega.

[Immortelle]

Meni osebno je nekaj najbolj groznega na pogrebu to, ko pridejo vsi možni sorodniki umrlega, potem pa slišiš, kako se šušljajo razne laži in domneve o umrlem.

Naslednja stvar, ob kateri me kar zmrazi in postanem prav jezna, je to, da si nekateri (brez, da bi vprašali svojce) vzamejo pravico in fotografirajo umrlega v krsti! S tem mislim, da mu fotoaparat dobesedno potisnejo v obraz!!

Pa sedmine. Obup, ogabno, grozno!
Ko se prav vidi, kdo je prišel na pogreb samo zaradi zastonj žrtja. Sem doživela že tudi to, da so se ne-najbližji sorodniki med sedmino, ob polno obloženi mizi, veselo krohotali, kot da bi bili na poroki.

Ne morem izraziti, kako ostudno mi je to...

[Kinky]

Jaz o tem brez težav govorim in tudi večkrat razmišljam.

Ko je dedek umrl, je ležal v naši hiši, mama pa meni in bratu 'ni pustila' da sva tam bedela, ali sploh bila, ker je rekla, da želi, da imava
dedka v spominu, ko je bil še živ. To se mi je zdela full lepa gesta, in sem ji hvaležna za to. Ker vem, da si potem še nekaj časa ne bi
mogla iz glave izbiti tiste slike (imam v glavi slike iz nekaterih drugih pogrebov, kjer so bili ljudje na koncu zelo bolni ... in mi ta slika
non stop hodi pred oči, se jih spominjam samo kot takšne ... ker z leti ostali prizori zbledijo, taki se pa ponavadi zelo vtisnejo v spomin).

Tako da je dedek v mojih spominih vesel, takšen kot je vedno bil, nasmejan, šegav .... Na grob ne grem skoraj nikoli, mislim pa nanj res
skoraj vsak drugi dan. Včasih me nanj spomni kakšna zgodba, pesem ... pač nekaj. V mojih spominih ga ohranjam živega, takšnega
ko se ga spominjam, in ga imam po vseh teh letih še vedno enako rada.

Moj pogreb ... želela bi, da bi bil v ožjem krogu, dejansko mi dol visi za vse tiste, ki bi prišli na pogreb samo zaradi tega, ker se spodobi.
Tako da bi želela da se od mene pridejo posloviti ožji prijatelji in družina. Po kratkem obredu (brez rož) bi druščina odšla nekaj v bar, recimo,
kjer bi se skozi zgodbe spominjali mojega življenja. Ker skozi te zgodbe bi jaz še vedno 'živela'. Mene itak ne bi bilo več, ostala bi pa
moja zapuščina, občutki, ki so jih ljudje zaradi mene imeli ...

Nekako tako, no.

Se pa smrti ne bojim. Bojim se, da bi težko zbolela, bila odvisna od drugih.

[Kinky]

Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Ni me tu.
Ne spim.
Sem tisoč vetrov, ki pihajo.
Sem diamantni lesk snega.
Sem sončni žarek na zrelem žitu.
Sem jesenski dež.
Ko se zbudiš v jutranji tihoti,
sem uren, dvigajoč polet ptic,
krožečih v zraku,
njih vesel ščebet.
Sem zvezde, ki sijejo v noči.
Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Ni me tu.
Ne spim.

ZELO lepo in ganljivo.


Še ena misel: v filmu Philadephia je v zadnjem kadru sedmina .... full 'lep' se mi je zdel tisti prizor. Ko so vrteli neke posnetke o njemu
iz otroštva, ljudje so se ga pa spominjali ...

nič patetično ali kaj podobnega, ampak preprosto lepo.

[Sinnaia]

To od Frčice je sicer samo prevod Do not stand at my grave and weep, Mary Elizabeth Frye. Meni so to daleč najlepše vrstice ob smrti, in v kolikor bi na mojem pogrebu kdorkoli bral določene verze, si želim, da bi bilo to.

[Frčica]

Je res prevod, nisem pa poznala avtorice. Od tam kjer jo poznam je pisalo, da je avtor anonime oz. neznan.

[Kinky]

Aha, tudi jaz nisem vedela.

No, saj pogreb bi bil itak v slovenščini.

[Frčica]

PurePoison, iskreno sožalje, res. Nisem vedela, da preživljaš to. Drži se!

Se strinjam s tabo glede časa po pogrebu. Jaz se sploh ne spomnim kaj točno sem počela po njegovi smrti, kot v transu.

[Marmelada]

Kot je Kami omenila, pogreb je namenjen živim, ne mrtvim, zato se vsaj meni osebno zdi bolj pomembno, da se najbližji poslovijo in da lažje prebrodijo izgubo. Ko je človek mrtev, ga tako ali tako ne briga več ali mu na pogrebu igra Golica ali Tišina.

Se strinjam. Sicer lahko izrazimo želje o lastnem pogrebu, ampak vprašanje, koliko bo to sploh kdo upošteval in ko si mrtev itak nima več veze. O pesmi nisem nikoli razmišljala. Tale od Pink Floydov, ki jo je Kinky nalepila je kar fajn. Po eni strani se mi zdi malo čudno, oziroma bi znalo izpasti malo neprijetno, če bi se na pogrebu vrtela neka vesela muzika. Pravila oblačenja so mi totalna bedarija, pridite oblečeni v belo, v rdeče...da bi se morali še s tem ubadati mi je brezveze. Jaz vem samo, da ne bi hotela nobenega cvetja in sveč. Ponavadi so grobovi nagrmadeni z rožami in svečami in svojci dobijo še cele aranžmaje sveč in vse to je seveda zelo drago. Meni je všeč, da namesto tega ljudje raje ta denar zberejo in ga potem darujejo kakšni ustanovi, društvu, bolnišnici, kjer je bil pokojni. Sedmine v naših krajih niso v navadi. Glede navadnega pokopa in upepelitve mi je zaenkrat čisto vseeno, izbrala bi tisto, kar je cenejše. Ljubše bi mi bilo tudi, če bi bil pogreb v ožjem krogu, družina, ožje sorodstvo in prijatelji. Ampak na vasi vemo, kako je, pridejo vsi.
Zaenkrat svojega telesa ne bi darovalaza znanost, organe mogoče, ampak nisem prepričana. Glede darovanja trupla v raziskovalne namene sem pa skeptična, kako spoštljivo ravnajo z umrlim. Že glede obdukcij slišiš vse mogoče, tako da, ne hvala.

Na pogreb sem šla samo, ko sta umrla dedek in babica, k ostalim sorodnikom pa ne. Itak so bili bolj daljna žlahta in so živeli malo bolj stran, tako da ni bilo nič narobe. Dedek je živel pri nas doma in je nepričakovano umrl doma, ko sva bila z mlajšim bratom sama in smo ga tudi imeli doma tista 2 ali 3 dni. Sem pa bila stara le 10 let akrat in ga nisem hotela it pogledat. Malo je bilo čudno imeti mrtvega človeka v hiši. Mi je bilo neprijetno že samo iti mimo tiste sobe. Po pogrebu pa sem nekaj dni sanjala, da njegov duh sedi v kuhinji. Zanimivo je, da se še vedno spomnim podrobnosti dneva, ko je umrl - katero knjigo sem tisti dan brala, kaj sem jedla, katere natikače sem imela obute, ko sem tekla po mamo.

[Anouk]

Se strinjam. Sicer lahko izrazimo želje o lastnem pogrebu, ampak vprašanje, koliko bo to sploh kdo upošteval in ko si mrtev itak nima več veze. O pesmi nisem nikoli razmišljala. Tale od Pink Floydov, ki jo je Kinky nalepila je kar fajn. Po eni strani se mi zdi malo čudno, oziroma bi znalo izpasti malo neprijetno, če bi se na pogrebu vrtela neka vesela muzika. Pravila oblačenja so mi totalna bedarija, pridite oblečeni v belo, v rdeče...da bi se morali še s tem ubadati mi je brezveze. Jaz vem samo, da ne bi hotela nobenega cvetja in sveč. Ponavadi so grobovi nagrmadeni z rožami in svečami in svojci dobijo še cele aranžmaje sveč in vse to je seveda zelo drago. Meni je všeč, da namesto tega ljudje raje ta denar zberejo in ga potem darujejo kakšni ustanovi, društvu, bolnišnici, kjer je bil pokojni. Sedmine v naših krajih niso v navadi. Glede navadnega pokopa in upepelitve mi je zaenkrat čisto vseeno, izbrala bi tisto, kar je cenejše. Ljubše bi mi bilo tudi, če bi bil pogreb v ožjem krogu, družina, ožje sorodstvo in prijatelji. Ampak na vasi vemo, kako je, pridejo vsi.
Zaenkrat svojega telesa ne bi darovalaza znanost, organe mogoče, ampak nisem prepričana. Glede darovanja trupla v raziskovalne namene sem pa skeptična, kako spoštljivo ravnajo z umrlim. Že glede obdukcij slišiš vse mogoče, tako da, ne hvala.

Na pogreb sem šla samo, ko sta umrla dedek in babica, k ostalim sorodnikom pa ne. Itak so bili bolj daljna žlahta in so živeli malo bolj stran, tako da ni bilo nič narobe. Dedek je živel pri nas doma in je nepričakovano umrl doma, ko sva bila z mlajšim bratom sama in smo ga tudi imeli doma tista 2 ali 3 dni. Sem pa bila stara le 10 let akrat in ga nisem hotela it pogledat. Malo je bilo čudno imeti mrtvega človeka v hiši. Mi je bilo neprijetno že samo iti mimo tiste sobe. Po pogrebu pa sem nekaj dni sanjala, da njegov duh sedi v kuhinji. Zanimivo je, da se še vedno spomnim podrobnosti dneva, ko je umrl - katero knjigo sem tisti dan brala, kaj sem jedla, katere natikače sem imela obute, ko sem tekla po mamo.

Se podpisem.

[Špela]

mi smo lani, ko je bivši sodelavki umrl fant, uporabili dobrodelno sožalnico in namesto aranžmajev podarili 100€ v dobrodelne namene.