153 replies to this topic

[Lotos]

:cheers:

Se vam kdaj zgodi, da dobite tako mogočen navdih..da ga preprosto morete zapisati? Vas kdaj čustva tako prevzamejo, da se kar sama spletejo v čudovito pesem?
Ta prostor je namenjen prav temu..izrazimo se na malo drugačen način.

[Lotos]

Ne, nočem več dvomiti..da zmorem bolje
Vem bojim se, da me ne boš razumel..ko se ti bom odprla
Ko boš videl mojo dušo..od sonca vzeto
Ko boš čutil srce..kako se ti nasmiha
Spoznal boš, da me sploh ne poznaš
Blizu so ti le moje navidezne maske
Kaj pa jaz, takšna kot sem..resnična?
Me ljubiš takšno?

Ne, nemorem biti ob tebi..če se tako vztrajno skrivaš
Pokaži se, rada bi slišala tvojo notranjo glasbo
Rada bi čutila kako globoke so solze
Kako daleč lahko poletiva?
Ali lahko v neskončnost?

....zate, ki sem te danes pogledala in mi je zastal dih

[_srchika_]

Uau...huda tale tema 8) Mene res dostkrat kaj prime in moram reeeees napisat svoje občutke pa to...fora pa je v tem,da nism glih talent za poezijo Jst rajš kr v obliki pisma napišm...neki tazga kot dnevnik ...A to tudi velja :

[Fergie]

Full je lepo napisan....
Jaz pa žal nimam pesniške žilice, zato bom pa z veseljem brala vašo poezijo...

[JAGODA]

jst nism kej dost pesniško nadarjena tko da rajš kkšno zgodbo napišm. drgač pa lepo napisan una pesmca

[Lotos]

ja itak karkol lahko napišete..sam da je iz srca

[_srchika_]

Obstanem ko kamen in takoj sem uročena od njegovga pogleda :drunken: Gremo noter...in začnemo s plesom. Prevzame mi ga ena druga Na silo pridem do njega...začneva,ne moreva se ločiti,čeprav se je pavza že zdavnaj začela...vsi naju gledajo postrani. ON pa mi potiho šepeta sladke besede,jaz pa se zraven samo topim. Vrtiva se in sem v sedmih nebesih...KONEC...MOJ TRANS SE PREKINE

En izsek iz mojga dnevnika

[Lotos]

Snežinke na obrazu..
Držim te za roko..
Igrava se z zvezdami..
Rišem ti nasmeh..
Dražim te s pogledom..
Loviva se..
Potisneš me ob steno..
Čutim te..
Tvoj dotik..
Vročina ..
Šepetaš mi..
Slišim kako dihaš..
Nisi več ti..nisem več jaz
Postala sva eno


Spomin na soboto.. na tebe

[beki]

jaz mam ene par zvezkov polnih s "poezijo" pa zaenkrat še ne bi nič sem pisala bi vam pa vsem podarila nekaj kar ni moje delo ampak ta verz mi je velikokrat pomagal . :angel10:
NEKAJ ČUDOVITEGA
Čudovito je biti preprosto človek,
in preprosto živeti.
Zazreti se v nebo in videti sonce,opazovati cvetje in zvezde ponoči.
Gledati otroke se igrati in smejati z njimi.
Delati kar te veseli.SANJATI.
Pustiti domišljiji prosto pot.
Biti zadovoljen.
Tedaj postane življenje praznik.
(P.Bosmas)

[Emily]

Jst tud nimam pesniške žilice..rada berem..sam pisat pa ne znam.

[rea]

jz pa rada kej kdja napišm

[DiLeMa]

Jaz imam ogromno teh pesmi, nekaj so jih tudi objavili v neki knjižici na naši gimnaziji, večine pa ne ... jih imam zase, ker so preveč osebne. Tle sta dve, obe namenjene dvema različnima fantoma ...

Ko potujem do obzorja
Z očmi požiram ga hoteče
V mislih se dotikam morja
Ko letim na krilih sreče.

Moje blodnje kot snežinke
Nežno se na tla spustijo
Ko zavite v lažne krinke
Tiho mi spregovorijo.

Nagovarjajo me zbrano
Naj spustim se z njimi v dir
A prepoznala sem nakano
Končno našla bom svoj mir.

Iztegnem roki – poletim
Čaka neskončna me omama
Proti valovom se spustim
Čeprav odšla bom čisto sama.

Voda pljuskne v obraz
Sence se porazgubijo
Že zaslišim znani glas
Besede sladko zadonijo.

Spet si rešil me pred peklom
Svoje življenje dal bi zame
Varuješ me pred ostrim steklom
Samo še ti zaupaš vame.

--------------------------------------------------------------------------

Nekega dne bi ti rada pokazala svoj pravi jaz.
Rada bi bila to kar sem in ti bi me ljubil.
Za težko zaveso skrivam svoj pravi obraz,
Če bi vedel, kdo sem... bi me kljub temu snubil?

Tvoj smeh kot tisoč malih cvetic,
Se razsipa po travnikih sreče.
Od časa do časa izvije se radostni klic,
A v srcu ostaja vprašanje dvomeče.

Naj pozabim kdo sem, da bi s tabo živela?
Naj se delam radostno svobodno?
Čeprav te v sebi bi vsak dan preklela,
Ker si vzel mi življenje lahkotno...

Naj se skrijem, požrem svoje bistvo in se pokorim,
Da ponosen boš name, vzel me za svojo?
Naj molim v nebo, da bila bi drugačna,
Ali sprejel me boš takšno, za vedno le tvojo?

Vem, upam preveč in vse je zaman,
Ne sprejemaš napak in neizprosen je um.
Namesto mene želiš si lutko iz sanj,
Za rešitev splahnel mi je zadnji pogum.

Zato izgubila bom glas, se odela v rožnato krilo,
Ti sledila pohlevno in nehala misliti z glavo.
Spremenil si me, čeprav uporabil si silo,
Zdaj sem ti na voljo, le v tvojo zabavo.


Tle je neki malega, imam pa ogromno pesmi, pa tudi nekaj kratkih tekstov, nekateri so bili napisano kot odgovor mojemu (ustvarjalno zelo nadarjenemu) prijatelju.

[Parvinder]

Vau Dilema, ful dobr!!

[cedevita]

Dilema, kaj si ti hčerka od Francija?...Dilema Prešeren

Ej, zlo lepo si napisala.

[DiLeMa]

V izgubljeni noči še en neizživet krik strahu. Poraja se vprašanje, ki tiho brni v najbolj oddaljenem kotičku, izziva sence in kliče razum ... zakaj neizživet? Kri se gosti in dih zastaja. Prazen pogled upiraš v črno nebo in veter ti z naglimi rezi v mehko kožo osveži obraz. Poganja se po skalnem grebenu in s srce parajočim ječanjem kliče tvoja krila. Glej, kako jih želi ponesti nad luno, poljubiti njene ustnice in te posipati z zvezdnim prahom. Že razširiš roke, stojiš na najvišjem kamnitem stolpu in prevzema te blaznost. Želiš poleteti, a pogled na prepad pod sabo te navdaja z občutkom nemoči in groze. Sence se ti smejijo, zmerjajo te z bedakom in ti šepetajo, da si ničvreden in nezmožen letenja.

V glavi se zmrači ... glasen tresk! Spet stojiš pred zaprtimi vrati in svetloba pojenja. Ujet si v brezvetrju, tvoja krila mirujejo. Tišina te duši in njen pogled ve, da si želiš viharja. Če ji dovoliš, te bo popeljala do vetra, a v tebi vlada strah. Čuti tvoj trepet in ti čutiš njene korake – kot tlofute – kako stopajo po mehki preprogi in za sabo puščajo zlovešče sence. Ona hodi proti soncu, a ti ostajaš. Tišina ti kriče dopoveduje, da si spet pozabljen, spregledan in poteptan v vsem svojem bistvu ... kolikor ga je še sploh ostalo. Zato se dokončno spoprijateljiš s sencami. Verjameš jim ko te slepijo, da nisi obstajal, da zate pač ni sonca. Zapreš se v najtemnejšo sobano brez oken, a vsako noč ti prinese vetra ona, ki ve, da živiš le zanjo. Deklica, ki ti nežno šepeta, da sonce obstaja za tiste, ki premorejo toliko poguma, da si ga vzamejo. In neke noči, ko bo ura odbila polnoč, bo padla odločitev.

Ostati neopažen v senčnem vakuumu, neizživet in pozabljen ali poiskati zlati pogled sončne deklice, ki ji ne upaš stopiti naproti, ker misliš, da te prezira. A ona ve, da te je strah njenega imena – Prihodnost. Ta čista in popolna silhueta te navdaja z grozo, ker veš, da je včasih temna in negotova. A zavedaj se, da ni sama po sebi taka ... le sence okoli nje se včasih nevarno zgostijo. Zato Prohodnost čaka le tiste, ki si drznejo zakričati v sence, pogledati strahu v oči in si priznati, da so samo ljudje. Ona ve, da potrebujemo veter pod krili in zvezdni prah v očeh ... ker ne zmoremo sami.

In ko bo prišla nekoč ura odločitve, pokaži vse svoje napake in deklica jih bo sprejela, saj so del tvojega bistva. Prijela te bo za roko in tudi če boš s prvim korakom pod bosimi nogami začutil oster sneg, ti bo z nasmeškom na rožnatih ustnicah zašepetala ... »kmalu bo pomlad«.

[_Mayckica_]

ooooooooooo kera lepa

[RaZ00rka]

oooo, kera h00da tema...
dejte mau več pisat pesmce in svoja čustva, k to je pa res neki najlepšga... Ne se bat napisat, k men je ful lepu pesmce brat in pisat! Tle je neki mojga... Rada bi pa vidla še kej vašga

nekdo neprestano kriči
v sebi
nekdo boleče umira
v duši
nekdo počasi razpada
v srcu

nikogar ne zanima
saj je ne poznajo
nikogar ni, da bi ji pomagal
a sama si ne zna
nikogar ni, da bi jo rešil
zdaj le še smrt čaka na njo

obraz ta brezizrazen
v temi sam je ostal
oči nekoč svetleče
zdaj so mrtve, v želetko uzrte

že stotič spet potegne z njo
že stotič bolečina premami jo
stotič ista stvar se ponovi
a tokrat je zadnjič...
zaspala je sama v mlaki krvi
___________________________________________________________________________

kakor cigaretni dim
se razblinjaš v praznino
kakor lunin žarek
izginjaš globoko v temo
zakaj?
solze polzijo po praznini,
ki je nikoli nisem razumela
ne razumem niti tebe
tvojih misli
kaj šele želje tvojega srca
vem le, da me misel nate ubija
če že odhajaš,
odidi za vedno
kajti nisem dovolj močna za to igro,
ki jo izgubljam že od samega začetka


no, tu je za zdj zadost... dejte se mau razpisat

ostanite v cvetju [/u]

[Emily]

js nikol nism znala pisat pesmi.

[RaZ00rka]

erchy.. hvala

dej folk no, napište kšno pesmco, izlijte mau svoja čustva, svoje misli...


mejte se... 8)

[beki]

tudi jaz rada pišem, in pisanje mi velikokrat pomaga .
VPRAŠANJA :
Lahko kdo opiše vse,
ki nosi globoko v sebi?

Lahko kdo pogleda v oči človeku,
kateremu je zadal bolečino?

Lahko kdo ljubi drugega,
bolj kot ljubi sebe?

Lahko kdo postane srečen!?

POTRUDI SE :
Zaveš se da si
in da nihče ni kot ti.

Veš tudi da boš,
če ne vržeš vsega v koš.

Pojma nimaš kaj se lahko zgodi,
če pozabiš na vse te stvari.

Zdaj pa tisto bistvo :
življenje brez tebe ne more biti isto.

Povem ti : odločitev je tvoja.
Se želiš predati brez boja?

Vedno se nekje skriva ključ.
In ta ključ je boljši od praznih pljuč.

SANJE :
Glej dale je svet,
tisti ta pravi,
tukaj ni grdih besed
in neumnosti ne rojijo mi po glavi.

Zdaj sem srečna,
brez besed,
in tavam po svetli poti
brez zvezd.

Ko stopim v grad sreče,
ugasnejo še zadnje sveče.
A takrat se zbudim, in ugotovim,
da na žalost v sedanjosti živim.

to je nekaj , ko bom imela še kaj čsa napišem še več
lp beki./