150 replies to this topic

[DiLeMa]

Odpiram novo temo, ker o podobnih zadevah še nismo tle gor govorili, pa me ta tematika precej zanima. In sicer zanima me vaš pogled na smrt, se je bojite, kaj mislite, da se s človekom zgodi po smrti, pa tudi vaše doživljanje ob izgubi vam ljubih oseb (če ste to seveda že doživeli). Če je komu o teh zadevah težko govorit, mu seveda ni treba, drugače pa lahko z nami deli svoje izkušnje in občutke. No, bom kar jaz začela …

V svojem dosedanjem življenju sem se s smrtjo srečala enkrat in sicer pri svojih 13ih letih, ko mi je umrl dedek, s katerim sem si bila izredno blizu. Ze od malih nog mi je bil nekakšen drugi oče, v bistvu sem ga imela rada tako kot starše, saj sva skupaj preživela ogromno časa, poleg tega je bil izredno topla in ljubeča oseba z neverjetnim potrpljenjem in neizmerno domišljijo, zato sem odraščala ob njegovih pravljicah in igri z njim. Bil je človek, ki mi je zgradil prekrasno rožnato hišico na drevesu, vzel sabo na počitnice mene in prijateljico ter se neprestano ukvarjal z nama, človek, ki ni nikoli izgubil potrpljenja in povzdignil glasu pred mano, nekdo, ki mi je vedno stal ob strani in izžareval toplino in ljubezen. Bil je v vseh pogledih izjemen človek, ki je v mojem življenju pustil velik pečat, zato me je njegova smrt (ki je bila nenadna) še toliko bolj pretresla.

Ne vem, pomoje tisti prvi šok, ki ga doživi človek, sploh ni tako hud kot pa vse tisto, kar sledi … dojemanje tistega, kar se je zgodilo, nadaljevanje življenja, ko se ti zdi, da nima več smisla. Jaz sem potrebovala kar nekaj časa da sem dojela, kaj se je zgodilo in butnilo me je kar naenkrat, ko sem na pogrebu med cvetjem zagledala njegovo sliko. Žalosti nisem mogla kazat pred domačimi, ker sem vedela, da nosijo enako breme in jih nisem želela dodatno žalostit. Prvič sem se zjokala človeku, ki sem ga videla prvič v življenju, nekemu dedkovemu prijatelju na pogrebu. Sicer pa se dostikrat tolažim s tem, da je smrt nekaj naravnega, kot dihanje in življenje samo. Je obljuba, ki je vsakemu izmed nas dana že ob rojstvu.

Sama se smrti ne bojim, se mi zdi kaj takega tudi zelo nesmiselno. Mogoče ostaja kanček bojazni le zato, ker ne vem kaj me po smrti čaka … lahko je karkoli, sem pa trdno prepričana, da nekaj vendarle ostaja. Vse te emocije, življenjske izkušnje in vsa ta energija ne more kar izpuhtet v nič.

Je pa res tudi to, da ljudje, ki nas zapustijo in zaznamujejo naša življenja, nekako ostajajo živi v naših srcih. Sama še vedno kdaj čutim, da je dedek ob meni, spominjam se ga in včasih ko mi je hudo, me misel nanj pomirja … kot bi bil ob meni. Ko imaš nekoga tako zelo rad, so spletene vezi tako močne, da ostanejo za vedno, zato nas nihče nikoli zares ne zapusti.

[sonchika]

Smrt mi pomeni nekaj groznega. Niti nočem misliti o tem, da bi meni dragi ljudje umrli. In se bom verjetno počutila naravnost grozno, ko se bo to zgodilo.
Mene same pa ni toliko strah smrti, kot bolezni. Najhuje je biti na pol pokreten in čakati na to, da boš umrl.
Tema, o kateri ne želim razmišljati.

[Colt]

Dilema, naj se poklonim tvojemu načinu razmišljanja. Zelo lepo, zrelo in odkrito napisano. Se strinjam oz identificiram z vsako besedo. Kaj več pa bom dodal ko se vrnem...potujem namreč k svoji dragi

[cedevita]

Ja Dilema, strinjam se s Coltom, da si to ful lepo napisala.
Jaz sem se s smrtjo srečala 2x, ko sta umrli moji babici. Ena je naredila samomor, druga je pa imela bolezen (z njo sem si bla zelo blizu). Oboje me je hudo prizadelo in za vse sem obtoževala samo sebe. Zakaj sem ji to rekla, zakaj je nisem šla pogosteje obiskat...blablabla.
Smrti se pa ful bojim. O svoji niti ne razmišljam dosti, razmišljam pa o smrti mojih bližnjih. Na tisoče vprašanj imam, kaj bo potem z mano. Čeprav me misel na to žalosti in izčrpa, ne morem nehati misliti na to. Po drugi strani pa mislim, da to sploh ni tako slabo, lahko da se bom zaradi tega lažje sprijaznila s tem. Prav tako se mi zdi prav da se čim več pogovarjamo o teh tabu temah, spoznavamo razmišljanja in mnenja drugih, lahko da nam bo v bodoče lažje.

[Parvinder]

Hmmm, jaz sem se s smrtjo srečala šele 1x pa še takrat je umrla moja soseda. Nikoli si nisem mislila, da bi me to lahko tako prizadelo, pa me je. Že takrat sem na pogrebu skoraj umrla od joka in sprašujem se kaj bo takkrat, ko mi bo umrl kakšen sorodnik... Sploh nočem razmišljati o tem. Že tako, ko premišljujem, da bodo vsi, ki so starejši od mene (če bo šlo vse po naravni poti) umrli pred mano in, da bom morala iti še na vse te pogrebe, si včasih želim, da bi umrla pred njimi. Najmanj na svetu so mi pri srcu pogrebi. Pretrese me vsaka smrt, četudi, samo po radiu slišim, si malo zamislim, da to mene še vse čaka...O groza!!! Najbolj me žalosti misel, da te osebe NIKOLI več ne bom videla, da nikoli več ne bo prišla na obisk.... In ta nikoli se mi vedno zdi tako dolg...

[lala]

Moje razmisljanje je napisano - DiLeMa.Pred kratkim pa mi je umrla teta ki mi je bila zelo blizu,tudi mama sem jo klicala pred leti Kako sem prezivela?Hm niti ni bilo tako hudo.Vem da bo vedno ob meni,imam jo v srcu.Zapustila je telo in je ne bom videvala vsak dan to je res, jo bom pa v prihodnosti spet.
Umrla je zarad tumorja na ledvici,ki se je potem po kosteh razsiril.Ne morem si zadnje dni opisat al si jih predstavljat ker je bilo grozno.Tako dober clovek a tako grozno smrt.

Fant mi je 1x lepo povedal: kadar jocemo zarad ljubljene osebe je to zato,ker smo sebicni in je ne zelimo pustit da gre svojo pot ki ji je namenjena.Priklenli bi jo k sebi.In se to.. stoletja nazaj so ljudje jokali kadar se je otrok rodil k je moral skozi zivljenje prebit,ko pa je cez xx let to bitje izdihnilo zadnji dih,so bili veseli kajti lahko se je spocilo od vsega napora.

[DiLeMa]

Najbolj me žalosti misel, da te osebe NIKOLI več ne bom videla, da nikoli več ne bo prišla na obisk.... In ta nikoli se mi vedno zdi tako dolg...

Točno tole je bistvo ... bistvo vse žalosti, ki jo doživljamo ob smrti naših bližnjih. Ta nikoli je tako strašen, da se ga ne zavedamo, dokler ne doživimo smrti nekoga, ki ga imamo radi. In potem ti misli polnijo stvari kot so ''nikoli več me ne bo objel, nikoli več ne bom slišala njegovega smeha, nikoli več ...'' Na tak način sem jaz dosti razmišljala na začetku, sedaj pa vse skupaj raje nekako obrnem na pozitivno stran in razmišljam, kako sem lahko vesela, da je bil toliko let ob meni, da mi je toliko dal. In potem sem hvaležna za vsako minuto, ki mi je bila dana, da sem jo preživela z njim. Čez čas njegova podoba bledi, spomin njegovega smeha ni več jasen tako kot nekoč, ostanejo pa občutki in spomini, ki NIKOLI ne zbledijo. In ta nikoli mi je všeč.

[Fluffy The Stud Eater]

.
Jaz mam takorekoč nekrofobijo in torej bolesten strah pred smrtjo - ostalih, predvsem pa pred svojo. Zato, ker ne morem doumeti, da bo nekoč prišel ta dan (in to za ZIHER), ko bom za VEČNO (ta večnost je tudi tako kompleksen pojem) izginila in se NIKOLI več vrnila. Svet bo šel naprej, mene pa ne bo. NIKOLI VEČ. Jaz sem prepričana, da po smrti ne ostane nič. Duša in vsa ta larifari energija odide skupaj s tabo. Ko odideš ti, odide tudi vse ostalo. In ravno zaradi tega, ker se tega zavedam (vsa ostala natolcevanja o posmrtnem lajfu so zgolj slaba tolažba za tiste, ki se ne morejo sprijazniti s kruto resnico - da bodo enkrat zgnili za vekomaj), me je smrti strah. Pa v bistvu brez problema odidem - smrt je itak ena velika odrešiteljica (čeprav si bi nekateri zaslužili kruto kazen - biti obsojeni na večno življenje, hm), ampak nekako ne morem doumeti, da me nikoli ne bo več - tega zavedanja o sami sebi, ipd. Brrr.


.

[Marmelada]

Jaz sem se s smrtjo srečala 1x, ko sem bila stara 10 let in mi je umrl dedek, ravno takrat, ko sva bla s 4 leta mlajšim bratom sama doma. Ampak takrat se nisem niti zavedala, da umira, ker nihče v družini ni pričakoval, da bo tako kmalu umrl, ker niti ni bil bolan tako hudo al pa karkoli. No, umrl je zaradi kapi in jaz sem takrat, ko sem ga našla na tleh, mislila, da je pač samo padel in da bo z njim vse v redu.

Drugače pa se bolj bojim umiranja kot pa smrti. Bojim se bolečine in trpljenja, bolezni. Zato si ful želim, da bi umrla od smeha, al pa med sexom npr.

[Parvinder]

Drugače pa se bolj bojim umiranja kot pa smrti. Bojim se bolečine in trpljenja, bolezni. Zato si ful želim, da bi umrla od smeha, al pa med sexom npr.

Ufff, jaz se pa nočem "zavedat", da bom umrla. Zame je "najlepša" smrt v spanju, ko se ničesar ne zavedaš in tako.Pač se ne zbudiš.
Se pa čisto strinjam z Jenno, ker tisto posmrtno življene se mi zdi takooooo dolgooo. Nikoli ga ne bo konec, tudi če bo konec sveta, mi umrle duše bomo morale kam iti.

[Colt]

[quote=Jenna].
(vsa ostala natolcevanja o posmrtnem lajfu so zgolj slaba tolažba za tiste, ki se ne morejo sprijazniti s kruto resnico - da bodo enkrat zgnili za vekomaj), .
.
Takšno razmišljanje je lahko tudi razultat omejene predstave o človeku kot telesnem in duhovnem bitju, po drugi strani pa nezmožnost sprejemanja presežnega in slepo oklepanje znanosti kot alfe in omege tega sveta. Seveda pa je življenje veliko veliko več...

[Fluffy The Stud Eater]

(vsa ostala natolcevanja o posmrtnem lajfu so zgolj slaba tolažba za tiste, ki se ne morejo sprijazniti s kruto resnico - da bodo enkrat zgnili za vekomaj),

Takšno razmišljanje je lahko tudi razultat omejene predstave o človeku kot telesnem in duhovnem bitju, po drugi strani pa nezmožnost sprejemanja presežnega in slepo oklepanje znanosti kot alfe in omege tega sveta. Seveda pa je življenje veliko veliko več...

Lukno bi si dala v koleno vrtat za prepričanje, da se boš ti obesil na to moje razmišljanje.

[Colt]

Doma imam prav fino Black&Decker pormašico....

Sicer pa nič ne de. Tudi ti si se ''obesila'' na marsikoga (tisto o tolažbi itd itd) Forum kot forum,ne.

ps. sedaj pa nazaj k temi, da te ne bo kak moderator za ušesa...ali pa za koleno (če bo luknja not, zna bet boleče)

[DiLeMa]

Tisto kar smo, ostaja za večno ... takšno je moje prepričanje. V vsakem izmed nas se pretaka neverjetna življenjska energija in tudi ta, kot vsaka druga, se nikoli ne izniči ... le pretvarja se iz ene oblike v drugo.

Konec koncev je to eden temeljnih fizikalnih (in življenjskih) zakonov.

[Colt]

Dilemica, si morda tudi ti ena ki ''se ne more sprijazniti s kruto resnico in išće tolažbo''?

Smrt je predvsem del življenja in logičen zaključek določene oblike bivanja. Ok, nekateri pojmujejo človeka kot neključen sklop atomov/spojin/celic itd, spet drugi kot neskončno več.

Osebno sem prepričan da nismo samo neka ''napaka ali naklučje narave'' temveč smo toliko več, da si je težko predstavljati z omejenim pogledom oz predstavami ki smo jih sposobni. Če bi v hipu dobili vso razsežnost človekovega bistva/življenja/smrti, bi se nam isto sekundo zmešalo...človeški um ni sposoben nositi oz sprejeti takšnih ''podatkov''.

Zato zadnja bitka človeka ostaja skrivnost. In prav je tako...ker za vogalom nas čaka še veliko veliko lepega. Če le znamo videti.

G

[DiLeMa]

Dilemica, si morda tudi ti ena ki ''se ne more sprijazniti s kruto resnico in išće tolažbo''?

Gregec ... sem le ena tistih, ki znajo videti malo dlje od svojega nosu in niso tako presneto 'vdani v kruto usodo' in črnogledi. Saj veš ... upanje umre zadnje. Pa tudi logika mi pravi, da smrt ni konec, je le eden od dogodkov, skozi katerega potuje vsakdo izmed nas ... obstaja še veliko več.

Drugače pa ... se podpišem pod tvoj post.

[Fluffy The Stud Eater]

.
Mah, bulšit. Jaz sem prevelik realist. To ni črnogledost in vdajanje v usodo (to smo itak vsi, če hočeš ali pa ne) - ampak zgolj sprejemanje realnosti in nefilanje o nekih filozofijah.
Koja energija, koji kurac. Ko crkneš, crkneš.

In Colt, kot je tebi stupidno in haha moje razmišljanje, je meni tvoje še toliko bolj.

.

[DiLeMa]

Eno je sprejemanje realnosti (ki je za vsakogar nekaj drugega), druga pa je narejena ravnodušnost.

Sicer pa ima vsak svoje mnenje in kakor smo si ljudje različni, se tepejo tudi naša mnenja ... jaz v tem ne vidim problema, dokler je vse začinjeno z veliko mero strpnosti in razumevanja.

[Fluffy The Stud Eater]

Eno je sprejemanje realnosti (ki je za vsakogar nekaj drugega), druga pa je narejena ravnodušnost.

Verjemi, da mi bi bilo precej bolj simpl, če bi bla prepričana, da se s smrtjo ne konča vse in blablabla. To je ravnodušnost do tega pojava. Če pa sem prepričana, da odide s smrtjo vse, kar si bil, pa sem kar malo zasekirana.

Over & out



ps: kaj je zdaj glede Lusha?

[DiLeMa]

Bati se nečesa tako zelo naravnega kot je smrt, trepetati pred nečim, čemur se ne da ubežati, se mi zdi kratko malo nerealno in kot realist tega ne počnem. In v vsem svojem realnem mišljenju verjamem, da smrt ni konec. Bo pa hudo za marsikoga, ki je prepričan, da bo s smrtjo konec njegovega obstoja, pa se bo po tistem, ko bo dokončno zaprl oči v tem življenju, ponovno prebudil v neki drugi realnosti, drugem obstoju. Hehe, upam da ga ne bo od šoka pobralo.

Seveda dopuščam možnost, da se motim ker se ne dojemam kot vseveda ... življenje je že samo po sebi velika uganka, torej je nesmiselno pričakovati, da lahko razvozlamo tudi dogajanje po smrti. Vsakomur pa ostaja njegovo lastno prepričanje in nobeno samo po sebi ni napačno.

Kar se tiče Lusha bom spustila tale nakup, ker sem katastrofalno brez denarja ... nimam za 5 dkg zenfa!