536 replies to this topic

[Katrin]

Tisti študenti, ki živijo doma (in imajo torej faks za vogalom) in še dobivajo štipendijo, so itak v idiličnih razmerah napram tistim, ki študirajo v oddaljenem kraju in morajo plačevat oderuške najemnine, stroške (potem je tu še hrana in vse ostalo, ki mora biti dvojno) in še po možnosti niso upravičeni do nikakršne štipendije.

Jaz sem bila za časa študija doma in še nekaj let potem in ti povem, da sem bila včasih prav nevoščljiva študentom, ki so se primorani pri 18. letih osamosvojiti. Se mi zdi, da ti da nek karakter. Jaz sicer že od 16. leta delam in mi po 18. letu niti na misel ni prišlo, da bi še vzela kak denar od mame in očeta - konec koncev sta si zaslužila mal miru pred svojimi malimi vampirji in uživanja v lastnem težko zasluženem denarju - ampak potem so tu tiste 'male' stvari. Vedno ti nekdo lika, nekdo pere, nekdo te čaka s hrano doma, nekdo pospravlja medtem, kot tebe ni... Jaz sem si že rekla, da bom svoje otroke z 20. leti postavila pred vrata na svoje pa da se naučijo živeti. Če bo treba, jim bom dala za najemnino, sam da jim ritke ne brišem do 30. leta...

[_M_]

^^me zanima, če boš res...
Midve s sestro sva še obe doma, pa lahko (vsaj zase) rečem, da sem dost samostojna, tega sem se imela priložnost naučit v preteklih letih, ko nisem živla doma;
in tudi zdaj ni tako, da bi "mi kuhali, prali in likali itd...." Doma jem praktično samo zajtrk, kosilo v službi, sama si kupim (pa ne samo sebi) pretežno vso hrano, sploh stvari, ki so meni ljube in pričakujem, da mi jih bo fotr plačeval; čez vikend velikokrat z mojim kuhava posebej ali pa skuham jaz za vse;
pranje perila & likanje imava pa kompletno s sestro čez, mati je to povsem odklopila .
Tako da smo v bistvu dost vsak zase, nikakor to, da živim doma, ne pomeni, da nisem samostojna in da mi starši ""brišejo rit".
Da ne govorim še o drugih gospodinjskih opravilih in tudi finančno prispevam za položnice, prav tako sesra in moj fant, ki živi pri nas.
Jaz lahko rečem, da mi ni treba samostojnosti dokazovat s tem, da se bom odselila na svoje, pa si tega zelo zelo želim, ker takrat bom vseeo SAMA svoj gospodar, sedaj občasno še padajo komenarji predvsem od matere, čigava pravila je treba ubogat

[Nincha]

Hm, zdej k sm to brala sem se kr mal zamisnla
Čeprou sem šele 3 letnik srednje šole, no, samostojna nisem NIČ. Vem to. Sem tista razvajena mamina punčka že skos.. Dobivam na mesec 150€ štipendije, ki jo ponavad zapravm v kakšnem tednu ali dveh, šparam nič (no zdej mi uspel zbrt ene 350 € ker grem jutr u šoping, haha ). Delala nisem še nikol, mesečno mi kupjo starši, tut mobitel mi plačujejo oni, pa še fotr mi pač skos daje dnar za malco v šoli pa mi itak potem to še kej ostane za te pijačke in to. Z denarjem rees nisem kej varčna, prou skrbi me kaj bo, ko bom mogla enkrat sparat za avto/stanovanje/karkoli.. No, čeprou avto vem da bom mela od mami naslednje leto, ko nardim izpit.. Stanovanje pa od babice (upam sicer da se ne hmalu). Potem glede tega sodelovanja doma itd sem tud bl nekoristna k pa kej druzga.. Lika pere pospraulja pač mami, no kuha nam ponavadi babi, itak živi 2 bloka stran in potem velikrat pride. Pač skrbim samo za svojo sobo, pa še ta ponavad ni najbl sijoča. Ojoj Nevem, neki ITAK da bom mogla narest sam jst si trenutno rees ne predstaulam da bom enkrat pa kr sla in sama zivela in jedla tist kar bom sama kupla in da nebo doma vedno polnega hladilnika, da me ne bojo sveze zlikane cunje prcakale v omari, da nebo kopalnca skos cista itd..

Aaah i dont wanna grow up..

[jemina]

Meni tale osamosvojitev ni nč všeč iz denarnega razloga, prav šla bi domov živet, ker bi lahko potem vsaj kaj prišparala

[Ancka Pomarancka]

Ah men pa to, da bi šla nazaj domov živet samo zato, da bi prišparala nič ne diši. Raje sem samostojna z malo manj denarja, kot pa spet pri tastarih... Pa še s fantom ne bi mogla skupi živet doma

[jemina]

Jah sam men se zdi, da mi s tem kešom sploh ne bo uspelo čez mesec pridet

[Kalypso]

Jaz vem, da doma ne bom ostala, prav tako nimam nobeega namena, da bi kdaj živela skupaj z njegovimi starši. Sem raje v lastni mini garsonieri, brez neke stalne prisotnosti mojih ali njegovih staršev.

[Ancka Pomarancka]

midva imava stroškov približno takole:
voda: 8,5€
plin: ? (čez celo poletje sva imela 20€... po moje bo pozimi tam nekje 25-30€)
elektrika: 15€
internet+TV+telefon: 33€
jebeni RTV: 10€
upravitelj bloka: 25€
________________________
121,5€ (to je računano s 30€ plina na mesec).

Meni se toliko stroškov ne zdi veliko.

Poleg tega je seveda treba računati na najemnino, katere jaz (na veliko srečo) nimam in seveda hrano.

4 mesece sva živela s 400€ prihodkov (oba skupaj). 230€ je šlo za najemnino, 50€ za vodo in elektriko. Ostalo nama je cca 120€ za cel mesec. Pa sva preživela in nič hudega nama ni bilo (res je, da sem goveje meso in krompir dobila doma). Še prišparala sva za pisalno mizo (100€).

Pač je odvisno od osebe kaj si želi privoščit. Jaz si pač ne kupujem oblačil vsak mesec, ampak takrat, ko jih pač rabim, prav tako ne kupujem kozmetike, razen če je nujno ne potrebujem - torej ko je zmanjka. S čevlji je isto...

Moje mnenje je. da popolno samostojnost dosežeš lahko samo, če ne živiš skupaj s starši. Morajo biti vsaj toliko stran, da se morajo preobut v čevlje, če želijo prit na obisk.

[-supergirl-]

doseganje moje samostojnosti je še daleč. kaj ve varčevanje pa sploh ne vem. ampak, ko bo treba, bo treba.

lahko pa povem zgodbo kako je moj mlajši (in edini) brat odšel od doma. po treh mesecih je bil uradno nazaj. vmes pa je bil skoz na obisku. smo se hecali, da bomo doma ključavnico menjali. ker je takrat hodil še na faks v ljubljani, torej 5 minut peš od doma, je med prostimi urami prišel gledat tv, pa na internet. btw. si je še naredil sendvič. potem je počakal še na kosilo, pa na večerjo, potem je šel pa spat ali žurirat v "svoje" stanovanje. po dveh mesecih je ugotovil, da se hladilnik ne polni sam, da se cunje ne operejo in zlikajo same, ko jih vržeš v košaro pa perilo in podobno. pa je prišel nazaj. ampak svojega obnašanja ni popravil.

v glavnem: za samostojno življenje se moraš čemu odreči, ker si na svojem.
in ja, starši se morajo preobut, da pridejo na obisk, ampak za otroke velja podobno.

[Ilmatar]

...

[Ancka Pomarancka]

Ja, točno tako. Midva ne kofetkava - raje imava, da pride kdo k nama (ali obratno) in spijemo doma skuhane napitke. Pa pri hrani se da ful prišparat. Pogledaš, kaj je v akciji in tega nakupiš malo več ter flikneš v skrinjo (tako delam jaz s piščancem). Hkrati pogledaš, če je ceneje v mesariji ali pakirano, mango kupiš, ko je v akciji in ne, ko je kila 5€ Midva greva v trgovino 1x na teden in tam pustiva cca 20-30€.

[krneki]

pri nas doma gre pri 4 članski familiji za fasngo in položnice 1000€ na mesec.
V trgovini pa smo vsak dan,vsaj časopis,kruh,če kaj zmanjka....
verjamem da bodo pri meni ti stroški dost nižji,ker razen kruha,marmelad in poobnega niti ne rabim dost. (aja pa to dokler bova 2).
Je pa tud res,da taki ki jedo na bone se nimajo kej oglašat,pri nas je vsak dan doma kuhano kosilo,za kar se pa fasnga rabi,pa nasploh jemo vse obroke doma.

Jaz bom pa letos mogla tud mal na bone.Lani sem se prežrla čez s sendviči,ampak sem bla prov zoprna,ker nisem imela toplega obroka na dan.

[exotica]

meni je to šparanje, omejevanje pravo životarjenje...ni šans da bi sebe prikrajševala s hrano in drinki...mogoče zato ker je v Barceloni nekakšen smisel življenja posedat po barih...oziroma gre za več kot trošenje keša....mogoče bom čez kak čas drugače razmišljala...upam da ne no

[-supergirl-]

moje mnenje je, da si je treba v življenju privoščit in v tem uživat. saj ni problem, da greš na kavo, drink, večerjo, ampak vsak dan/večer pa to spet ni nujno.

ugotavljam pa, da sedaj, ko sem starejša mi bolj paše bit doma in sprejemat obiske, kot posedat po lokalih.

[reddish ancha]

Kako oblačilo manj, namesto Lancome maskare bo dobra tudi MaxFactor, ne kupiš vsak mesec parfuma in ne zakofetkaš celega dneva na kavah za 1,90 EUR, pa gre skozi

Ne pravim, da ti to delaš, ampak nekako tako se pride skozi mesec.

Sicer se pa meni zdijo najbolj obupne nekatere gimnazijke/srednješolke (nočem koga užalit, poudarek je na NEKATERE). Grejo v H&M in kupijo že tretje kavbojke tisti mesec, v Müllerju kupijo parfumček za "lubija" pa zase en hud Chanel glos, da bo fajn prišel čez Dior šminko, ki jo je kupila predvčerajšnjim. Šal in rokavice se morajo itak ujemati z rumenim plaščem, ki tako ali tako paše samo na ene hlače - hop, v Zaro. Aja, sem štipendijo ponucala, ej stara, ni panike, bom mami rekla. Potem se pa sesedejo izmučene od šopingiranja v Le Petitu in pokramljajo ob tiramisuju. Take ponavadi najbolj zagagajo, ko je treba mošnjiček zategnit. Razen, če jim paše cel mesec zobat S Budget špagete in Lidlov kećap.

Haha, se strinjam ... Sama sem imela v gimnazijskih letih ogromno sošolk, ki so ble vsak dan drugače oblečene, mele vsak dan druge špičake, drugi plašč oz. jakno, ta najdržajo kozmetiko že pri 15. letih (najbrž so se vsako popoldne presekirale, kaj bodo oblekle naslednji dan za v šolo) ... Meni se ne bi dalo tolko keša zapravit za to, tudi če bi mi ga atica in mamica dala. Svoji punčari (če jo bi imela) bom jaz absolutno postavila neke meje.

Sicer pa varčujem, kolikor se le da od 18. leta na banki - vezana vloga (od denarja, ki ga priložnostno zaslužim med počitnicami in med letom). Do štipendije nisem bila nikoli upravičena oz. predlagana (kljub 2 zlatim priznanjem in enemu srebrnemu v OŠ - pač nefer sistem podeljevanja štipendij v Sloveniji, kaj čmo; hvalabogu se bodo zdaj baje kriteriji poostrili), zato mi starši kar veliko pomagajo in dajo 150 EUR za najemnino in stroške plus (mislim, da imam kar ugodno najemnino napram večine stanovanj v Ljubljani), ter za mesečno in bencin - vozim itak ne veliko. Torej: starši mi seveda pomagajo, vendar seveda z nekimi mejami. Za trenutne stvari, ki jih rabim (recimo do 3 potovanja na leto in prenosnik, recimo) si prišparam. Gledališču parkart na leto se ne odrekam, potovanjem tudi ne.

Ogromno hrane si prinesem od doma, več jem doma, zelo malo na bone (za hrano v bistvu mininalno zapravim, ker si ogromno prnesem od doma), kofetkanjem se izogibam ker lahko s tem zapraviš da te kar glava peče - si jo skuham doma. Kozmetike si razen maskare in balzama ne kupujem tiste višjega cenovnega ranga; pa še to so stvar kupim, ko mi je zmanjka; kar pomeni, da imam zgolj eno maskaro, eno barvno kremo, eno senčko, en gloss in največ 2 balzama naenkrat, ne pa po deset stvari naenkrat. Dekorativne pa sploh ne kopičim, ker se zelo malo ličim. Za oblačila tudi ne zapravljam v smislu, da bi imela vsak mesec ene par novih hlač in kril - pač kupim, ka rabim in mi je res všeč. Čagat (ali če je komu ljubše: žurat) grem enkrat do dvakrat na mesec in poanta mi ni v tem, da se bom nalila. Alhohol mi razen juice vodke in refoška smrdi, tako da zanj posledično mi ne gre veliko. Priznam, da tukaj veliko časti fant, ker je zaposlen.

Glede stanovanja še nimam načrtov, starši me pa tudi ne bojo najbrž metali iz bajte še zaenkrat. Imam pa cilj iti enkrat na svoje; obstaja možnost, da s fantom odkupiva stanovanje od njegovih staršev, ki se v bajto selita. Krediti itd. - o tem bom razmišljala, ko bom zaposlena, zdaj ne morem nič vedeti. Ni mi ravno cilj bajta, zarad mene ena luknja. Vem samo to: Nikoli in nikdar ne bom živela pod taščino diktaturo (njenim tečnarjenjem in vtikovanjem in zdravljenjem kompleksov). Raje zdrava duša in Življenje z veliko začetnico, pa magari v eni luknji.

[DiLeMa]

Jaz sem dokaj razvajena oz.nisem glih razvajena, ampak mi ni nikdar čisto nič manjkalo. Nisem sicer ena tistih, ki dobesedno skos lazijo po trgovinah in vsak dan domov prinašajo polne vrečke, ampak vseeno se mi velikokrat zdi, da denar dobesedno izpuhteva. Ves denar dobim od staršev, nekaj celo od fanta (je redno zaposlen). Stanovanje v MB pride s stroški vred 364€ na mesec, plačajo starši (kot sem že napisala). Precej hrane si prinesem od doma (testenine, riž, omake, sadje, zelenjava, kakšni namazi, kruh, jogurti, pijača, itd.).

Na teden dobim za sabo 50€, s tem pač razpolagam sama - zapravim za bone (sicer ne jem veliko zunaj, ampak samo občasno), za kakšne pijačke, veliko mi gre zdle za razne fotokopije, pa ko grem žurat tudi kej zapravim in dobesedno pedesetak gre ko nič, čeprav sem samo 4 dni na teden v MB. Poleg tega mi da fant vedno kej keša, kakih 100€ vsakih 14 dni oz. recimo, da vsega skupaj 200€ na mesec, pa kdaj me pelje v DM, če kej rabim, itd. Denarja imam dovolj in če vse seštejem, je cifra za enga študenta kar precej visoka, ampak se mi vseeno ne zdi, da bi živela v kakšnem velikem izobilju - pač čist normalno. Dan danes je vse ful drago in če hočeš kot študent pač dost hodit ven, pa kofetkat in podobno, gre za to ena ogromna vsota keša. Prišparam nič ne, mogoče maksimalno kakšnih 30€ na mesec, pa še to je bolj izjema kot pravilo. Kar prišparam, itak kasneje zapravim za ... ma ne glih bedarija, ampak vsekakor za stvari, ki niso življenjsko pomembne in od njih dolgoročno gledano nimam nič.

Kako bo, ko se bom osamosvojila, ne vem. Fant ima zelo v redu službo (pa itak zdej še naprej študira), jaz pa še ne vem kako bo, ampak upam na najboljše in na eno v redu plačano službo. Je pa res, da se bo v prihodnosti nujno treba naučit šparat, ker bo vedno bolj vse negotovo in bo treba imet neko vsoto denarja na strani, za starost, za otroke, pač pripravljen je treba bit, ampak zaenkrat si s tem še ne belim glave.

[Hevea]

Jaz sem imela letos 200€ štipendije na mesec in sem s tem bolj ali manj živela. Starši mi plačujejo najemnino za stanovanje, ostalo si pa v veliki večini financiram sama. Čez vikende sem seveda doma, med tednom pa v LJ, in za v LJ mi starši zelo zelo redko dajo kaj denarja, tudi hrane ne nosim od doma, ampak si vse sama kupim. Prav tako si sama kupujem kozmetiko, oblačila, mesečno nalepko, knjige, kopije, plačujem prevoz v KP in nazaj vsak teden etc. Saj mi tudi starši kdaj kaj kupijo, recimo če grem z mamo v Muller, vedno ona plača za obe in mi seveda ni treba vračati, ampak je pa to bolj izjema kot pravilo, in večje vsote vračam tudi staršem. Pa nimam nobenih problemov, mi kar znese, ponavadi na koncu meseca celo kakšen evro še ostane (no, to ne velja za december in oktober, ali ko delam kakšne večje nakupe - zame je to npr. obutev, kakšna bunda, tudi hlače). Pa mi ni hudega, ničesar mi ne manjka, kofetkam recimo max. 3x na teden, več skoraj nikoli, ponavadi bolj 1x, jem na bone in doma.

Da bi se po študiju za daljši čas vračala nazaj domov, si pa niti ne predstavljam - seveda, ko dobim službo in s tem redne dohodke. Bi si čimprej najela (še raje kupila, če bo šlo) kakšno stanovanjce, pa naj bo še tako zanikrno, potem pa od tam naprej.

[tasika]

Vse pišete kako bi šle čim prej na svoje in to. Tudi sama imam takšne načrte vendar v primeru, da bi imela partnerja ali cimro ali kaj podobnega.. Sama nisem prepričana da bi šla v stanovanje. Sem takšen tip človeka, ki bi se mu zmešalo samemu v stanovanju.

[DiLeMa]

Jaz pa sem sama in mi je ful fajn. Čez dan me itak ni doma (fax, kavice, sprehodi, itd.) ko pa pridem ob enajstih zvečer izmozgana domov, pa obožujem mir in tišino.
Ko si starejši pa je tudi služba in druge obveznosti, pa si cel dan obkrožen s folkom in zvečer paše bit sam. No, govorim izključno zase. Nekateri imajo radi 24/7 nekoga zraven sebe, smo si pač različni.

Meni ful pomeni, da lahko poslušam svojo musko kokr hočem naglas, gledam po televiziji kar hočem, se tuširam kadar se mi zljubi, lahko prirogovilim domov ob šestih zjutraj in si zraven pripeljem kolege, si prižgem TV, delam galamo po kuhinji, whatever. Ko se hočem učit, je čisti mir in tišina, ničesar mi ni treba z nikomer delit, itd. Če mi je do družbe, še zmeraj lahko k seb povabim frende, grem ven ...

[Kinky]

tašika, saj boš videla.....mogoče s partnerjem, mogoče si boš iskala stanovanje s prijateljicami.

Da bi jaz na kafetih šparala - mi ne pride na kraj pameti! Sem se včeraj s kolegom pogovarjala, pa mi reče: zakaj bi hodil na kavo ven v lokal, če pa jo lahko zastonj spijem v službi?

Ampak meni te 'malenkosti' zelo veliko pomenijo, vem tudi, da mi ne gre tako zelo slabo v življenju (finančno - trkam na les), in si te stvari lahko privoščim. Če si pa ne morem kave privoščit kadar si jo zaželim....potem je zame to životarjenje in ne življenje.

Decembra spet nekam grem, ali Berlin ali London, in nisem niti pomislila na to, da bi ta denar nekam vezala oz. ga prišparala. Živim za danes. Za ta trenutek. Zdaj.