536 replies to this topic

[rea]

A, okej, dobr!
Samo da dopišem, fuull full sem ti fouš, res, zdj sm kr mal besna nate

[Fluffy The Stud Eater]

Tisti študenti, ki živijo doma (in imajo torej faks za vogalom) in še dobivajo štipendijo, so itak v idiličnih razmerah napram tistim, ki študirajo v oddaljenem kraju in morajo plačevat oderuške najemnine, stroške (potem je tu še hrana in vse ostalo, ki mora biti dvojno) in še po možnosti niso upravičeni do nikakršne štipendije.

[-supergirl-]

moje varčevanje: ga ni!



kot študentka sem veselo delala in dobivala še dobre sejnine, zato sem bila bogata kot čarovnik. pa sem vse zapravila za svoje užitke in male potrebe.



Lani avgusta sem dobila redno službo - pripravništvo, vendar pa je bila tako nizka, da si nisem mogla privoščit varčevanja. (hudo je v državi, kjer ima pripravnik s 7. stopnjo izobrazbe minimalno plačo!)



živim doma, ne plačujem stroškov in priznam vse mi k riti prinesejo. drugače pa ne vem kaj bi naredila. ko sem plačala račune (zavarovanje za avto, mobitel, vzajemna in penzijski sklad) sem bila že na nuli.



Varčujem: samo življensko/penzijsko zavarovanje.





plani za prihodnost: kredit za stanovanje. trenutno se vrtiva v opciji, da stanovanje fantovih staršev dobiva v dar in se zakreditirava, da ga popolnoma prenoviva. druga opcija pa je, da počasi z manjšimi krediti odkupiva sanjsko stanovanje moje mame in kredita ne preplačava.

[sonchika]

Jaz verjetno ne štejem, ker že delam.
Sem pa kot študentka varčevala v vezanih vlogah (v času študija sem našparala okoli bivši milijon in še malo SIT - pri 40 tisočakih na mesec). In potem vse zapravila za vračilo štipendije.

Zdaj pa varčujem v skladih - zdaj že več kot leto padajo, da boli glava, ampak nameravam varčevati dolgoročno, tako da se ne bojim. Živim pa pri fantu - večina položnic je na firmo, plačujem pa vsaki drugi mesec komunalo - okoli 100€ (pri 400€ plače). Kar gre.

[Buggy]

Tisti študenti, ki živijo doma (in imajo torej faks za vogalom) in še dobivajo štipendijo, so itak v idiličnih razmerah napram tistim, ki študirajo v oddaljenem kraju in morajo plačevat oderuške najemnine, stroške (potem je tu še hrana in vse ostalo, ki mora biti dvojno) in še po možnosti niso upravičeni do nikakršne štipendije.

Niso glih idilične razmere. Jz živimi doma, pa mam 220€ štipendije. In ko od tega odšteješ denar za bencin, mobitel in malico/kosilo/oboje, ostane bore malo. Ob tem, da je potem tistih 10€, ki ostanejo treba šparat za registracijo avta, morje, itd. ...
Mogoče je malo lažje, ampak če nimaš bajne štipendije, ti ravno tako ne ostane nič. Komu izmed tistih, ki med tednom ne živijo doma, pa starši nič ne dajo zraven?

[Limona]

Jaz sem v približno taki situaciji, kot jo je opisala Kinky, ko je še bila študentka. Nimam nobene štipendije, pa zelo težko si najdem kaj za delat, ker imam na faksu tako zmeden urnik, da pride v poštev edino kakšna sobota... Zato moram za večino stvari "fehtat" doma, za prevoz, bone in podobno. In velikokrat se počutim prav neprijetno zaradi tega, da mi pri 21 letih takšne stvari financirajo starši.

Privarčujem torej skoraj nič, še največ denarja zaslužim s počitniškim delom, kar pa potem tako ali tako investiram v kakšno potovanje ali kaj podobnega. Med letom včasih delam kaj občasnega preko študentskega servisa, tako da imam nekaj za sproti, kar pač lahko porabim samo za svoje lastne užitke. Ko se bom redno zaposlila, pa seveda nameravam varčevati.

Aja, btw, super tema.

[Frčica]

Aja, pozabila sem dopisat da delam ne, ker bi potem morala placati davke(poleg penzije namrec lahko dobis le 80€ na leto ). Tako raje lezim na hrbtu.

Fluffy, glede lagodnosti pa...vsaka familija in vsak student je zgodba zase. Ne bi posplosevala.

[celia]

Zaenkrat je dolgoročno varčevanje znanstvena fantastika. Privarčujem kaj za kratkoročne cilje, npr. nakup zimskega oblačila, likalnika, ki ga rabim.
Živim s fantom v stanovanju v očetovi hiši. Na mesec dobim 200 € od očeta (stroške za elektriko, vodo krije oče zame) za hrano, higienske potrebščine, oblačila. Dobro polovico dam za hrano, vsake 2-3 mesece frizer in depilacija, mobitel, pa gre hitro. Sedaj ne prišparam nič. Ko sem živela z mami in bratom stroškov s hrano nisem imela in sem kaj prihranila. Štipendije nisem imela. Po potrebi mi finančno pomaga mami in tudi fant, ki je v službi.
Prek ŠS delam malo, saj je v prvem planu diploma. Ko bom v službi pa bom varčevala dolgoročno.

[Fluffy The Stud Eater]

No, nisem mislila grozno posploševati, čeprav mislim, da ponavadi tisti, ki živijo doma in nimajo nobenih dodatnih stroškov ter dobivajo štipendijo, precej lažje hodijo skozi mesec, kot pa tisti, ki plačujejo oderuške najemnine, pa vse stroške in ostale stvari (prevoz, npr.), pa še ne dobijo nobene štipendije, pa si še po možnosti morajo študij plačati. Bi kar rekla, da v splošnem pa le slednjemu gre malo težje. Seveda govorim v obeh primerih o nekje povprečno premožni družini, ne govorim o ekstremih v eno ali drugo smer.

[krneki]

To kar si napisala je vse res.
Jaz mam štipendijo zgolj zase in potem ni čudno da lahko šparam.Bone in vse v zvezi s faksom (tud kilomentrino do tja in nazaj,vinjeto...knjige...zvezke...) mi mami plača,občasno pa časti tud kakšno sezonsko oblačilo/čevlje.
Tako da se ne morme primerjat z eno,ki more to plačvat si sama...taki nič ne ostane.Jaz pa lahko 200€ na mesec praktično prišparam.

[Kalypso]

Meni se zdi, da veliko študentom največji strošek predstavlja avto. Vsaj po pogovorih s svojimi sovrstniki. Jaz ga nimam tako da ne vem.

[tasika]

Jaz šele začenjam s študentskim življenjem pa dobro.
Doma sem bila tako navejana, da sem drobiž kot naprimer 10, 20, 50 SIT in kovance nosila na banko. Tako sem si našparala kar nekaj denarja, potem sem temu dodajala še razne prispevke ob rojstnih dnevih.
Prva dva letnika srednje šole sem imela štipendijo. Zadnji dve leti ko nisem imela štipendije pa so mi starši dajali 100 €, kar sem porabila za sebe. Oblačila, kozmetika, telefon in takšne stvari. Denar na banki pa sem pustila na miru. Zadnja tri leta sem poleti delala preko ŠS, pa že prej sem pazila kake otroke ali kaj podobnega. Ta denar sem porabila za fotoaparat, izpit za avto, dopust.
Letos pa sem za Anglijo dvignila prihranke iz banke. Tako, da je večina prihrankov šla, vendar mi ni žal saj sem si to želela že nekaj časa.
Za naprej pa upam, da mi bo uspelo dobiti kakšno štipendijo in če se bo le dalo bom tudi delala med letom. Razmišljala sem v tej smeri da bi vsak mesec dala na knjigo npr. 50€, odvisno pač kake prihodke bom imela.

[rea]

Jz sm izredna študentka, živim doma, delam priložnostno, denar ki ga dobim ga porabim zase, mama mi plačuje leta za penzijo, če povem po domače.
Za vsak narejen izpit mi da 40eur (kar je neke vrste žepnina, samo da pač ni mesečna, no, odvsino od mene, haha) in tiste otroške doklade kolko dobim, so moji, ki pa znašajo 15 eur.
Denar ki ga zaslužim je moj, ona mi vseeno kupi bone, mesečno karto in kozmetiko mi kupi babi, obleke pa odvisno, lahko ona prispeva v celoti, lahko jaz, kakor nanese. Velikrat dava tudi pol pol.
Za potovanje, zdaj ko greva na Portugalsko si bom plačala sama, pač sem našparala od r.d. in podobnih prilik, vseeno vem, da mi bo dala zraven 100 eur.
Se je že zgodilo, da me je vprašala kolko znaša let. karta in mi jo je plačala ona, (nikoli ni bla draga, tam do 200 eur max) kao da mi krije določene stroške potovanja.
Prejšnje potovanje v Tunizijo nama je s fantom v celoti krila ona, samo to je bla neka stava in zato.
Je pa tudi res, da pred njo kapo dol, ker z njenimi 500 eur penzije zna delat in varčevati denar in mi nikoli ni kaj manjkalo. Naredi tako, da njeno penzijo varčuje (malo bogo, ja, samo moraš narediti s tolko kolko maš, največ) atijevo plačo pa razporedi za hrano, račune, obleke, avto, ipd obvezne zadeve, mojo šolnino.

Mi pa ona varčuje oz plačuje leta, katera ne bom rabla oddelat, vsak mesec cca 60 eur.
Pač varčuje vsak mesec, da se konec leta nabere denar s katerim zakupi leto, ki ga ne bom rabla preživet v službi, se pa da to zakupit samo za čas ko si (bil) študent oz. tudi, ko si (bil) nezaposlen, kot sem bla jaz to pred 4 leti in sem bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje, samo takrat še z mamo nisva vedli, da mam tud pravico si kupovat leta, so seveda povedali kasneje, in to najbrž z razlogom, namreč, če si kupuješ leta za nazaj ... za pretekla leta, torej, plačuješ v bivših tolarjih na mesec 40.000 sit, namesto 16.000 sit kot bi plačeval za tekoče leto.
Tko da morva tisto leto še zakupit, ma bova enkrat kasneje, se ne mudi (itak če je za nazaj, je nazaj).
Mam pa drugače v namenu vezat denar za 1 leto, poiskala bom nekje dobre obrestne mere in to je to. ( Se spomnim zdaj med poletjem, je ena banka ponujala ibr hude obrestne mere- se spomni mogoče katera kolko je ponujala? Se mi zdi da okoli 60%)
Ne vem kolko se splača v sklade, razen če so varni, moja mami je dala zase v sklad, pa ni lih briljantno.

Sem pa lani jaz kupila delnice NKBM za 1000 evrov (mi je dala mami zraven ) pa se ni lih dobro končalo, fora je bla v tem, da sva hotla s fantom kupit, vložit in prodat vse v roku 1 mesca, da bi mela easy money tam nekih 300 evrov, sva pa bila pogoltna, kdo ne bi bil, ko sva vidla, da raste in raste ... je šlo že nad 50% potem pa je vse skp šlo k hudiču.
Zdaj je situacija bolj bedna...
Ne vem kaj bom-bova, morva se pozanimat in pogovorit.

Skp s fantom ne bi varčevala, tko kot je bellini rekla. Mam rada svoj pregled in samostojnost glede tega. Pa čeprav nama teče že 7 leto, se nikol nisva o tem menla. Kar našparava tko za sproti so potovanja, izleti, obleke. Kaj pa vsak zase špara, pa tudi veva.
Fant si je našparal polovico denarja za avto, polovico mu je ponudil oče. Sta bila zmenjena tako, da kolko našpara tolko dobi zraven in je našparal 5.000 - če pa bi našparal 15.000 bi tolko dobil zraven. Se mi zdi, da v primeru če starši lahko razpolagajo s tolko denarja, da je to super motivacija in vzgoja. Ker s tem ga je pripravil do varčevanja za nekaj koristnega in do nakupa nečesa koristnega. Tud meni bi mami dala nekaj denarja zraven, samo bi se že v naprej zmenli kolko, ker če bi jaz našparala 20.000 evrov, mi ona ravno ne bi prispevala zraven 20.000 evr

[sade]

Jaz sem še tudi študentka in živim doma. Študiram v Mb in se vozim vsak dan. Mama krije bencin. Drgač pa je moj prihodek preživnina (150€) in denar, ki ga zaslužim preko Študentskega servisa. To pa je čist odvisno. Najmanj 100€ na mesec. Pa tudi do 400€. Sama si kupujem oblačila, kozmetiko, bone... V glavnem kar vse kar hočem imet. Tudi kako drugačno hrano, ki je mama noče kupit. Recimo kaj dražjega. Avta nimam. Šparam ne. No, saj si dam na stran vsak mesec nekaj denarja, ki ga potem porabim za kako potovanje, morje ali pa kakšen večji nakup. Recimo zdaj si grem po nove okvirje in stekla, kar me bo ziher stalo 300€, če ne še več. Si pač našparam, in nene mami težim za to. Bom pa zdaj morala začet prispevat v gospodinjstvo, ker si bo mama preselila v eno hišo in mora vse obnovit. Meni pa tudi to ni težko, ker vem, da bom dobila stanovanje in bom čez tri leta sama živela.

[_M_]

Jaz sem med študijem živela v študenstkem domu in prva tri leta sem prejemala tudi štipendijo v višini takratnih 35k SIT. Od staršev sem dobila minimalno - plačevali si položnico za dom, ti pa je bilo menda tudi vse. S štipendijo sem si sama krila tedenske stroške nakupov hrane v LJ, na bone nisem hodila jest, je pa res, da sem kar nekaj živil znosila od doma v Ljubljano. Glede prevoza sem bila praktično zastonj, ker sem skoz štopala, avta nisem imela... res sem bila dost skromna; sempa imela že takrat dolgoletnega fata, ki je bil zaposlen in vikende sva vedno preživljala skupaj, pa večinoma je on plačeval najine takratne izhode, ampak tega itak ni bilo veliko, kakšna pica in pijača s kolegi čez vikend, mogoče včasih kakšen enodnevni izlet...
Midve s sestro sva bili vzgojeni tako, da nama misel na lastni avto niti na pamet ni padla, dokler ni vsaka zaslužila toliko, da si ga je lahko kupila in potem tudi za svoj denar tankala bencin ter drugače skrbela zanj.
Da bi meni starši dajali denar za bencin, je bila znanstvena fantastika ...

[Špela]

pod mojih 200 € stroškov gre izključno za stroške, vezane na stanovanje, tukaj ni zajeta recimo mesečna, da o hrani niti ne govorim (čeprav velikokrat K. tut kakšno hrano zame kupi, oz. kupiva za oba in on to plača - glede na razkorak v najinih budžetih, imava dogovor, da manjše nakupe plačam jaz, večje pa on - vse drugo mu vrnem, ko imam denar ). drugače pa resneje o varčevanju za penzijo še ne razmišljam, zdaj imam bolj kratkoročne cilje varčevanja - recimo za naslednje večje potovanje naslednje leto pa tko ... se je tudi že odkar sem zaposlena, zgodilo, da je foter kak levji delež keša primaknil, ampak je to sam ponudil in sem glede na finančno stanje sprejela/odklonila. meni sta tudi omogočila, da imam prostor, v katerem živim samostojno, praktično zastonj.

o skupnem varčevanju s K. ne razmišljava, saj še niti ne razmišljava o tem, da bi skupaj živela - ko si bo on naslednje leto kupil stanovanje, bo to izključno njegov strošek in namenjen samo njemu samemu.

[rea]

Aja, drugače sem pozabila omenit, da stanovanje oz. streho nad glavo imam že- 50kvadratno stanovanje v centru mesta, če pa bom želela met kasneje večje, bom pač sama investirala v to.Stanovanje v katerem zdaj živim skupaj s starši je tud v centru, velko okol 100 kv.m in se kasneje prepolovi, ker ne bosta moja 2 sama v tok velikem stanovanju. Denar ki bo ostal od prodaje pa se razdeli med naju z bratom.Sta naju osnovno preskrbela in sem ful hvaležna za to, res.

[Braunkopf]

O lastnem stanovanju ne sanjam, ker ne vem od kje naj potegnem 120 tisoč evrov, zakreditirati se pa ne nameravam do konca življenja, da bom lahko v njem umrla, v svojem stanovanju.

Podpis. Kljub temu da bi se morda nakup stanovanja dolgoročno izplačal bolj, kot vsak mesec plačevat sploh-ne-nizko najemnino, a ti hkrati ravno ta najemniška pogodba daje neko svobodo, da se lahko denimo preseliš brez nekih dolgotrajnih komplikacij.

Tisti študenti, ki živijo doma (in imajo torej faks za vogalom) in še dobivajo štipendijo, so itak v idiličnih razmerah napram tistim, ki študirajo v oddaljenem kraju in morajo plačevat oderuške najemnine, stroške (potem je tu še hrana in vse ostalo, ki mora biti dvojno) in še po možnosti niso upravičeni do nikakršne štipendije.

Se ne strinjam. Moja družina ima ža tako zelo nizke dohodke, poleg študija se trudim delat kolikor se le da, štipendija bi mi kvečjemu omogočila da se lahko malo bolj posvetim študiju in ne da skušam čimbolj razbremenit starše, kar se tiče financ.
Pa tudi sicer ne morem reč, da ni fer da nekdo uživa podporo države, pa živi in študira v istem mestu, nekdo drug pa ne. Pač nismo vsi iz istih mest in ene pride študij dražje kot druge. Vedno je šansa it v študentske domove, se prehranjevat z boni, dobivat vsaj deloma povrnjene stroške prevoza, pa se še vedno nekateri ljudje tega ne poslužujejo, kar očitno priča da jim le ni tako slabo v življenju.
Sej razumem da je to ful posploševanje, samo počasi postajam sita vseh tistih surlic, češ ti si pa Žabarka, študiraš pljunek od doma, kaj ma bit tebi slabo v življenju, mi si moramo pa plačat ovo ono tretje. Pa lih ta isti folk potem še študira od nekega pamtiveka, pa se preseravajo s kešem.

[Ana]

No jaz sicer nisem še študentka, zato ne morem govorit globalno. Lahko pa povem, da jaz rajši življenje uživam in si privoščim sladkiše, kot pa si celo življenje trgam od ust, da si lahko zgradim bajto, ki se je sploh ne želim. Mislim, da je smisel življenja v malih stvareh, ki si jih privoščiš in te razveselijo pa naj se sliši še tako klišejsko.
(Trenutno pač živim s starši v dvoetažni hiši 10min iz centra Maribora, dobivam 150€ žepnine, s katero si plačam telefon, oblačila, kozmetiko.. Mama mi kupi sezonska oblačila (plašč, čevlje). Vseeno teh 150€ hitro skopni, ker si privoščim vse kar si želim, če pa si tega trenutno ne morem privoščit, pa šparam dokler si ne morem. (Znam varčevat, ker sem s tem denarjem v roku slabega leta privarčevala 900€ in si kupila prenosni računalnik.)
Glede prihodnosti pa lahko povem, da bom študirala v LJ ostalo bo pokazal čas. Enkrat si želim živet in delovat v tujini in nimam niti najmanjše želje ostat v MB.ju in si tu zgradit npr. hišo in živet družinsko življenje. (No, sem še ful mlada in bom najbrž čez leta razmišljala drugače ampak kdo ve..)

[tasika]

Prej nisem napisala. Živim s starši v enodružinski hiši. Študirala bom v Mb-ju, kar je približno 18 km od mojega doma. Imam svoj avto, no v bistvu si ga deliva z atijem. Pisan je na mene, jaz tudi plačujem zavarovanje, benci pa ati, ker se on 10x več vozi z njim kot jaz. Kako se bom vozila na fax še ne vem, najbrž kar z avtom, ker je precej ceneje kot pa z avtobusom.
Imam neko fiksno idejo, da sem raje doma dokler si ne zgradim hiše, kot pa da grem v blok, saj se mi zdi da bloka potem ne moreš rešiti. Na srečo imamo nekaj nepremičnin, in trenutno počasi rihtamo neka stanovanja v našem kraju. Tako da če/ko bom imela željo oditi na svoje, bom (če bo vse po sreči) imela stanovanje, za katerega ne bom rabila plačevati najemnine. Za kar sem staršema zelo hvaležna.