29 replies to this topic

[urša]

Dotaknem se te.
Tvoja roka se prime moje.
Drživa se in se ne spustiva.
Čutim tvoj utrip.
Iz tvoje dlani
srka moja
toploto tvojega telesa
in vame prehaja
prostranost tvojega razuma,
mehkoba tvoje duše.

S tem nežnim prijemom
si približam tvojo bližino.
Eno sva.
Srečna sva.
Ustvarjena drug za drugega!


(iz ene knjigce)

[Marjetka]

Kolk lepo vas je brati! :thumleft:

[kima]

Jz tut obožujem tele zgodbice upam d naute hude name če jih kar tukile par napišem

Nekoc je zivel kralj, ki je imel stiri zene.

Cetrto zeno je najbolj ljubil in jo krasil z dragocenostmi ter gostil z najboljsimi
slasicami.Dajal ji je samo najboljse.

Ljubil je tudi tretjo zeno in jo je vedno razkazoval v sosednjih kraljestvih.
Vendar se je bal, da ga bo nekega dne zapustila in odsla zdrugim.

Ljubil je tudi drugo zeno. Bila je njegova zaupnica, vedno prijazna,
pozorna in potrpezljiva. Vedno, ko se je soocal s problemom, ji je
lahko zaupal in ona mu je pomagala prebroditi tezke case.

Prva zena je bila vdana druzabnica in je ogromno doprinesla h blagostanju njegovega kraljestva.
Vendar prve zene ni ljubil. Ceprav ga je ona globoko ljubila, se nanjo ni oziral.

Nekega dne je kralj zbolel in vedel je, da se bliza njegov konec.
Razmisljal je o svojem razkosnem zivljenju in osupnjeno ugotovil
"Imam stiri zene, vendar , ko bom umrl, bom popolnoma sam."

Cetrto zeno vprasa:" Najbolj sem te ljubil, te obdarjal z najboljsimi
oblekami in ti izkazoval pozornost." Sedaj ko umiram, ali bos sla
za mano in mi delala druzbo ?"
"Ni govora!" je odgovorila cetrta zena in odsla brez besed. Njen
Odgovor je zarezal kot oster noz v njegovo srce.

Zalostni kralj vprasa tretjo zeno: "Vse zivljenje sem te ljubil. Sedaj
ko umiram, ali bos sla z mano in mi delala druzbo ?"
"Ne", je odgovorila tretja zena. " zivljenje je predobro. Ko bos umrl, se
bom ponovno porocila."

Potem je vprasal drugo zeno:"Vedno sem se obracal nate in vedno
si mi pomagala." Ko bom umrl, ali bos odsla z mano in mi delala druzbo ?"
"Zal mi je, tokrat ti ne morem pomagati, odvrne druga zena. Kar
Lahko storim je, da te pokopljem." Njen odgovor je kralja zadel kot puscica.

Potem je zaslisal glas: "
Sla bom s tabo in ti sledila kamor koli bos sel."
Kralj se je ozrl in pred njim je stala njegova prva zena. Bila je
suha od podhranjenosti in zapuscena.
"Ko sem imel priliko, bi moral bolj skrbeti zate, " rece z veliko bridkostjo kralj.

V resnici imamo vsi v zivljenju stiri zene.
Nasa cetrta zena je nase telo. Ne glede na to koliko napora vlozimo
V nego in skrb za telo, nas bo zapustilo, ko bomo umrli.
Nasa tretja zena so posest, polozaj in bogastvo. Ko umremo, ga
podedujejo drugi.
Nasa druga zena so druzina in prijatelji. Ne glede na to koliko so
Nas ljubili,z nami bodo ostali samo do groba.
In nasa prva zena je nasa dusa. Mnogokrat zapostavljena v teznji po
pridobivanju bogastva, moci in uzitkov. Vendar je dusa edina, ki
nam bo sledila, kamorkoli bomo sli. Neguj jo, krepcaj in varuj jo sedaj,
saj je edina, ki ti bo sledila pred bozji prestol in bo ostala z tabo v vecnosti.

[kima]

Večina ljudi doži v življenju kakšen navdih.Mogoče je to pogovor z nekom, ki ga spoštujete, ali morda izkušnja.Ne glede na izvor pa pri tem pogosto zagledate življenje iz drugačnega zornega kota.Sam sem dobil navdih pri prijazni in ljubeči sestri Vicki.Ni je zanimala čast ali to, kaj bi o njej pisali v časopisih.Želela je le deliti ljubezen z ljudmi, ki so ji nekaj pomenili, torej z družino in prijatelji.
Poleti pred začetkom študija me je po telefonu poklical oče in mi povedal, da so Vicki odpeljali v bolnišnico.Zgrudila se je in njena desna stran je bila paralizirana.Videti je bilo, da jo je zadela kap.Izvidi preiskav so potrdili, da gre za resnejšo stvar.Paralizo je povzročil maligni tumor v možganih.Zdravniki ji niso pripisali več kot tri mesece življenja.Spominjam se razmišljanja, kako se je moglo to zgoditi.Še prejšnji dan je bila Vicki popolnoma v redu, zdaj pa se je njeno mlado življenje bližalo koncu.
Ko sem premagal začetno pretresenost in občutek praznine, sem uvidel, da Vicki potrebuje upanje in spodbudo.Potrebuje nekoga, ki jo bo prepričal, da lahko premaga to oviro.Postal sem Vickijin trener.Vsak dan sva si predstavljala, kako se tumor krči, in vse, o čemer sva govorila, je bilo pozitivno.na vrata njene bolniške sobe sem celo nalepil list na katerem je pisalo:« Če imate kakšne negativne misli, jih pustite pred vrati.« Odločen sem bil pomagati Vicki, da premaga tumor.Sklenila sva dogovor, ki sva mu rekla pol-pol.Jaz bom opravil petdeset odstotkov boja, Vicki pa drugo polovico.
Prišel je avgust in moral sem začeti prvi letnik na univerzi, ki je bila skoraj pet tisoč kilometrov stran.Bil sem negotov, ali naj odidem ali ostanem pri Vicki. Naredil sem napako in ji povedal, da mogoče ne bom odšel na šolo.Razjezila se je in mi rekla, naj ne skrbim, ker bo z njo vse v redu.Tako je Vicki ležala v bolniški postelji in mi govorila, naj en skrbim.Zavedel sem se, da bi ji z vztrajanjem ob njej dal vedeti, da umira in nisem hotel, da bi mislila tako.Morala je verjeti, da lahko premaga tumor.
Ko sem se tistega večera poslavljal, sem čutil, da je morda zadnjič, ko vidim Vicki živo, in to je bila moja doslej najtežja stvar v življenju.ko sem bil na šoli, se nisem nehal boriti zanjo s tistimi petdesetimi odstotki.vsak večer, preden sem zaspal, sem se pogovarjal z Vicki in upal,da me na nek način sliši.Rekel sem:«Vicki, borim se zate in ne bom nikoli odnehal.Dokler tudi ti ne odnehaš, bova zmagovala.«
Nekaj mesecev je preteklo in še vedno se je držala.Pogovarjal sem se s starejšo prijateljico in vprašala me je, kako je z Vicki.Povedal sem ji, da se ji stanje slabša, a da ne odneha.Prijateljica mi je postavila vprašanje, ob katerem sem se zamislil.Rekla je:«Kaj pa, če še ni popustila zato, ker te noče razočarati?«
Bi lahko imela prav?je bilo morda sebično, da sem vzpodbujal Vicki, naj se še naprej bori?Tisti večer sem ji pred spanjem rekel:«Razumem, da te zelo boli in da bi morda rada odnehala.Če je to res, potem daj.Nisva izgubila, ker se ti ne nehaš boriti.Če želiš oditi v boljši kraj, te razumem.Nekoč bova spet skupaj.Rad te imam in vedno bom s tabo, kjer koli že boš.«
Zgodaj naslednje jutro me je poklicala mama in mi sporočila, da je Vicki umrla

[kima]

tole sem vam pa prepisala začetek knjige k ma nalov Človek ki je izpil reko od Rudija Kerševana...men je ful ušeč čeprou so zgodbice bol take kt ste jih bral za lahko noč ma vsaka na koncu nauk se veliko naučiš iz njim...vsaj meni so dale mislit
Človek ki je izpil reko
V starih arabskih zapisih zasledimo zgodbo o mladeniču, ki je izpil reko.Njeno sporočilo pa je uporabno še dandanes.Pripoveduje o faraonu in njegovi prekrasni hčerki.Enkrat v letu je faraon povabil snubce, jih nekaj dni gostil, jim razkazoval palače in jih seznanil z lepotico.Vsak izmed njih mu je moral ponuditi zamisel za delo, ki naj bi ga opravil in si z njim pridobil njegovo hčer.Izmed snubcev so vedno izbrali tistega z najdrznejšo zamislijo in le on je imel priložnost, da preizkusi srečo.V želji po ljubezni so si snubci izmišljali neuresničljivo.Najdrznejšega snubca so vedno obglavili, saj svoje obljube ni nihče izmed izbranih nikoli izpolnil.V času snubljenja se je nekoč med snubci znašel mlad popotnik, ki je s svojo ponudbo vse presenetil.Obljubil je, da bo izpil reko, ki je izvirala pod strmo goro nedaleč od palač.S seboj je imel arabska žrebca.Deklica, ki si je ogledala ženine, se je zazrla vanj,si želela, da bi izpolnil obljubo, želela si je, da bi odšla z njim, občutila je, kot bi skoznjo stekla reka čiste hladne vode, kot bi njene ustnice bile bregova, ki jih reka slastno napaja.Naslednji dan ob sončnem vzhodu je bila ob reki zbrana množica ljudi, ki so presenečeni gledali nasmejanega mladeniča.Stal je v izsušeni reki in pil zadnje požirke vode.Takrat je prišel tudi faraon s hčerko, se čudil in verjel, da je to volja bogov, ter mu izročil lepotico.Srečni mladenič je s svojo zaročenko in z bogatimi darili odjahal do izvira reke in iz njega izdrl velikanski kol, s katerim je prejšnjo noč zamašil izvir.Voda je stekla po izsušeni strugi in od takrat ni več presahnila.

Dragi bralci
V knjigi, ki je pred vami, so zgodbe, ki jih je napisal nesrečni mladenič, zaljubljen v hčerko generala, pri katerem je služboval.Bil je skrbnik konjušnice blizu bogate generalove hiše.Skrbel je za nekaj deset konj, med katerimi je bil prekrasen lipicanec, ki ga je general podaril svoji hčerki za šestnajsti rojstni dan.Deklica je bila nenavadno lepa.Dolge lase pšenične barve je imela večkrat spete z modrim trakom ali pa spletene v dolgo kito.Sivozelene oči so izžarevale toliko ljubezni in lepote, da se je vsak, ki jo je videl, zastrmel vanjo.bila je vitke in visoke rasti in kadar ji je mladenič pomagal na konja, se mu je tako sladko nasmejala, da je pozabil na vse: na sebe, na zemljo.. Iztegnil je roki in se dotaknil neba.Nenehno je razmišljal o njej, a nikoli si ni drznil, da bi ji izpovedal svojo ljubezen.Zavedal se je svojega stanu.Za svojo izpoved si je izbral drugačno pot.Vsak večer je napisal zgodbico, naslednji dan odšel v bližnje mesto in pismo oddal na pošto.Zgodbice so pripovedovale o ljubezni, lepoti o sreči, prijateljstvu in dobroti, a tudi o nesmislu bogastva, pohlepa, sovraštva.Želel si je, da bi bila deklica srečna, da bi spoznala, kaj je najvrednejše v življenju.Dan, preden je oddal zadnje pismo, zadnjo zgodbico, je deklici povedal, da odhaja domov.Hotela ga je nekaj vprašati, a prav takrat je prišel general in sta se razšla.Minilo je desetletje.Generalova hčerka je bila še vedno sama, a njena lepota nič manjša kot prej.Snubci so prihajali in odhajali, saj med njimi ni bilo takega, v katerem bi prepoznala človeka, ki ji je pisal zgodbice.Nekega pomladnega popoldneva je mladenič pripravljal njivo za setev.Zamaknjen v delo je komaj slišal nežen klic.Obrnil se je in zagledal njo, na belem konju, srečno in nasmejano.Pohiti k njej, ji pomaga s konja, objameta se in obstaneta drug ob drugem.Dolgo sta bila objeta, preden mu je zašepetala:«Prišla sem, posejala bom njivo. Tisoč semen bo vzklilo, tisoč cvetov bo vzcvetelo, srečna bova.« Potem sta odšla v njegovo staro kmečko hišo.Dan se je smejal.s seboj je imela njegove zgodbice.Pred vami so…

[kima]

Dva moza, oba resno bolna, sta skupaj lezala v bolnisnicni sobi. Eden od njiju
je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo odvajanju
vode iz njegovih pljuc. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi.
Drugi moz je moral vse dneve prelezati na hrbtu. Kmalu sta moza vse ure
dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se o svojih druzinah, svojih
domovih, sluzbah, kje sta se vojskovala in kje vse sta bila na pocitnicah.
In vsak dan je moz, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu opisoval stvari, ki
jih je lahko videl zunaj. Moz na drugi postelji je zacel ziveti za ta
enourna obdobja dni, v katerih je njegov prijatelj razsiril njegov svet z
dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta.

Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali na
vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuscali svoje male colnicke. Mladi
ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice.
Velika, stara, mogocna drevesa so lepsala pokrajino, v daljavi pa je bilo
videti obrise oddaljenega mesta. Ko je moz ob oknu opisoval vse to v
dovrsenih podrobnostih, je moz na drugi postelji priprl oci in si
predstavljal slikovite prizore. Nekega toplega opoldneva mu je moz ob oknu
opisoval parado, ki se je premikala ob jezeru. Ceprav drugi moz ni slisal
godbe, jo je videl v svojem umu.

Tako so minevali dnevi in tedni. Nekega jutra je jutranja sestra v sobo
prinesla vodo za umivanje in ob oknu nasla telo moza, ki je mirno umrl v
svojem spanju. Razzalostila se je in poklicala bolnisnicno osebje, ki je
truplo odneslo ven. Takoj ko je bilo mogoce, je drugi moz zaprosil, naj ga
premaknejo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je
poskrbela, da se je udobno namestil, ga je pustila samega.

Pocasi, z veliko tezav, se je moz dvignil na komolca, da bi prvic sam
ugledal zunanji svet. Koncno je imel moznost sam uziti lepoto zunanjega
sveta. Napel je vse moci in pogledal skozi okno ob postelji. Gledalo je na
prazen zid. Moz je povprasal sestro, kaj bi mogel biti razlog, da je
preminuli sosed tako cudovito opisoval stvari v zunanjem svetu. Sestra mu je
povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom.
Rekla mu je: "Morda je hotel le osreciti vas."

Epilog: Neizmerna sreca lezi v osrecevanju drugih, ne glede na nase lastne
razmere. Deljena bridkost se razpolovi, a kadar delimo sreco, se ta
podvoji.

[kima]

RDEČI KLOBUK

V spomin na Erno Bombeck, ki je izgubila bitko z rakom, ti pošiljam angela, da pazi nate. Pošlji to pismo petim ženam, ki bi jih moral varovati. Če ne poznaš pet takšnih žena, bo tudi ena dovolj!
ČE BI LAHKO ŠE ENKRAT ŽIVELA
Erna Bombeck
(napisano, ko je odkrila, da umira za rakom)

1. Legla bi v posteljo, ko sem bila bolna, namesto da sem se pretvarjala, da se bo svet prenehal vrteti, če ne bom prisotna.

2. Prižgala bi rdečo svečo, narejeno iz vrtnice preden se stopi v omari.

3. Manj bi govorila in več poslušala.

4. Prijatelje bi povabila na večerjo, čeprav je preproga popackana in je kavč obledel.

5. Pojedla bi kokice v «dobri» dnevni sobi in bi manj skrbela glede nečistoče, če bi moji želeli zakuriti v kaminu.

6. Vzela bi si čas za poslušanje svojega deda in njegovo popotovanje skozi njegovo mladost.

7. Prevzela bi več odgovornosti, ki jo je nosil moj mož.

8. Nikoli ne bi vztrajala, da naj bodo okna avtomobila zaprta sredi poletnega dne, ker je moja frizura pravkar nova in urejena.

9. Sedla bi na travnik (brez ozira na madeže od trave).

10. Manj bi jokala in se smejala pred televizorjem in bolj preučevala življenje.

11. Nikoli ne bi kupila nekaj samo zato, ker je praktično, ker se na tem ne bodo videli madeži ali le zato ker ima doživljenjsko garancijo.

12. Namesto, da sem si želela, da čim prej mine 9 mesecev nosečnosti, bi cenila vsak trenutek in poskušala razumeti, da je čudež, ki raste v meni, edina priložnost, da pomagam bogu pri ustvarjanju čudeža življenja.

13. Ko bi me otroci nahitro poljubili, ne bi nikoli rekla: «Pozneje. Operi si roke pred kosilom.» Več krat bi rekla «Ljubim te», «Rada te imam» namesto «Žal mi je».

14. Najbolj pa bi, če bi imela še eno priložnost za življenje, cenila vsako minuto, jo gledala in tudi zares videla in nikoli se ne bi obračala nazaj.


Prenehajmo se potiti zaradi majhnih stvari.
Prenehajmo skrbeti za to, kdo me nima rad, kdo ima več in kdo kaj dela.
Namesto tega začnimo ceniti odnose, ki jih imamo s tistimi, ki nas imajo radi.
Razmišljajmo o tem, s čim nas je Bog blagoslovil.
In počnimo to vsak dan, da se izboljšamo umsko, fizično in čustveno.
Upam, da imate vi blagoslovljen dan.
Dekle, ženska:
... ko ima 3 leta: pogleda se in vidi kraljico,
... ko ima 8 let: pogleda se in vidi pepelko,
... ko ima 15 let: pogleda se in vidi grdo sestro (Mama, ne morem iti takšna v šolo!)
... ko ima 20 let: pogleda se in vidi «predebela/presuha, prenizka/previsoka, preveč ravno/preveč skodrano» - a se odloči, da gre ven v vsakem primeru,
... ko ima 30 let: pogleda se in vidi «predebela/presuha, prenizka/previsoka, preveč ravno/preveč skodrano» - a se odloči, da nima časa ničesar popraviti in gre ven v vsakem primeru,
... ko ima 40 let: pogleda se in vidi «čista sem» in gre ven,
... ko ima 50 let: pogleda se in vidi «to sem jaz» in gre kamorkoli želi,
... ko ima 60 let: pogleda se in se spomni vseh ljudi, ki se ne morejo več gledati v ogledalu, gre ven in osvaja svet,
... ko ima 70 let: pogleda se in vidi modrost, veselje in sposobnost, da gre ven in uživa v življenju,
... ko ima 80 let: ne gnjavi se z gledanjem, samo na glavo si da rdeči klobuk in gre ven, da se zabava...

Pošlji to vsem ženam, ki jim s hvaležnostjo praviš prijateljice. Morda bi morale zgrabiti tisti rdeči klobuk prej. Če boš to storila, se bo zgodilo nekaj dobrega: spodbudila boš v njih samospoštovanje.

[kima]

ZGODBICA O STARČKU

V neki vasi je živel reven starček, ki je imel prelepega konja. Konj je bil tako lep, da so ga želeli kupiti tudi na kraljevem dvoru. Toda starec jih je vedno znova zavrnil.

>Ta konj zame ni le žival, on je moj prijatelj. Le kako naj vam prodam prijatelja?< je vedno vprašal.

Nekega jutra pa starec pride v hlev in konja ni bilo več.

Vsi vaščani so mu prigovarjali: >Smo ti rekli! Bolje bi bilo, ko bi ga bil prodal! Zdaj pa so ti ga ukradli ... Kakšna nesreča!<

Starec je odgovoril: >Sreča ali nesreča, le kdo bi vedel?<

Vsi so se norčevali iz njega. Toda čez 15 dni se konj vrne s celim krdelom divjih konj. Konj je namreč pobegnil, zasnubil prelepo
kobilo ter se vrnil skupaj z ostalim krdelom.

>Kakšna sreča!< so vzdihovali vaščani.

Stari mož je skupaj s svojim sinom začel dresirati divje konje. Čez slab teden dni si sin pri dresiranju zlomi nogo.

>Kakšna nesreča!< so stokali prijatelji, >Kaj boš pa zdaj?
Že tako si siromašen, kaj boš pa zdaj, ko ti tudi tvoj sin, tvoja edina uteha, ne more pomagati?<

Starček odvrne: >Sreča ali nesreča, le kdo bi vedel?<

Mine nekaj časa in v vas prispe kraljeva vojska. Na silo odpeljejo s sabo vse mlade fante in dekleta.

Vse ... razen starčkovega sina, ki je imel zlomljeno nogo.

>Kakšno srečo imaš! Vse naše otroke so odpeljali v vojno, le ti si obdržal svojega sina. Lahko, da naši otroci ne bodo preživeli ...<

Starec je odvrnil: >Sreča ali nesreča, le kdo bi vedel?<

Prihodnost se nam odpira delček za delčkom. Nikoli ne vemo, kaj hrani za nas. Toda s stalno pozitivno naravnanostjo si odpiramo
vrata k sreči, ustvarjalnosti in zadovoljstvu.

[kima]

ZGODBA
> Sedel sem v razredu in strmel v dekle poleg mene. Bila je moja
najboljša
> prijateljica. Gledal sem njene dolge lase in zamišljen obraz. Želel sem
> si, da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in
tega
> sem se zavedal. Po predavanju se je obrnila k meni in me prosila za
> zapiske, ker je prejšnjič manjkala. Posodil sem jih. Rekla je "hvala"
in
> me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, hotel sem ji povedati, da
> nočem biti le prijatelj. Ampak sem se preveč bal in še zdaj ne vem
> zakaj.
>
> Nekaj mesecev kasneje. Telefon zvoni. Ko se oglasim je na drugi strani
> ona, v joku mi je razlagala kako ji je njen fant zlomil srce. Vprašala
> me je, če bi prišel k njej ker noče biti sama in tako sem prišel.
Sedela
> sva na kavču, jedla čips in gledala romantične filme. Gledal sem njen
> žalostni obraz in kljub žalosti je bila tako lepa. Želel sem si, da bi
> bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se
> zavedal. Potem je rekla da bi šla rada spat, poslovila sva se,
pogledala
> me je v oči, mi rekla "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji
> povedati da jo imam rad, ampak me je bilo preveč strah in še zdaj ne
vem
> zakaj.
>
> Naslendnje leto smo imeli ples. Dan pred slavnostnim večerom je prišla
k
> meni in mi povedala, da je njen soplesalec zbolel. Tudi jaz nisem imel
> soplesalke in zato sva se odločila, da bova šla skupaj kot najboljša
> prijatelja. Ko je bilo čudovitega in čarobnega večera konec, sva stala
> na njenem pragu. Gledal sem jo, ko se mi je nasmehnila in me pogledala
s
> tistimi prelepimi očmi. Želel sem si da bi bila moja, ampak ona name
> nikoli ni mislila tako kot jaz nanjo in tega sem se zavedal. Potem mi
je
> rekla "hvala, imela sem se čudovito lepo" in me poljubila na lice.
Hotel
> sem ji povedati, hotel sem ji povedati da nočem biti le njen prijatelj,
> hotel sem ji povedati da jo ljubim, ampak preveč sem se bal in še zdaj
> en vem zakaj.
>
> Potem je minil dan, mesec in kar naenkrat je bil dan, ko smo
> diplomirali. Gledal sem kako se je povzpela na oder, da bi prejela
svojo
> diplomo. Bila je tako zelo lepa. Želel sem si, da bi bila moja, ampak
> zavedal sem se, da me ona nikoli ni opazila na tak način. Preden smo se
> odpravili domov je prišla k meni, jokala je in jaz sem jo objel. Potem
> je dvignila pogled in rekla "Ti si moj najboljši prijatelj, hvala" in
me
> poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da nočem biti le njen
> prijatelj, hotel sem da ve, hotel sem ji povedati da jo ljubim, ampak
> bilo me je preveč strah in se zdaj ne vem zakaj.
>
> Sedim v cerkvi. Moja prijateljica se bo poročila. Poročila se bo sedaj.
> Gledal sem jo kako stoji pred oltarjem, bila je lepša kot kdajkoli
prej.
> Gledal sem kako je rekla "da" in pri srcu me je stisnilo. Želel sem si
> da bi bila moja, ampak ona ljubi njega in tega sem se zavedal. In vedel
> sem, da me nikoli ni gledala tako kot gleda sedaj njega. Preden se je
> odpeljala s svojim možem, v svoje novo življenje je prišla k meni, me
> objela, rekla "prišel si, hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji
> povedati, hotel sem ji povedati kako čutim, hotel sem ji povedati da
> nočem biti le prijatelj, ljubim jo, ampak preveč me je bilo strah in ne
> vem zakaj.
>
> Leta so minila in sedaj gledam v krsto dekleta, ki je bila nekoč moja
> najboljša prijateljica. Ko so prebirali njen dnevnik, ki ga je pisala v
> svojih študentskih letih so prebrali tudi te besede: "Gledam ga in si
> želim, da bi bil moj. Ampak on me nikoli ne gleda na tak način, kot jaz
> njega in tega se zavedam. Hočem mu povedati, želim da ve, da nočem biti
> le njegova prijateljica. Ampak preveč me je strah in ne vem zakaj. Kako
> si želim, da bi prišel in mi rekel da me ima rad." "Kako si želim da
bi
> ti.. " sem si mislil in solze so mi spolzele po licu.
>
> Naredite si uslugo, povejte tistemu fantu ali dekletu da ga/jo imate
> radi, čeprav ne veste, kako bo reagiral/a. Povejte, kaj resnično čutite
> do njega/nje, ker ne bo tam za vedno. In ne pozabite to početi tudi
> takrat, ko boste z njim/njo živeli. Dovolite Božanskemu, da se skozi
vas
> izraža, da bo svet prekipeval od lepote življenja! Naj bo vaš odnos
> vedno živ in lep saj je božansko tako v tebi kot njemu.
>
> Toliko načinov, toliko oblik, toliko možnosti..
>
Tale je pa moja najljubša..opravičujem se če so tele kšne zgodbice že ble tuki objavljene pa upam d niste jezne k sm jih tok poslala...samo preprosto tko so mi všeč d sm jih mogla delit z vami!
Lp

[urša]

kok so te zgodbice lepe :love5: