160 replies to this topic

[Princeska]

OK, hvala.

Bom jih mogla jemat začet, tesnoba se je pri meni znova pojavila.

[Pipi]

Jst sem tudi tak anksiozen tip človeka- zardevam brez veze, pa nekak neprijetno mi je v družbi lahko, pa tak... Sem pa ene dvakrat doživela tudi napad panike- vsaj mislim, da je bil napad panike. To je bilo zelo boleče. Kar naenkrat me je začelo dušiti, srce mi je bilo 200 na uro, v prsih sem začutila nenormalen strah, začela sem se tresti, najhuje pa je bilo to, da sem začela verjeti, da je vse "naštimano", da ta svet ni realen, da je vse pripravljeno samo zame, zato da me nekdo lahko opazuje.

Za ljudi sem imela filing, da so vsi samo igralci, ki igrajo zato, da mi dajejo filing, da pa svet je resničen. Npr. če sem šla po cesti in se je nek mimoidoči pogovarjal po telefonu, sem jaz vedela, da se z nekom "od zgoraj" pogovarja o meni in me nadzoruje. Vsi so bili samo meni nastavljeni. Najbolj pa sem se izogibala svojega fanta, ki je bil itak največji hinavec in igralec, ki ima največ vez z onimi odzgoraj.

In un beden filing, da si čisto sam na svetu, da nič ni resnično, da ničemur in nikomur ne smeš zaupati... Ej, če se to ne bi postopoma nehalo, zdaj mene ziher ne bi bilo več tukaj.

[rea]

A zdj se je umiril to s tabo? Maš mogoče astmo pa si pihaš pumpice?Za te bolnike je značilan panika in preganjavica, histerija, vzhičenost in to. Moja babi, partizanska borka, je staknla astmo po skrivanju v gozdovih, mela huuudo astmo in je cel svoj lajf doklr ni umrla mela filing isti k ti. Čim je helikptr pršu mem se je skrila, mela filing, da jo nadzorujejo, z ljudmi se ni upala pogovarjat, ker je misnla, da vohunjo za njo... (res je, da ona tud zarad vojne, ampak je blo premnogo tud preostalih stvari, ki so ble paranoične in se niso tikale vojne.)

[Princeska]

Meni pa se takrat zdi, da sem ujeta v tem svetu, počutim se utesnjeno v njem.

[Pipi]

Rea, ne, nimam astme. Se je pa hvalabogu to umirilo- to sem doživela samo enkrat v ful hudi varianti in enkrat v blažji. Sem ugotovila, da je vse v moji psihi in sem si pomagala tako, da ko sem se začela spet trest (v vrsti v trgovini, med kakršnimkoli čakanjem, med sedenjem na busu...) in mi je srce začelo hitro biti in se je v meni naselil strah, sem si rekla- oh, zdej bom pa omedlela, zdej zdej, oh, me že ni- in seveda nisem omedlela.

Torej sem naredila obratno- namesto da bi se še bolj ustrašila in bi tako prišlo do napada panike, sem začela stanje zavestno potencirati in je vse minilo. Na ta način sem sprejela svoje stanje- ker zanikanje to samo poslabša- in ga hotela še preseči s tem, da sem se spodbujala, da omedlevam. Ker nisem, me je strah hitro minil. Tako malo samo sebe sem povlekla za nos in deluje.

Malo zakomplicirano se sliši... V bistvu zavestno začneš še bolj paničariti in te prava panika mine. Naenkrat se sam sebi zazdiš čist beden in smešen.

Evo, dajam pod pripetom datoteko knjigo z naslovom Panic Away, ki mi je pomagala.

? Zakaj pa ni pripete datoteke?

Sori, jaz nisem gilh ekspert za računalnike...

[rea]

Sj lah gremo v knižnco prečekirat, ni panike.
Jz sm mela v 3 letniku filinge na busih, v družbi, v lokalih, v mestu pred gužvo. Full velikrat sm iz busa izstopla in počakala na druzga, tud če je blo znosno v njem. Srce tud hitr bipal, ja, pa full nesproščena sm bla pa trda. Pa presedala sm se na busih, ko nism mogla bit več s kom na klopi.
Sam zdj hvalabogu ni takih občutenj več.

[Pipi]

Ja, kar neki se nam dogaja ne? Jaz sem tudi ugotovila, da mi ful pomaga gibanje in čimveč surovega sadja in zelenjave. Sem imela en mesec presnojedsko kuro in počutila sem se odlično. Tesnoba je izginila, tudi potem, ko sem prešaltala nazaj na "navadno" hrano. Sem pa bolj živčna na navadni hrani in taka razdražljiva ter niham v razpoloženju. Ampak ni slabo, večinoma sem kul. Na presni prehrani pa sem bila cel čas vesela, energična in optimistična!

Ampak kaj, ko so palačinke tako dobre

[Izgubljena]

Nisem vedela kam bi napisala to, pa sem kar tukaj .
Imam en problem. Spet so tukaj poletni dnevi in spet se moji bližnji pritožujejo, da sem debela. Najhuje je pa, da to poslušam vsak dan in da mi določajo kdaj in kaj bom jedla (da ne omenjam, da sladkarij pri nas ni ). Imam tudi predpisano število kilometrov s kolesom na dan (20). Vse lepo in prav, ampak jaz sem v tej vročini tako lena, popoldne ždim v sobi in na skrivaj jem čokolado ter obupujem nad sabo. Kolesa že kakšen teden tudi pogledati ne morem. Vseskupaj se mi je zagnusilo. Staršev ne morem kar odjebati, ker sem še precej mlada (16). Rada bi našla motivacijo za izgubo okoli 5 kg (zdaj sem na 168/62), ampak ne vem kako naj se lotim tega. Kakšen predlog?

[sonchika]

Debela??? Kaj so se jim prestavili koleščki v glavi? Nič nisi debela, ampak čisto v mejah normale.
Počni kar hočeš, da boš vzdrževala to težo, nima smisla hujšat. Samo v primeru, da si sama želiš. Pa čokolado od ust.

[Izgubljena]

Sama bi rada spravila na 57, pri čokoladi je pa drugače =). Je ne morem dati od ust ko sem v krizi.

[Baby]

..

[Izgubljena]

Baby, tudi jaz imam na obdobja enake probleme kot ti. Pri sebi sem ugotovila, da je najboljše če ne razmišljam preveč globoko o stvareh ter posledicah in delam stvari bolj spontano. Najslabše je, če se sam sekiraš zaradi stvari, drugače je če te sekirajo drugi namerno . Upam da boš našla rešitev za tvoj problem .

[Baby]

Vem da bi mogla nehati razmisljati o tem, samo to je problem k vedno več vem. Pol je vedno slabse. In tudi kot sem ze napisala ne delam nic cel dan in potem samo razmisljam.

[Izgubljena]

Mogoče bi si morala najti kakšen hobi. Saj vem kako je, nimaš volje do ničesar. Pri meni je boljše, če se zamotim s kakšnimi stvarmi, ki jih rada počnem in ne pod prisilo (glasba, šivanje, petje, branje romanov, včasih pa najdem mimogrede kakšno reč ki me zanima in grem v knjižnico po literaturo). Ne vem, moraš najti kakšno stvar ki ti je všeč, biti moraš čimbolj kreativna in čimmanj razmišljati o negativnih stvareh. Samo dolgočasiti se ne smeš. Verjetno zdaj sploh razmišljaš o takih stvareh, ker nimaš obveznosti. Jaz sem pogosto sama doma, brez staršev in prijateljev, tudi po cele dneve, pa sem ugotovila da je bolje če se s čim zamotim, kot pa da se smilim sama sebi .

[besweety_inside]

Mogoče bi si morala najti kakšen hobi. Saj vem kako je, nimaš volje do ničesar. Pri meni je boljše, če se zamotim s kakšnimi stvarmi, ki jih rada počnem in ne pod prisilo (glasba, šivanje, petje, branje romanov, včasih pa najdem mimogrede kakšno reč ki me zanima in grem v knjižnico po literaturo).

jaz tudi priporočam da si skos aktivna Baby,pa ne te knjige raje brat o psihi in to, ker pol skos študiraš o tem, in je lahko slabše, sposodi si kakšne čisto x knjige, in naj bodo pozitivne, npr. knjiga o teku, o hoji, in se začne baviti s športom, boš kaj drugega izvedela in garantiram da ti uspe s športom marsikaj premagati. Če pa misliš doma ležat, pa v strop gledat, pol si še itak dobra, mene drug dan pokopljejo
No jaz ti priporočam čim več športa, ne rabi biti kaj težkega, lah je hoja za začetek, plavanje, in boš videla ko ti bo lepše po kakšnem sprehodu, in boš vedno kaj fajnega študirala na koncu, ko boš prišla domov, idi nekam sama, tam se boš soočila sama s sabo, delaj nekaj novega, kar še nisi, pa čim manj študirat Sej zakaj je tolk folka na bajkih, zakaj se bavijo z rekreacijo, ker je to danes nuja, če ne marsikdo ne bi zmogel tega tempa, vzami to tvoje sedanje stanje, za odskočno desko za neki novega, naj ti bo to pozitivna izkušnja, za kakšno novo spremembo se odloči in v to se poglobi, če pa pridejo kakšne črne misli, pa se sam v delo zatopi, pa bodo izginile.
LP

[Pipi]

Baby, jaz imam podobno izkušnjo. Ampak je tako- bolj ko se tiščiš doma, bolj ko študiraš, bolj se odtujuješ od življenja in od sebe. In o življenju je nesmiselno brati- probi ga živet. Pri meni je blo tudi hudo, ampak sem se prisilila hodit ven, se vpisala na tečaj francoščine in na jazz balet. Na začetku mi je blo bedno, ker se mi je zdelo, da ne sodim tja, pa vsi so se pogovarjali in se hecali...no potem sem se prisilila komunicirat in stvar se je odvila sama od sebe. Sem se zaštekala z nekaterimi ljudmi in smo še potem imeli stike. In tako življenje je bolj polno, pa tudi ni te več toliko strah, ker smo vsi samo ljudje. Pa še ponosen si nase, ker si se boril.
Vse je samo na tebi. Če nisi dovzeten za to, da bi koga spoznal, da bi rad komuniciral s kom in da bi se rad mel fajn in se smejal, tega samega po sebi tudi ne bo.

Glede študiranja o psihi in življenju pa to- jaz sem vedno bla navdušena nad psihologijo in filozofijo, pa o ideji o vzporednih svetovih, (ne)realnosti... Ampak se je vse to študiranje in znanje o tem obrnilo proti meni. Postalo me je strah, da nič ni resnično, da je vse samo iluzija, da fizični svet ne obstaja... Ampak kaj mi to pomaga? Sprejeti je treba življenje tako kot je in to, da nam ni popolnoma nič jasno kako in zakaj je tako; jebot ga. S študiranjem ne boš nič bogatejša, ampak samo z lastnimi izkušnjami.

Držim pesti zate!

[Anja88]

Nisem vedela kam bi napisala to, pa sem kar tukaj .
Imam en problem. Spet so tukaj poletni dnevi in spet se moji bližnji pritožujejo, da sem debela. Najhuje je pa, da to poslušam vsak dan in da mi določajo kdaj in kaj bom jedla (da ne omenjam, da sladkarij pri nas ni ). Imam tudi predpisano število kilometrov s kolesom na dan (20). Vse lepo in prav, ampak jaz sem v tej vročini tako lena, popoldne ždim v sobi in na skrivaj jem čokolado ter obupujem nad sabo. Kolesa že kakšen teden tudi pogledati ne morem. Vseskupaj se mi je zagnusilo. Staršev ne morem kar odjebati, ker sem še precej mlada (16). Rada bi našla motivacijo za izgubo okoli 5 kg (zdaj sem na 168/62), ampak ne vem kako naj se lotim tega. Kakšen predlog?

Imam predlog, da celotna familija gre na kolo, na bazen, v hibe, na rolerje...pač, da se malo gibate, mogoče kakšen dan jeste ribe pečene na žaru...ali pa imate sadni dan...Res zelo "prijazno" od njih, da ti takole govorijo, namesto da bi skupaj nekaj počeli...

Po merah ni za rečt da imaš preveč kg...

[Baby]

No ja jaz upam da mi bo tudi uspelo! Pa hvala vam vsem za te besede . Vecinoma se mi vsi posmehujejo ko potozim da mi je hudo al pa ko hocem poceti kaj kar mi je vsec.

[Pipi]

Go Baby, go Baby !

[temida]

ne vem če to spada sem...
mene je pa strah gozda. sploh ne vem za kaj. če je kdo z mano v gozdu mi je čisto normalno, sama pa sploh ne upam iti. pa zelo zelo si želim, da bi se sama sprehajala po gozdu. a se ta strah da premagat? ker imam res močno željo da bi lahko sama tekla po gozu.