Sem imela 17 let, ko sem spoznala svojega bodočega moža... Totalno zelena, brez izkušenj.. in že takrat sem vedela, da to ni to, kar bi jaz hotela. Mogoče je bilo to.. uporništvo, da sem šla z njim... Danes sem z njim poročena 19 let. Imava dva otroka... Pa bom rekla, da ga poznam in spet ne poznam... Dvorezen meč
![rolleyes.gif](style_emoticons/default/rolleyes.gif)
Vendar, če bi imela tisto pamet pri 17- tih, kot jo imam danes, je še vseeno vprašanje, kako bi bilo, če bi se dejansko lahko tako ujela, kajti najslabše je, če je eden zrel preveč, drugi pa ne zmore koraka s teboj...
Kako veš, če je "pravi"? Določene energije se vedno privlačijo... In občutek, da si naletel na pravega partnerja, je včasih varljiv... Šele ko tista prva zaljubljenost mine, šele veš, če je tisto to, "kar jaz iščem..." Zato, je treba znati prisluhniti sebi... Mogoče je ravno zrelost tista, ki ti je lažje "dostopna", ko so za teboj že določene izkušnje. Znaš biti bolj realen, na vkljub zaljubljenosti.
Spoznala sem osebo, za katero mi notranji čuti govorijo, da je to to, kar si želim... In je objestranko... Ne dopuščam si dvomov, čeprav, me včasih zajamejo, a vendar traja zelo malo časa... Čuti so tisti, ki naju povezujejo.... Mogoče je ravno to čutenje tisto, ki je tako pomembno... saj se čutiva, v sleherni sekundi drug drugega... Vem, kdaj je zaskrbljen, kdaj je srečen... Najbolj važna, je tista toplina, ki jo čutim 24 ur... Ne glede na to, kako se bo končalo, sem Angelom hvaležna, za osebo, ki mi je bila poslana s namenom... Kajti vse ima določen namen... Ljubiti in dajati Ljubezen... In vse duše iščejo Ljubezen, izkustvo, da pridejo do učenja, kako dajati to čudovito čiustvo, in ga sprejemati...
LP
Vilma