207 replies to this topic

[Frčica]

Sally, saj ti nobena nič noče. Zase lahko rečem, da me le skrbi, da bi se zaplanirala. Ne bi bila prva, ne zadnja. Ti želim, da ti gre vse po planih, se pa vse skupaj bere zelo tehnično.

[krneki]

ja, verjamem da se bere zelo tehnično. Jaz res nisem npr. Špela. Pa s tem ne mislim nič slabega, čisto nič.

[Buggy]

Ja, samo tisto, da po petih letih ne boš iskala drugega očeta, zveni malo tako, kot da pač bo, kot bo.

[krneki]

Ne razumem... Kaj bo ko bo?

[Buggy]

bo kot bo. Kot da boš malo stisnila zobe, če ne bo šlo vse gladko. Ampak se mi zdi, da če ne gre, da ti sčasoma začne it partner tako na jetra, da ne moreš več požret ... to sem mislila.

[krneki]

Ja, saj verjetno imaš prav. Mislim, popolnoma se strinjam s tvojim stavkom.
Sam na jetra ti gre itak slej ko prej vsak.
Mislim da tule gor večinoma (razen par primerkov, ki imajo itak popolne zveze) ni nobene, ki ji ne bi šel fant na živce sem in tja.
Tudi meni kdaj odpihne pokrov - že zdaj. S tem da zdaj - ko pride do tega, da mi ga bo odpihnilo, se pač odmaknem v drugo sobo, grem tečt, na sprehod ali pa se pač skregava. V vsakem primeru pa na koncu razčistiva.
Poznam njegove fore, on pa moje...In vem da bo res izziv bit z njim. Njemu pa z mano.
Ampak jebiga, življenje so kompromisi in prilagajanja, in velikokrat zdaj točno vem kako moram odreagirat, da je najmanj jebanja. Naredim se, da mi je vseeno, pa slej ko prej mojo idejo sprejme. Če je pa ne, pa tudi okej, svet se ne bo podrl.
Moj fant je ful zajeban človek, kot sem tud jaz zajebana ženska. Velikokrat je njegov direktni odgovor ne - kot pri meni. To druge ful izčrpava, jaz pa vem da bo odgovor ne in se ne sekiram, v roku 24 ur se bo ta ne blazno zmehčal in se bo dalo marsikaj dogovorit...Ampak ja, najina zveza je precej impulzivna. In zato tud zanimiva.

[_Planet_]

Meni se zdi pa to nujno. Se mi zdi, da partnerja nikoli ne spoznaš dovolj dobro kot ga spoznaš, ko zares zaživita skupaj.

Tudi meni, sploh sedaj, ko imava otroka, je res preizkusnja za vsakega posebej, oba skupaj, velikokrat si mislim hvala komurkoli ze, da sva ze dala marsikaj cez, tudi burne konflikte, da imava odnos vsaj priblizno razciscen in, da sva pripravljena prenasati drug drugega, ko je najhuje. Ko si utrujen in ti ni vec ne do besed in ne do dejanj, moras pa nekako te trenutke preiziveti tako eden z drugim kot z otrokom. Se tako kdaj komu odpre pokrov, ker vcasih je res, res naporno. In taksnih trenutkov si ne predstavljam v vsaj priblizno sprejemljivi meri deliti z nekom, ki ne pozna in ne odobrava mojih temnih strani ter obratno. Pomoje bi se pobila.

[Immortelle]

Se mi zdi, da partnerja nikoli ne spoznaš dovolj dobro kot ga spoznaš, ko zares zaživita skupaj.

To je pa še kako res! Govorim iz lastnih izkušenj.

[Immortelle]

Ne nič se mi ne zdi vprašljivo.5 let pa tudi nisem vrgla preč zato, da si bom za otroka iskala drugega očeta.

Meni to zveni, kot da je ti je bolj kot vse drugo pomembno, da dobiš otroka, oče je pač ta, ki je - in da se ti ne da iskati drugega kandidataza razplod, pa ne glede na to, če je on ok človek in se razumeta, ali ne.
V smislu: hočem otroka, pa ker je že ravno ta tip tu in ker sem ga 5 let prenašala, bo pa še oče mojim otrokom. No matter what.

Brez zamere, ampak tako sem jaz dojela.

[Frida]

Podpis.

[krneki]

Ja saj, mene se pogosto tako dojame, na tem forumu, tako da sploh ni panike.
V živo je pa čist drugač...
In ne, niti približno nisem mislila tega, kar si napisala.

Jaz sem se pri sebi odločila, daz njim bom. Za to ne rabim nobenih potrditev - skupaj bova in good and bad, pa takrat ko bo piskr odnašalo meni in takrat ko ga bo njemu. Jaz sem se odločila, da on BO oče mojih otrok, jaz nočem da je oče kdorkoli drug. Imela sem pet let časa, da sem spoznala, da je to to.
V drugi temi sem že pisala o svoji največji ljubezni, ampak z njim to nikakor ne bi bilo možno, ever! Fanta imam blazno rada, tudi ljubim ga, ampak ta termin se seveda razlikuje od človeka do človeka. Vsak ga dojema po svoje.
M. je pa moj najboljši prijatelj, z njim mi je super, z njim se mi delajo smejalne gubice, on mene dela boljšo, jaz pa njega. In to je vse kar šteje. In ja, pač, po petih letih je on edini, kateremu bi pustila, da bi bil oče mojih potomcev, ker vem da bo dober oče. In to nima nobene zveze s tem, kako bova midva funkcionirala.
Sva tako trmasta, da bova ostala skupaj in prejadrala krize, takšne in drugačne. Jaz sem v to prepričana.
M. pa tudi, če ne se ne bi podal z mano na tole pot, brez predhodnega življenja skupaj.
Včasih moraš tudi kaj tvegat, zato da potem toliko več dobiš nazaj. In pa še - če v neke stvari verjameš, drugače kot tako kot si si zamislil sploh ne more biti.
Jaz vidim njega in otroke (število ni določeno), vidim naju v hiši, vidim vse. In ker to vidim v to verjamem in tega mi nihče ne more vzet.

[Immortelle]

^ lepo.
Če verjameš, da vama bo uspelo in da bo tako najboljše za vaju in za otroke, potem go for it!!

[Jinadaze]

Tudi naši starši niso skupaj živeli, vsaj mojadva ne, nikoli, prvič šele ko sta se poročila, pa jima v zakonu prav nič ne manjka, pa še dva otroka sta gor spravila.
In mislim da je to, da moraš probno živet skupaj, preden se odločiš za karkoli, muha moderne dobe.

Meni se to zdi bolj preizkušnja funkcioniranja skupaj, kot pogoj za uspešen zakon.

[_M_]

Tudi jaz na prvo mesto postavljam željo po otroku, absolutno pri obeh partnerjih.
Jaz to željo začenjam čutiti šele zadnje leto ali dve, prej sem bila 1000% prepričana, da ne bom imela otrok in si te želje in družinskega življenja sploh nisem mogla predstavljati.
"Pogoje" ki jih marsikdo izpostavlja, imava s partnerjem že več let - oba službe za NDČ, stanovanjsko vprašanje ni problem, stara sva dost... ja, le zakaj še nimava otrok, a ne? Jah, ker si pač tega še ne želiva, do sedaj še ne tako močno, da bi se zanj odločila.
Tako da moja leta za otroka bodo očitno 33+, haha. Če bodo, ker se zavedam tudi tega, da bom počasi že prišla v leta, ko nosečnost lahko postane tvegana in ni več tako samoumevna.
Ampak samo zaradi tega, ker je več možnosti in ker sem mlajša, še ne bom zanosila pri 27 letih ali prej, to pa očitno nekaterim ni jasno, saj sem prav te pripombe velikokrat slišala - češ, kako je bolje imeti otroka mlad in blababla.... ja haloooo, najbrž da to vem tudi jaz, a ne...

[Lo-Fi]

koliko si ti stara M?

[_M_]

33 bom

[Emily]

Jaz si trenutno niti pod razno še ne želim otroka, nimam nobenih pogojev zanj niti želja, čuta, nič. Ne bom pa rekla, da nikoli ne bom imela otrok, ker trenutno tako mislim, ne vem pa kaj vse bo še prineslo življenje, čas...
Včasih se zapazim pri misli kaj bi pa bilo, če bi mi npr. povedali, da sploh ne morem imeti otrok in me kar malo stisne, čeprav sem trenutno mnenja, da otrok ne bom imela še dolgo ali pa sploh nikoli.

Tudi mene živcirajo pripombe, da moraš otroka imeti mlad oz., da je normalno, če ga imaš. Pač, če si ga ne želiš ne vidim smisla, da bi ga imela samo zato, ker je tako 'normalno'. Sicer po drugi strani, če pomislim je pa tudi verjetno težko, če se nekdo pri 40-ih odloči za otroka, ker se te razlike sčasoma začnejo kar poznati.

[_M_]

Mene leta sploh ne skrbijo, da bi bla pač pri 40 prestara za ukvarjanje s prvošolčkom, recimo. S tem se bom soočila kasneje, če se bom, kaj pa veš, lahko pa da to nikoli ne bo problem in bo moj otrok blazno priden in nezahteven, meni pa nič ne bo odveč.
pa tud to, da so danes starši starejši, se mi ne zdi več taka grozna posebnost, ravno obratno - vedno več je takih. Sodelavka je stara 34 let in ima otroka v drugem razredu, pa pravi, da je med najmlajšimi mamicami, če ne najmlajša, tako da čez nekaj let bo razmerje pomoje še bolj v prid starejšim staršem in ne bo to nič posebnega več.

[Immortelle]

Moja teta je pri štiridesetih imela prvega otroka, zdaj, dve leti kasneje pa še dvojčka. In vsi so zdravi, zadovoljni in sploh super.

[sade]

sade, midve imava ful podobno situacijo.

Glede več stvari verjetno Razen faksa in napredka v življenju .

Drugače pa jaz tudi razumem Sally. Meni se tudi fajn zdi, da imaš mlad otroke, jaz sem vedno govorila, da bi jih sigurno rada imela pred 30. letom. Zdaj, ko pa se počaasi bližam pa vedno bolj dvomim. In jaz verjamem, da bo vama s fantom, Sally, uspelo vse to. Se mi zdi res vau, da si že gradita in vse to.