150 replies to this topic

[Neyka]

Smrti se ne bojim, bojim se umiranja.

Men je to praktično isto. Jst se bojim umiranja, ker vem da za tem sledi smrt.

Zadnjič sem po TVju poslušala eno pesem, ki naj bi bila ful lepa pa romantična. Šla je pa nekako takole:

Ko midva bova le še spomin
ali bodo vedeli kako sva se ljubila...

Grozno! Ne vem kako je lahko komu to lepo in romantično. Po pol minute sem preklopila na drug program vsa zamorjena.

[Pokica]

hm jaz smrt dojemam kot osvoboditev...ne vem pa kaj za tem sledi...ampak tudi ne rabim vedeti...

[krneki]

Temo sem zgolj na hitro pretela, čutim pa podobno kot DileMa.
Osebno se mi zdijo ljudje, ki mislijo, da po smrti ni ničesar da je en velik nič (prosim, najmi nekdo razloži kaj NIČ sploh pomeni. O tem bi se dalo tudi matematično teoretizirati). Da se enostavno lučka ugasne in nične zgodi - to je meni res omejeno razmišljanje.

Smrti meni strah, kot je žebilo omenjeno, pa me je strah umiranja. Strah me je načina - torej kako bom umrla. Upam da ne kot posledica kakšne dolgotrajne bolezni. Tega me je najbolj strah.
Bolečine ob naprimer nenadni smrti se ne bojim - ker vem kako je, ko pride do nenadne bolečine. Enostavno si v šoku in je ne čutiš. Pri 11 letih se vzvratno zgrmela na hrbet in z glavo treščila v "harmonika" radiator. Na glavi sem imela za 11 cm šivov, iz glave mi je lila kri, jaz pa sem se pobrala in šla domov, kot da ne bi bilo nič. Bolelo me - vsaj v tistih 10 ali 20 sekundah ni nič.

Osebno verjamem v to, da smrt ni zadnje dejanje, v bistvu mislim, da je prehod v nekaj, česar si nihče izmed nas ne more predstavljati. Energija, ki jo ima vsak človek v sebi - in je pri vsakem drugačna, pač ne gre v nič.

Ker NIČ iz NIČ ne nastane in NIČ ne gre v NIČ. Sončne energije tudi ne vidimo - jo pa čutimo. Ali torej ne obstaja?

Verjamem v višjo inteligenco. Verjamem v to, da je telo samo lupina - oziroma da je lupina odsev, ki ga vidimo v ogledalu in kot tak nepomemben.

Verjamem, da morata biti telo in psiha v ravnovesju. Če nista, si bolan ali pa zboliš slej ko prej.

Verjamem, da je tak nekje zunaj nekaj tako mogočnega, da si nihče od nas ne predstavlja.

Všeč mi je delček posmrtnega življenja, kot ga pokaže film hereafter. Breztežnost, občutek da si lahko vse. Na to temo sem pogledala že nekaj dokumentarcev, predvsem tistih o ljudeh, ki so bili nekaj časa klinično mrtvi, potem pa so jih spravili nazaj v življenje. In prav vsem je skupno to, da se od takrat smrti ne bojijo, da se je pravzaprav veselijo in želijo izkusiti tisto, kar pride za tem.

Ko enrkat umrejo ljudje ki jih poznaš in so ti blizu, se mi zdi življenje dokaj nesmiselno. Iz tega vidika razumem svojo prababico. Sicer smo ljudje, ki smo ji blizu še vedno živi, vseeno pa je bila rojena v nekem drugem času. Stvari so se tako spremenile, da se že dolgo časa ne počuti več delček vsega tega. In jo razumem, zakaj želi umreti. 25 let je že vdova. Pa pustimo ob strani, da je stara 99 let in popolnoma fit, brez osteoporoze, holesterola itd, in da ne je nobenih tablet. Vseeno jo razumem.

Skratka, osebno se posmrtnega življenja veselim in sem blazno firbčna, kaj se zgodi, ko zapustiš to lupino. Pred smrtjo imam samo eno željo - doživeti srečanje s tretjo vrsto, ker vanjo močno verjamem.

[Barbarina]

Jaz imam enako mišljenje. Energija mora iti nekam, ne more se kat tako izničiti.

[žajbelj]

Ker NIČ iz NIČ ne nastane in NIČ ne gre v NIČ. Sončne energije tudi ne vidimo - jo pa čutimo. Ali torej ne obstaja?

Sončna energija obstaja, ker sonce gori in jo oddaja. Zdaj. Tudi sonce bo enkrat ugasnilo in potem te energije pač ne bo več.

Tudi mi imamo in oddajamo svojo energijo tekom življenja, našega "gorenja". Kaj se zgodi, ko se ta življenska energija iztroši? Ne vem.

Sicer pa ti ne oporekam, samo dodajam en pogled.

[Lo-Fi]

jaz pa mislim, da po smrti ni NIČ, konec...ni te, tako kot si bil NIČ in te ni bilo pred rojstvom.

[krneki]

Lo-fi, to si pa zdaj tko rekla kot: Če se nečesa ne spomniš, ne obstaja.
Dementni ljudje recimo se ničesar ne spomnijo, se pravi ker se ne spomnijo ničesar, a to pomeni, da ljudje, ki so jim blizu ne obstajajo?

Če se nečesa ne spomniš, še ne pomeni, da tega ni. Saj sanje tudi blazno hitro pozabiš, včasih se jih že tisti trenutek, ko odpreš oči ne spomniš več - pa vseeno sanjaš.

[Lo-Fi]

jaz pač ne verjamem in noben in nič me ne more prepričat

[Fluffy The Stud Eater]

jaz pa mislim, da po smrti ni NIČ, konec...ni te, tako kot si bil NIČ in te ni bilo pred rojstvom.

Se strinjam.
Se mi zdi kot da so vse te neke teorije, da po smrti nekaj je, samo odraz strahu, da v resnici ničesar ni.

[Anouk]

Sončna energija obstaja, ker sonce gori in jo oddaja. Zdaj. Tudi sonce bo enkrat ugasnilo in potem te energije pač ne bo več.

Tudi mi imamo in oddajamo svojo energijo tekom življenja, našega "gorenja". Kaj se zgodi, ko se ta življenska energija iztroši? Ne vem.

Sicer pa ti ne oporekam, samo dodajam en pogled.

Meni je tudi ta pogled blizu, ja. To svojo energijo itak vlagamo v ogromno nekih stvari, dogodkov in oseb, tako da bi težko rekla, da od vsega tega ostane nič (s predpostavko, da človek "izživi" svoje življenje). Zdaj, kakšna je teorija v primeru neke nesreče s smrtnim izidom - pojma nimam. Se pa s takimi vprašanji, priznam, ne ukvarjam kaj dosti (pred nekaj leti sem se še zapletala v teoretične, verske in druge svakojake debate o tem - od nebes/pekla, reinkarnacije, nekega "bazena duš" in takih stvari, ampak se mi ni nič slišalo kot THE thing - kot resnično verjetni scenarij, zato sem sklanila, da čas in energijo porabim za kaj drugega in se bom s temi stvarmi ukvarjala (če bo potrebno ), v drugem/posmrtnem življenju).

[krneki]

Jaz verjamem, da je to življenje pač samo osnova in da so smrt samo vrata v nekaj večjega.
Ne verjamem pa v tradicionalne vere, pravzaprav imam svojo osebno vero, mogoče ji je res najbližje panteizem.

Verjeti v nič je meni enako, kot tisti folk v anketi, ko nikoli ne vem kje jih najdejo, uni "nimam mnenja". Vedno se vprašam, zakaj tak folk v spletnih anketah sploh sodeluje, če ga anketa sploh ne zanima.


Pa da se razumemo - itak spoštujem vsa mnenja o tem, tudi tega da po smrti ni nič. (karkoli že posameznik pod nič razume.)

[Jinadaze]

Se strinjam.
Se mi zdi kot da so vse te neke teorije, da po smrti nekaj je, samo odraz strahu, da v resnici ničesar ni.

[rea]

Jz razmišljam, da po smrti nekje še živimo. Smrti se ne bojim, bojim se staranja v smislu nezmožnosti, nefunkcionalnosti.
Rada bi, da bi sprejeli tako kot Nizozemska in nek konc Španije ter še 2 džavi, ki sem jih zdaj pozabila.

Stara dva bosta ravno podpisala meni in bratu, da v primeru kapi ne želita operacije kot možnost rešitve ohranjanja pri življenju. Ker pač nočeta vegitirat. Moja babi vegitira že od novembra 2010, pa je hudo.
Jz tud nočem.

Sva se z mami menle glede zavarovanja mene v tujini, če se kaj zgodi, koliko znese, da se me pripelje domov, ohranja pri življenju itd., prevozi z avioni, oskrba itd., kolko stane krsta v priemru smrti...
sem ji rekla, da niti slučajno... pač naj bom tanm, kjer bi se mi kaj zgodilo in naj nimajo stroškov s tem, kje se pokoplje fizično telo.

No, sj, magar me po vcju splahnejo, RES se ne sekiram.

[Anouk]

Meni je tudi vseeno, kaj naredijo z mano po smrti, čeprav mi je misel na počasno razpadanje na kakem morbidnem pokopališču rahlo neprijetna, sploh v kombinaciji z nekim uradnim cerkvenim obredom - bi raje videla, da me upepelijo pa pepel nekje v naravi raztrosijo, bližnji sorodniki in prijatelji naredijo nek u izi piknik po dolocenem casu in se spomnijo kake skupne prigode. Brez kakih teatralnih scen, črnine ali česa podobnega, pač - lepo je bilo, dokler je trajalo, zdaj pa gre življenje dalje.

[Špela]

lepo je bilo, dokler je trajalo, zdaj pa gre življenje dalje.

to mi je full lepo napisano pa tut z reo se strinjam. js verjamem, da sta um in fizično telo ločeni entiteti in da po smrti/prenehanju delovanja telesa um živi dalje, se 'preseli'. verjamem v reinkarnacijo - to življenje, ki se ga 'zavedam'', ko sem Špela ta in ta, je zame le eno izmed mnogih.
kot vsi v naši družini, bom kot zadnjo željo dala upepelitev, ni mi bistveno, kje ta pepel konča.
ravno tako ne želim, da se me ohranja pri življenju, ko/če bom samo še vegetirala. verjamem, da je telesa potrebno pustiti umreti, da se um lahko osvobodi. ohranjanje pri življenju nekoga, ki vegetira, je meni sebično - ta oseba ostaja pri življenju zaradi tistih, ki so ok, ker se niso sposobni ločit.

[rea]

ja, sj, princip.... sam a veš,. težko je njim to rečt, da nj se tega držijo... sicer pa starši nas hval bogu naujo pokopal... zdj pa otrokom to rečt... senti menti pa to...
no, čeprou, če naj bi izhajal iz sebe, pol loh rečm, da se jz BOM drćala tega, da nej mami vržm v ljubljanco, če mi bo to naročila, ker me briga.... rada jo mam vseen, ni zdj pogreb neki kar odloča, kako smo se pa mi mel pa u kaki zvezi smo žvel.

[*simoncy*]

Kapo dol vsem, ki tako razumno gledate na smrt in jo sprejemate. Jaz imam s tem kar težave. Na obdobja prav pretirano razmišljam o tem in mi totalno zamori. Me je kar sram priznati to, ker mislim, da ni normalno, da se tega tako bojim. Groza me je tega, da lahko vsak moment izgubim koga od bližnjih ali pa da se lahko vsak moment konča moje življenje, ker preveč rada živim in preveč rada imam ljudi okoli sebe. Vsaka smrt me nenormalno pretrese, tudi če gre le za znanca. Vem sicer, da se je neumno sekirati za stvari, ki jih ne moremo spremeniti, vendar smrt je nekaj takšnega, kar mi res požene strah v kosti. Pred kratkim mi je umrla oseba, ki mi je bila blizu in sploh ne morem verjeti, da je več ni.

Najbolj pa se bojim tega, da bi jaz ali kdo od bližnjih na smrt zbolel, to se je namreč zgodilo s to osebo, ki sem jo izgubila (rak) in še sedaj ne morem verjeti, da sva se še pred parimi meseci skupaj smejali, sedaj pa je ni več. Ravno pripravljamo neko srečanje, na katerem je bila vedno z nami in prav čudno je letos ob zavedanju, da bo tokrat "njen stol" prazen..

Sploh se ne morem s prijazniti nasploh s temi stvarmi.. Ravno včeraj sem na radiu slišala pesem od Adija Smolarja - Daleč je za naju pomlad in me kar shr spreleti ob tej pesmi, ki govori starosti, o minljivosti.. Lepa pesem, ampak tako čustveno nabita (vsaj zame).

No, pa ne me imet sedaj za psihično čudno in nestabilno osebo, tudi nimam namena smiliti se sama sebi zaradi tega, ker tako ramišljam, samo zaupala sem vam, kako jaz razmišjam o smrti. Skratka, pretirano se je bojim, vendar upam, da bom skozi čas začela na to nekoliko bolj pozitivno, tako kot večina vas.

[_Planet_]

Ma brrr, a mora biti ta tema najbolj aktivna v podforumu. Vsakic, ko pridem na forum "Smrt". : E

Nimam dokoncno oblikovanega mnenja o smrti, vcasih se mi zdi logicno, da je s smrtjo vsega konec, po drugi strani se pa strinjam s tistimi, ki pravijo, da energija ne nastane iz nic in ne izgine v nic.
Zaenkrat si vecino casa se kar lepo mislim, da mene ne bo doletelo/je takooo dalec. In vsakic, ko mi pride blizu, me spreletava srh in sem en cas cisto zamorjena.

Tudi meni je ona pesem od Smolarja srhljiva. Lepa, resnicna, ampak zame strasljiva.

[rea]

Medtem, ko sem na poti je babi umrla- koncno, res se je trudila in zivela ne polno zivljenje.
Niti ene solze nisem potocila in niti malo mi ni bilo hudo - tisti,
ki me res poznajo vejo, da je babi v mojem zivljenju igrala vlogo mame, druge mame.
Mocnoooo sem bila navezana na njo, nekaj casa v srednji soli sem med turnusom zivela pri njej
in se vsak dan druzila z njo, ko sem bila starejsa.
Skupaj sva hodili na trg, k frizerju, v trgovino, v bolnico na preglede,
strigla sem ji nohte in z njo gledala v tisini televizijo.
Znale sva se skregat enako hudo kot sva si znale povedat, da se imava rade, neverjetno, no.

In vedno sem si mislila, da, ko bo umrla, da se mi bo snelo ... pa se mi ni!
Prav z neverjetno lahkoto sem prebrala sms od mami.
Par dni nazaj sem jo v sanjah poklicala po telefonu in se mi je javila
s povsem obicajnim, domacim glasom - od soka sem vrgla dol slusalko.
Ko sem jo klicala drugic in tretjic pa stevilka ni bila vec v uporabi.
Baaabi, zivi in bodi se naprej!

Predno je zapustila fizicno telo me je tudi poklicala pa povedala v slusalko, da naj se ne sekiram, naj ne bom vec zalostna, da bolje kot sva se imeli se ne bi mogli in, da sem naredila vse v najboljsi moci.

Prav stekam vse skupaj, res...

Jaz se smrti ne bojim, bojim se mucnega umiranja v primeru kapi
kot jo je imela babi ali kaksnega raka, ki te nacne in odvrze kot ogrizeno jabolko.

[Adriane]

Babi je dobila svoj predal za počivanje in amulet za potovanje s tabo. ,)

Jaz se smrti ne bojim, bojim se mucnega umiranja v primeru kapi
kot jo je imela babi ali kaksnega raka, ki te nacne in odvrze kot ogrizeno jabolko.

Da.