153 replies to this topic

[Nincha]

Ana, pomojem si tole prebrala že v tej temi
http://www2.lepa-si....h...c=3239&st=0

[Anouk]

u, pa res (pa se mi je zdel, da sm ze enkrat objavljala nekej) .

[limeta]

ok...jst neb bla jst če se neb povsod štulla... ena moja "depresivna" pesm...




Zakaj?


Zapiram se sama vase ,
In mislim si ,da prebolela sem te.
A vse skupaj je laž,
Priznati si ne morem,
Da te še vedno ljubim.

Boli me srce,osamljeno
Tavam naokrog.
Slike tvoje zbrisati ne morem.
Moram si priznati,da te pozabiti,
Kar tako se ne da.
Se še naprej spopadati sama s sabo
Ali iti naprej?

Sprašujem se le to,ali
Sem še kar sem bila?
Nisem,spremenil si me.
Spomnim se še dobro tvojih
Besed,ki mislila sem, da so
Iz srca.
Spomnim se tvojih oči,
Bile so tako iskrene.
Motila sem se.Vse je bila laž.
Naj ti bo v poduk, da se zaradi tebe
Počutim nemočno.

In če me prosiš odpuščanja,ti
Nebom mogla oprostiti.
Zlomil si mi srce.
Oprosti,tako več ne gre.
Ne kliči me ,ne piši mi več.
Drugače bom le še kup žalosti,
Ki si ji zagrenil življenje.

[Dragica]

S skupnimi močmi napisali z Dilemo, ko naju je teta prosla za pesmico, ko so eni kolegici za RD podarili žar:

najboljša je klobasa zapečena
ki jo pripravi moja žena
na novem žaru, ki se sveti kot diamant
takšne nebeške klobase bi jedel vsak fant
novi žar sedaj bo zvezda vsakega praznovanja
saj slehrna žena o takšni mašini ponoči sanja
kaj je boljšega od peklensko vročih, dišečih klobas
k nam na požrtijo se povabi vsa vas
vendar pa je treba z žarom nežno rokovati
in ga po vsaki uporabi skrbno oprati
da še dolgo njegov sij bo razveseljeval vse naokoli
in še vaši otroci se bodo z njim važili v šoli
podarili smo ti ga z rahlim namigom postrani
tudi naša malenkost se dobrih klobas ne brani

[DiLeMa]

Je treba omenit, da si ti napisala samo prvi dve vrstici, ostalih 12 sem pa jaz.

[Coco*]

Hahahaha

[Hevea]

Evo, to pa je poezija

[rea]

Sestra;
Rina, pes ljubi, ki na svetu te najbolj mati moja ljubi.
Rada te mam, povedat drugače ne znam.
Bolj preprosto ne gre. Ne znam.
Ljubim te najbolj, najbolj močno in sekunda vsaka je boj mene z njo.
Solze le stežka premagujem ... in, da boš vedela, če tole kdaj kako prebereš,
nič ne omahujem, ni mi težko hrepeneti,
s solzami na list papirja sloneti in noč z mislimi nate prebedeti.
V trenutku, ko mrka misel nate mi na vrata potrka,
v meni iskra sreče se zaneti in vsaka sekunda kasneje je rojstvo za novo življenje spomina,
ki od zdaj naprej za tebe sveti.
Vsaka kresnica, tvojo lepoto osvetli,
pikapoka pa s pikicami spomin nate krasi,
vse zvezde neba, vse kar je lepo, vse kar je hudo, si ti. Najljubša ti, najljubša si mi.
Tako kot žila pretaka kri, da v nas še življenje tli,
nam, z mislimi, ki si nam jih pustila ti, se telo krepi, naša duša pa dalje živi.
Tam bom jaz in tudi ti. V sanjah upam vsaj, da to ni čustveni raj,
da le vse je resnica in nam logična pravica.

Fant;
V koščku sveta, besed in spoznanj,
prikazal se mi je fant nasmejan
Kot duša neskončna se mi je zdel.
Če prikažem ti travnik ... on je tam, kjer ni plevel!
Megla, rosa, mrak.
Čustvo neznano od tebe poslano na mojo kožo se nasloni in zašepeta;
kaj takega se nikoli ne odkloni.
Uleže se name in se stopi, v meni biva in gori.
Je toplina igriva, iskriva, ki nič ne prikriva.
Je celota, je krasota, je dveh vsota!
Hvala ti.

Kača;
Prideš poln energije,
vesel,
čaroben,
prepojen,
v pričakovanju. Greš med ljudi, vstaviš se in začneš plesati.
Zapreš oči in se komaj še zavedaš.

Ko te odnesejo v sanje bobni in basi,
kaj si?
Si mogoče v transu zvijajoča se kača,
ki ve le to, da se splača?
Saksofoni in melodije pa te popeljejo v hude fantazije,
kjer občutek dobiš, da letiš in, da dobiš vse kar si želiš.
Čeprav mižiš, vse vidiš.
Gledaš miže, pa bolje vidiš kot, če bi imela odprte oči.
Odločiš se, da boš kar mižala ... in tako mižiš.
Ko vidiš kako lepši je pogled, se odločiš, da še zbežiš ... in tako zbežiš.
Čeprav si na istem mestu, si zbežala. Fizično si tu, pa te ne moremo ujeti.
Duševno si šla, ne moremo te ujeti, ne pustiš se ujeti.
Ti še vedno misliš, da bežiš (tečeš, šibaš a besniš).
Zato se smejiš in misliš, da si kača, da se vse zelo splača.
Ne zavedaš pa se, da se vse, kar se tako zelo splača,
tako zelo, zelo poplača.

Odideš brez energije,
brez čarovnije,
ves prepojen, a kačinega strupa,
v pričakovanju ničesar,
greš med ljudi a se le še vstaviš.
Zbudiš se, začneš bežati. Ni te ne fizično ne psihično.
Odpreš oči in se komaj še zavedaš, da je vse minilo.
Morning glory. But sometimes has it's end!
Remeber that, girl.

On in njegov pozdrav, aleluja
Bil je človek dobrote,
bil sin je sirote.
Bil dovzeten je za vse.
Njegove oči pa polne miline bile, ki nekatrim globoko v srce vsedle so se.
Njegova podoba ni žalostna bila ... res, da je zdelana bila.
A iz njega veselje je hlapelo in upanje viselo.
Življenje mnogo ga je izučilo in njegovim celicam se je pač počivat mudilo.
Sivi lasje in dolga brada, osivela že vsa.
Na rami pogosto mu je torba družbo delala.
Aktovk pet in src deset.
Topel glas že umirajoč in dih zastrahujoč in tresljaj ust, ki pogosto pravile so, aleluja.
Bil je to pozdrav, slovo in vmesna beseda, ki povedala je več od drugih, seveda.
Rad je slikal in kaj dal,
bilo je veliko tega ...
Sam dosti ni imel, kljub temu nikoli nič ni vzel.
Aleluja, aleluja!

[*simoncy*]

Kaj mi bo včeraj, ko tako bolijo spomini.
Kaj mi bo jutri, ko vse se v hipu razblini.
Živim za danes.
Hrepenim po najinem trenutku,
po tvojem dotiku, po tvojih besedah.
Ne včeraj, ne jutri-zdaj!
Kje si?

[limeta]

Rea--->peesssm Fant mi je fjn...zlo lpo napisana

[DiLeMa]

Rea, zelo mi je všeč. Se mi zdi, da imaš en čisto svoj, specifičen način pisanja.

[Zlatolaska]

v njem vidim tistega zaradi katerega sem tolikokrat jokala
v njem vidim tistega zaradi katerega sem delala neumnosti
v njem vidim tistega zaradi katerega mi je bilo vseeno za ostale stvari
v njem vidim tistega zaradi katerega mi ni več do življenja
ampak vseeno
v njem vidim tistega zaradi čigave ljubezni se mi bi zdelo vredno umret

[laLa°]

[Princeska]

Počasi je odpirala veke. Še včeraj tako težke, še nekaj ur nazaj je bil njen pogled medel. Solze so preprečevale jasne podobe, oteževale so pogled v ogledalo, zastirale prelepe oblike. A hkrati so oprale grenkobo, tako dobro in temeljito, da bi jim vsak 'Perwool' zavidal. Bolečina je poslanila njihov okus tako močno, da ga je občutila na svojih polnih ustnicah. Danes je včerajšnji jok le še preteklost, sedanjost pa ostaja znotraj njenega razočaranega pogleda, na njenih otečenih vekah, spomin ostaja izza temnih podočnjakov in na nagubanem čelu.
Ozrla se je na blazino ter jo počasi oplazila z dotikom svoje nežne dlani. Trznila je. Tukaj, kjer je še včeraj trpela, ni več nič. Niti sledi o sleherni solzi. Samo suha blazina.
Zbudila se je namreč v nov dan.

[DiLeMa]

v trenu trenutka
v občutku občutka
drhtim v drhtečih sanjah morečih
v bolečinah bolečih čutim tvoj strah

prenazorno zate
prenevarno se nagibam vate
da čutim slehrni trezljaj
skrajni kraj uma in bojazen neobhodno

bolečina v bistvu mojem me stresa
vse okoli mene, kot frfotava peresa
se zate bojim, za naju želim
vse tisto kar spada v svet naju dveh

bi rada ti znala izbrisat spomin pomenljivi
črnino črnine, da bi jo našla v mavrici igrivi
podariti ne znam ti lahkotnosti brez kančka teže
čeprav brez strahu pustim te jadrati po svoje

zavedam v tihi se tišini
kljub hotenju in najmilejši milini
bojazljivi tvoj um ne pusti ti leteti
morda jaz nekoč posodim ti krila

ne zmede me mrtvo mrtvilo
bom našla v bistvu krepko krepčilo
v tistem, ki skriva se v mislih neskončnih
ki z nitjo povežejo naju v eno

tisti trenutek, opojen kot vino
nekoč bo prinesel mir in tišino
vsaj upam tako in miselno segam
da zbegam ti sanje in stresem ti svet

ljubeznivo ljubezen ponujaš v dlaneh
me ljubiš in hraniš, ko se znajdem na tleh
a vendar ne znam ti povrnit moči
ko rabiš jo ti in ne znaš je vzeti

v razjedi pekoči naučim se ostati
pomanem oči, ker ne zmorem igrati
vem pa le eno, dati sem se danes naučila
kar rabiš od mene, da zmoreš živeti

skupna je najina pot potovanja
najini moči se svet lahko klanja
popolna popolnost je farsa vseh fars
sestavljena skupaj dava si krila

[Princeska]

ej ful mi je všeč

[Buggy]

men tud

[Olivija]

Princes, ajv got tirz in maj ajz. Ti znaš. : )

[Princeska]

II, hvala

[Princeska]

Pogleda v ogledalo in uzre svojo podobo. Ustraši se, zato se umakne izven vidnega polja. Po hitrem preblisku se počasi premakne nazaj in stopi korak bližje. Obraz, ki ga nosi že 18 let, je tako neznan. Tako tuj. Preveč mil za vse tegobe, ki jih nosi s sabo.
Se tudi tegobe odbijajo v ogledalu? Če se, potem bi tam stala in opazovala, kako preperevajo in izginjajo. Ali izginja tudi smisel? Se odbije iz njenga uma v brezčasje? Tiste dni trohni njena duša. Takrat so še zvezde odveč... Na nebu visijo brez pravega smisla.