153 replies to this topic

[*simoncy*]

Pridejo dnevi nasičeni z žarki svetlobe.. A včasih, včasih pa le, se znajdeš utesnjena v svoji majhnosti. Okoli tebe ogromno ljudi. A si sama. Kako poznan je vsem ta trenutek. Vse je odveč, a vse ti manjka. Opaziš vsa objeta telesa. Le tvoje telo sameva in hrepeni. Moje telo hrepeni. Po njem? Morda niti ne. Ko smo same, mar takrat res pogrešamo prav njegova dejanja, prav njegove besede in prav njegove dotike? Je prebolevanje res prebolevanje njega, ali prebolevamo vse tiste občutke? Odgovor je skrit globoko v rovih naše podzavesti. Imamo pa možnost verjeti. Lahko verjamemo dvoje stvari: lahko se zasidramo v prepričanje da pogrešamo njega in vztrajamo v tistih mračnih trenutkih. Lahko pa dvignemo jadra in plujemo k občutkom - namreč prepričane smo, da pogrešamo le občutke. Marikdo nam jih lahko podeli. Zato jadrajmo dalje v življenje, med žarke, četudi je jutro še daleč.


...nekakšna "zgodbica" o prebolevanju, oz. tole je blo v nekem kriznem obdobju tolaženje same sebe..

[limeta]

Princeska,*simoncy* obe sta fulaaa dobr napisala.Svaka vama čast.

[Zlatolaska]

Zlit si z okolico. Nimaš časa za razmišljanje niti da bi pogledal kaj se dogaja okoli tebe. Nato se ustaviš. Zaveš se da moraš izkoristit vsak trenutek ki ti je dan. V vsaki situaciji, vsak. Čas se ustavi. Okoli tebe je še samo pisana megla. In čudovito je. Trenutek lahko traja večno. Zapreš oči, vse plava v tišini in ti se nasmehneš. Ujet si v brezčasnosti. Samo ti si in svet. Nič drugega. Kaplje počasi padajo z neba ti pa stojiš. Prepustiš se naravi, trenutku. Hladne kaplje ti polzijo po obrazu in ti uživaš. Ne želiš si biti nihče drug in nikjer drugje kot si zdaj. Življenje je res sladko.

[*simoncy*]

Limeta hvala za pohvale..
Nutella ti si pa tut lepo napisala.
Ko bom mela več časa bom tut jst še eno svojo stvaritev pretipkala na forum..

[Zlatolaska]

Hvala simoncy pa tisto tvoje zgoraj je tudi čudovito napisano.

[Princeska]

Ful lepo, nutella.

[Zlatolaska]

Da tvojih ne omenjam.

[DiLeMa]

zakaj bi ne bila jaz danes otrok jutra?

nepopisan list, čista vest in milina
prvi sončni žarek in neokrnjena tišina
sončni vzhod, prvi vdih čistega zraka
kristalna voda, osvežujoči veter in luč namesto mraka

zakaj bi ne bila jaz danes otrok večera?

list, popisan z nežnimi besedami in lepim sporočilom
sončni zahod, prijetna tišina utrujenega dneva z oznanilom
končane današnje so bitke, luč zamenja mehki mrak brez konca in kraja
zadnji sončni žarek, skrita spokojnost luninega mlaja




Tole je krneki. Sm zadnjič v eni mapi našla.

[Dragica]

Kok si ti udarjena, pardon, nadarjena.

[žeula]

Zgodba nekega življenja

Misli so ji ves čas uhajale k njemu, a si ni želela priznati, da ga ima še vedno rada. Iskala je napake na njem, a jih je težko našla. Tiste, ki jih je našla, pa je niso motile. Sama sebe je prepričevala, da ga ne ljubi več, da ji je vseeno zanj,... Počasi ji je bilo dovolj, da se vrti v začaranem krogu. Želela si je živeti! Živeti z nasmehom na ustnicah in z veseljem v srcu. In mislila je, da bo to lahko dosegla le tako, da njega pusti v preteklosti. Čeprav je globoko v sebi vedela, da bo on za vedno ostal v njenem srcu. Preveč sta doživela skupaj, preveč sta si dala, preveč čustev je bilo, ki bi jih lahko pozabila. Skupnih mesecev se ni dalo izbrisati, ostali so spomini, obljube, še vedno so se čutili dotiki in njegov poljub bo za vedno ostal na njenih ustnicah. Ni si hotela priznati, da je on eden izmed tistih ljudi, ki so za vedno zapisani v srcu in jih ne moreš pozabiti, če si to še tako želiš. Toliko stvari jo je spomnilo nanj. In, če se ji je zdelo, da ga počasi pozablja, je on storil nekaj, da se je zopet vrnil v njene misli. To jo je jezilo… Ni vedela, kaj naj naredi, da bi se premaknila iz mrtve točke. Z mislimi se je sprehodila skozi zadnje mesece svojega življenja – in morala si je priznati, da je veliko vlogo igral ravno on. Vedela je, da brez njega ne bi zmogla toliko poguma in moči, kot ga je od nje zahtevalo življenje. V njegovem objemu je črpala tisto, kar je potrebovala, lahko je jokala, lahko je kričala, … on jo je razumel. Kljub vsemu pa nista zmogla naslednjega koraka. Na trenutke je čutila, da si on želi istega kot ona. Prav tako so ji to govorili tudi vsi okoli nje. Le ona ni upala verjeti, da je to res. Ni bila vajena, da se ji izpolnijo želje, ni bila vajena sreče, ni bila vajena tega,… Rada ga je imela tiho v sebi in zanj bi dala vse na tem svetu. Iz razmišljanja jo predrami zvok o prejeti e-pošti. Od njega. Kot, da bi jo stresla elektrika, se je zdrznila in s tresočo roko odprla prispelo sporočilo. Še vedno vsa tresoča je prebrala besede in jih povezovala v stavke. Dobila je najlepše sporočilo. Besede so jo objele, kot tolikokrat njegove roke in zopet je začutila njegove ustnice na svojih. Zamižala in je pred oči so ji stopili vsi lepi trenutki, ki sta jih preživela skupaj. Bila je srečna… za nekaj kratkih trenutkov. Nato se je vrnila mešanica čustev – od ljubezni do jeze. In večno vprašanje: Kaj želi? Morala si je priznati, da niti ni vedela, kaj želi ona. Bila je zmedena. Čeprav se ji je na trenutke zazdelo, da dobro ve, kaj in koga si želi… a vendar so bili trenutki zmede pogostejši. Tisočkrat si je rekla, da se bo prepustila toku, a občutek je imela, da jo le – ta vodi v vedno bolj razburkane vode, ki jo vlečejo vase in ji ne pustijo dihati. Občutek je imela, da ji življenje polzi med prsti in iz dneva v dan bolj je izgubljala kontrolo na njim. Zdelo se ji je, da njeno življenje krojijo drugi. Najraje bi zakričala, da naj jo pustijo, da živi. Ker ona hoče živeti. Kljub vsemu čuti v sebi voljo do življenja. In misli se ji zopet vrnejo k njemu. Kolikokrat jo je opogumljal in ji vlival optimizma, ko se ji je porušil svet in, ko je življenje postalo pretežko. Spominja se njunega prvega pogovora. Sedela sta za mizo in tresla se je. Čutila je, da mora nekomu povedati. Njemu – takrat še popolnemu neznancu, je povedala zgodbo svojega otroštva. Dogodki, ki so jo težili so prišli na dan tiste januarske noči. In med njima ustvarili poseben svet. Sledili so pogovori, izleti, plesi,… In svet med njima se je spreminjal. Rasel. Postajal je poseben svet. Zdelo se je, da ga nič in nihče ne more zrušiti. A ona se je spreminjala. Življenje jo je oblikovalo. In nekaj jo je zmotilo. Še sama ni vedela kaj. A on ni bil več tisto, kar si je želela. Ampak zopet je prišel trenutek, ko se je vrnil v njun svet. Ravno takrat, ko ga je potrebovala. In zopet je bil tam. A ne za dolgo. Vedno bolj se ji je dozdevalo, da išče nekaj drugega. Njuna svetova sta se ji zdela oddaljena in razdalja med njima se je večala z vsakim dnem bolj. In sedaj sta bila tu. Gledala sta se, a nista vedela kaj bi. Razdalja med njima je bila velika in le ogromna ljubezen bi jo lahko premagala. A ni vedela, če si to sploh še želi. Jezna je bila, ker je kar odšel. Brez pozdrava. Brez preproste besede. Nič. Po naključju je ugotovila. Začudena je bila sama nad seboj, ker je to ni bolelo. Ni občutila žalosti ali potrtosti. Ničesar ni čutila. Le nekaj malega jeze. Čisto iskreno – čutila je celo olajšanje. Olajšanje, ker je ne bo ves čas strah kdaj jo bo spet zabolelo, ko ga bo videla. Njena čustva so bila mešanica sreče, bolečine, žalosti, boja in veselja. Vedela je, da s tem ne bo mogla več dolgo živeti. Hotela je vse ali nič. Te srednje poti je imela dovolj. Hkrati pa je vedela, da za naslednji korak nima niti moči niti volje. Bila je zbegana. Strah jo je bilo tveganja, ker ni želela več jokati pa tudi ni vedela, če je to še to kar si želi. Mogoče si tega želijo drugi, ki v njiju vidijo idealen par. Ali pa si tega nihče več ne želi.

[DiLeMa]

the water so shallow reflects who they are
I feel it when you go, no matter how far
no warmth and no loving of your gentle skin
I stand on my own with my demons within
oh, why can't I live without you by my side
when I'm left alone, the sun tends to hide
and all the small things that I love so much
are here in my arms, when I feel your touch


but this ain't a love song, just some simple facts
about the cruel world and how it reacts
the funny thing is, it's too big for me
It’s shocking to find how cold it can be
so I need your hand, I can't make it alone
I just need a place that I can call home
and it's not a house, it's nothing like that
your heart is the place where I love to be at
It's just the right size and it's warm all around
that is the place, I can always be found

[rea]

Tale je res full touchy!!!
Nora je!

[Kinky]

DiLeMa - zakon! Res, super!

[eve]

Ja, res je ful lepo

[Hannah]

DileMa maš vse šanse da se enkrat glavni trg v Ljubljani (prešernov namreč ) preimenuje v DileMin trg... Go for it... hudo res

[limeta]

Podpis

[luci]

...

Rezes me,
kot ostra britev prodiras skozi moje belo meso.
Kri vec krvi ni podobna,
prej kaplja je prozorna!

V prsih boli, tisci,...
dih pocasi zastaja mi.

Misel, zelja,
uhajata v ex,
ta edin "prijatelj" moj,
sposoben pretentati, omiliti jo.

Zelja ostaja edino to!

Siri se siri, to vem.
Siri povsod, cutim jo.
Groza spreletava me,
strah me je!

Zavest tolazi me,
da jutri pride dan,
ko korak blizje sem,
ko naposled le olajsanje sledilo bo!

[luci]

Bol!

Jaz sem tu in ti si tam.
Vsak zase, vsak sam.
Ti vesel si, ker me ni.
Moja dusa trpi, trpi!

Bolecine se ni konec,
sprasujem se zakaj, zakaj?
Kaj storila sem, da sedaj
tako mocno boli.

Preprosto...ljubila sem te
in ljubim te se!





Ti, edino ti!

Spominjam se dneva, ko prvic ozrla sem tvoje oci, pogled, tvoj prelep nasmeh.
Kako lepo, kako toplo, prisrcno, skorajda nedolzno...
V mojih oceh tako vidn si!

Cas mineva hitro, tako dnevi kot noci,...
Prazni so trenutki, ko zavem se, da te vec ni.
Sreca moja, da so redki, da sem zmeraj bolj poredko v zavestnem stanju.
Lazje mi je, ce se ne zavedam in dovolim zivljenju, da gre dalje,
da gre svojo pot.

Pot, katera je znana, po kateri tekam ze dolgo.
Iscem, najdem, ter se ponovno izgubim,...

Spomin nate, na tvoj obraz ostaja.
Noce in noce zbledeti v daljavo.
Daje mi upanje, da nekoc najdem tisto pravo pot!
Pot v tvoje srce, v tvoj objem.

V temnih noceh, se spominjam lepih dni, noci,
lepih travniskih oci,
ki nekdaj govorile so besede lepe mi.
Se spominjas tudi ti?

Odgovor je znan, polozen v dlan.
Delcek srca, noce in noce dojeti,
se manj pa sprejeti.

Se vedno upa, upa...
mogoce v kratkem obupa?

Zakaj ti, ravno ti, si moral biti tisti?!

[limeta]

luciferka, moram priznat, da je zlo lepo in uživeto napisano. Vsaka čast!

[luci]

Tnx limeta.


Neznano vsem in vsakemu

Tujec bil je pri meni,
noč za nočjo.
Rekel besede ni nobene,
molče sedel, gledoč me je.

Njegov dih hladan kot led,
mrk bolj kot najtemnejša noč,
zajel je meno vso.

Kaj dogaja se ne vem,
pojasniti si ne znam.
Vem, da strahu ni,
da spokojnost čutim v temi.

Utrujeno telo je, utrujene oči.
Vseeno, na vkljub vsemu,
zapreti jih ne morem, ne želim.
Upiram se temu!

Mrak prihaja in z njim tema,
prosim ju, da počakata še dan al dva.
Prošnji odobreno je,
za kolkdo dni, sparušujem se.
Kdo vedel bi?