15 replies to this topic

[DiLeMa]

Upam, da take teme še ni bilo ... skratka zanima me, v kakšni meri si zaupate s partnerjem, ko gre za kakšne osebne stiske in težave ter podobne zadeve. Koliko je tistih stvari, ki jih obdržite le zase in jih ne delite s partnerjem? Se vam je težko odpret in kako dolgo pri vas traja ta doba, da pride do popolnega zaupanja oz. zaupnosti?

[Fluffy The Stud Eater]

.
Uh. Zaupanje in jaz. Jaz se izredno, izredno težko enemu človeku zelo odprem. Ker to pomeni, da me pozna..... ve za moje šibke točke..... lahko manipulira z mojimi čustvi. In to zame predstavlja opasno grožnjo. Zaupanje v zvestobo..... zaupanje na celi črti - da mu lahko povem takorekoč vse, pa vem, da bodo te reči pri njem na varnem..... zaupanje v njegovo zanesljivost, itd. No, kot sem rekla, izredno težko se me zmehča oz. stopi. Treba je ogromno truda. Človek mora pri meni skozi težke skušnje, da se mi zdi vreden zaupanja (konkretno govorim o partnerju) - tukaj mislim predvsem na to, da mu povem svoja čustva, svoje fobije, svoje želje. Če sta s partnerjem že nekaj časa skupaj in se poznata in če si v kakšni osebni stiski, se itak ne da to tako skrivat, da partner ne bi kaj opazil. Jaz svojemu še skos ne govorim o vsem..... to je moja intima, samo moja in ne bo nič boljše, če bi npr. on za to vedel. Pa po eni strani mi je to všeč.... da je nekaj moje in samo moje. Vsak ima v sebi določene skrivnosti in občutja, ki so samo njegova. Sem ziher.
Nasploh pa nerada razpredam o svojem lajfu in intimnih težavah - nimam potrebe, tudi nič mi ni lažje, če se nekomu "izpovem".
Sem pa mnenja, da nikoli človeka ne moreš spoznati do te mere, da bi mu 100% zaupal oz. ga poznal..... vedno bo vsaj ene 10% ugankarskih oz. skrivnostnih za vekomaj. 100% lahko zaupam in se zanesem le nase (in velikokrat še presenetimo sami sebe, pa bi sami sebe le naj najboljše poznali, a ne).



.

[Zasanjana]

Ja enga laho poznas naprimer 15 let, pa je do tedaj vse v redu. Kar naenkrat pa se nekaj zalomi in ti obrne hrbet oz. ti noz zasadi vanj! Tako da najpametnjese je nobenemu zaupati cisto svega. Se ce si z nekom enkrat porocen moras imeti nekatere stvari zase, brez da bi tvoj partner vedel zanje.

Tezko je popolnoma zaupati v danasnjem svetu. Se svojim starsem ni pametno vsega povedati, res je da je le kaksne 3% mozno da bi ti oni obrnili hrbet, samo nikoli se ne ve.

[Špela]

še vedno obstajajo stvari, ki ne bodo nikoli nikomur izrečene. te moje male skrivnosti me ohranjanjo takšno, kot sem. če bi vse, kar nosim v sebi, razdala okoli, me ne bi nič ostalo.

do popolnega zaupanja pri meni ne pride prav nikoli, ker mi je jasno, da se lahko v polni meri zanesem le nase. traja pa kar nekaj časa, da se 'odprem' - da začnem komunicirat (tudi) strahove, neprijetnosti, deliti koščke preteklosti.

[Emily]

[quote=Špela]še vedno obstajajo stvari, ki ne bodo nikoli nikomur izrečene. te moje male skrivnosti me ohranjanjo takšno, kot sem. če bi vse, kar nosim v sebi, razdala okoli, me ne bi nič ostalo.

do popolnega zaupanja pri meni ne pride prav nikoli, ker mi je jasno, da se lahko v polni meri zanesem le nase. traja pa kar nekaj časa, da se 'odprem' - da začnem komunicirat (tudi) strahove, neprijetnosti, deliti koščke preteklosti.

Lepo napisano, se strinjam.

[black_sweety]

Sem izredno nezaupljive sorte, tezko se odprem komurkoli. Postopoma ko spoznavam partnerja se potem tudi zacenjam "odtajat"...
Po na videz nepomembnih malenkostih, sestem cutu, intuiciji...kaj pa vem.. enostavno zacutim ali je oseba vredna zaupanja. In nato mu pustim vedno blizje. Tezko zaupam vendar ko si enkrat pridobi moje zaupanje potem je to to. Med partnerjema preprosto mora vladat zaupanje. Lep je tisti obcutek, ko ves da lahko z njim delis tudi svoje najbolj nore misli, najglobje strahove, sibke tocke...

[Manola]

Joj Jenna, ko berem tvoj post se mi zdi kot da sem ga jaz napisala Tudi jaz se izredno težko odprem in zaupam človeku, pač ne vem, občutek imam kot da me lahko potem človek še toliko bolj prizadene, ko me pozna do potankosti. To je pač posledica slabih izkušenj v preteklosti. Je pa res, da imam zdaj res super fanta ki je potrpežljiv z mano in me ima resnično rad, tako da se počasi ampak vztrajno odpiram oz. sem se že velik del, koliko se pač lahko
Kar se pa tiče prijateljev pa je to še zahtevnejši postopek Sem take sorte, da sem zelo zadržana do ljudi ki jih ne poznam dobro. Enostavno se moram najprej prepričat če je ta oseba vredna zaupanja, če imava veliko skupnega ipd. Skratka, malokoga spustim blizu, pa še tistim ne zaupam 100%.

[Suse]

Hm, jaz pa že nekaj časa ugotavljam da imam problem. Namreč preveč zaupam drugim. Pred fantom takorekoč nimam skrivnosti, pri kolegicah vidim, da se rada zaupam in da želim da se bi tudi one meni, vendar je redkokdaj obojesmerno

Očitno je da pri tem "ne znam postavljati meje". Morda je tudi to, da ko imava s fantom kak prepir oz. problem ga enostavno več ne znava rešit. Morda se preveč trudim in sem zafiksirana da ga bova rešila, ne vem...

Je pa res ko kdo izda moje zaupanje, zaupanja več ni ali pa ga je zelo težko pridobiti.

[black_sweety]

Valda, vsi imamo dolocene slabe izkusnje, smo bili prizadeti, so nam ljudje obrnili hrbet in posledicno si mislis da se sploh vec nima smisla trudit iskat neko zaupanje in oporo, ker te na koncu tako vsi prizadenejo, ane.

No, jaz se trudim in ne razmisljam vec v tej smeri..vcasih sem bila ista. Samo to nikamor ne vodi, clovek postane zafrustriran, nikomur vec ne verjames, zacnes dvomit v vse....

Ker te je ta in ta razocaral, se ne pomeni da te bodo vsi ane...treba je pac tvegat, se odpret (tistim ki so tega vredni). Zdaj, ni dobro da si kot odprta knjiga, pa tudi da si presumnicav ne. Najdit je treba pravo mero, seveda. Saj, mene se vedno kdaj zapopade kak dvom, pa se vprasam a nisem morda prevec zaupljiva...a cetudi se na koncu tako izkaze, vsaj vem, da sem iskreno in na polno ljubila. Z vsem srcem.

[Hannah]

Mislim da sem tudi jaz zelo odprta oseba. Čeprov v taki meri, da vem, kaj lahko komu povem in kaj ne...

Svojim prijateljicam zelo zaupam, seveda pa ne vedo vsega; še posebej pa ne tistega, kar si zaupava s fantom in se tiče samo naju...

Fantu moram rečt da kr zaupam, velik mu povem, sicer pa on toliko manj...
Ko sem brala post od Jenne se mi je zdelo kot da bi klonirala osebnost mojega fanta.... Njegova osebnost od mene zahteva VELIK potrpljenja in razumevanja in "tipanja", da se mi zaupa... Ampak si zaupava, in to je važno.

Se pa strinjam, da čisto vsega ne more vedet prov noben človek, vedno so ene male skrivnosti ki jih maš samo zase...

In da najbolj boli, če kdoizrabi tvoje zaupanje. Tudi meni se je že velikokrat to naredlo, ampk vsaka taka izkušnja me je naučila da moram bit bolj previdna pri tem komu zaupam in kaj mu povem...

(s)mejte se

[limeta]

Zaupanje je v zvezi zelo pomembno.Jaz naprimer svojemu zaupam...pa čeprav se je enkrat nekaj zgodilo da potem dve leti nisva bla skupaj.Zdaj sva spet.In sem srečna ter mu zaupam.

[Kami]

Jaz sem zelo odprta/zaupljiva oseba (mogoče celo preveč) in mi pač ni težko nekomu nekaj zaupat. Ko imam občutek, da moram nekaj spravit iz sistema, pač to povem ... in niti ne gledam ali to osebo full dobro poznam ali samo bežno.
Je pa res, da si ne predstavljam, kako bi to nekdo uporabil proti meni (saj še nihče nikoli ni).
S fantom si verjetno zaupava cca 90 - 95% ... preostanek procentov pa pač ostane skrito - neizrečeno ... male skrivnosti velikih mojstrov

[DiLeMa]

Sem zelo, zelo nezaupljive sorte, kadar gre za partnerski (in tudi prijateljski) odnos. Mislim, da gre tle za skupek zelo slabih izkušenj iz preteklosti, delček pa prispeva tudi moja narava, saj sem zelo vase zaprta oseba in izredno ščitim svojo intimo. Navzven sicer delujem kot nekdo, ki zlahka navezuje stike in sem zelo komunikativna, vendar pa takorekoč ni človeka, ki bi lahko prebil tisti moj notranji zid in me zares spoznal.

Kar se tiče prijateljstva, imam dve res dobri prijateljici, ki sem ju spustila zelo daleč vase, eno poznam že vse življenje in ima takorekoč zmožnost branja mojih misli (tudi jaz njenih) tako da je pred njo dobesedno nemogoče karkoli skrivat, niti ne poskušam, ker gre resnično za brezpogojno prijateljstvo. Drugo prijateljico pa poznam tri leta in sva si v vsem tako podobne, da nima smisla skrivati pred njo, saj vedno vem, da me točno razume. Pri njej sicer še imam neko linijo distance (kljub temu, da sva že tri leta nerazdružljivi in sva dali ogromno skos), ki pa je vedno bolj neznatna.

Kar se tiče partnerskega odnosa, pa nikoli nisem bila zaupljiva, mogoče le navidez, v resnici pa ne ... nikoli nisem partnerju razkrila notranjih stisk in strahov, naučila sem se vedno nosit veselo masko in se delat, da je vse v redu ... tudi če sem bila kdaj popolnoma notranje sesuta. To me je dostikrat tudi rešilo slabih izkušenj s kakšnim nezrelim moškim, ki mi itak ne bi stal ob strani (kot se je kasneje izkazalo). Tle ne gre za to, da ne bi recimo verjela v partnerjevo zvestobo in podobno, ampak bolj za to, da nisem prepričana, če me bo sprejel takšno kot sem, z vsemi napakami, kompleksi in drugimi ne tako prijetnimi zadevami, ki so značilne za vsakega človeka, le v variirajočih oblikah.

Zdej sem nekak prvič v razmerju, ko se mi zdi, da se lahko malo razkrijem ... ampak se ne morem, navada je železna srajca, pravijo. Tudi pri fantu vidim, da je precej vase zaprt in se le počasi odtaja, sama ne silim vanj ... čeprav priznam, da me kdaj to moti. Sicer sem pa sama ista in verjetno bo samo čas pokazal, koliko sem dejansko pripravljena zaupat in se razkrit. Mislim, da je težko kar tako zaupat, sploh tiste res skrite želje in strahove, ki jih včasih še sami pred sabo zavijamo v vato in se delamo, da ne obstajajo. Človek s tem postane tudi bistveno bolj ranljiv in da osebi, kateri se je zaupal, nekak podlago za manipuliranje in izkoriščanje ... tega je pa mene že od nekdaj neverjetno strah.

[rea]

Zavestno nočem navezati kakih novih stikov takrat,ko imam občutek,da se mi ne da predstavljati svojega življenja novemu človeku.Nimam energije zato.Nimam potrebe po novemu življenju v meni,v smislu da ga pridobim s kakšno novo osebo.
Skratka,imam 2 prijateljici 'od rojstva'(sosede,ista šola..)in 3 iz srednje ter 1 iz faxa.Itak da je ena razlika med njimi.Ampak ne zasedejo sedeža od fanta.Mam par krepkih,in te je zvedu fant.

Nimam občutka,da mu ne bi smela vse povedat.Je dožvel že vse moje depresivne trenutke,nore občutke in izpade,ko se začnem jokat in mu trobim ampak res neumne in prizadete stvari,ter skrivnosti ki sem jih hranila le zase preden je prišel on.

Lahko pa rečm,da prvič hrepenim po prjatlci-oz.da prvič zares čutm kako je met prjatlco ... to iz faxa-prej tega filinga ni blo pr ostalih prjatlcah-kle je pa neki,prou drgač.Prou hrepenim po videnju
.Po slabem letu je dosegla stopničko fanta ubistvu(tud po izpovedih) in neverjetno sva si podobni po dojemanju.
Mam pa 1,k ne bo nikol prestopila praga moji ust.

[Inči]

Jst sm načeloma zelo nezaupljiva oseba. Sploh kar se tiče tako imenovanih prijateljev. So stvari, ki jih res nikomur ne moreš zaupati.
Kar se tiče pa mojga tipa...pa ve večino stvari. Na začetku najine zveze ko je bilo vse še v povojih sem bila tudi do njega nezaupljiva. Zdej po 3 letih mu pa res skor vse povem in tudi obratno je tako.
Ne vidim razloga zakaj mu nebi zaupala...sej na zaupanju se gradi zveza, če tega ni pol tut zveza ni nevem kaj

Če bom pa videla, da to moje zaupanje izkorišča pol bo pa druga pesem pela

[Špela]

Zdej sem nekak prvič v razmerju, ko se mi zdi, da se lahko malo razkrijem ... ampak se ne morem, navada je železna srajca, pravijo. Tudi pri fantu vidim, da je precej vase zaprt in se le počasi odtaja, sama ne silim vanj ... čeprav priznam, da me kdaj to moti. Sicer sem pa sama ista in verjetno bo samo čas pokazal, koliko sem dejansko pripravljena zaupat in se razkrit. Mislim, da je težko kar tako zaupat, sploh tiste res skrite želje in strahove, ki jih včasih še sami pred sabo zavijamo v vato in se delamo, da ne obstajajo. Človek s tem postane tudi bistveno bolj ranljiv in da osebi, kateri se je zaupal, nekak podlago za manipuliranje in izkoriščanje ... tega je pa mene že od nekdaj neverjetno strah.

se strinjam. zame sicer ni prvič; to, da sem se lahko popolnoma razkrila - to se mi je že zgodilo in dvomim, da se še kdaj bo.