86 replies to this topic

[*simoncy*]

OJ!

Torej, kakšen odnos imate kaj s svojo družino.. ? Kako se razumete z bratom, sestro, očetom, mamo, ali babico, dedkom?

Če se prva razpišem:
Hm.. bratje-najstarejša brata, sta mi ful ok, sicer nimamo takega odnosa, da bi si vse zaupali, vse povedali.. vendar sem ponosna na njiju, dajeta mi nekakšen vzor, ful sta prjazna, pa ful ju majo vsi radi.. In sta mi res za zgled..

Potem se tu pojavi še 3. brat, tudi starejši od mene.. Z njim se pa ful ne štekam, ni dneva, da se ne bi skregala-pa sem vseeno nekak vesela da ga mam K vem, da je to pač neki čist običajnega, da se brat in sestra mal kregata.. Čeprav se midva ful, ampk verjamem da bo minilo..

Sestre nimam.. na žalost

Potem je tu oči: hja, nič posebnega.. Dan za dnem ga prosim, da bi me pustil ven s prijatli.. Pa mi večinoma ne pusti Vendar ga zastopim, vem, da me ne pusti, ker se nekak boji zame..
Pr njemu ful spoštujem odločnost, pa vse njegove modre stavke, ki jih kdaj pove..

Mami... Uh, kaj bi brez nje Kolk sm se naučila od nje, in se še učim.. Res je neki posebnega, pa neka potuha zame.. Ne vem, kak naj razložim, vendar saj me zastopite-ne?

Babica in dedek: Pri njiju mi je pa ful zanimivo, ko pripovedujeta, kako je blo v vojnih časih, kaj vse sta preživela.. Čeprav veliko stvari povesta večkrat-a vendarle imata za sabo ogromno zanimivih zgodb

No, u glavnem, na svojo družino sem ful ponosna, ful sem ponosna na to, da ne živim v razmerah kjer bi se starši med sabo prepirali, kjer bi vladalo nasilja-kar je danes pogosto-res, sem zlo vesela, da pri nas tega ni..
Pogrešam le zaupanje: zaupanje te vrste, da bi se med sabo bolj pogovarjali, da bi bili več skupaj..


Kakšni so pa kaj vaši družinski odnosi? 8)

[sonchika]

Nekaj časa so bili zelo slabi, ker se starša nista strinjala z izbiro fanta. Ampak zdaj je v redu. Sicer pa bolj malo govorimo. Imam pa še brata, ki pa ga zelo redko vidim, niti se ne slišiva. Skratka, skoraj nezavidljivi odnosi.

[Damjan]

Živjo.

Ker nisem več prav majhen otrok, bom odnose s starši pustil ob strani, je pa zato odnos z mojo sestro nekaj posebnega. Ona je mlajša štiri leta, vendar sva očitno prišla v puberteto skupaj . Nisva se prenašala, odnosi so bili stalno "pod pritiskom" in le malo je bilo trba, da je vseskupaj eksplodiralo. Od srednje šole naprej pa sva se sploh odtujila, živela eden mimo drugega.

Sedaj ko sva se oba nekako ujela, ona ima že dva otroka, jaz pa prihajam k pameti pa so najini odnosi prišli v popolnoma nasprotno fazo. Zaupava si, marsikaj si deliva, pomagava, vsaj meni se zdi, da je odnos postal tak, kot mora biti med bratom in sestro. Upam, da se bo to nadaljevalo ...

Žal mi je za vsa izgubljena leta ...

lp
Damjan

[DiLeMa]

Hmm ja ... bom kr opisala odnos z vsakim članom družine posebaj, bo lažje tako ...

Mami: Uff tole bo pa RES težko opisat. Z mamo sva si izredno blizu, nikoli ji nisem mogla kaj dosti lagat ker me bere kot odprto knjigo, je izredno ljubeča in skrbna mama in se mi je vedno ogromno posvečala, je pa po drugi strani tudi pravi zmaj. Zna bit izredno stroga kadar je treba, sicer je vedno izvajala zelo demokratično vzgojo, ampak zna pa tudi rečt 'tako bo in pika' in čeprav ji po navadi ugovarjam, na koncu obvelja njena volja (sploh če je podkrepljena s kričanjem in besnim izrazom na obrazu ).

Ati: Je čisto poseben član naše družine (blažen med tremi ženskami ), ki se je tako bolestno navezal na sestrinega fanta, da je že prava groza (pač potreba po moškem potomcu ali kaj ). Z njim nimam tako globokega odnosa kot z mamo, ker enostavno nisva na isti valovni dolžini, vendar najin odnos nikakor ni konflikten (v bistvu se sploh ne spomnim da bi kdaj povzdignil glas nad mano) ampak je nekako ... ne vem no, nimava kaj dosti skupnih tem za pogovor (glede na to da sem sama mlada ženska, on pa zdravnik, ki je obseden s službo, delom na vikendu in računalniškimi revijami ) tako da ne preživiva dosti časa skupaj, vendar se imava vseeno ful rada in se lahko vedno zanesem nanj ter mu nikoli ni nič težko naredit zame. Je pa on tudi takšen, da mi slepo zaupa in če bi jaz živela samo z njim, bi bila pomoje čisto nekontrolirana in bi bila totalno ponorela najstnica, ker je mama tista, ki me je vedno držala pod kontrolo in ati tega enostavno ne zna.

Sestra: Jau z njo imam pa super lep odnos, čeprav je kar osem let starejša. Sploh ne vem kaj naj rečem, vedno sva se fajn razumeli, veliko časa preživiva skupaj in uživala v skupni družbi, dostikrat greva tudi skupaj ven, vendar pa me moti dejstvo, da bom zanjo vedno (verjetno tudi pri sedemdesetih ) njena ''mala sestrica'' in je zato včasih prav nadležno zaščitniška in čeprav vem, da je dobro da malo poskrbi zame, se mi zdi, da včasih vseeno pretirava, saj konec koncev nisem več otrok in sem prav ponosna na svojo polnoletnost.

[Kim]

*simoncy*jst sm si vedno želela da bi imela veliko bratov in sester vendar mi to ni bilo dano....ma ja...mi je blo kasnej no..hehe sm mela "brate in sestre" v dijaškem domu

no kakorkoli.....hmmm....moja družina

mati: nepredvidljiva ženska...nikoli nevem, kaj bi rada nikoli se nezna izjasnat... živiva v popolnoma drugačnem svetu in drživa distanco približno hm...3 leta, kar mi posvoje kar paše....nerazumte narobe pogrešam leta,ko mi je vedno stala ob strani, ko sem ji zaupala vse, ko je dala vse zame...ampak se je obrnila od mene, ko sem jaz zapustila fanta s katerim bla skupaj skoraj 6 let....torej je tako bolje
nemorem pa nič šinfat čez njo! v otroštvu mi je dala vse, kar mi je lahko, naučila me je marsičesa za samostojno življenje in na to sem ponosna,nudila domače zavetje in predvsem me finančno podpirala do zadnjega letnika na faxu hvala mami

oče: pri njem bi lahko zgodbo začela ko sem bila čisto mala štručka prvi dan iz bolnice....jap priznam sem očijeva punčka
na njega sem se navezala že kot dojenček, saj je zaradi mene delal le ponoči in čez dan bil z mano, nisva nikoli pretirano imela globokih tem ampak sva se vedno imela fino..je popolnoma drugačen tip človeka od moje mame in kolikor me je mati naučila o življenju toliko me je oče o zabavi, izletih, uživanju nasplošno...in ševedno kjub njegovim letom se imam z njim vedno fino...
predvsem sem mu hvaležna tudi, da me je naučil kitati, beliti, preurejati stanovanja, barvati pohištvo....mi je precej prav pršlo

in nakoncu moj ljubi brat: ah...on je najlepše kar se mi je kdaj v življenju zgodilo....oz sm se jaz njemu, ker sem mlajša
hehe...jasno je da kot otroka nisva imela skupnega jezika, ker sem pač jaz 4 leta mlajša od njega...in sem vedno bla eno kolo ki ga je mogu vlačit za sabo...vendar, ko sem se pri 18 letih preselila v maribor, kjer nisem poznala nikogar razen njega sva začela skupaj žurat ...ah to so bli časi...in pomagal mi je v večih situacijah, zaupava si, jaz pomagam njemu, predvsem...moja mati reče, da kolker se nisva marala k sva bla mala, tok sva zdj kot rit in srajca

in konec koncu kakorkoli že je, kakeršni koli že so...še vedno so moja družina in jah...imam jih rada, vsakega na svoj način :notworthy: [/color]

[sončica]

Še jaz:

Nekako si z mamo nikoli nisva prav zaupali, vsaj ne da bi jaz ne vem kaj vse povedala njej. Sicer je vedela tisto kar je morala ampak nikoli se nisem vsedla z njo in se pogovarjala o vsem mogočem. To zavidam tistim, ki se lahko. Oče? Hm, z njegovo službo večno na poti, umiril se je šele v zadnje pol leta. Prej sva se zaradi tega videla enkrat na tri mesece, sedaj vsaki dan. Najprej sem se morala navaditi tega. Drugače malo boljši odnos z njim, po karakterju sem bolj podobna njemu, zato mogoče tudi boljši odnos. Kaj pa vem. Brat je pa spet nekaj drugega. On je namreč mlajši 8 let in pol, zato se kar nekaj časa nisva mogla - saj veste, najprej moja puberteta, sedaj njegova. Ampak je sedaj malo lažje, ker sem jaz že prešla to fazo. Je tudi najin odnos boljši, se lahko zmeniva kar se je treba, tudi vedno večkrat lahko kaj počneva skupaj.

Imam jih rada vse po vrsti, a mi je žal, da nimam boljšega odnosa predvsem z mamo.

[*simoncy*]

Sončica, pri meni je isto: tudi pri nas nimamo tistega odkritega zaupanja, da bi si med sabo zaupali več stvari: od ljubezni do .. hmm, vsega mogočega.. Tega pri nas ni..

Če sicer jaz, ali bratje zaidemo kdaj v težave, se pomenimo mal o tem, da bi našli kako rešitev-tu se gre predvsem za to, k je en od bratov pač mal izšel s prave poti-pa ga vse njegove napake, ki jih je že storil, ne izučijo, vendar jih ponavlja..

Moti pa me tudi, da nimam niti z brati tega prijateljskega odnosa.. Med njimi je namreč približno 2 leti razlike- 20, 22, 23... A potem sem tu jaz, s svojimi 16-imi leti in pol.. Vem, da je za moja leta mogoče malce zgodaj, da bi se vsepovsod potikala, vendar ko poslušam svoje sovrstnike, kako jih brat-ali sestra vzame s sabo na kak žur, ali pa kako si vse zaupajo, sem kar malce ljubosumna-ker med mano in mojim brati tega ni..

Povrhu tega, se z 20-letnim bratom le prepiram-res nikoli si še nisva zaupala kakšne stvari, pa tudi, ko se vidiva kje v mestu, me komajda pozdravi-da dobim občutek, kot da sem mu v napoto, da se me sramuje-in potem ga nočem ogovarjati, ker se bojim da mu delam sramoto..

A je blo še pri komu tko..? Pa mislite, da bo minilo-k glede na leta, bi se lahk že mal zresnu..
Včasih mu rečem, daj se malo zamisli in razmisli o svojem obnašanju do mene-pa se mi samo nazaj v obraz nesramno smeji-čeprav ve, da mislim resno

[LINKY]

mami: odlicna razumljivost. razume me in mi najveckrat pomaga. Seveda je glava druzina in tako ona odlocca na katere zabave bom sla..kar pa velikokrat pride do prpera

oci: seveda pride umes ko se z mami kregava. dovoili mi vleiko in veliko da $

sestra & brat: imela smo super razmere supr smo se ujel ..razn tista obcasna tecnost...zdaj pa ne zivita vec tle..sej veste k se preseljo..

[Nadi]

mami: je prava dušica in zame najboljša mami. Kljub temu, da sem že odrasla oseba, si še vedno vzame čas zame, mi vedno prisluhne ko pridem domov s službe...tako kot včasih, ko sem prišla s šole in sem ji vse razložila kaj sem v šoli počela. Zelo ji zaupam, pa tudi ona meni. Vse bi naredila za družinsko idilo...

oči: hmmm, je pač oči...

sestra: 11 let starejša...Ravno ta razlika naju je vedno ločevala. Ko je bila ona v puberteti sem bila jaz punčka...ko sem bila jaz v puberteti je bila ona že poročena...v glavnem...sva dve različni generaciji. Šele zadnjih par let se bolje razumeva in si zaupava.

[tinca]

mama: z njo sem se vedno dobro razumela, veliko me je naučila. Ker sem bila v otroštvu veliko bolna in če nisem bila bolna sem bila polomnjena, skratka vedno sem bila v bolnišnici, sem postala mamina punčka, malce razvajena, pri njej sem vedno našla "potuho". Še zdaj ko imam 28 let me včasih kliče ljubkovalno. Je zelo razgledana in kot mala punčka sem mislila da je ni stvari ki je ne bi vedela.
Jaz ji pravim, da je "stara" rokerica, ker posluša Tino Turner, Rolling Stone in podobno. 8)

tata: tudi z njim se dobro razumem, čeprav mi zadnje čase nekaj tečnari s poroko in otroci. Sicer pa odkar je ostal brez službe je kar malo tečen. Razvajal naju s sestro ni nikoli. Ko sem bila dojenček se je bal, da mu bom padla skozi prste, ker sem bila tako drobna, tako, da me je redko kdaj pestvoval. Ko je dobre volje pa je faca do poda, sploh, če dobim obiske, jih vse zvleče v klet na deci ali dva tri vina.

Ko gledam stare slike, ugotavljam, da so bili moji starši v mojih letih veliki žurerji...samo da je bila fešta. Ko je bil čas, nama s sestro nista nikoli branila iti ven, vedno sta nam zaupala, čeprav mama ni nikoli zaspala dokler nisva prišli domov.

sestra: z njo se dobro razumem šele nekaj zadnjih let, pravzaprav odkar ne živi več z nami. Je krasna oseba, vendar med nama ni bilo nikoli preveč zaupljivosti, z njo sem mogoče šla dvakrat ali trikrat ven in mi ni bilo preveč fajn. Sva si precej različni, čeprav sva le dve leti in pol razlike (ona je starejša). Ona se je poročila že pri devetnajstih, bila je bolj pridna v šoli, nikoli ni imela težav s policijo,...Jaz nisem bila nikoli pridna punčka, pri 28-ih nisem še poročena, šolo sem naredila sicer brez popravcev, ma mi je bila bolj deveta briga - takrat so bile druge stvari pomembnejše, s policijo...to je druga zgodba.

stari starši: imam samo še babico po očetovi strani, ki živi z nami, je pa dobra, kot so le babice dobre.....pri 82-ih je še vedno čila, verjetno bi zbolela če ne bi imela kaj delati. Poleti je cele dneve na vrtu, pozimi pa nam kvačka in štrika. Babica kot v starih časih.

imam še krasnega svaka, in dve nečakinji stari 11 in 8 let, nevem pa katera ima večje rožičke ...imata malo utrgano teto, ki jih vozi po shopingih in ju razvaja. Zanju sem bolj prijateljica kot teta.

imam še nekaj prijateljev, ki so mi vedno stali ob strani in so mi kot druga družina. In seveda tu je še moj predragi .....lubi, le kaj bi brez tebe?!

[katya]

ko vsi pisete o svojih mamah lepo

mami:z njo se nisva nikoli razumeli (ker je znala bit zahrbtna in se je obra
cala v svojo korist) starsa sta locena no o mami ne bi prevec skratka z njo nimam stikov

oci:on je pa svetovna faca brez njega ne bi bila to kar sem vedno se lahko zenesem nanj in slisiva se vsak dan tudi do 5x

brat:on je pa svojevrstna oseba nisva posebej navezana ker imava razlicn poglede na svet (je bolj podoben mami)

imam pa se 3 polsestrce in so pravi srcki

[Gisele]

Imam obdobja, ko se bolj razumem z enim, drugic pa z drugim.
Trenutno sva si bolj blizu z mami, ker se vec vidiva ( pa mislim, da ima fotr neko drugo puberteto ).
Oce je zelo podoben meni, oba sva zelo trmasta in ce pride do konflikta, se ta se dolgo ne neha. Sicer ga imam pa ful rada in zanj sem se zmer njegova mala puncka. Ceprav je mel pri mojih letih on ze mene, sem mu jaz se vedno otrocicek, ki se mu moram javlati, ce grem kam ven
Mami lahko povem prakticno vse, ceprav nekatere stvari raje zadrzim Je pa razumevajoca, vedno pripravljena pomagat in odlicno kuha. Super mami je.
Bratcov in sester nimam.

[Nadja]

No, pa še jaz..

Z mami se super razumeva. Mi je najboljša prijateljica. Povem ji vse. NO, skoraj vse. Čeprav sem ji enkrat zabičala, da ji ne bom nič več povedala (namreč sva imeli majhen prepir), ampak čez pol ure je že bilo tako,kot mora.

Z očetom se super fajn razumeva. Sem njegova pupika. Res je, da kadar se vidiva (ne živim več doma) se skoraj obvezno vedno mal skregava, čez par minutk pa sva že najboljša kolega. MI zelo veliko pomaga,..tako in drugače. Full sem ponosna nanj.

Z bratom, ki je 25, se pa tudi kr naprej nekaj pričkava..ko sva seveda skupaj...drugače pa je moj edini bratec in ga imam zlo rada.

Starejši sestri, 33 in 30 let sta pa itak razred zase- redkokdaj izpustita dan, da me ne pokličeta, da kakšno rečemo.



Moram reči,da odkar sem se odselila na svoje, čeprav sem še mlada -23 let, so se naši odnosi še bolj utrdili in izboljšali.

[Fluffy The Stud Eater]

ati: z njim sem si bolj blizu, kot z mamo. Sem eedinka (ja, zavedno 2 e-ja, namreč, če napišem z enim, mi prilima mežijakočega smeškota :=) ) in pač njegova carta. Vse se da z njim zmenit, skos lahko nanj računam. Sva si pa zelo podobna, kar se namreč nagle jeze tiče. Oba hitro znoriva, se nekontrolirano zdereva drug na drugega, čez 5 minut pa se že normalno pogovarjava. :=)

mama: z njo pa imam že od nekdaj bolj prijateljski odnos, kot pa mama-hčerka. Ma ne vem, kak naj to opišem. Je pa definitivno super, morda bolj zaprta, velikokrat 'po svoje' dojame stvari in sploh noče razmišljat v kakšni drugi smeri/o kakšnih drugih variantah. In seveda odlično kuha (tukaj moram omenit tudi fotra, kateri se tu pa tam pošteno izkaže na tem področju).

Nasploh smo ena kul familija, imamo res pristne odnose... in vem, da se lahko ne glede na kaj vedno zanesem naju in to je v bistvu tista največja dragocenost - brezpogojna ljubezen.

[Špela]

tam enkrat pri devetnajstih me je kot strela z jasnega med enim zadnjih skupnih pohodov na katarino zadela misel, da starša nista več človeka, katerima najbolj zaupam ... ja, sej vem, smešno se bo slišalo, ampak me je kar zadelo ... ni blo neke večje panike, ker se to ni začelo dogajat kar naenkrat, samo takrat me je ta misel ostro prešinila. z bratom sva si bila veliko bližje v času pubertete, kot neka zaveznika, zdaj mava tok različne interese, da se bolj ko ne tolerirava, ampak bi dala vseen roko v ogenj zanj, če bi blo kaj resnega, čeprav mi gre večino časa tak na živce ... s starši mamo zdaj nek bolj ali manj umirjen odnos, ni več neke blazne zaupnosti, se tut bolj ko ne toleriramo, samo včasih mam pa še zmeri 'napade' in mami kar na lepem začnem kaj razlagat o mojem življenju. vem, da sta bla oba ob meni, ko je bla kaka velka kriza in da sem jima js tut pri čem pripomogla. čeprav še živim doma, se mi vedno bolj zdi, da se pač oddaljujemo, ker mava z bratom praktično res že 'svoja' življenja. (mal čudno povedano, ampak upam, da je razumljivo.) foter se mi zdi bolj odprt, ampak ma svoje fore, mami pa kdaj težko kakšen moj vidik razložim, ampak se vseeno trudim.

[Martina]

MAMI :notworthy: : moja mami je moja najboljša prijateljica. z njo se pogovarjam o vsem mogočem. o seksu, šoli itd. ... vedno je vse nardila zame, tud če je blo to sred noči pridt pome v Kranj k fantu (iz Kamnika) k sva se midva skregala al pa kej podobnga. vse življenje se je odrekala stvarem zato da je meni nudila vse najboljše. želim si da ko bom jz mami, da bom vsaj pol tok dobra kot ona.

ATI angry9: : moj atek živi v Nemčiji že 30 let. moj brat in sestra sta gor rojena, jaz pa tukaj. že od malega me je vzgajala samo mami, tako da očeta nekak nisem realizirala. tam nekje do 13. leta sem imela očeta sam za enga strica, k enkrat na let pride domov pa mi lepe stvari prnese. zadnjih pet let sva se pa ful zbližala, tko da se zdj ful razumeva. in zdej tud večkrat na leto domov prihaja, ko je prevoz nekako cenejši kot je bil včasih.

SESTRA :fart: : moja starejša sestrca je ful zakon. skupi ful velik počneva (no zdej mal manj ko se je odselila). ena drugi ful velik svetujeva itd. ugl ne bi si mogla predstavljat življenja brez nje.

BRAT 8) : nekja let se nisva lih dobr poklapala, zadnjih par let, ko pa sem jz mal bolj odrasla , sva pa ful prjatla. pa res mi je kul k se ful z mojim fantom štekata.

I LUV THEM ALL!!!!

[rea]

Fotr+mami+brat k je 10 let starejši od mene (praktično sm mela 2 fotra oba ne sežeta eni mamici do kolen)
Mat je najbolša ženska kar sm jih kdaj vidla, od vseh prjatlc starši se lahko skrijejo pred njo. V prvi vrsti to ni sam mama ampak ženska k je na polno flegma a ob enem ne realna in skulirana, zmedena, in se smeji, kokr da ji ne bi blo v življenju nč hudga, čeprav je daaaleć od tega. Njen smeh pove vse. Otroci jo obožujejo, vsi se limajo na njo. Ne vem zakaj, pa sploh ne mara otrok, pove jim jasno in glasno kdaj je konec heca, oni pa še kar... Ne vem kaj je njej fotr delu, kako jo je vzgaju, da je tko posebn človk, mogl bi vidt..

Fotr je pa kolerik k hoče rešt vse z dnarjem (hehe) (da ne bo pomote- sploooh me ne kešira niti jurja mi ne da na mesc, sam na vsake tok mi kao kej pač 'da' ostali čas pa pozab tud na pogovor, dost je živčn tko...) z njem je čist kul, pa še vedno je moj. Tak bebo mu jz pravm... no.

Brat je pa en tak avtoritetn možakar, k mi stoji ob strani in reš vse kar mu dam za rešt in mi skoz meče pod nos da sm razvajena, in vedno ma prov le on...
Drgač pa mi je dala ta družina tok ene svobode in mal drgačnga mišljenja na svet, priznam, če se zdj ozrem, sem imela preveč svobode, preveč krila široka. Mogli bi mi kdaj prerezat krila, ker sm si preveč dovolila.

[Fergie]

Družina... Imam jih zelo rada in ne vem kaj bi brez njih. Hvaležna sem jim za to kar so naredili iz mene in kar še delajo.

Mami: Z njo se super razumem, čeprav nisem nikoli imela do nje takšnega odnosa, da bi ji lahko popolnoma vse zaupala. Zaupam ji veliko stvari, vedno se trudi, da bi me razumela in takoj opazi, kadar sem slabe volje. Takrat vrta vame dokler se ji ne izpovem

Oči: Imam ga zelo rada, čeprav se kar doskrat kregam z njim. Zelo sva si podobna in to je vzrok najinim prepirom. Všeč mi je, ko čutim toplino, ljubezen in vem, da bi zame naredili vse, če je le v njihovih močeh.

Brat: Starejši je od mene 9 let in iskreno povedano mi je kar žal. Namreč takšna razlika v letih se kar dosti pozna.Ravno zaradi tega pa se tudi nikoli nisva kregala. Imam res zelo rada in upam, da bova vseeno kdaj še nadoknadila nekaj izgubljenega časa.

Babi: Ah, nona. Dobra, zmedena dušica. Rada jo imam in sem presrečna ker imam takšno babi, takšno družino. Moram priznati, da imam res srečo (trkam na les).

[ela]

Jaz imam tudi super odnos z vsemi na moji strani (mami, ati, sestra in brat), kaj ko pa z TAŠČO nikakršenga (ona najboljše ve kaj je najboljše za njenega sina, ona najboljše ve kako je treba otroke vzagajat,...)
Zakaj nobena ne napiše o odnosu z taščo, ali pa imete te katere imate tašče res tako dobre odnose z njimi?

[Špela]

moja mami bi ti znala dost o svoji tašči poveat, ker so ble skos sami prepiri, še posebi, ko sta končno dobla stanovanje in sta se hotla odselit in ta stara ni pustila njenega ljubljenčka (moj oči je pač ta mlajši sin) od nje. itak je pa ona najbolš vse vedla in mami rečmo enkrat napi...la, ko je očka prosila, nej pobriše posodo. ta stara pa vzlikat, da to ni opravilo za moške. pa se je mami mal zamisla in rekla, da se bo ona odselila z mano in bratom, mož gor al pa dol. pa je očitno delovalo. tolerirata se, v glavnem, ni nekega blaznega odnosa. js sama sicer še nimam tašče, sam se v družinsko okolje mojga fanta spuščam sam tok, kolker je nujno potrebno (pozdravim, kako rečem tu in tam), kej več pa ne.