Odločila sem se odpreti temo za JV Azijo, Kalypso, upam, da je v redu. Sem naj bi se zapisovale naše izkušnje s potepanji po državah, ki spadajo v regijo, in sicer: Mjanmar, Malezija, Tajska, Laos, Kambodža, Vietnam, Filipini, Burnei, Singapur, Vzhodni Timor in Indonezija.
Kot že veste, sem bila pozimi mesec dni v Vietnamu. Letela sva iz Benetk preko Rima do Dohe v Katarju in od tu do Ho Chi Minh Cityja na jugu. Povratna karta za avion naju je stala drobiž pod 800€ (nekje 770€), avto sva pustila na parkirišču blizu letališča, kar naju je prišlo še dodatnih 130€ za mesec dni.
V HCMC sva prispela okoli sedmih zvečer, šla iz mednarodnega terminala na domačega in poiskala taksi do hotela. Uporabljala sva taksije Mai Linh, nasplošno svetujejo uporabo taksijev s taksimetri, niso baš dragi. Ker sva prispela v petek zvečer, je bil promet precej živahen, sicer pa je v VN, še sploh HCMC-u, promet živahen vedno.
Velja zakon večjega in močnejšega, neverjetno število mopedov se podi po cestah, v neverjetno urejenem kaosu, ki tam očitno funkcionira. Na enem mopedu se povprečno peljejo trije, štirje, dovoljeno število pa je dva, vendar nisva nikoli videla, da bi to kogarkoli motilo. Prvo noč naju je rahlo zdelala časovna razlika in sva gladko prespala budilko, zbudila pa sva se ob dveh popoldan po lokalnem času. Časovne razlike znese 6 ur naprej glede na našo uro. Kasneje problemov s prehodom glede časa nisva izkusila. Prvi večer sva šla po krajšem počitku in tuširanju ven, jedla sem piščanca z ingverjem,
. Bilo je prijetno toplo (povprečna temperatura v HCMC-u je bila med 28 in 30 čez dan) in nadvse živahno. Za pravilno prečkanje ceste sva porabila kar nekaj vaje, ker je najboljši način, da hodiš kar ob cesti (pločniki so zasedeni z mopedi in mizicami ter stoli restavracij), zelo počasi in v cikcaku prečkaš cesto. Čim počasneje, tem bolje, da si opažen. Obiskala sva nekaj muzejev, najbolj mi je ostal v spominu Women's Museum (razstava na temo 'vojnih junakinj' ter uličnih prodajalcev, ki jih dobesedno mrgoli na vsakem koraku), War Remnants Museum (prekrasna zbirka fotk iz obdobja ti. vietnamske vojne, Američanom takoj na začetku pod nos pomolijo tisti člen njihove Deklaracije o neodvisnosti, ki zagovarja svobodo in pravico do neodvisnosti vsem ljudem ne glede na njihovo narodnost, raso itn ... ), povsem intrigirana sem bila v odseku, kjer so bile postavljene zaporniške celice (in notri lutke; ko sem prvo vidla, sem zakričala, tok sm se ustrašla, pa se pripraviš, da nekaj bo, ampak nič ne pomaga, res, skori sem se dobesedno posrala u gate, 
), ti. tiger cages (žičnate kletke iz bodeče žice, kamor so sterali gole zapornike, lahko si predstavljate, kaj jim je to naredilo, kletke so pa precej majhne, morda meter krat pol metra), razstavljeni so tudi propagandni plakati, pozivi k bojkotu ti. vietnamske vojne, fotke otrok, ki jih je prizadela ameriška uničujoča akcija Agent Orange, itn ..... Mesto je ogromno, miva sva bivala v District 1, v predelu Pham Ngu Lao, kjer je večina hotelov. V zadnjih dneh bivanja tu sva si privoščila tour do Chu Chi tunelov, kjer je gverila razturivala Amerikanose iz podzemnih bunkerjev, prikazano je, kako so iz ostankov bomb in nakradenega orožja delali svoje orožje in orodje, kakšne domiselne pasti so štimali, itd ..., videli smo prekrasen propagandni film iz tega časa, ponudili so nam tapioko, pogledali smo tunele, ne morem si sploh predstavljati, da so ljudje v takem preživeli po več let .... Več si lahko poguglate. 
Jasno, da sva si ogledala mavzolej Uncla Hoja, jaz sem bila povsem prevzeta. Videla sva menjavo straže, kakšna procedura. Po treh dneh v HCMC-u sva imela notranji polet do glavnega mesta Ha Noi, avionska karta je stala nekih 60$. Ha Noi sva imela bolj ali manj kot postojanko in vezni člen za oba toura, ki sva jih vzela na severu, preden sva se z busom podala na jug. Pogledala sva si arheološki muzej, do katerega sva šla z mestnim busom,
, izkušnja in pol. Potem smo pred muzejem na pločniku igrali še badminton z lokalci. Najprej sva se odpravila z vlakom do mesteca Lao Cai, od koder nas je kombi zapeljal višje do Sape, ki je luškano malo mestece in izhodiščna točka za trekinge v tem delu. Na vlaku sva kupe delila s starejšima Američanom,a upokojenima učiteljema, ki tudi precej potujeta in smo si malo izmenjevali izkušnje. Sploh gospod je bil poln zanimivih zgodbic. Prvo popoldne v Sapi smo se spoznali z vodičko in šli do bližnje vasice, na poti pa smo si ogledovali, kako tam živijo pripadniki plemena H'Mong. Naslednje jutro po zajtrku pa sva z vodičko začela treking. Na žalost vreme ni kazalo najbolje, ampka, okej, bomo že nekako. Hodili smo po riževih poljih, vse zeleno, po tleh blatno in spolzko, dvakrat sem dobesedno omahnila in se nisem mogla pobrat, še dobro, da sta me dve tetkici držali za roke. Popoldne smo prispeli do prenočišča, spali smo pri domačinih, postregli so nam z bogato večerjo, vodički sta nas učili delati pomladanske zvitke, sedeli smo okli ognja in opazovali, kaj in kako sta nam pripravljali hrano na ognjišču. Po jedi sem se odpravila spat, drugi so še popivali, kar se je, sploh enemu Kanadčanu, precej poznalo naslednje jutro, ko smo po zajtrku (naredili so nam palačinke, njamsi) spet vzeli pot pod noge za še zadnji kos poti do glavne ceste, odkoder nas je đip pripeljal nazaj v Sapo. Meni je bla to precejšnja izkušnja, ker sem nevaejna takih podvigov in še vreme ni bilo najprijaznejše, moj fant še danes poreče, da bi bilo brez dežja veliko manj zabavno. Vodička nama je pokazala tudi sobico, v kateri živi z možem in slike s poroke. Preden smo se poslovili, smo se pofotkali in ni hotla slišat za nikakršno napitnino, pa sem ji kar v žep stisnila 500k VND, kar je nekje 20$. V Sapi na tržnici sem za drobiž jedla najboljše fried noodles with chicken, ej. Nardi ti hrano friško pred tabo in ti takoj da na mizo. Full full dobro. Zvečer sva šla z vlakom iz Lao Cai do Hanoia in čez par ur direktno na nasledjo turo v Ha Long Bay, kjer je bilo prečudovito. Bili smo na ladjici, s katere smo opazovali ogromne kamnite 'otoke' v morju, res nekaj neverjetnega. Videli smo plavajočo vas - ljudje imajo hiše na splavih, možje so ribiči, žene, otroci in psi pa tam živijo, celo šole naj bi imeli na ta način. Full zanimivo. EN dan smo se posedli v kajake in veslali okoli, skoraj do otoka Cat Ba, ki je edini naseljen. Tu smo imeli bogato večerjo v hotelu z vodičem, ki se je od enega piva precej opil, je bilo par bizarnih štosov.
Zadnji dan smo imeli par ur zase in nato smo se podali nazaj do Hanoia. Hrana v hotelu je bila za vseh 20 prstov polizat. Pot naju je nato z nočnim busom, na katerem so impro pojstle!!!!
, vodila proti jugu, s prvo postojanko v Hueju, kjer si bom za vedno zapomnila nonstop režečo se receptorko, ki je iz predala povlekla ogromne škarje, ko je K. prosil, če mu pove, kje si lahko postriže brado. No, en dan je šel zvečer res na pot do brivca, zelo zanimivo .... Od tega, da so mu ponujali drogo in kurbe naprej. Tu sva vzela city tour z motorji, razkazali so nama vse znamenitosti mesta in bližnje okolice ter DMZ tour z avtom, kjer smo šli po sledeh ti. Demilitarized Zone blizu nekdanje meje med S in J VN. Zelo zanimivo, videla sva bunkerje, kraterje od bomb, Vihn Moc tunele (ki so full boljši kot Chu Chi), ko smo tam notri hodili sem povsem zgubila stik z zunanjim svetom, čist sem noter padla v tisti čas, notri so tudii lutke, ki simbolizirajo tedanje ljudi, ki so v teh rovih živeli, kok ene iznadljivosti in domiselonsti je bilo potrebne za kaj takega, sploh si ne morem predstavljat. Vsi v glavnem znajo povedati, da so Vietnamci zelo močen narod, in če ne drugače, se to pokaže iz zgodb, pripovedovanih iz časa ti. vietnamske vojne. Kako močan duh in željo po svobodi ima folk pa tko. Hoi An: malo zaspano, a zelo turistično mestece, tu sem si dala narest 2 kikli za 20$, đabe. Jedla sva full dober street food, lepo mestece je, s parimi znamenitostmi, sicer pa nič posebnega.
Sledil je bus do Da Lata, full prisrčnega mesteca v Central Highlands, super je blo. Prvi dan na kosilu sva spoznala enega Easy Riderja, s katerim sva šla na tour po mestu in okolici, potem pa smo se zmenili še za tour po Mekong Delti z motorji. Tle sva mela v hotelu savno pa tko, da sva dost počivala, hodila malo po mestu in tko. Najbolj mi je v spominu ostala Crazy House, ki po arhitekturi zelo zelo spominja na Gaudija, zgubljala sva se po labirintih stopnic in sobic.
Naslednja destinacija: Mui Ne Beach, kamor sva se podala malo z avtom, malo z bicikli.. No, jaz sem premagala prvo polovico prvega klanca in se dala peljat do vrha, ker sem totalka brez kondicije, navzdol mi je šlo pa super, ko sem se enkrat znebila strahu in nisem nonstop stiskala po bremzi, fant je bil zelo ponosen name. Od tu izvira ena interna fora, ko me je učil, koleno katere noge 'izbočiš', ko greš v kateri ovinek. Fant in vodič sta celotno pot prekolesarila, odložili so naju pred izbranim resortom, kjer sva preživela par laganih dni s prekladanjem po plaži, masažah in tko. Jedla odlično hrano, sploh beff with 5 spices, omg.
Najela sva skuter in šla pogledat slavne sand dunes, full lepo. Sicer pa večino časa poležavanje. Sem sta naju prišla iskat 'najina' Easy Riderja in podali smo se na dolgo pot do Mekong Delte. Med potjo sva vidla zeolo veliko, zelo zanimiva mi je bila npr. ti. four religion pagoda, vera štirih religij je bila ustanovljena po 2.WW s strani 3 filozofov in Victorja Hugoja. Vidla sva ribogojnico, tržnice, tovarno opeke, jedla najbolj vietnamsko hrano, ki je mogoča, v samih malih pajzlih ob cesti smo se ustavljali in pripravili so nam pač tisto, kar so imeli. Ko smo šli čez HCMC, je bilo zanimivo, prvič sem se znašla v toku prometa tam, pa še to na motorju, skoraj bi me kap, ampak zanimiva izkušnja.
Imela sem oblečeno belo majico, ki je bila zvečer dobesedno siva, na ovratniku pa počrnela od vsega smoga in prahu. Na Mekong Delti smo se ustavili v Ben Tre-ju in Can Tho-ju, videla sva plavajočo tržnico, kjer sva kupila svež ananas in me je tamala od prodajalke polupčkala 
, tovarno kokosovih sladkišev, kaj vse delajo iz kokosov, ki tam super uspevajo, jedla sva poparjene banane, en dan med potjo so se mi na riti strgale hlače, , vidla sva, kako prodajajo žive podgane, da jih potem folk je za kosilo, polno enih tržnic, kaj vse prodajajo, ej ..... Po tržnicah se full dobro vidi utrip ljudi, kako živijo pa tko, mene zmeraj totalka fascinirajo. Iz Can Tho-ja sva šla z busom (no, kombi je bil, pa nima veze) do Rach Gie, odkoder sva imela naslednje jutro speed boat na otok Phu Quoc. Mestece se je izkazalo za precej kul, pri večerji v eni malo bolj fensi restavraciji je k nama pristopil en gospod in se začel pogovarjati z nama, nama ponudil pivo pa tko. Med potjo do hotela so nama težili in sledili eni tečni mulci, pa se nisva dala.
Phu Quoc .... Bla sva v enem hotelu bogu za hrbtom, tam so ceste čist fuč (no, saj drugje po VN tut niso baš perle), kot nek botanični vrt je bil tam in polno ptic, ki so se drle po mili volji, hehe. Tle sva tudi bolj ko ne čilirala, imajo eno super ql plažo, imenovano Sao Beach, kjer sva se izležavala.
Po treh dneh sva se z avionom vrnila v HCMC še na zadnjih par dni .... Vidla Reunification Palace, neverjeten kompleks.
Hrana mi je fenomenalna, ljudje so zlo prijazni, nisem doživela ne vem kakšnega kulturnega šoka, ja, je umazano in drugačno, ampak zaradi tega mi ni treba zdej zgubit glave. Sploh pa se držim načela, da sem jaz gost in se trudim čimbolj spoštovat lokalne navade itd ..., ne pa doživljat migrenskih napadov, ker majo smeti po pločniku pa si ne razkužujejo rok vsake tri minute. Poskušam se čimbolj asimilirat in to je to.
Ljudje so zelo skromni in pomirjeni, večina zahodnjakov zna povedat, da so srečni s tok mal, jaz se v to, ali so srečni, ne bi spuščala, ker ne poznam razmer do te mere, da lahko sodim. So pa zelo vljudni, zadržani, ampak zelo komunikativni obenem, vse ti povejo, kar te zanima, sprašujejo nazaj, pokažejo radovednost in odkrito začudenost nad kakšnimi navadami, ki jih gojimo zahodnjaki.
Zdej grem pa mal fotke premetavat, da vidim, katere so primerne za objavo. Pa sori, da ste morali tako dolgo čakat na objavo .....
Če se vmes še česa spomnim, pa jasno, dopišem. Aja, spala sva v sobah v rangu med 20 in 35$ na noč na sobo, jedla pa zelo različno, povprečno pa z nekimi 10imi $ prideš skos, s tem, da sva se oba za ta dnar do sitega najedla odlične hrane, sploh pa mi je njihov street food nekaj fantastičnega. Vsega skupaj s karto vred sva zapravila nekaj pod 2k €, s tem, da nisva škrtarila in nisva bila omejena zgolj na budget variante. Ni nama pomembno, da ima hotel 5*, sva si pa zato privoščila nekaj notranjih letov, da nisva zgubljala časa, in par ne tako poceni tourov.
