Jaz interpretiram
Fire & Ice tako, da ... ne vem, ne znam razložit. V tem smislu, da se ljudje sprašujejo, kaj je bolj uničujoče - led ali ogenj (v prenesenem pomenu, seveda). In on pravi, da se strinja s tistimi, ki so za ogenj, ampak da je izkusil že tudi uničujočo moč ledu in da meni, da lahko tudi ta konča svet. Zdej nekje sem brala, da mu je umrla zelo ljubljena žena in da ko je bila še živa, je bil v njem silni ogenj (pač strast), ko je umrla, pa je ostal samo led in pač on meni, da je oboje na svoj način tako silovito, da bi nas lahko pokončalo.
Kaj pa
Shakespearov sonet 130? Pač govori o tem, da njegova ljubica ni popolna, na njej ni nič nadnaravnega in poetičnega, a vendar je njuna ljubezen ... kakšna? Redka, prava? Po pravici povedano ne razumem zadnjih dveh verzov, no, zadnjega predvsem:
And yet, by heaven, I tkink my love as rare,
as any she belied with false compare.Emily Dickinson me pa najbolj mede. Po eni strani to interpretiram tako, da na neki ravni zavida kamnu, ker nima ničesar, ne potrebuje karijere, družbe, pa vendar je ... enostavno obstaja in je neodvisen, samozadosten. Potem pa sem na netu prebrala neko interpretacijo, da je to gravestone in da tisti stavek
whose coat of elemental brown pomeni, da gre za nagrobnik in truplo, pokrito z zemljo, pa krneki o smrti in bla bla, BLA.
Ajoj, še
William Wordsworth. Tega pa pol ne kapiram, častna beseda. Primerja se z oblakom, ki osamljen vandra naokoli. Vidi travnik poln rož (daffodils, take rumene rožice) in jih primerja z gručo ljudi, ki plešejo, se zabavajo, migajo z glavami. na koncu pravi, da ga ta spomin na te rožice, ki so plesale v vetru, vedno spravi v dobro voljo, njegovo srce radostno zapleše z njimi.