Meni se to tudi zdi otročje, žabica, in nepotrebno zgubljanje in zapravljanje energije za ljudi, ki tega niso vredni. Ne moje pozornosti, ne mojega časa.
Saj se včasih zgodi, da se opečeš, ampak jaz to jemljem po eni strani kot dobro tudi, pač spoznaš človeka.
Če se kaj zgodi, jaz oprostim, znam oprostiti, ampak pozabim pa nekako nikoli ne.
V najslabšem primeru veš, in se takšnega človeka izogibaš. Da pa bi kovala neko maščevanje - beri prvi stavek.
Nekako tako tudi jaz razmišljam. Oprostim, ampak ne pozabim. Šola za naslednjič, pač.
Če življenje prinese priliko da vrnem nekomu (ampak ne preveč podlo, seveda), bi mogoče izkoristila priliko. Nekega maščevanja pa ne bi kovala, ker je, tako kot pravi Kinky, škoda časa in energije. Pa povrh vsega verjamem v to, da življenje vsakomur prinese točno to, kar si zasluži. Slej ali prej.
Sicer sem zelo impulzivna oseba (al kako bi rekla temu) in ponavadi v kakšnem stanju užaljenosti razmišljam o maščevanju, ampak se hitro ohladim in oprostim. Nisem pač človek, ki bi bil zmožen dolgo kuhati zamero. Pa poskušam dat osebam možnost, da popravijo vtis (ampak tukaj spet reskiram, da se bom opekla dvakrat, čeprav sem bolj previdna). Ampak kako je že rekel Bush? Fool me once....(potem se je pa zmedel naprej....ful)











