193 replies to this topic

[laLa°]

Buggy lepo !

Še ja !

[Buggy]

Po dolgem času je bil danes končno spet eden tistih dni, ki si jih je vredno zapomniti, in ki niso tako bedno monotoni kot večina (groza, če že sedaj tako govorim, kaj bi šele bilo po nekaj letih, ko bi moral vsak dan na delo v isto smrdljivo pisarno ali kakršnokoli ustanovo že). Nedolžno sem se sprehajal po cesti, ko sem jo zagledal v točno tistem plašču, ki sem si ga nekaj dni pred tem ogledoval skozi izložbo in se spraševal kako bi izgledal na ženski – ker je visel na obešalniku namreč nisem mogel videti. Ozek nekajcentimeterski pas na rokavih in na ovratniku je imel temno rjave barve, drugače pa je bil svetlo rjav. Ah, če bi ga meni kdo takole površno opisal, bi brez premisleka rekel, da je grd. Vendar ni bil, še zdaleč ne. Bil je nadvse eleganten. Morda je malo spominjal na plašče izpred desetletja ali morda na tiste še malo starejše in na vsaki strani je imel, kot vsi normalni plašči, po en žep. Ampak ta njegova žepa sta bila prišita na nek meni povsem nov, brez dvoma čuden, način. A bila sta ravno pravšnje velikosti. Tako majcena, da sem si zlahka predstavljal kako novopečeno študentko kako začetek mrzlega oktobra počasi stopa proti še neznani fakulteti, se malo prestrašeno ozira naokoli in si želi, da bi lahko roke zakopala globoko v žepe in se naredila čim manjšo. Ker pa seveda ve, da tega ne more storiti, s svojimi drobnimi skrbno urejenimi ročicami počasi zdrsi po četrtini plašča in ga narahlo pogladi preden ji prsti zatavajo v žep in se ponovno začudi kako neverjetno oblikovane žepe ima ta njen popolnoma novi plašč. Zdi se, da se njeni dlani do milimetra natančno prilegata njuni velikosti in v notranjosti ju vedno pričaka neko do nedavnega zanjo neznano blago, ki jo ogreje že po nekaj pičlih sekundah. Prepričan sem, da bi v enem takih trenutkov neka taka študentka gotovo pomislila, da na listku za ovratnikom še vedno ni preverila za kateri material pravzaprav gre, da pa bi se ob tem zagotovo odločila tudi, da sploh ne bo pogledala. Ker ji to ne bi bilo bistvenega pomena. Vse, kar bi bilo pomembno je le dejstvo, da ji je plašč všeč. Če bi ga sodila po materialu, pa je to tako, kot če bi o nekem sicer povsem prijaznem in spoštovanja vrednem človeku spremenil mnenje v trenutku, ko bi izvedel njegovo ime.
Vse to se mi je odvrtelo v mislih v tistih nekaj kratkih sekundah, ko sva s to žensko s plaščem stopala eden proti drugemu. Nisem slišal korakov ljudi okoli sebe, niti cviljenja malega potepuškega psa, ki ga je trenutek pred tem zbil nervozen voznik modro-belega taksija, niti joka tri- ali štirimesečnega dojenčka, ki ga je babica poleg mene prevažala v vozičku. Niti nisem opazil, da sem pohodil prazno pločevinko piva, ki je kar tako ležala na pločniku in jo je prejšnjega večera tja verjetno odvrgel kak nemarnež. Vseeno mi je bilo za vse to. Vprašanje, če bi mi bilo tudi v normalnih okoliščinah, vendar bi se nad nemarnostjo nekaterih ljudi težko pritoževal, saj v mojem stanovanju trenutno skorajda ni niti kvadratnega centimetra več, kamor bi lahko kaj postavil. Še sam se čudim, kako je lahko prišlo do tega, ko pa je vse kar sem v to stanovanje prinesel par hlač in trije puloverji. Dobro, pa še nekaj knjig, vendar so te že od samega začetka skrbno zložene na polici poleg tistih iz knjižnice. Tja namreč zahajam približno enkrat na tri tedne, ko se spravim oprati svoje cape in obenem temeljito umijem še sebe, se obrijem in si počešem lase. Že lep čas namreč nisem bil pri frizerju in lasje mi segajo že skoraj do ramen, kar pa je tudi razlog, da jih le s težavo razčešem s prsti, napol polomljenega glavnika, ki je eden izmed vrednejših delov mojega premoženja, pa se mi ne ljubi uporabljati niti na dva dni, kaj šele, da bi se počesal vsako jutro. Čeprav sem sedaj globoko obžaloval, da tega ne počnem in si že vsaj četrtič v zadnje pol leta obljubil, da bom začel s tem. Nekako podoben odnos kot do česanja, sem imel kot otrok do umivanja zob. Vsaj tja do tretjega razreda sem se večino juter zlagal, da sem si jih umil. Staršem bi sicer lahko bilo jasno, da mi bo kaj podobnega padlo na pamet, a jima tako ali tako ni bilo mar. Če jima je bilo vseeno zame, le zakaj bi ju potem skrbelo za moje zobe? Že od nekdaj nisem bil jutranji tip človeka in zjutraj ob šestih, ko so me vrgli iz postelje tudi slučajno nisem bil sposoben v roko prijeti ščetke in jo nato še premikati sem ter tja. Ponavadi sem se le usedel na rob kopalne kadi, odprl vodo v umivalniku in jo pustil teči dobro minuto, si nato umil obraz in se spravil v sobo z namenom, da bi se preoblekel. Kadar sta me nato peljala v šolo, sem spal tudi v avtu, če sem moral pešačiti, pa sem se v pol ure nekako le privlekel do učilnice. In običajno sem bil tako zaspan, da me ni motilo niti zmerjanje sošolcev, ki so se vsak dan znova norčevali iz moje zaspanosti. Dobro, saj sem sam vedel, da se vlečem kot megla, a si nisem znal pomagati; ne glede na to, kdaj sem šel spat, zjutraj nisem bil sposoben funkcionirati. Kak teden ali dva sem poskušal spati tudi popoldne, ko sem prišel iz šole, vendar nikakor nisem mogel zaspati in kaj kmalu sem s tem odnehal, ker se mi je zdelo popolna potrata časa, da se najmanj petinštirideset minut premetavam sem ter tja po postelji in se trudim čimmanj razmišljati, da bi ja laže zaspal. Z leti je ta jutranja nadloga prešla v malo blažjo obliko, a še vedno zjutraj potrebujem vsaj pol ure, da se spravim v pogon.
Še sreča, da je bila v trenutku, ko sem jo srečal ura že vsaj nekaj minut čez tretjo popoldan. Čeprav je bilo v njeni bližji okolici še vsaj deset drugih ljudi in me je od nje ločevalo še dvajset vmesnih, sem jo opazil (mimogrede; nikoli nisem pomislil, da se lahko v tem majhnem mestecu, vsaj glede števila ljudi, ulice kosajo s tistimi v New Yorku ali kakšnem podobno ogromnem mestu). Takoj, ko sem stopil izza vogala, mi je 'padla v oči'. Verjetno zaradi plašča, morda sama po sebi, a opazil sem jo in le to je bilo pomembno. In sicer, ker vsak dan najmanj eno uro brezciljno tavam naokoli po mestu in opazujem ljudi. Vsakih nekaj sto metrov si izberem nekoga in ga preučujem dokler le-ta ne gre mimo. Za vsakega od njih skušam ugotoviti vsaj eno podrobnost; kaj je po poklicu, kam je namenjen, ima kaj otrok ali vsaj resnega partnerja, ali je srečen, katero lastnost pri ljudeh najbolj sovraži … Vem, da za nikogar od njih nikoli ne bom izvedel odgovorov na katerega od podobnih vprašanj, a zaradi tega nič manj ne uživam. Še najbolj pri srcu so mi tisti, ki se nekajkrat na teden ob približno isti uri vračajo iz služb in jih tako lahko 'videvam' večkrat in k sestavljanki njihovega življenja vsak dan dodam kak košček več. Zanimivo pa se mi zdi, da me od vseh teh ljudi nihče ne opazi – videli bi me, če bi se zaletel vanje, ali jih skušal oropati, drugače pa ne. Sploh nimaš možnosti, da te kdo vidi, kaj šele prepozna.
Danes je bila Ona prva, ki je v meni zbudila dovolj zanimanja za to igrico. Žal mi je bilo le, da je bila tako blizu – ločevalo naju je največ dvajset metrov, jaz pa sem jih potreboval več, saj sem več kot meter porabil samo za plašč. Zatem pa sem se vrnil k standardnemu postopku. Najprej obraz; ovalna oblika, precej podolgovate ustnice, verjetno rahlo prifrknjen nos, zapeljivo oblikovana ušesa in nagajiv pramen čez oči (nisem prepričan, če se 'sme' za ušesa reči, da so zapeljiva, a sem se nedolgo tega odločil, da se bom požvižgal na pravila – če se meni zdijo zapeljiva, tega nima nihče pravice zanikati – še dobro, da nihče ne bo izvedel …). Oči. Gledala je naravnost vame, ko sem se srečal z njimi. Opazila me je. Prva po dveh mesecih. Ja, že dva meseca me ni nihče zares pogledal. In obdržala je stik vse dokler ni šla mimo in … nasmehnila se je. V pozdrav. Kot bi vedela … ni se mi posmehovala. Ne mojim mastnim lasem, niti neobriti bradi, kaj šele pokrpanemu plašču ali ponošenim čevljem.
Na hitro sem se nasmehnil nazaj, da ne bi šla prej mimo in res je že v naslednjem trenutku ni bilo več v mojem vidnem polju. Sam pa se nisem upal obrniti, ker sem se bal, da bi me vleklo za njo, ko bi se nekje na poti obrnila in videla, da jo zasledujem, pa bi se me zagotovo ustrašila, česar pa nisem hotel, ker sem si iz neznanega razloga želel, da bi najin bežen pozdrav ohranila v prijetnem spominu.
Kot že rečeno, se nisem obrnil temveč z rahlo upočasnjenim korakom hodil naprej. A ni šlo več tako gladko, kot bi moralo iti. Bila je ena tistih redkih ljudi, ki so me dovolj vznemirili, da zatem, ko sem jih preučil nisem mogel nadaljevati z igro, ker sem enostavno moral razmišljati o njih. In ženska s plaščem je brez dvoma bila ena najbolj nenavadnih oseb na moji listi preučenih in me niti slučajno ni pustila hladnokrvnega.
Pot sem nadaljeval do bližnjega parka, se tam usedel na prvo klop in nemudoma vstal, ker nisem mogel sedeti pri miru. Odločil sem se, da se sprehodim na drugo stran mesta, kjer stoji moj najljubši nakupovalni objekt, da bi si kupil nekaj malega za pod zob (do takrat nisem zaužil še niti koščka hrane, nad čemer moj želodec ni bil ravno navdušen). Hodil sem veliko hitreje kot prej v nasprotno smer in tokrat sem bil sam tisti, ki nisem opazil mimoidočih. V trgovini sem se na hitro prerinil do kruha, si izbral dve veliki žemlji in stopil še do sadja in zelenjave. In tam sem jo ponovno zagledal. Spet me je že gledala in ponovno sem se srečal z njenimi temno rjavimi očmi. Razlika je bila le v tem, da sem se tokrat jaz prvi nasmehnil in je bila ona tista, ki je vrnila nasmeh. In šele takrat sem ugotovil, da sem jo prej na ulici tako zavzeto gledal v oči, da sem v celoti pozabil na svojo igro. Ničesar ji nisem določil. Sem pa sedaj, ko naju je ločevalo le nekaj zabojev jabolk, banan, čebule in podobnega videl, da v rokah drži mapo in nekaj podobnega učbeniku, a na žalost nisem mogel prebrati njegovega naslova. Vmes sem na hitro ošinil jabolko v svoji desni roki in se nasmehnil dejstvu, da sva oba držala sadje v desni roki (trapasto, vem) in ko sem pogled ponovno usmeril proti njej, je že ni bilo več. Skoraj stekel sem na blagajno, da ujel vsaj delček njenega plašča, vendar je ni bilo več. In tudi, ko sem stopil iz trgovine in se ozrl v vse smeri, ni bilo o njej niti sledu.
Počasi sem se napotil proti domu, nevede ali naj bom vesel, da sem potrdil sanjarjenje o plašču in študentki ali poklapan, ker je odhitela ne da bi spregovorila eno samo besedo.

[epitaphium]

ka je blo pol?

aja...zaka pa pišeš v moškem spolu...če si ženska

drgač pa ful zanimivo...nekam nevsakdanje

[Buggy]

mam jih še enepar, bom ob priliki kšnga prlimala, zdele nism pr volji.
Hm, ne vem, v tistem obdobju, k je tole nastajal mi je ful pasal pisat v moškem spolu. Določene stvari tko ful bolš zvenijo. (nimam kšnih problemov s svojo psiho, če te to skrbi )

[Sissy]

ŽIVJO

Sem le dekle, ki upa,
da uspelo ji bo pridobiti tvojo pozornost.
Zbiram pogum, počasi ga zlagam na kupček.
Pogumna sem, a v tvoji bližini kar izpuhti.
Le kaj mi je, le zakaj ti ne morem povedati?
Povedati, da obožujem tvojo lepoto, oči, ustnice.
Povedati, da obožujem tvojo pamet in pogum.
Povedati, da ljubim tvojo dušo.
Minilo je že leto, odkar tako trpim.
Skoraj nič ne jem in se težko učim.

Skorajda sem že odrasla,
imam že šestnajst jih in pol.
Počasi se spreminjam, vedno manj po tebi hrepenim.
Zdaj nič več me ne boli, ko mimo tebe hodim.
Niti v samotnih nočeh okoli ne blodim.
Uspelo mi je, končno sem te prebolela,
si celo drugega fanta zaželela.
On mi za razliko od tebe ljubezen vrača, me ljubi.
Končno sem ljubljena, končno živim!

Nekega dne srečam te na ulici,
kot vedno želim iti mimo tebe,
a tokrat me tvoj glas ustavi.
Rekel si "Živjo!", se mi nasmehnil in nežno pogledal.
V glavi mi je zabobnelo, skoraj padla sem po tleh.
Tak pogled poznam, o še predobro ga poznam.
Tako sem vsa leta jaz gledala tebe, a ti se na to nisi odzval.
Do tega trenutka...
Uradno ti odzdravim in odidem naprej, na videz ponosno.
Moja glava je visoko, a oči solzne.

Za prvim vogalom se sesedem,
srce mi v prsih nori!
Toliko let, sem se borila, za tvojo pozornost,
te ljubile, trpela, in prebolela,
zdaj pa se ti zanimaš zame.
A moje srce je žal že oddano.
Obžalujem, da takrat nisem imela poguma.
Za naju zdaj ni prihodnosti...

[Sissy]

SISI

Hitri koraki, lasje do kolen,
nemirni koraki, dan meglen.
Grajske sobane,
vse naokrog kič.
Duše bolestne,
v rokah bič.
Skoči na konja,
požene se v dir.
Poskuša umiriti hrepenenje,
še bolj pospešiti hitenje.
Ima vse, a hkrati nič...
Še močneje tleskne bič.
Ljubi hitrost,
ljubi norost,
ljubi veter, razmršene lase
in to namišljeno svobodo.
Je princesa, šteje petnajst let,
a v duši ji je hudo za umret.
Prisilna poroka, stalen nadzor,
vedenje njeno drugim mora bti za vzor.
V očeh se nabrane solze skotalijo po licu.
Padejo na tla. Izgubila je vse, kar ji je kaj pomenilo,
njeno otroštvo se je od nje za vedno poslovilo.
Za ubogo princeso ostala je le pika v daljavi
in žalostne misli v njeni glavi,
skrito pod težo dolgih las
in tiho hlipajoči glas.

[Matilda]

O ful dobr, Sissy !!

Jst sem si tudi danes vzela čas pa skup spravla eno pesem. Samo mi ni všeč.
Pa jo vseeno objavim, da pošimfate.

KAJ

Sama sem.
Tudi ti si mogoče sam.
Sama objokujem življenje
v soju šibke luči;
Črna je obroba okrog mojih oči.
Krinka, uporabna
za zunanji svet,
v temni sobi
pa me nihče več
ne more videt.

Zakaj si tak?
Kar izgineš.
Kako ti je lahko vseeno?
Hotela sem pomagat.
Samo to.
Ti pa nekam greš.
Kot da bi si želel padca.

Tema vabi te v svoje vrste.
Ti se ne upiraš.
Hotela sem prijeti roko,
tvoje telo potegniti nazaj,
a nisi pustil.
Želel si samo
tisti usrani občutek sreče.

Ne razumem ljudi.
Kaj nihče ne vidi, ne čuti?
Se slepijo,
si ponavljajo,
da je vse v najlepšem redu?
Preziram jih.

Želim izvedeti.
Poskušam brati
iz tvojih modrih oči.
Ne želijo razkriti ničesar.
Zakaj to počneš?
Moč iluzij je močnejši
od moje ljubezni.

Bredeš v krogu brez konca,
padaš v brezno brez dna.
Kaže, da je prepozno.
Upam, da boš za trenutek
našel tisti kanček sreče,
ki ga še od nekdaj iščeš.

Jaz bom ostala v temni sobi.
Varna s šibko lučjo.
Še ena črna solza na papirju.
Zbogom, prijatelj.

[Sissy]

Ja ja, ni ti všeč ja Sj te poznam Ne nakladi, k je prov lepa pesem.
Jz sm pa spesnila eno o mojem imenu o princesi Sisi, pa mislm, d mi je kar dobr ratal. Ta prva je pa nastala včeri med dežuranjem, k nism nč pamtnga mela za počet. Pa hvala ti za pohvalo.

[Matilda]

Ja res no. Nekaj ji manjka.

Pa mogoče veš, o čem govori?

[Sissy]

Če te prov razumem, govoi o dekletu, k ljubi in ji je žal za njenega fanta. Fant, pa se bolj briga za droge, kakor zanjo. Imam prav?

[Matilda]

O hudo, skor imaš prav!

Ja dekle objokuje usodo svojega PRIJATELJA (ni fant) in opisuje svojo žalost ob spoznanju, da prijatelju ni več pomoči.

[Sissy]

No v redu. Sm si zdej moje pesmice napisala v en zvezek, tkod mam skupi zbrane.

[Princeska]

Punce, dobr vam gre. Pišite, pišite, da ne umrejo pesmi.

[Sissy]

Princess, kolk maš ti že pesmic? Približno.

[Princeska]

50 je takih, ki jih lahko poimenujem pesmi. takih, ki sem jih dejansko objavla, ker so mi dobre.

[Sissy]

Še ena moja.

MOJ ANGEL

Stal si tam,
na vrhu stolpnice,
in pred mojimi očmi skočil.
Bila sem prepozna
Letel, si in letel, a mene ni bilo ob tebi.
Pustil si me samo, strtega srca.
Nikoli ne bom pozabila tega,
pred očmi še kar naprej prizor se mi vrti,
zaradi slabe vesti pa že več dni nisem zatisnila oči..
Hodim naokrog kot dežurna depresija,
kar naprej si ponavljam, kako zelo sem te ljubila.
Zakaj mi nisi povedal,
mi zaupal kaj te teži,
ko pa skupaj bi lahko preživela vse življenjske dni.
Bil si edini, ki sem ga ljubila,
vse sem ti pustila,
Dotikal si se me, me božal in ljubil,
poznal si vsak delček mojega telesa,
vsako moje znamenje.
Trdil si, da med tisočimi
zlahka spoznal bi moj smeh,
A od tebe ostal mi je le zaročni prstan.
Počutim se tako krivo,
zakaj nisem pravočasno dobila sporočila?
Izgubila sem ogromen del mojega srca,
čudim se, da sploh še bije.
Ampak vseeno je prešibko, da bi koga drugega ljubilo.
Potem, pa me zadane nova strela,
novi šok.
Na svet se bo rodil najin otrok!
Stečem ven in na tvoj grob odhitim.
Pa čeprav mrtvemu, ti veselo novico sporočim.
Ostanem pri tebi,
še ponoči tu ležim.
Oh, ko bi vedel, kako si te želim objeti,
ti najino najljubšo pesem zapeti,
ti najinega otroka, ko se rodi v naročje položiti.
Pada dež..
Morda so tvoje solze to,
kdo ve?
Jaz pa še kar naprej s teboj se pogovarjam,
v želji, da dušo bolno si olajšam.
Najdaljši spovedi mojega življenja si bil priča.
Ko spanec zatisne mi oči, grob tvoj dotakne mojega se lica.
Osušil si mi solze,
potešil si moj nemir,
In zdi se mi, da še vedno slišim najin manjši prepir.
Oštevaš me, ker na grobu mrzlem ležim,
In sem v nevarnosti, da se prehladim.
Poljubljaš me, dotakneš najinega nerojenega otroka,
pobožaš me in me v oči pogledaš.
Poveš mi, da naj nič več ne žalujem,
ampak naj raje nesreči življenja kljubujem.
Naj ne bom strahopetna kot ti,
ampak pogumna ženska, ki se za srečo bori.
Da žal ti je, so zadnje besede najine sprave,
saj na žalost prebudim se iz najlepših sanj.
So res bile sanje,
ali pa bila sem resnično s teboj?
Ne vem, ampak zdi se mi, da.
Potolažena vstanem,
ti zemljo pogladim.
Poslovim se z mnogo lažjo dušo, kot prej.
Hvala ti. Naj me angel tvoj varuje še naprej.
Sonce je vzšlo, oblaki so se poslovili,
in mi pot iz pokopališča osvetlili.

[Princeska]

Lepo, Sissy. Ti na ZS pošljem link od nekega portala, kjer lahko objavljaš in tam se boš tudi veliko še naučila, ker ti bodo ljudje pokomentirali pesmi ter brala boš lahko pesmi drugih avtorjev, jih ocenjevala in si nabirala izkušnje

[Sissy]

U fino. Kr pošl prosim.

[Buggy]

Sissy, ta zadnja mi je ful všeč. Res orng
Princeska a te lahko prosm da še men pošleš?

[Princeska]

Da, čekiraj ZS