175 replies to this topic

[tasika]

Vidim, da nisem zaključila poročila iz Irske. Danes je pa ravno pravi dan za kaj takega. 

 

Hostel v Corku ni bil kaj posebnega. Presenetial me je debelina odej v vseh namestitvah, kot da je bilo sredi največje zime. V mali sobi pa je hitro postalo vroče, tako da je bila kar naporna noč. Ker smo bili dan prej prepozni za Blarney, ja bila to naša prva jutranja postojanka - bi rekla, da je bila to njaboljša moćna odločitev. Ker smo prišli kmalu po odprtju še ni bilo pretirane gužve, vrsta za Blarney stone je bila še solidna. Jaz sem en čas čakala v vrsti potem pa me je strah pred višino čisto zdelal tako da sem našla pot iz vrste na nižji predel. Grad obdajajo ogromni vrtovi, tako da vazem kar nekaj časa za raziskovanje. 

 

Naslednja postaja je bilo mestece Cobh. Za katedralo smo našli brezplačno parkrišče. Katedrala ie impresivni primerek gotske arhitekture, noter pa smo naleteli ravno ko je en gospod igral na cerkvene orgle, kar je celotnemu obisku vdahnilo dodaten čar. 

Center mesta je drugače precej majhen, veliko barov je bilo presenetljivo zaprtih. Se pa tukaj ustavljajo križarke, tako da je bil center kar živahen. Mesto je najbolj znano po razgledni točki t.i. ''The Deck od Cards Houses'' - barvite vrstne hiške, postavljene v breg, v ozadju pa katedrala. 

 

Spali smo sredi ničesar, naslednji dan pa smo se zbudili v gosto meglo, ki pa se je poklopila na pravi dan, ko smo bilo tako večino dneva v avti saj smo šli na Ring of Kerry. Na hitro smo se ustavili v mestecu Kenmare za kosilo, kjer smo v baru Purple Heather res fino jedli. Popoldan smo  se ustavili še na Cliffs of Kerry, ki so kljub vetru in megli ponujali fenomenalne razglede. Voda je bila turkizne barve, prav fascinantno je bilo opazovati valove, ki so se lomili na črnih skalah. 

 

Tukaj smo imeli enega boljših B&B in smo bili ful veseli, da smo ostali dve noči. Lastnica je prava carica ima pa tudi ful red in organizacijo. Iz seznama si si izbral, kaj si žele za zajtrk (losos, jajca, full English), poleg tega je bil  na volju tudi kruh, maslo, kosmiči. 

[tasika]

Naslednje jutro smo nasaljevali pot po Ring of Kerry do Moll's Gap, ustavili smo se na Torch Waterfalls. Šli smo v Muckross House, nekdanjo rezidenco ene premožne družine, ki je prava paša za oči. Na nitro smo pogledali še Ross Castle, ki je bolj kot ne ruševina, noter pa tako ne moreš. Na koncu smo se ustavili še v Gap of Dunloe. Tukaj je ogromno možnosti sprehajanja in pohajkovanja, narava je čudovita, vendar smo bili že precej utrujeni tako da kakšni daljših pohodov nismo delali. V prenočitvi smo bili že relativno hitro, pred 6, ampak nam je kar pasalo. 

 

Naslednji dan smo naredili kratek postanek v Kilarney-u, potem pa nadaljevali pritu Dingle, do Inch Beach. Plaža je bila precej polna, ampak ker gleda na Atlantik, je tudi konkretno pihalo. Domačinov to očitno ni motilo, saj je polno otrok letalo okoli v kopalkah, nekateri so se celo kopali. Nekaj časa smo uživali na plaži, ampak nas je pregnal hladni veter. Spali smo v Dingle, malo obmorsko mestece z zanimivim vzdušjem. 

 

Zjutraj nas je presenetila novica, da se je ponoči en avto zaletel v avto parkiran pred hostlom. Očitno smo imeli več sreče kot pameti, da smo avto parkirali malo nižje v ulici, drugače bi imeli precej sitnosti. Šli smo na še en scenic drive po Slea Head Drive, ampak je bila megla in skozi je rosilo. Ustavili smo sena Dunquin Pier, ki je bil na moji wishlisti že dolgo časa. Imeli smo srečo, da smo bili dovolj zgodaj, da smo bili praktično sami, ko smo odhajali sos e začele valiti trume turističnih avtobusev. Edino skoda, da je rosilo. Nadaljevali smo pot do Limerick, ki pa me ni pretirano navdušil, časa pa tudi nismo imeli za kaj več kot kosilo in ogled gradu, ki pa mi ni bil nič ekstra. Za konec dneva smo se ustavili še na The Bridges of Ross. 

[ora]

Ooo tole zdaj je bilo pa prav nostalgicno prebrat. Meni je pomoje Irska res ena najlepsih drzav, smo ravno par dni nazaj obujali spomine,kako prijazni so ljudje in kako strpni so do otrok. Tudi mi smo bili na Dunqin Pieru sami. Pa Dingle mi je na sploh ful lep, rea je izpostavljen Atlantiku in se vreme v momentu spremeni. Prvic smo imeli prav tako surovo vreme, drugic ko smo bili je bilo soncno in vroce.

[Kalypso]

Torej Irska.

Potovali smo 5 dni, od 2.11. do 7.11.. Glede na omejen cas, ki smo ga imeli na voljo, sva se odlocila, da svoj cas razdelimo med Belfast in Dublin.

Po pristanku na Dublinskem letaliscu smo prevzeli avto in se kar takoj odpeljali v Belfast, kjer smo imeli rezerviran hotel. Zanimivo je, da med Severno Irsko in Irsko ni meje. Da si se znasel v Zdruzenem Kraljestvu najprej ugotovis po prometnih znakih. Medtem ko na Irskem uporabljajo km/h, so omejitve hitrosti na Severnem Irskem oznacene v miljah. Oboji vozijo po levi strani ceste.
Prvi dan je bil brez ogledov. Mene je pozno popoldne zagrabila migrena, tako da je moz z otroci prezivel v hotelski igralnici. Izcrpani of poti in kratke noci preden smo odrinili na pot smo spali smo pa ze pred 20. po lokalnem casu.

Naslednje jutro smo bili pokonci ze ob 5.30. Kakor hitro so odprli hotelski zajtrk, smo napolnili zelodce in se odpeljali v Colin Glenn Forrest Park, kjer se nahaja t.i. Gruffalo trail (Zverjaščeva pot). Moja mulca sta oba velika fana Zverjasca, tako da sta vzhiceno sledila poti in zelela pozirat prav pri vsaki skulpturi ob poti. Sicer razen likov iz zgodbe ni nobenih pojasnil, ampak ker vemo Zverjasca ze na pamet, to sploh ni bil problem.
Na koncu poti smo se zapletli v pogovor s prijazno domacinko, ki nas je usmerila naprej, do se ene tematske poti za otroke po knjizni predlogi Julie Donaldson - t.i. Stickman trail (Palčičeva pot). Ta je sicer zelo kratka, ampak ima postaje s prizori iz slikanice in ob vsaki tudi vprasanje oz. nalogo. Mulca, sta uzivala, midva pa tud. Park je ful luskan, v jesenskih barvah pa se sploh.
Po sprehodu smo se vrnili v hotel in pred kosilom se na hitro skocili v hotelski bazen. S tamalim sva sla v sobo pocivat, medtem ko sta moz in velik pohajkovala v blizini hotela in se basala s cheescakom.
Po popoldanskem pocitku smo se odpravili v center Belfasta, natancneje v predel kjer se nahaja Titanic Museum, muzej posvecen slavni ladiji Titanic. Muzej je o-d-l-i-c-e-n. Predstavi vse, od kratke zgodovine Belfasta in njegove ladjedelniške industrije, do izdelave Titanica, njegovega izgleda, zacrtane poti in nazadnje tudi klavrnega konca, ki ga je ta mogocna ladja docakala. Tematika je predstavljena na zelo privlacen, interaktiven nacin. Veliko je projekcij in videov. Kjer prikazujejo izdelavo, je celo nekaksne vrste gondola s pomocjo katere lahko dobis predstavo o velicini ladje. Moj 5-letnik je vse skupaj kar poziral, muzej je definitivno stvar, ki se mu je iz tega kratkega potovanja najbolj vtisnila v spomin. Mlajsemu, on the other hand, muzej ni bil vsec. Za tematiko je ze premlad, pa tudi veliko je temacnih delov, kjer mu ni bilo prijetno. Se najbolj mu je bila vsec muzejska trgovina.
Po obisku muzeja smo sli na pico v restavracijo v trgovskem centru, kjer se nahaja tudi W5, science & discovery museum. Baje je super za otroke, ampak smo bilo zal prepozni in preutrujeni, da bi ga obiskali.

Naslednji dan smo se po zajtrku odpravili na sever, natancneje do Giant’s Causeway, kjer si lahko ogledas obalo z vec kot 40000 bazaltnimi skalami pravilnih heksagonalnih oblik. Zaradi svoje edinstvenosti jo je UNESCO vpisal na svojo listo svetovne dediscine. Pricakovanja pred obiskom so bila visoka.
Obisk skal je praviloma zastonj, ampak parking je pa druga stvar. Ker smo bili na poti z dvema majhnima otrokoma, sva parkirala kar tik ob visitor’s centru in poleg parkinga placala tudi vstop v visitor’s center, kjer imajo na ogled lusten majhen muzej. Ker smo bili tam izven glavne turisticne sezone, ni bilo gnece, baje je v glavni turisticni sezoni drugace in je potrebno parkirat v bliznji vasi.
V visitor’s centru smo dobili audio guide, nato smo se sprehodili do skal. Alternativa je placljiv shuttle bus. Pot poteka po hribcku navzdol, je asfaltirana in primerna za vozicke.
Audio guide je bil kar kul. Dokler sta otroka sodelovala, sem zvedela o geologiji in legendah povezanih s tem krajem. Najbolj zanimiva je o nastanku Causewaya. Legenda pravi, da sta bila nekoc dva velikana, Irski in Škotski. Škotski je Irskega izval na dvoboj. Irski je nato iz Irske do Škotske nato zgradil most (Causeway). Ko ga je preckal, je na Škotskem nasel specega velikana, ki je bil vecji od njegovih pricakovanj, zato se je hitro vrnil nazaj domov na Irsko. Tam se je potozil zeni. Ta je bila pa pretkana in se je domislila ukane. Moza je oblekla kot dojencka in tako oblecen je nato cakal na Škotskega izzivalca. Ta je prisel. Ko je videl dojencka, se je prestrasil. Ce je dojencek tako velik in mogocen, kako gromozanski je sele njegov oce. V strahu je nato pobegnil nazaj na Škotsko, pri tem pa je porusil most. Kar je ostalo od njega je danes Giant’s Causeway.

Na sami obali smo plezali po skalah. Z skoraj 2-letnikom in 5-letnikom je bilo kar malce stresno, saj sta bila oba ful zagreta za plezanje, midva pa sva ocenila, da je preizu morja prenevarno zanju. Skale so bile res impresivne v svoji številčnosti, ampak mogoce sem pricakovala, da bodo vecje. Nekaj v stilu podobnih bazaltnih skal iz Reynisfyare na Islandiji. Kakorkoli ze, med obiskom je pricelo rositi, zato smo za pot nazaj do visitor’s centra uporabili kar shuttle bus.
V visitor’s centru smo si nato privoscili lahko kosilo, nato pa smo pot nadaljevali do Dunluce Castle, grajskih ruševin cc. 10 min voznje oddaljenih of Giant’s Causewaya. Ce me je slednji pustil kar malce ravnodusno, pa me je grad ocaral. Ceprav je grad v rusevinah, je cudovit. Lokacija na klifu nad morjem, zelena trava, siv kamen in dejstvo, da smo bili prve pol ure obiska sami v gradu, so me ocarali. Razgledi iz gradu so wow. Ni cudno, da so prav ta grad ustvarjalci Game of Thrones uporabili kot inspiracijo in kot kraj, ki je v seriji z CGI predelavo predstavljal Pyke (domovino Theona Greyjoya in druzine Greyjoy).
V gradu je tud miniaturna soba v kateri je predstavljena arheologija gradu. Mulca sta se zaljubila v peskovnik v katerem sta lahko z arheoloskim orodjem izkopavala razlicne predmete.

Po obisku je bilo se dovolj zgodaj, da sva se z mozem odlocila, da uberemo daljso, a bolj slikovito pot nazaj do Belfasta: the Causeway Coastal Route. Pot je bila polna ovinkov, ampak je bila res slikovita. Peljala nas je skozi prikupne vasice, mimo pasnikov jesenskih barv, skozi slikovite drevorede, mimo skalnate obale in precenih plaz. Vreme ni bilo na nasi strani, tako da se nismo ustavljali.
V hotel smo se vrnili precej pozno, tako da smo vecerjali kar v hotelu. Odlicna rojstnodnevna vecerja.

Vec o nasem potovanju pa v nadaljevanju…

[Anouk]

Ful dobro, me je kar zamikalo zdaj, da bi sli mi tudi . 

[Coco*]

Tisti Titanic muzej je na storijih deloval noro zanimivo, ful bi šla.

[Kalypso]

Anouk, res je super destinacija za druzine. Sem bila prijetno presenecena.

Coco, priporocam obisk, ce te pot zanese v Belfast.

[Kalypso]

Naslednji dan smo se odpravili nazaj proti Dublinu. Pot je potekala mirno, enako tudi predaja avtomobila in pot z Ubrom v center. Ker nasa soba se ni bila pripravljena, smo oddali prtljago v hotelsko shrambo in sli na kosilo in sprehod po mestu.
Nas hotel je imel odlicno lokacijo na O’Connell street, eni glavnih ulic v Dublinu, kjer se je v preteklosti odvilo vec pomembnih dogodkov.Na tej ulici so potekali spopadi med delavsko vstajo in prav tukaj se je med velikonočno vstajo (t.j. ena od epizod na poti do Irske samostojnosti) bil boj med Irskimi nacionalisti in Britanskimi silami, prizanesla pa ji ni niti Irska vojna za neodvisnost. Danes je ulica obnovljena, polna spomenikov razlicnim osebnostim Irske zgodovine, v stavbah pa domujejo najrazlicnejse trgovine in restavracije.

Sprehodili smo se do Ha’Penny Bridge, mostu prikupne arhitekture, ki je dobil ime po tem, da je bilo nekoc potrebno za preckanje odstet half-penny. Most je rezerviran za pesce in ima stopnice, tako da ni primeren za preckanje z vozickom.

V blizini smo sli na kosilo v Japonsko restavracijo, kjer smo se najedli tempure in tonkatsuja. Siti smo nato nadaljevali sprehod do St. Patrick’s Cathedral. Pri tem smo se sprehodili mimo vec Dublinskih znamenitosti, npr. Dublinia (zgodovinski muzej posvecen srednjeveski zgodovini), Christ Church Cathedral itd. Bolj kot pa znamenitosti pa je pozornost mojih mulcev pritegnil gasilski avto parkiran ob cesti. Prijazen gasilec ju je opazil, stopil iz avta in nam ponudil mini turo avtomobila. Za fanta je celo prizgal lucke. Nepozabno dozivetje za oba.
No, potem nam je le uspelo do St. Patrick’s Cathedral. Vstop vanjo je placljiv. Vkljucuje tudi audio guide. Dokler sta otroka sodelovala in jima ni postalo dolgcas, sem zvedla zanimive informacije o zgodovini cerkve, razstavljenih predmetih idr. Zal je narejen za odrasle, tako da se je starejsi hitro navelical poslusanja. Je pa vseeno z zanimanjem opazoval cerkev, ki nosi njegovo ime. Meni je bila zelo vsec, ne bom pa rekla, da je bil obisk highlight obiska Dublina.
Po obisku katedrale smo se ustavili na igriscu v parku ob cerkvi, kjer sta se fanta zdivjala in uzivala na polno. Je majhno igrisce a nudi vse kaj fanta obozujeta: tobogan, gugalnico in plezala.
Potem pa smo se sprehodili nazaj do hotela, kjer nas je soba ze cakala. Po kratkem pocitku sta moz in starejsi odsla iskat lahko vecerjo v bliznji Tesco, jaz pa sem medtem stusirala malega. Sledila je vecerja kar v hotelski sobi. Btw, švicarski nozek in par plasticnih zlick se je se enkrat vec izkazal za must opremo za potovanja z otroci.

[bellini]

Kalypso hvala! Uporabim, ko mi rata končno prit na Irsko.

Brez švicarja tudi midva ne greva nikamor. 😆

[Frida]

Kalypso, tole sem pa cist spregledala, ni mi jasno kako. Tamaladva navajata na potovanja, ful se mi zdi fino, bo verjetno vedno lazje okrog hodit z njima.

Uzivala sem v tvojih fotkah na IG, spet sem se vprasala, zakaj se nisem sla tja.
Kako je kaj s cenami, tko malo za oris?

[Kalypso]

Hehe, ej, nama je tud sla kar malce iz radarja. Zdaj pa so bile letalske karte ugodne, pa novembra ni tako mrzlo kot v Skandinaviji, ki je bila tud v igri, tako da smo jo koncno obiskali. Mi je bilo zelo vsec.

Ja, sta ze kar popotnika. Imata sicer se vedno svoje momente, ampak generalno gledano sta pa na poti super.

Me veseli, da so vam bili moji storyi vsec. Sem se potrudila, da niso bile samo fotke. 😎

Cene so kar visoke. Severna Irska je malce cenejsa kot Irska. Bom se podrobneje napisala ko bom imela vec casa.

[Kalypso]

Za drugi dan v Dublinu sva oklevala ali obiskat Guiness Storehouse ali Trinity College. Moz je bil bolj za Guiness, ampak ker so bili na voljo samo dopoldanski termini, jaz nisem ljubitelj piva in ker bi obiskaa z otroci, sva se odlocila za Trinity College.
Trinity College je najstarejša univerza na Irskem in ena najstarejsih univerz na Britanskem otočju. V preteklosti so na njej studirali umi kot npr. Oscar Wilde, Samuel Beckett, Bram Stocker, Jonathan Swift, iz novejse dobe pa producenta GoT David Benioff & D.B. Weiss. Univerza deluje se danes in temu primerno je bil kampus poln studentov, kar me je naredilo kar malce nostalgicno, saj je imel kampus podoben vibe kot moj UCL.
No, glavni namen obiska Trinity College je bil Book of Kells, muzej, ki hrani istoimenski manuscript keltskega evangelija. Za otroke imajo pripravljeno knjizico s katero poskusajo priblizat razstavo otrokom. Je za otroke stare 5 in vec, ampak roko na srce, za nasega 5-letnika so bila posamezna vprasanja prezahtevna. Kljub temu pa smo knjizico izpolnili in se naucili iz cesa so nekoc izdelovali knjige, kdo jih je izdeloval in da so nekoc pisali malce drugace kot pisemo danes. Na koncu smo v muzejski trgovinici zamenjali izpolnjeno knjizico za diplomo.
No, pa nazaj k Book of Kells, ob nasem obisku je bil na ogled postavljen Gospel of Matthew, ki vsebuje lepe ilustracije. Otrok ta zvezcic ni nekaj pretirano pritegnil, tako da smo ga pogledali zelo na hitro.
V okviru muzeja su ogledas tudi Long Room, glavno sobo stare knjiznice. Sama arhitektura knjiznice je cudovita. Lesene police, visoki stropovi. Pikico na i. doda velik model planeta Zemlje. Zal pa je z izjemo prvih dveh stalaz, ki sta polni starih knjig trenutno prazna. V izvedbi je namrec projekt s katerim bodo izboljsali pozarno varnost knjiznice in restavrirali knjige. Ker smo bili z otroskim vozickom, smo na poti do dvigala dobili tud mini pogled v zakulisje in smo na dvigalo pod budnim ocesom usluzbecev cakali m stran od starih knjig. Prav poseben feeling.
V Long Room je bil na ogled postavljen rokopis Oscarja Wilda in nekaj drugih starih dokumentov in knjig. Poleg tega je na ofled postavljena tudi starinska harfa, simbol Irske, ki se je znasel tudi na logotipu pivovarne Guiness.

Po obisku smo sli na kosilo v enega od pubov v Temple Bar predelu mesta. Luskan pub z taksno pravo “pub atmosfero” in odlicno Irsko hrano. Okrepcani smo potem nadaljevali naso raziskovanje Dublina. Nas cilj je bil St Stephen’s Park, ampak na poti do tja smo zalutali se do Molly Malone statue, se sprehodili skozi Grafton street, ki je bila ze polno bozicno okrasena. Vmes smo se zamudili v trgovini oz. dveh.
St Stephen’s Park je izjemno lep park a super ograjenim igriscem. Ponuja igrala za majhne in velike otroke. Tukaj smo preziveli uro, potem pa smo se pocasi vrnili nazaj v hotel. Se prej pa smo si spet kupili vecerjo v Tescu in eni od majhnih pekarn na O’Connell street. Vecerjali smo nato v hotelu.
Mulca sta bila nepricakovano pridna, tako da mi je uspelo spakirat kovcke. Naslednji dan smo namrec leteli nazaj domov.

Zadnji dan naju je presenetil mail s sporocilom, da bo imel nas let zamudo. Zato smo se po zajtrku odpravili ze na zadnji sprehod po mestu. Zadnji pogled na Ha’Penny Bridge, zadnji pogled na Temple Bar, po katerem je ves del mesta z restavracijami in pubi dobil ime. Nato pa v hotel po kovcke in z Ubrom do letalisca.
Btw, Uber in Taxi sta na Irskem eno. Samo vozniki taksija lahko nudijo voznje tudi prek Ubra. Sva pa ugotovila, da bi bila bila voznja s taksimetrom mickeno cenejsa kot prek Uber aplikacije.
Na letaliscu je slo vse gladko. Je pa bila res poostrena kontrola, ko smo mogli vsi sezuti zimske cevlje, otrokom slect hoodije, pa se torbica z otroskimi prigrizki in mozeva torba so sli na dodatni pregled, tako da je trajalo, da smo prisli skozi.
Samo letalisce je ful nagneteno. Sicer nudi polno trgovinic, tako da se imas kak dat, ampak je vse tako ozko, pa veliko ljudi, omejeno stevilo klopc. Mi ni bilo vsec. Pa se ena nadlezna usluzbenka me je se pred vkrcanjem buzerirala, naj cimprej pospravim otroski vozicek. Ceprav sem ji lepo pojasnila, da ga bom dala v torbo, mi je kar zacela trgat ze prilepljen luggage tag in ga hotela prilepit na del, ki gre v torbo. Razumem, da je bila zivcna zaradi zamude, ampak vseeno taksna nuja in ni bila potrebna. Potem ko mi je le dovolila, da sem spakirala vozicek v vreco in mi ga je odnesla da so ga pospravili med prtljago, je se trajalo 15-20 min, da se je boarding sploh zacel. V glavnem malce drugacna izkusnja kot 6 let nazaj, ko sva imela layover na drugem terminalu, iz katerega vzletajo leti v ZDA. Tistega imam v malce lepsem spominu.
No, let je kar hitro minil in s tem je bilo konec nase Irske avanture.

[Kalypso]

Glede cen pa… Irska ni poceni. Cene so kar podobne kot pri nas v Švici. Sploh nastanitve in hrana v restavracijah.

V Belfastu so bile nastanitve cenejse kot v Dublinu. Spali smo v hotelih. Airbnb je bil drazji, pa se lokacije so bile slabse. Hotel v Belfastu sva rezervirala prek njihove spletne strani, je bilo za 200chf ceneje kot ce bi prek bookinga.

Cene hrane in pijace so tud na nivoju Švice tako v Belfastu kot v Dublinu. Se imam racun vecerje v Belfastu: apple-strawberry cider je bil 5.8 funtov, pint Guinessa je bil 6.5 funtov, otroski jabolcnik 3.5 funtov, otroski meni je bil 8.5gbp (pizza, burger, spageti s paradiznikovo omako ali fish fingers), burger za odrasle je bil 15.50 funtov, piscanec z mashed potatoes je bil 23 funtov, sladice pa 3.5 - 7.5 funtov.
Cene so bile povsod podobne, par funtov/eurov gor in dol.
Cene v trgovini so se mi zdele podobne kot pri nas v CH. plenice mogoce kak €/chf cenejse kot pri nas v redni prodaji. Kvaliteta sadja v Tescu je bila bolj tako. Jagodicevje ok, mango pa… ce uporabim Kramerjeve besede “this mango should be ashamed of itself”.

Drugace pa je bila hrana v restavracijah okusna, le kava je bila obupna. V hotelu v Dublinu so imeli v eni od jedilnic Jurin avtomat za kavo in samo tam je bila ok, vsepovsod drugod pa vodena brozga.

[Kami]

se spomnim, da je bil pivo že 18 let nazaj 5eur, kar se nama je takrat zdelo noro. 

[Kalypso]

Ja, jaz sem tud pricakovala, da bo malce ceneje. Ampak je bilo vredno. Narava je res cudovita, pa tudi mesta imajo tak prijeten vibe. Se enkrat v prihodnosti se vrnemo.

[Kalypso]

Video iz Zverlaščeve in Palčičeve poti v Belfastu: 

https://youtu.be/DgW...mC9kyTaOXLnmgal