337 replies to this topic

[reddish ancha]

Hodim k psihiatru Vanji F. Rejcu (moški) na Aškerčevo. Sem kar zadovoljna, zadeve mi skuša pojasnit na praktičen način in ne teoretizira toliko, ampak ravno prav, kar mi je všeč (recimo kako se spopadati z nastopanjem; strahom; tesnobo; kako nekoga - običajno osebo ki je del tvojega lajfa, ki te kar naprej žali gnjavi, provocira in sekira pripravit do tega, da ostane brez besed in odneha, ne pa da se kar takoj zasekiraš in planeš v jok - pri meni je bil problem, ker sem o teh ljudeh kar naprej razmišljala in se zasekirala v nulo ter jim dejansko verjela; kako in od kod izvirajo neutemeljeni občutki krivde; pojasni mi zakaj imam ta strah itd (recimo, ker preveč zahtevaš od sebe in si ne dopuščaš napak). Podobno počnemo tudi na skupini; nekdo načne neko temo in potem vsi v njej sodelujemo. Na skupini se počutim kar dobro. Nisem pa imela samo strahu pred nastopanjem, ampak nasploh pred množico ljudi, lahko tudi v trgovini, na ulici, na avtobusu ... Ne vem kako naj to opišem, ampak kar naprej mi je blo nerodno (in mi je še) in nelagodno pred ljudmi nasploh; pri nastopih, recimo, se mi je dogajalo, da stvari, ki jih doma popolnoma in brez problema obvladam, naenkrat pri nastopu postanem ful nerodna in pozabim čisto banalne stvari - npr. kje imam shranjeno datoteko, kje je neka tipka. In pol je en to začaran krog - potem se počutiš neumno in to nato še dodatno pokvari tvojo samopodobo. Seveda tukaj ne gre za običajno tremo, ampak hujši strah, ki tekom nastopa ne mine, dobiš hudo blokadoti lahko pokvari in moti kvaliteto lajfa al kako naj to razložim. Te strahove pa seveda spremlja depresija, ki je skupek vseh težav, ki jih ima depresiven posameznik, ni pa pri vseh depresivnih enaka kombinacija (npr. nekdo se reže, drugi pa ne, nekdo razmišlja o samomoru, spet drugi ne).

Raje se zdravim, kot da se čisto osamim od družbe in se izogibam nujnim življenjskim situacijam (jaz sem se recimo izogibala tem situcijam. ko sem preprosto nehala hoditi na vaje iz japonologije, ker smo morali tam ves čas govoriti; čeprav mi je doma šlo, pa sem tam čisto zablokirala). Za psihoterapijo težko reči, kako dolgo bo trajala - najbrž vsaj eno leto, če ne več. Ker se mi te težave pred ljudmi in depresijo (nimam sicer neke hujše oblike) vlečejo že od srednje šole.

[Brokoli]

A mi lahko kdo pove, kako poteka prvič to srečanje s psihoterapevtom/psihologom? Jst mam dons prvič in se zelo bojim.

[saska]

kk sploh prideš do psihologa oz. psihiatra? js ne vem ka je narobe z mano, ampak očitno mam neke psihične težave, ker recimo sabotiram sama sebe, začnem se pravi čas učit pol pa kr neki in se ne naučim in pol se full jokam zarad tega pa itak padem. recimo nč veselga ne najdem v življenju, sam faks mi gre skos po glavi pa učenje pa kk ne nardim unga izpita pa tega. prav ne morm nč druga razmišlat. jutr mam spet izpit in evo. začela sm se učit novembra...od takrat do dans se mi ni uspelo naučit. sj znam neki ampak ni pa to naučeno vse. zdj je to postalo že ful moteče, ker je jočem zarad vsega dreka kar se mi zgodi (btv, pr 22 to ni več normalno). tut sm opazla da sploh nism več tak veseu človk k sm bla učasih. skos sam študiram na faks. ne vem pod ka bi se to lah opisalo, ampak tk je more več naprej.

a ma kera kak pametn nasvet?

[Podgana]

Evo link do enega finega foruma: KLIK.

Tu boste našle več podatkov. Najlažje prideš do terapevta, tako da greš k osebnemu zdravniku in mu poveš za svoje težave. On te bo usmeril naprej.

[*simoncy*]

Saška, a kdo posebi prtiska nate? Da moraš nujno nardit faks pa to... Verjamem, da zna bit ful moteče, če ti ne laufa, pa potem samo še na to misliš; nism nobena psihologinja al karkol, ampk še vseeno ti dam par nasvetov, mogoče bo bolš: glede učenja, se probi lotit kkšnih drugačnih načinov; ugotovi ali si slušni tip, vidni, ko se učiš si probaj to čimbolj v mislih predstavljati, poveži z dogodki, delaj miselne vzorce po snoveh, ali pa se celo posnami in se potem poslušaj; ali pa se s kom drugim uči, naj te kdo sprašuje, itd.. Pa če se težko skoncentriraš ali si težko zapomniš stvari, lahko greš tudi v lekarno, po zdravila za to, obstaja prav nekaj za študente, za te namene..
Pa če boš bolj vesela v življenju, boš tudi lažje počela razne stvari; tudi učila se.. Zato si vzami čas zase in se razvajaj; ne vem, pojdi na kolo, pojdi do kkšne reke, sama, pa se tam sprosti in razmišljaj o sebi in pozitivnih stvareh, privošči si kopel, ali celo kkšno masažo, savno, v toplicah.. Poišči hobije, ni nujno da so nevemkaj, samo toliko, da imaš nekaj, kar te veseli: recimo aerobika ali kaj drugega s športom, ali pa ličenje in malo prebiraj članke o tem na internetu, ali pa kkšno ustvarjanje, ročna dela... Vzami si čas za prijatelje in jih pokliči, povabi na pijačo, v kino, ali pa na kak žur..

Skratka, sprosti se, in si reci: mlada sem, ne rabim se tolk obremenjevat, tolk stvari je, k bi me lahko veselile; in se tistih stvari, ki te veselijo drži. Če ti po vsem tem, faks še vedno ne bo zlaufal, ni konec sveta, mogoče ti ta faks pač ni pisan na kožo...

Razmisli o vsem skupaj; če pa ne bo bolje, se pa obrni na kkšnega terapevta, ki ti bo znal svetovati.
Upam, da boš kmalu bolje!!

[saska]

ubistvu je nad mano neki takega da morm nardit da bojo drugi ful razočarani če ne bom. sj sm ugotovila način učenja, ampak ne vem ka mi umes zmanka. blo je že bolš zdj je spet slabo. vsakič ko si namislim da bi kej nardila za sebe da se sprostim pa to, vedno poštudiram prvo na faks in da ni časa, ni dnarja, ni tega ni onga. ubistvu je ta faks use kar sm si vedno želela in delala za to da sm pršla sm. in bi ga tut rada končkala, ampak tole je že prav kr neki. mislim da ni tok problem to, ampak je to ko se ne morm sprostit. ker se ne morm veselit. to je bol. pa ne vem....

[celia]

Ancha, poznam dr. Rejca je za študente. Pa njegova med. sestra je prijazna. Fajn je slišat, da si zadovoljna z njim in da ti pomaga!

[reddish ancha]

Kako prideš do psihiatra? Tako, da se najprej naročiš pri sestri, pri (vsaj večini) ne rabiš napotnice. Lahko osebno ali prek telefona. Pri meni je bilo tako, da sem osebno zdravnico prosila za napotnico, svetovala mi je dobre psihiatre. Ko pa sem se šla naročit, pa napotnice sploh nisem rabila.

[Anja88]

Koliko časa pa traja seansa? Od uporabnikov, ki hodijo psihiatru in od brata, ki ima socialno fobijo +dep. traja obsik cca 15 minut, par vprašanj, recept za AD in to je to. Sicer je nekaj omenjal terapijo v skopini, ko bo pripravljen. Tam trajajo srečanja dlje časa?

[reddish ancha]

Ja, v skupini trajajo seanse dalj časa - enkrat na teden po celo uro, včasih malo več celo. Splača se jih obiskovati, ker si tako bolj v stiku z razrešitvami svojih težav kot pa če hodiš samo na individualne razgovore, ki so seveda krajši in niso tako pogosto- prvi je dobre pol ure, kasneje nekoliko manj, do 20 min. Das pa razbijem mite o terapijah: psihiater ne utiša pacienta z AD-ji, temveč je (vsaj meni) predlagal kar nekaj načinov za razrešitev: torej terapije v skupini, debatne krožke, tečaj obrambnih mehanizmov (tega se sicer nisem udeležila), sprostitvene tehnike ter nasploh se je veliko pogovarjal z mano itd ... Veliko stvari. Vseeno pa so AD-ji ponavadi na začetku nujni in zelo pomagajo, da se sploh začneš soočati s težavami.

Meni je vse zelo pomagalo in vedno manj se mi dogaja, da bi pred ljudmi najraje zbežala, sem bolj sproščena v družb pa tak dalje. Tudi ne zardevam več ne. Nekaj časa nazaj sem uspešmo opravila pedagoško prakso, brez zardevanja in drugih znakov hudih zadreg ter strahu. Da o precej boljšem razpoloženju in volji ne govorim.

[Pipi]

Jaz tudi že veliko časa razmišljam, da bi mogla po kakšno pomoč... Pol pa pride kak "kul" dan in si mislim - ah, dej sej bo, bom že sama... Se kar nekako bojim it. Mam pa podobno sceno kot reddish ancha, plus še ene 3x napad panike. Vsak dan si rečem, jutri pa zberem pogum in grem k zdravnici, pol pa bo, kar bo...

[sonchika]

Pipi, jaz sem ista. Lani sem imela en močan napad panike in še zdaj ne vem, od česa se je pojavil in kako. In sem si pokvarila že celo leto življenja, ko tuhtam o tem in močno se mi dozdeva, da depresija trka na vrata. Ne v svoji pravi obliki (jokavost, črnogledost), ampak sem stalno živčna.
Samo zdravnici se pa ne spravim. Vedno upam, da bo boljše. Nikakor mi ni do tega, da bi končala na AD.

[Anja88]

Saj ni nujno, da bi ti jih psiholog sploh predpisal Saj jih imaš pravico zavrniti. Seveda se lahko sama "zdraviš" če poslušaš telo, prebiraš literaturo in se zavestno opominjaš pri "napakah" in deluješ v tvojo korist. Po drobcenih korakih. Ampak vsakdo ne more sam biti svoj zdravnik.

[Pipi]

Sonchika, ja a ni grozen ta napad panike!? Meni se je tudi pojavil kar na lepem, ko sem s prijatelji gledla film - kar tako! In sem se ful zbala, da sem nora in nobenmu nisem pokazala, kaj mi dogaja, ker sem hkrati tudi mislila, da so vsi "izdajalci", ki so postavljeni na zemljo, da me kontrolirajo in poročajo unim "tam gor" o meni. Takrat sem mela filing, da če se komu spovem, bojo vedli, da sem jih razkrinkala in mi bojo sodili. Poleg tega pa še uni močan občutek smrtnega strahu, nezmožnost dihanja, tresenje.... Hotela sem se osamiti, hkrati pa sem z 1% svoje še delujoče osebnosti vedela, da se mi meša.... Ma grozno. To je bil paranoidni napad panike - ampak jaz takrat tega seveda nisem vedela, kajti mislila sem, da sem končno pogruntala svet - da je vse iluzija, postavljena zaradi mene, da se me kontrolira. Npr. naslednji dan sem se s tistimi zadnjimi močmi spravila ven in ko sem videla nekoga da se pogovarja po telefonu, sem vedela, da poroča "unim tam gor", da se zdaj nahajam tam in tam.

Ma bolane, trpela sem pa ko sto hudičev, malo je manjkalo, da se mi zmeša, šla sem celo laufat (drugače sploh ne telovadim), ker nisem zdržala teh preganjavih mislih in telesa, polnega adrenalina.
Napad panike se je potem ponovil še 2x, brez paranoje, hvalabogu - ker to je res 100x hujše.
Tega res nočem več doživet!!!

Aja, pa še vprašanje za reddish ancho: kaj ti maš tudi osebnega zdravnika tam na Aškerčevi? Jaz imam tam zdravnico dr. Miholič, ki mi je res faca; sam nekako se kar ne spravim tja...
Kako si ti začela pogovor?

[Špela]

Pipi, jaz bi pač šla k osebni zdravnici in bi povedala, da imam težave pa če bi mi lahko dala napotnico pač za psihiatra/psihologa - saj to ni nobena sramota, meni se zdi še pohvalno, da se zavedaš problema in stopiš na pot, da ga skušaš rešiti. Jaz sem šla po napotnico za psihologa k osebni zdravnici pred nekaj leti, ampak je potem nisem uporabila, ker se mi na koncu koncev ni zdelo potrebno, mi je pa rekla, da mi jo brez skrbi ponovno napiše, če bi jo potrebovala. Jaz sem skratka ugotovila, da imam minorne težave in sem našla pot, da jih sama rešujem, če pa ne gre - pa poiščeš strokovno pomoč, mi to ni nič sramotnega. Pa srečno!

[Braunkopf]

Miholičeva je moja soseda v bloku . Sem jo tudi jaz prvič spoznala na zdravstvenem pregledu na Aškerčevi, ki ga je organiziral fax, pred tem se na hodinku niti nisva srečali. U redu je, ful faca.
Drugače imam pa zdravnika drugod.

In ja, če bi jaz imela probleme na tem področju bi tudi šla po napotnico, brez slabe vesti in skrbi.

Sicer že par let tuhtam da bi šla "kar tako" na pogovor, ker resnih problemov nimam... Le živciram se včasih preveč, pa preveč sem vase zaprta, na čemer pa delam že vsaj 10 let in se je ful izboljšalo. Vsaj nekaj.

Tistih obdobij melanholije in tesnobe ne štejem za resen problem, ker mislim da imamo, do neke mere, ta obdobja vsi... Če pa bi me ovirala pri vsakdanjem življenju in doseganju ciljev bi pa tudi šla.

[_Planet_]

Pipi se pridruzujem Špelinemu mnenju. Sicer ni cisto enak problem, ampak...tako moja mami kot v manjsi meri tudi jaz sva imeli napad panike - ne vem, ce je to cisto enako kot to, kar opisujeta vidve s Sonchiko, ampak...mene je ene parkrat zacelo ponoci kar na lepem trestim, potiti, dusiti, pa neki obcutki tesnobe, skratka mislila sem, da mi bije zadnja ura. :| Na sreco je minilo samo od sebe in se ni vec pojavilo. Kaksno leto nazaj pa podobna stvar doletela mami - zacelo nabijati srce, sumenje v usesih, je mislila, da bo umrla. Cez par dni se enkrat in potem se enkrat. Je sla k svoji zdravnici, ki ji je povedala, da fizicno ni z njo nic narobe, da je imela napad panike, ki pa je psihicnega izvora. Dala ji je napotnico za eno fajn psihiatrinjo na Vrhniki (ne vem priimka, ce bo katero zanimalo, lahko vprasam), ampak, ker ni prisla takoj na vrsto, napadi pa so se se kar ponavljali, je enkrat, ko je zacutila, da jo bo spet zgrabilo, zacela intenzivno tect na mestu. In se je izognila napadu. Kasneje jo je psihiatrinja pohvalila, da se je dobro spomnila in, da je to v bistvu edina resitev za njene tezave (seveda bi ji lahko predpisala tablete, vendar se jim pac poskusa izogibati, ce se da), ker je vzrok njenih napadov stres in adrenalin, ki se kot posledica stresa kopici v telesu ter povzroca probleme. S fizicno aktivnostjo adrenalin porabi in je OK. Zato so tudi nekateri ljudje dobesedno zasvojeni s fizicno aktivnostjo (tekajo v soncu in dezju), ker jim pravzaprav pomaga preziveti. Kaj hocemo, danasnji nori svet terja svoj davek. :|

[Braunkopf]

Kar se tiče teka in fiziočne aktivnosti je skoraj vedno tako, da bo9lj ko se s tem ukvarjaš bolj te zasvoji. Čeprav pa tek po dežju denimo (kar se nekaterim zdi ful ekstremno) ni baš znamenje za "zasvojenost"... Eh, bluzim, sori, mal mi paše čvekat pa se vam štulim v temo...

[Pipi]

Hvala punce za predloge in spodbudne besede.

Vem, da bi se mogla bolj s športom ukvarjat - sem tudi zasledila, da se s športom poleg porabljanja adrenalina izloča tudi veliko hormaona sreče, zato naj bi vsak človek športal, še posebej, če je nagnjen k stresu, depresiji in sekiranciji. Jaz sicer ne tečem, se pa vsaj 2x dnevno dolgo sprehajam s kužijem po Tivoliju in po tistih hribih. BTW, kužija sem si med drugim nabavila tudi zato, da me malo razvedri ter spravi ven med ljudi - in malce res deluje. Ker na sprehodu srečujem bolj meni podobne ljudi - pasjeljube in se posledično malo bolj rada družim in ne izgubim upanja v človeštvo...

No, zdej sem začela ziher že morit, grem na kjer drug oddelek foruma...

[Freya_]

Čisto tako, izven konteksta, Pipi si slučajno gledala Trumanov show ali kaj podobnega, ko si dobila napad panike?