Posted 05 July 2012 - 08:02 AM
Sanjala sem, da sva z mami šli na sprehod. Šli sva tudi malo čez gozd. V tistem jaz zagledam tako čudno na trenutke srhljivo, ampak lepo vintage hišo. In si mislim kako lahko še kdo v takem živi, in rečem mami, če greva samo malo bližje, da bi rada poslikala. Odprto je bilo vse zato sva kar vstopili...notri je bilo vse v svečah in prav tisto starinsko pohištvo, prav neverjetno...nobena slika mi ni hotela lepo uspet in sva se kar dolgo zadržali..potem sem pa jaz odprla omaro in notri zagledala lobanjo. V tistem trenutku pa slišim kako nekdo vstopa. Hočeva zbežati, ampak se je naju preveč slišalo...zagledava žensko, prav srhljiva je bila in ta mi reče, da naj kar pazim kakšno bo od danes naprej moje življenje, kot neka čarovnica je bila. Prav s težkim srcem se z mami odpraviva domov, prav spomnim se tistega občutka v sanjah kako me je bilo strah. Potem se jaz odločim, da nočem živeti v strahu in, da grem jutri nazaj do nje in se pogovorim. Ne vem zakaj a na pot sem drugi dan odšla sama...bilo je grozno, tista hiša, prav črno in temno je bilo vse tam. Še preden sem poskušala vstopiti zagledam tisto žensko. Rečem ji, da kaj se ji je zgodilo, da živi tako in, da je takšna. V tistem se mi ženska odpre in začne govoriti o tem kako je njen brat, ko je bil majhen imel nesrečo in mu starša nista hotela pomagati, ona pa je bila premajhna, da bi mu znala...zato ga je izgubila in tisti ostanki v omari, da so njegovi........potem je bilo konec.
Yes, it can happen so quickly. Life as we know it can change in a blink of an eye. Unlikely friendships can blossom, important careers can be tossed aside, a long lost hope can be rekindled. Still, we should be grateful for whatever changes life throws at us. Because all too soon, the day will come when there are no changes left.