Mislim, da fizična interakcija vseeno v večji meri gradi in so-oblikuje posameznikov notranji svet. Samo virtualno se ne da (izpopolnjeno) živet. Težko bi postali taki 'poklici prihodnosti' nekaj resnega, trajnega.. so in bodo načini ustvarjanja prihodka za manjšino, nekaj časa, ja. Je verjetno bolj problematično, ker je slika popačena in zavaja posameznike, ki iščejo svojo pot do stabilnosti, trajnega zadovoljstva na ta način.
Zadnjič sem en posrečen zapis prebrala na to temo.. da če se ti tvoja osebna zgodba zdi znana, videna, preverjena.. potem verjetno ni tvoja in ni “prava”. Predvsem smo tako neverjetno preskočili v toliko vzporednih 'realnosti' z današnjo virtualno naravnanostjo, da že več ne vemo, kdo smo mi, (kadar in če se ves čas primerjamo z drugimi). Ko imaš (dosežeš prek lastnega truda in sledenja svojim ciljem, notranjim vzgibom) približno jasen občutek, da si na svoji “špuri”.. potem te verjetno težje premaknejo podobe drugih. Še vedno pa te, ker vseeno vzbujajo neke čustvene reakcije pri nas. Najbolje se je res čim manj ukvarjat z drugimi in posvetit temu, kjer imaš ti nek vpliv na potek dogodkov, to pa je v največji meri tvoje lastno življenje. Meni gre tako filozofiranje tudi dobro od prstov, manj pa realizacija. Oh, ja.
Odkriti srečo. Jo loviti in ujeti. Se prepustiti. Gledati z odprtimi očmi, vonjati, poslušati, se čuditi. Biti radoveden, ceniti lepoto in preproste, majhne in srčne stvari, srčne ljudi, trenutke. Čričke. Predvsem ne pozabi na čričke. Brez njih ni poletja.