761 replies to this topic

[Hsul]

ZAVEDAM SE SVOJE BOLEZNI, ZA KATERO TRPIM ŽE ZELO DOLGO ČASA. POTREBUJEM PSIHIČNO POMOČ

Ok, to je pa nedvoumna izjava, neglede kaj je Linny napisala prej. Mene sploh toliko ne moti da je malo sem ter tja pisala ali je ali ni anoreksična. Pač je razdvojena med nečim kar ji je zdaj očitno (podhranjenost) in pa zahtevami sveta mode, ki jih je sedaj že ponotranjila. Posledica je seveda anoreksija, in se strinjam z Sajkom, da si naj poišče profesionalno pomoč.

Ne vem, zakaj je tako težko prositi za pomoč ljudi, ki jih poznaš. Jaz bi najprej prosil za pomoč najboljšega prijatelja (ampak to mislim prijatelja v pravem pomenu besede).

Drugače pa ti želim vse najboljše pri okrevanju!

[žeula]

Joj dej...nehite bit tko zadircni do punce, pismo!
Clouk je u temu stanju zlo razdvojen, ne ve, ce bi kej pojedu al ne, nima enga stabilnega mnenja o svoji podobi, enkrat se vid kot suho, drugic ma obcutek, da bi se se dal kksn kilogram zgubit. Zato ji nehite tezit in ocitat, da si zmisluje in sploh ne ve ka bi rada in da zlorabla to forum u nevemkaksne namene.
Kalipso, ocitno nisi mela z vsem tem nbene izkusne u ziulenju (na sreco, seveda), niti noben tvoj bliznji, zato ne vem...lej, ce nimas kej pametnga za napisat, pejt pokukat u kksno drugo temo.
Linny, se pa strinjam, da nujno poisci strokovno pomoc!

Pa veliko srece in zdrauja

[Špela]

tukaj imaš par linkov, ki ti utegnejo koristiti:

http://users.volja.net/muza1/
http://www.drustvo-z...si/motnje_1.php
http://www.spolnost....page=samopodoba
http://www.zdi-krog....=1&limitstart=1
http://www.psih-klin...ndex.php?id=122

srečno!

[Matilda]

Pa preberi kar sem ti svetovala!Škodilo ti ne bo.

[Michelle]

Linny...predsvem si boš mogla sama v glavi porihtat zadeve, sama ali s kakšno pomočjo, tu gor te punce lahko eedino vzpodbujajo.

Anaa...anoreksija ni duševna bolezen. Poleg tega ne vem, zakaj ne bi mogla punca o tem javno govorit na forumu. Se pa strinjam s tabo v nečem drugem...tudi jaz se ne morem znebit občutka, da bi se nekatere rade pohvalile s svojo suhostjo. ne vem no, nočem napadat nobene, sam meni tudi nekaj ne štima v tej temi.

[Ana]

Bereš kaj pišeš ? Najprej pišeš, da si bo mogla porihtat v glavo, potem pa, da anoreksija ni duševna boležen. Anoreksija je duševna bolezen, pacienti odvračajo hrano, ker sami sebe prepričajo, da so debeli, čeprav so tak suhi, da še komaj funkcionirajo.

Zakaj pa potem misliš, da hodijo k psihologom itd. ?

[Ana]

Če komu kaj ni jasno ..


Anoreksija

Poznamo dva tipa anoreksije:

1. restriktivni tip: hranjenje je močno omejeno, prenajedanje in bruhanje sta redka;
2. purgativni tip*: poleg omejitve hrane je pogosto tudi prenajedanje, kateremu sledi vedenje, ki preprečuje povečanje telesne teže (samopovzročeno bruhanje, zloraba odvajal, čezmerna telovadba).

*purgativ - zdravilo, ki pospešuje iztrebljanje; odvajalno sredstvo

Beseda anoreksija pomeni "izguba apetita", kar pa nas ne sme zmesti. Bolnice imajo namreč normalen tek, vendar ekstremno kontrolirajo svoje uživanje hrane.

Anoreksija je med motnjami hranjenja najbolj ekstremna, zato tudi najbolj ogroža življenje. Po nekaterih ocenah umre skoraj 20% prizadetih. Posledice so lahko težke in dolgoročne. Mednje sodijo osteoporoza, depresije, gangrena in neplodnost.

Največkrat se bolezen začne z običajnim hujšanjem. Ženska oz. dekle je prepričana, da bo srečnejša, če bo imela bolj vitko postavo in da bo tako lepša, zato pa tudi bolj samozavestna. Odločitev za dieto se lahko pojavi iz navidezno nepomembnih oz. malenkostnih razlogov: hudomušne opazke ljudi, bližajoče se poletje, preozko krilo iz lanskega leta, odstopanje od predpisane teže po raznih tabelah ...

Na tej stopnji vendarle še ne moremo govoriti o bolezni. O anoreksiji govorimo takrat, ko kljub doseženi želeni teži ženska ne preneha s hujšanjem. Tako dobi odklanjanje hrane psihološki pomen: postane simbolno izražanje čustvenih potreb.

Anoreksična ženska ne kaže znakov slabega počutja, ampak strada, da bi se bolje počutila. Ne je, ko je lačna, pač pa si raje na skrivaj ogleduje kuharske knjige, v kateri so fotografije slastne hrane. Tako početje lahko dolgo ostane skrito oz. zanikano. Telesu prinaša taka zasvojenost vse več ugodja, postane "normalno" stanje, katerega se je telo privadilo. To prekinitev odvisnosti zelo otežuje.

Okolica hujšanje sprva odobrava in je trudu osebe, ki hujša, naklonjena. To je velikokrat celo ena redkih priložnosti, ko ljudje anoreksični osebi pokažejo, da so jo opazili. Če se ji potemtakem zazdi, da bo še boljša, če bo še naprej hujšala, ni nič presenetljivega. Občutki njene lastne vrednosti postanejo odvisni od hujšanja, ki ji prinaša občutek zadovoljstva, uspeha in ji daje celo energijo za nadaljnje stradanje.

Tudi ko ljudje okrog anoreksične osebe naposled opazijo, da "nekaj ni v redu" in se zbojijo za njeno zdravje ali celo življenje, se hujšanje še vedno nadaljuje in stopnjuje do te mere, da bolna oseba jé vse manj, pa še tisto pičlo hrano si razdeli na dovoljeno (zelenjava, sadje, dietna hrana) in prepovedano (maščobe v katerikoli obliki, kruh in druga škrobna živila, sčasoma tudi beljakovine in vse sladkarije).

Anoreksična oseba za lažje premagovanje lakote poveča fizično aktivnost, s katero zaposluje telo in duha, si krepi voljo, pa tudi hujša ali se kaznuje, ker je jedla. Razpoloženje je odvisno od številke na tehtnici, ki kaže, ali je dovolj stradala in telovadila. Bolnica se s svojim stradanjem znajde na točki, ko sama ne more več nazaj v "normalno" hranjenje, saj se je medtem tudi organizem postopoma prilagodil pomanjkanju energije in deluje upočasnjeno s shranjenimi rezervami.

Prizadeta ima navadno velik interes v hrani, čeprav se glede na njeno naravnanost ne zdi tako. Predvsem je zelo navdušena nad pripravo hrane za druge, ki jih potem sili, da pojedo, kar je skuhala. Njena sla po hrani se kaže na še en način, ki običajno ostane skrit: občuduje slastne jedi v slaščičarnah in drugih izložbah ter si ogleduje recepte in slike, na katerih je hrana.

Ker postane hrana tako pomembna, anoreksična oseba postopoma omeji počitek, spanje in stike z drugimi ljudmi. Odrekanje jo na eni strani sicer napolnjuje z občutkoma moči in trdnosti, na drugi strani pa trpi zaradi osamljenosti, občutka, da se bo vsak čas zrušila in da nikoli ne zmore jesti "dovolj malo".

Simptomi anoreksije

Najpogostejši telesni znaki anoreksije so:

* velika izguba telesne teže;
* suha, nezdrava (bledo rumenkasta) koža;
* izpadanje las;
* cepljenje nohtov;
* povečana dlakavost po obrazu in telesu;
* izostajanje menstruacije (amenoreja);
* zaprtje;
* slaba cirkulacija in posledično mrazenje;
* nepravilen srčni ritem in nizek krvni tlak;
* zmanjševanje spolnega poželenja;
* dehidracija;
* slabotnost;
* omedlevica;
* nepojasnjeno povečanje ali zmanjšanje energijske ravni;
* motnje spanja in nenehen nemir;
* glavoboli;
* plitko dihanje;
* elektrolitsko neravnovesje;
* v skrajnem primeru lahko tudi smrt.

Poleg telesnih znakov se pojavijo tudi vedenjske in psihične spremembe:

* intenzivna telovadba;
* rituali ob hranjenju;
* pretiravanje z dietami;
* uživanje odvajal in občasno bruhanje;
* nošenje širokih oblačil;
* velik strah pred povišanjem telesne teže, čeprav je le-ta že močno pod normalno vrednostjo;
* motnje v zaznavanju lastnega telesa;
* zanikanje življenjske ogroženosti in težav;
* ekstremno ukvarjanje s prehranjevanjem (štetje kalorij, obsesivno preučevanje kuharskih knjig ...);
* nihanje razpoloženja.


Prepoznavanje in zdravljenje anoreksije

Nekatere metode (na primer testiranje načina hranjenja) sicer lahko pomagajo prepoznati osebe, pri katerih obstaja sum anoreksije, vendar je najočitnejši pokazatelj pretirana shujšanost, če seveda le-tej ne najdemo drugega jasnega telesnega vzroka razen stradanja.

Da lahko izključimo druge potencialne vzroke izgubljanja telesne teže, je treba natančno preiskati kri in urin. Še pomembneje je ugotoviti morebitno hormonsko neravnovesje ali pomanjkanje pomembnih hranil, kot sta kalij in cink. Ljudi z anoreksijo (zlasti tiste, ki so tudi vegetarijanci) pogosto pesti pomanjkanje cinka. To lahko zavre različne biokemijske reakcije v telesu, pa tudi rast in spolni razvoj. Skrajno prehransko in hormonsko neravnovesje vodi v smrt, zato je pomembno stalno spremljanje teh parametrov.

Ker je anoreksija nevarna, je nujno poiskati zdravniško pomoč že na začetku. Zgodnje zdravljenje pomaga zajeziti napredovanje bolezni. V posameznih primerih so motnje lahko zelo trdovratne in odporne na zdravljenje, zato je nujno potrebno bolnišnično zdravljenje. Zdravniki lahko bolnico le prisilno hranijo, kadar je možna smrt, sicer pa ni veliko v njihovi moči.

Uspešnost zdravljenja anoreksije je odvisno tudi od stopnje, na kateri je bila anoreksija diagnosticirana in od pripravljenosti bolnika za sodelovanje. Pri bolniku, ki se mu zdi njegovo ravnanje normalno, namreč ni lahko doseči, da začne jesti in s tem pridobivati na teži. Najhujša ovira pri zdravljenju je, da ga anoreksične osebe ne želijo.

Prehransko usmerjanje in izobraževanje o prehrani, reden zdravniški nadzor in psihoterapija morajo biti vedno vključeni v program zdravljenja anoreksije. Za cilj mora biti postavljena telesna teža, ki jo mora bolnik doseči. Osebe, ki se bori z anoreksijo, ne sprašujemo o jedi, postavi, telesni teži ali uspehu v šoli, razen v primeru, da nas za to prosi. Pokazati ji moramo, da jo cenimo zaradi njenih notranjih vrednot.

Če želi dekle premagati anoreksijo, mora priti do globokih sprememb v njej sami. Odpovedati se mora željam, da bi ostala podobna otroku brez menstruacije in prsi in se sprijazniti z bližajočo se odraslostjo in z vso s tem povezano odgovornostjo. Najboljši način za ozdravljenje je zagotovo seznanjanje z drugimi anoreksiki in izmenjava izkušenj z njimi.

Anoreksiki se zapirajo vase, so molčeči, težko spregovorijo o svojih problemih, ker s tem priznavajo svojo nemoč. Tisti, ki so doživeli prisiljeno hranjenje v bolnišnici, zelo težko govorijo o tej izkušnji, ki je bila zanje zelo boleča. Hrana jim še vedno predstavlja nekaj nepopisno groznega in hkrati nepotrebnega za življenje. Ta vzorec je težko preseči.

Prognoza pri anoreksiji je dobra. Približno 70% tistih, ki dobijo pomoč pravočasno, si zdravstveno, duševno in socialno povsem opomore. Pomembno je vedeti, da lahko nagnjenost ostane, čeprav anoreksija ni aktivna, zato potrebuje dolgotrajno spremljanje.

Vir - spolnost.com

[Padme]

Anaa ima prav. Anoreksija je duševna bolezen.

[Kalypso]

Se oproščam, če sem koga užalila. Grem zdaj raje v druge teme pokukat.


dodajam še samo to: http://www.fathersfo...h/anorexia4.htm

[Jinadaze]

Tisti dve fotki na tej strani sta "malo popravljeni", ker dejstvo je, da tako koščen človek definitivno niti stat ne more.

[Jinadaze]

No, ampak meni tu res ni več nič jasno, Jinadaze ... ti bi imela manj mišične mase, praviš da bi za to ubijala, hkrati praviš da si tako suha da tipi nič na tebi ne vidijo ... meni to ne gre v lajšte  

Jaz pač vidim na sebi preveč mišic, če bi jih blo pol manj, bi bila s svojo postavo verjetno zadovoljna, ker špeha mislim da pri meni ni ravno v izobilju.

In anoreksijo mam pribl. 5X manj časa kot Linny, tako da je špeh pač izginil, mišice pa še plahnijo.

In vsak, ki je obolel za anoreksijo, je močno razdvojen. Meni je "smešno" sploh priznat (sebi in drugim), da jo mam, ker če se pogledam, nikakor ne vidim presuhe punce. Še manj pa se mi zdi, da premalo jem, kvečjem mi že preseda nenehno razmišljanje o svojem telesu, hrani ...+ to, da se večinoma počutim milo rečeno obupno in povsem na dnu. Posledice vsega tudi niso ravno prijetne.

Sem pa zelo vesela zate, Linny, ker si ugotovila tudi pri sebi, kakšno je stanje. Lahko ti priporočam kakšno psihologinjo (sama bom zdaj med počitnicami hodila enkrat tedensko, kasneje mogoče manj pogosto, odvisno).

In nikakor ne razumem vseh tistih bebcev, ki takega človeka kakorkoli obsojajo, ker ga s tem še prepričujejo, da ni z njim prav nič narobe.

[Braunkopf]

Kako se pa počutiš na dnu? Kaj je tisto kar te res "zdepresira", zakaj imaš tako negativno mnenje o sebi?

p.s.: Si tudi ti kaj trenirala?

[Anouk]

pri takem hujsanju (z odrekanjem hrani) telo najprej porabi misice, in dela (mascobne) zaloge. kakor so mene poucili o stvari. Tako da fizicno zelo mocno oslabis in telo enostavno ne more vec funkcionirati. Telo pac rabi energijo, da lahko opravlja funkcije. Do neke mere se prilagodi oz. ga lahko preslepis, se pa resno 'igras' s svojim zdravjem zaradi tega.

ce sem lahko se malo firbcna: kaj vaju je privedlo v anoreksijo? mnenje drugih, neugajanje sebi, nepriljubljenost, starsi, hobiji, ideja o izgubi par kg, ki se kar ni koncala?

Poskusita v prvo vrsto postaviti SEBE.

Linny, ne glede na kariero - poskusi pomislit, da za to postavljas na kocko svoje zivljenje!

[Jinadaze]

Ma ne vem, nisem zadovoljna sama s sabo, glavni razlog slabega počutja pa je itak (pre)malo hrane. Ker vidim da, ko kaj pojem, se fizično velik boljše počutim, mi ni problem karkoli narest. Slabe vesti pa nimam, ker nikol ne pojem tok oz. "take" hrane. Edino to je, da se potem počutim še bolj debelo. Sicer se potem slej ko prej vidim, in ugotovim da niti ni tako zlo hudo. Ampak še vseeno ni tko, kot bi hotla, daleč od tega.

Heh, trenirala sem že od majhnega vse živo. Od gimnastike, plesa, do košarke (v OŠ). Potem sem v 2. letniku začela telovadit, postala prav obsedena s tem (niti slučajno nisem smela izpustit vsakodnevnih vaj za moč ipd., eno uro). Počutila sem se pa, v primerjavi z zdaj, briljantno. Mela sem ogromno kondicije, saj od takrat tudi mišice, celo six packe sem mela fuuul dobro vidne. 8) Ampak potem so mi te mišice postajale vse manj všeč, predvsem zato, ker mi teža ni bla všeč (sem si velikokrat rekla, da ne bi mela tok kg, če ne bi telovadla, pa če bi malo manj pazila na prehrano- sem bla čist obsedena z zdravo hrano.

In to je zdaj preraslo v to.

[Anouk]

sicer pretvornika ne vem, ampak misice so kar nekajkrat tezje od mascobe. tako da kilogrami niso vedno slika stanja.

[Jinadaze]

kaj vaju je privedlo v anoreksijo? mnenje drugih, neugajanje sebi, nepriljubljenost, starsi, hobiji, ideja o izgubi par kg, ki se kar ni koncala?

Joooj, če bi pa to vedela, pa mislim da bi bla že "zdrava". Res še sama ne vem.

Mi grejo pa zelo na živce izjave tistih, ki mislijo, da "to delam" za druge, da bi jim ugajala. Kako hudiča, če to itak nobenemu ni všeč?! Definitivno zase.

Sem pa hotla na začetku nekaj kg zgubit, mislim da se je to začela enega dne, ko sem sklenila, da bom bolj zdravo jedla. Ker sem mela od otroka do 7. razreda probleme s prekomerno težo, potem ko sem začela hujšat v 8. (kar se je dogajalo predvsem v glavi, totalno brez gibanja, jedla sem zmerno vse po vrsti- če zdaj pomislim, kaj vse ... ). V 1. letniku je bla moja teža malo pod idealno, počutje super, samozavest kar solidna. V 2. letniku sem se zredila (iz neznano katerega razloga, kar gor je šlo kakih 8 kg v tistem letu :dontknow: ). Ampak se sama sebi, kaj šele drugim, vseeno nisem zdela debela, čisto normalna. Malo pred počitnicami prejšnje leto sem tako začela- najprej ortoreksija, zdaj to ...

[Jinadaze]

sicer pretvornika ne vem, ampak misice so kar nekajkrat tezje od mascobe. tako da kilogrami niso vedno slika stanja.

Če se ne motim- 3X, 4x težje? :scratch:

Sajk?

[Anouk]

kaj je ortoreksija?

ce ne najdes razlogov za ... pa vidis razloge za proti ...

res, poisci si pomoc, pojdi do zdravnika al pa se rajs do ksne osebe k ji res zaupas, pa najdi strokovnjaka ... pa lepo te prosim, jej. sej ni treba da zacnes z mcdolnaldsem ... sadje, zelenjava, beljakovine ... povecuj obroke pa skusaj cimbolj raznoliko jest. pogovori se s kom, ki je sel cez to, na steno si nalepi plakat z napisom EAT TO LIVE ...

pojma nimam, kaj bi se dodala, zdi se mi da se skos po malem ponavljam, pa pojma nimam kako bi drugac lahko kej pomagala. ce se ti kej pogovarja -> ZS, res upam da se ti bo ratal vn zvlect.

[Linny]

hja...pr men je blo pa tkole: jst sm ze po naravi precej suha...in so mi vsi pravl jaoo ti maš tok lepo postavo ko si tak suha pa to ne...in men je šlo to v glavo in sem potem hotla bit še bolj suha...in sem začela minimalno jest....tko na zacetku....zdej pa vsakic ko sem lacna popijem ful vode in mi to daje obcutek sitosti....zdej sm pa prisla do sem
ugotovila sem pa nekaj: temu stanju, kjer sem sedaj, se ne reče več anorexija ker se psihično zavedam, da sem presuha, ampak se temu reče podhranjenost.

[Jinadaze]

Saj k psihologinji že hodim. To pa izgleda tko, da mi po pogovoru vsakič da domačo nalogo . To naj bi vodilo do počasnega napredka (ker hitro se itak ne da nič, če sploh ). Samo kaj, ko se nočeeeem zredit!!!
Pa dala mi je končni cilj 60-65kg (takrat je še z mano vse štimalo, tut mensta pa tko ...)