193 replies to this topic

[Sissy]

Hvala Princeska. Za tistole besedilo me zanima zato, k to je obnova knjige ki jo zdaj pišem, pa me zanima če je vsebina v redu. Jz sm taka da kadar dobim navdih začnem pisat, ampak zgodbe nimam zasnovane in tko se mi hmal ustav. To se mi je že ene dvakrat zgodl, zdej se pa mislem držat načrta.

[laLa°]

Ljubim njegove modre oči, njegov pogled.
Ljubim njegove ustnice, njegove poljube.
Preprosto ljubim njega.

A kaj ko mojo ljubezen zavrača.
Mi je ne vrača.
Ljubim ga bolj kot svoje življenje,
brez njega pa je le še trpljenje.

Zdaj le še objokujem dan,
ko mi je z enim pogledom vzel srce.
In me priklenil nase.
Za vedno.

Pravijo, da bo še veliko drugih,
da on ni edini na svetu.
Toda nikoli več ne bom ljubila.
Če pa bom, pa nobenega tako kot sem njega.

[Sissy]

Tia, zelo, zelo lepo!

[laLa°]

Hvala

Bili so dnevi, ko skupaj sva se igrali.
Se smejali in preprosto imeli radi.
To popolno življenje je trajalo nekaj let.
Dokler med naju ni prišla ona.

Na začetku mi je bila všeč.
Tebi pa tudi. Nisva vedeli,
da bo razdrla to popolno prijateljstvo.

Kaj se je zgodilo z nama?
Zakaj se je moralo vse to končati?
Samo zaradi nje. Ni bila vredna.

Mogoče se bova enkrat pobotali.
Si odpustili vse, kar sva si v tistem prepiru izrekli.
Čakala bom na tisti dan.
V mojem srcu bo vedno prostor za tebe.

[Princeska]

Tia, premalo ritma... Sam na temu mal delaj, drgač pa najs

[laLa°]

Okei .. Hvala Se bom potrudla

[Princeska]

Itak, sej vaja dela mojstra. Ti na msnju povem kako in kaj

[Sissy]

Princeska, a ti mislš kdaj knjigo izdat???

[Princeska]

Amm, zaenkrat še ne... Mogoče kdaj, nikol ne veš

[Sissy]

Če bi jo, sporoč.

[laLa°]

Princeska ... popolno .. Čisto so me očarale te tvoje pesmi

Tudi jaz se ne bi čudila če bi izdala knjigo

[Princeska]

.

[Coco*]

Zadnje čase se vse bolj navdušujem nad Desanko Maksimović. Tale pesem mi je všeč.

STREPNJA

Ne, nemoj mi prići! Hoću izdaleka
da volim i želim oka tvoja dva.
Jer sreća je lepa samo dok se čeka,
dok od sebe samo nagoveštaj da.
Ne, nemoj mi prići! Ima više draži
ova slatka strepnja, čekanje i stra'.
Sve je mnogo lepše donde dok se traži,
o čemu se samo tek po slutnji zna.
Ne, nemoj mi prići! Našto to, i čemu?
Izdaleka samo sve k'o zvezda sja;
izdaleka samo divimo se svemu.
Ne, nek' mi ne pridju oka tvoja dva.

[Princeska]

Hmmm. Škoda, ker je v hrvaščini... Pa ne, da mam kej proti, sploh ne, samo ne začutim tok pesmi v drugem jeziku. Tko da prisegam na slovenske

[Inferno]

Brez naslova

Koliko še teh poti,
prehodit moraš,
da izveš,
da vsaka kapljica krvi,
ki jo pretočiš,
le zbledi.

Koliko še dihov teh,
vdihnit moraš,
da spoznaš,
da točiti te solze,
le pljunek v morje,
ki umre.

Kolikokrat vprašaš se,
če kdaj bo konec,
da poveš,
kako bilo je,
ko še živel si,
ko te še kdo poznal je.

[Sissy]

Inferno, zlo lepa pesem.


Obup

Temno ozračje,
oster nočni zrak.
Jok v parku,
duševna stiska, ki odmeva v mrak.

Mlado dekle pod drevesom leži.
V roki okrvavljen nož drži.
Naredila je eno, pa še eno črto,
a solze so tekle hitreje kot kri.

Iz njenih oči je sijala praznina,
a te so hkrati kričale na pomoč.
Toda življenje bilo je zanjo prekruto.
Prekruto, da bi sploh še zmogla nadaljevati.

Tako je rezala in rezala in rezala...
Kmalu ni ostalo ničesar več.
Le okrvavljeno truplo je ležalo na tleh,
duša pa se je vzpenjala više in više...

[Buggy]

Evo, da vam ne bo dolgčas

Prababičina ura na steni je odbila eno uro zjutraj, ko sem za sabo končno zaprl težka hrastova vrata. Moral bi jih spraviti v red, saj se je kljuka le še stežka vdajala pod mojim pritiskom in celotna vrata so prav nagnusno škripala. Že pred meseci sem jih hotel naoljiti in te noči sem obžaloval, da jih nisem, saj sem se bal, da bi zbudil tečno sosedo iz stanovanja na desni. Že tako me je vedno gledala z obtožujočimi očmi, kadar sem se vrnil po deveti zvečer. Kot da bi jo moralo brigati kje hodim, starko betežno. Sovražil sem jo, ker se je vmešavala v moje življenje samo zato, ker ni imela pametnejšega dela. Ker so moja vrata, kot že rečeno, oddajala zvok, ki je bil slišati kot igranje pokvarjene gramofonske plošče, je vedno vedela, kdaj sem se odpravil ven. Iz njenega smrdljivega stanovanja pa se je videlo direktno na našo malo umazano ulico, tako da me je lahko opazovala, ko sem odhajal. Včasih sem se za zadnjo hišo ustavil in pogledal čez ramo in vedno sem jo videl, kako je slonela na oknu in gledala za menoj. Predstavljajte si, kako mi je bilo prvikrat, ko sem pomislil, da je babnica morda celo zaljubljena vame in me zato opazuje. Že takrat z ženskami nisem maral imeti opravka, še toliko manj pa sem si želel na glavo nakopati zanemarjeno in smrdljivo staro babo, ki bi me zalezovala na vsakem koraku. Vendar me je med enim najinih prihodnjih srečanj pomirila, ko mi je zabrusila, naj jo pustim pri miru in se je izogibam, ter da bo nadme poslala policijo in poskrbela, da me zaprejo, če imam namen ponočevati. Takrat sem pomislil, da sem se morda zmotil in da ob večerih, najsi bo poletnih ali zimskih, pač vedno gleda skozi okno, ko je vame vrgla vrečo smeti, namesto, da bi jo odnesla do smetnjaka, pa sem bil popolnoma prepričan, da stvari stojijo drugače kot sem si zamišljal. To je bilo skoraj največje olajšanje v mojem življenju. Edinole, ko so se me starši dokončno odrekli sem čutil večje zadovoljstvo - tedaj sem bil skorajda evforičen. Cela tri leta sem čakal na tisti pomilovanja vreden trenutek, ki me je naredil človeka, takšnega, kot sem si vedno želel biti. Tri leta sem taval in oprezal za kažipoti v pogubo, pa jih nikoli ni bilo dovolj, da bi mi uspelo. Sploh veste kako težko je starše prepričati, da ne bo nič hudega, če v javnosti naglas rečejo, da nisi več njihov sin? Da ni važno kaj bodo rekli sosedje? Sploh veste kako težko jih je pripraviti do tega? Res sem se trudil in že skorajda obupal, ko sem z izbljuvki škrlatne krvi obležal na sosedovem pragu. S tam so me zvlekli za našo hišo, tja poleg drvarnice in me tam pustili še naslednjih nekaj dni, da je šla droga iz mene in sem lahko spet kolikor toliko normalno funkcioniral. Ko sem tako ležal tam v mlaki svoje krvi, sem resno razmišljal, da bi odnehal in ostal njun sin. A nisem mogel. Misel na to se mi je gabila bolj kot karkoli drugega. Sovražil sem ju iz dna srca. Ne, nisem ju sovražil, obžaloval sem, da sem ju sploh poznal. Ljubil sem svoje življenje in jima bil na tihem celo hvaležen, da sta mi ga podarila, a njiju nisem mogel prenesti. Že samo ob pogledu na njuna lažniva obraza mi je postalo slabo. Gnusila sta se mi, ker me nikoli nista znala poslušati. Zanju sem bil vedno le navaden otrok, ki ne zna razmišljati s svojo glavo. Nikoli nista poslušala mojega mnenja, mojim opazkam sta se vedno smejala, pa četudi so jih ljudje iz okolice navdušeno sprejemali. Zanju je bilo vse glede mene vedno le zafrkancija. Vsak trenutek užitka sta mi pokvarila z vsaj tremi razvlečenimi momenti zafrkancije. V njunih očeh nikoli nisem bil vreden niti počenega groša. In ko je umrl moj pes, ki sem ga ljubil bolj kot vse na svetu, nista našla zame niti ene tolažilne besede. »Saj je bil samo butast pes,« je bilo vse, kar sem dobil v zameno za zabuhle oči od treh dni bolj ali manj neprestanega joka. Zvit v klobčič sem med krči, ki so me stresali, nepremično ležal na postelji in skušal svojo bolečino enkrat za vselej izraziti z jokom. Dvakrat sta me celo prišla vprašat, če bi kaj jedel, a tako ali tako nisem imel dovolj moči niti, da bi jima odgovoril, kaj šele da bi jedel. Po malo manj kot treh dneh joka sem izčrpan zaspal in prespal naslednjih petindvajset ur, a ju tudi to ni skrbelo. Verjetno sta vedela, da bom prej ko slej bolj ali manj prebolel izgubo, če bi medtem slučajno umrl, pa pač bi. Nikoli jima ni bilo kaj dosti mar, vsaj ne potem, ko bi se tega lahko sam resnično zavedal. Se pravi tam nekje do osmega, devetega leta. Pa saj se ne spomnim. Dobro, vem kaj sem takrat čutil, a raje ne bi zdajle razpredal o tem. Mogoče kljub vsemu ni ravno za v javnost. Tako ali tako tistega kar si želim ne bi mogel dobiti. Nikoli me ne bo nihče stisnil v objem in mi rekel, da me ima rad. To že dolgo vem in nekako se učim shajati s tem. Pač nisem tak človek očitno. Zanimivo je le, da bi jaz kaj takega in še marsikaj več storil za vsakogar, ki bi bil tega potreben. No, ne za vsakogar, ker imam nekakšno zaporo in ljudem, ki jih nimam resnično rad tega enostavno ne morem povedati, a nekaterim bi z največjo lahkoto. Le da me tisti ne bodo nikoli potrebovali, ker smo si preveč različni. Ker so oni boljši od navadnega razcapanca v raztrganem plašču in luknjastih škornjih. No, čeprav so moje obleke trenutno v precej dobrem stanju (kdo ve kako bo s tem v prihodnosti), je pa tole vseeno dobra prispodoba za razlike v družbi. Argh, kako jih sovražim. Sovražim to, da le zato, ker mi nekdo po stanu ni enak, ne moreva skupaj na čaj v bližnjo kavarno. No ja, verjetno ni tako grozno in bi vseeno lahko šla, le da ne vem, če bi si določeni ljudje tega sploh želeli. Morda pa sem res tak niče, kot so vedno mislili moji starši. Vem, da ljudi, ki jih imam resnično rad, ne bi motilo, če bi se z njimi sprehajal po ulici, a sem kljub temu tako strahopeten, da jih ne upam povabiti na čaj. Sem pa reva, in kaj potem? Kot da je važno. Tako ali tako trpim sam s sabo in nikomur ne najedam zaradi tega. Vsaj večinoma ne. Še sam sebi se bolj malokrat smilim. (Morda zato, ker sem že pri desetih spoznal, da ni vredno, da je to le izguba časa). Zdaj raje ležim na starih kartonastih škatlah, ki jih, če odeje nimam sabo in če slučajno nimam denarja, ukradem izza trgovine, in opazujem lahkotno gibanje oblakov. Ugotavljam, da zadnje čase čutijo z mano. Včasih se leno premikajo čez nebo, ne da bi ovirali sončne žarke, tako da lahko opazujem svojo zgrbančeno senco na travi poleg sebe, včasih pa se jezni zaletavajo en v drugega. Takrat jih ljubim še bolj kot ponavadi. Vonj, ki je v zraku pred nevihto, podivjani veter, ki se zapleta v moje štrenaste lase in besne prve kaplje, ki z vso silo trčijo ob moje čelo so nekaj najboljšega, kar lahko doživiš. Dokler sem še kadil, sem se po dežju vedno sprehajal bos, s cigareto v roki. Težko je bilo le v dneh, ko me je dež presenetil preden sem do konca zvil tobak. Ali pa kadar tobaka sploh nisem imel in sem se zaradi pomanjkanja nikotina ves tresel, kot bi bil odvisen od kokaina, pa čeprav sem se z njim zadel le tiste srede, ko sem nato bljuval kri. Ko sem običajno tako stopicljal po makadamski cesti in postal pred katero izmed luž, sem se vedno spomnil dne, ko mi je v šoli učitelj na vprašanje zakaj se v luži, ko vanjo pade kapljica pojavijo krogci odvrnil, da gre za valovanje. Takrat mi je za kratek čas porušil iluzije. Že od nekdaj so se mi ti krogci zdeli posebni, ko sem slišal kratko razlago o valovanju in tem za kaj pravzaprav gre, pa se mi stvar ni mogla več zdeti tako posebna. Čez teden ali dva pa sem ugotovil, da ta razlaga pravzaprav sploh ni slaba in iz knjižnice sem domov pretihotapil vse knjige v katerih je pisalo karkoli o dežju, da bi le izvedel še kaj več. Vem, da me naslednjih nekaj dni ni bilo mogoče spraviti iz sobe. Takrat sem se tudi prvič zaklenil, potem pa sem to vedno pogosteje počel. Starša sta me večinoma resda pustila pri miru, a nisem hotel, da vstopita v nepravem trenutku – trkati tako ali tako nikoli nista znala. Vedel sem, da jima ne bi bilo všeč, če bi videla vse tiste knjige. Karkoli sem bral, vedno sta mislila, da berem bedarije in govorila, da mi nič ne ostane v glavi in bi bilo bolje, če bi počel kaj bolj produktivnega. Zato sem se zaklepal in začel sem zaklepati tudi vsakič, ko sem odšel. Tako da od mojega enajstega leta naprej nista bila v moji sobi. Vse dokler se mi nista odrekla seveda. Ah ja … po moje ju še sedaj skrbi kaj so si takrat mislili sosedje. To je bil edini razlog zakaj sta zavlačevala tako dolgo. Prepričan sem. Če nas ne bi poznali, bi to zagotovo storila še preden sem se začel čudno vesti. Ampak kaj pa naj bi storil? Čeprav je bila to moja največja želja, nisem imel srca, da bi jima rekel, da odhajam in da me pot zagotovo ne bo nikoli več zanesla mimo. No, če bi jima to rekel, bi moral dodati, da bi naredil ovinek, četudi bi moral mimo. Ampak nisem mogel reči nič od tega. Takrat sem prvič ugotovil, da sem strahopetec – raje sem počel neumnosti in se zadrogiral, namesto da bi jima enostavno povedal, da ju sovražim in ju nočem nikoli več videti. Na ta način bi končal v minuti ali dveh, tako pa se je vleklo tri leta. Samo zato, ker nisem imel srca niti, da bi jima rekel, da ju sovražim, sem trpel več kot milijon in pol minut več kot bi bilo potrebno. Mogoče to kaže na to, da nekje globoko v svojem jaz-u le nisem sposoben resnično in iskreno sovražiti. Kar je verjetno dobro, le da to pomeni, da sem sam kriv za vse. Da bi jima lahko odpustil, če bi si tega resnično želel. Iz česar sledi, da sem v tem trikotniku samo jaz slab človek in to zato, ker ne znam odpuščati. Pa kaj naj? Lahko jima odpustim. Že v tem trenutku. Zlahka. Vendar ne bo zadostovalo, ker je šla stvar predaleč. Ker bistvo ni več v odpuščanju. Ni več le igra. Ni več tako, kot ko smo bili otroci in si moral nekomu odpustiti le to, da ti je žogo vrgel v glavo. Ni več le en stavek, ki bi ga moral odpustiti, kot takrat, ko si izvedel, da božiček ne obstaja in da so ti ves ta čas lagali. Če že takrat nisi vedel, si pa v kasnejših letih spoznal, da niti ni bilo tako slabo dokler si verjel, da obstaja. Ne, ni šlo več le za to. Sam zase vem, da bi jima lahko odpustil, a pozabiti ne bi mogel nikoli. No, ne da ne bi mogel, ampak ne bi hotel. Ker sem prevečkrat. Ker sem šel prevečkrat na led in vsakič znova trpel. In vsakič plačal večjo ceno. In sedaj imam dovolj. Raje živim brez njiju, ne da bi me kdo neprestano dajal v nič, pa čeprav vem, da bi se situacijo morda dalo rešiti. A po eni strani si res ne želim več rešitve. Morda bi lahko spet obudil svoja pozitivna čustva do njiju, a mi je prekleto vseeno zanju. Ne bom več tvegal. Čeprav sem danes hotel. Le še tri hiše stran od 'doma' sem bil. Nato sem šel še naprej. Stal sem pred oknom in gledal v kuhinjo, kjer sem večkrat jedel solze kot hrano. A sem kljub temu hotel čas zavrteti nazaj, vstopiti in spet začutiti kako vonj po stari omari boža moje nosnice, se jima opravičiti, ju objeti in znova zaživeti z njima. Pa je začel padat dež ravno, ko sem desno nogo z luknjo v podplatu skušal pripraviti do tega, da bi stopila na prvo kamnito stopnico pred vhodom. Ko ni šlo, sem raje poskusil z levo dlanjo pobožati ograjo ob kateri sem pretočil nemalo solz, pa se je prsti kar niso in niso hoteli oprijeti. Včasih sem se je lahko oklepal ure in ure in razmišljal v katero stran se Zemlja vrti in čemu od nas po smrti ostanejo le kosti. Danes pa se je nisem mogel niti dotakniti. Morda sem se bal, da bi moral pozabiti zadnjih nekaj mesecev in postati takšen kot sem bil takrat, če bi nogo položil na stopnico ali začutil mrzlo železo ograje. In sem ugotovil, da ne morem in nočem in ne želim. Samo nekaj sekund sem stal tam – čakal, da dež odloči kaj bo. Naj se predam ali borim za kar sem trdo garal. - V trenutku so se oblaki nagrmadili na kup. Ura je bila šele pet, pa je bilo temno kot ob desetih. In se je začelo. Prve strele so že švigale čez temno nebo in zaslišalo se je že prvo grmenje. Ponosen sam nase, da sem plašč vzel seboj, sem ga le še bolj trdno ovil okrog sebe, se odločil, da ne bom prepustil boja samo zato, ker se mi zdi, da ju morda malo pogrešam (poleg tega sem verjetno pogrešal samo stavke, ki bi mi sporočali, da sem ena navadna nula; le-te pa mi lahko priskrbi tudi desna soseda, če se le dvakrat v petih minutah sprehodim mimo njenih vrat ali okna). Spravil sem se stran, preden bi me kdo opazil, si v sosednji ulici sezul čevlje in se odpravil domov. Domov k prijateljem – dvema podganama in nekaj pajkom. Ki jih imam rad. Ker me nikoli niso namerno prizadeli in … ker nekoga moraš imeti rad.

[Sissy]

Zlo, zlo lepo. Sm se prov zamislna k sm tole brala.

[Buggy]

Hvala.

You want some more?