431 replies to this topic

[Anouk]

Jaz sem bila stara 13 in niti slučajno še nisem imela tako trdno izoblikovanih stališč, da bi se šla dajat s celo familijo in župnikom in vsemi po vrsti, sploh glede na to, da birma glih ne boli Nisem sicer dobila nobenih bajnih daril, samo par takih "normalnih" pa na kosilo smo šli. Če hodiš celo življenje k verouku in imaš vse prej narejeno, greš pač še na birmo in imaš pol mir. Zdaj mi precej dol visi za vse skupaj.

Tako nekako, ja .

[tasika]

Ja starši te vodijo v to.

Jaz sem bila stara 13 in niti slučajno še nisem imela tako trdno izoblikovanih stališč, da bi se šla dajat s celo familijo in župnikom in vsemi po vrsti, sploh glede na to, da birma glih ne boli Nisem sicer dobila nobenih bajnih daril, samo par takih "normalnih" pa na kosilo smo šli. Če hodiš celo življenje k verouku in imaš vse prej narejeno, greš pač še na birmo in imaš pol mir. Zdaj mi precej dol visi za vse skupaj.

Točno tako. Jaz sem tudi bila stara okoli 12, 13, in nisem imela nekih jasno oblikovanih stališč, niti se nisem obremenjevala kaj dosti s tem. Šlo je pač za neko družinsko, vaško tradicijo. Itak nobenemu ni bilo kaj preveč mar za te stvari, dve uri smo ždeli v cerkvi in gledali v zrak, šli na kosilo, dobili darila in je bilo to to. So bili pa pri nas takrat zelo popularni skuterji.
Takrat sem s tem zključila, tako da zdaj grem v cerkev ravno še za poroko pogreb, in mogoče za veliko noč, če sem res pri volji. Pa še to je bolj zaradi očetovega vztrajanja pri tradiciji. Jaz vse te praznike ne gledam skozi versko noto, ampak raje kot priložnost, da si družina dan naredi nekoliko poseben. Praznično kosilo, večerja, postavljanje jelke, barvanje jajc. Da ga preživi skupaj, česar dandanes tako primakuje.

[Ana]

Jaz pa ne grem v cerkev niti za poroko ali pogreb. Imam tako globoko mržnjo, da nisem pripravljena poslušati župnika. Še nikoli v življenju nisem bila pri maši in tudi nikoli ne bom šla. Jaz sem res hvaležna staršem, da me niso krstili. Noben v naši družini ni veren, po mamini strani je samo njena mama, pa še to se mi zdi da samo zaradi družbe (pač hodi v cerkev zaradi družbe). Po očetovi strani pa nihče ni veren in ne krščen.

[Kami]

Jaz pa v cekrev kdaj pa kdaj grem. Pa ne zaradi sebe, ampak iz spoštovanja do tistih (ko peljem teto k maši, ko se kdo poroči), ki jim to nekaj pomeni.
Pridiga mi je pa itak kot ena pravljica, ki nikomur ne škodi (če jo slišiš, ali ne). Meni pač nič ne škodi, če sem not; strela me tudi še ni udarila

[Frčica]

Jaz grem le ko so pogrebi in poroke, iz spoštovanja do pokojnika oz. tistih, ki se poročajo.
Priznam, da pozorno poslušam in "iščem" spodrsljaje. Neki moram počet, eno uro v luft gledat je težko

[Ana]

Ko je umrla moja babica je imel župnik nek govor. Ne v cerkvi, ampak tako, v vežici. Jaz sem imela stara 16 let takrat. Nekaj časa sem še zdržala, potem pa sem šla stat čisto zadaj, da ga nisem morala slišati. Meni je to tak bullshit, da niti poslušati ne morem.

[Frčica]

Se strinjam, ampak jaz govorim o drugih zadevah. Verskih zadev pač ne kupim, ampak jaz sem pozorna na kakšne nestrpnosti in navajanja točnih zneskov in imen koliko je kdo daroval za maše, obnovo itd.

[Kinky]

Jaz tudi ne hodim k maši, nikoli. Sem že bila, in sicer za prvi november, ko smo šli na grob od none in nonota, ker je bilo v cerkvi topleje kot zunaj.

Drugače pa tako kot jaz spoštujem druge, ki v cerkev hodijo, pričakujem, da oni spoštujejo mene in moje odločitve in ni pripomb, če pač ne grem med mašo noter. Počakam zunaj (ali v baru).

[tasika]

Jaz grem v cerkev pač iz spoštovanja do tistega ki se poroča, ali je umrl. Pa ko sem bila botra nekako nisem imela neke druge izbire, kot prisostvovat obredu. Pridige ponavadi tako ne poslušam, če že, pa gre pri eni uhi noter pri drugi ven, in po koncu maše pozabim o čem se je sploh šlo, in adijo.

[Kinky]

Veš kaj, če ima tisti kaj spoštovanja do mene, ne bo pričakoval, da stojim tam noter samo ker ... se spodobi.

Ampak itak moji prijatelji vsi vejo za moja prepričanja, oni se ne vtikujejo v moje življenje, jaz ne v njihovo, in lepo shajamo.

[tasika]

Očitno imaš resnično hud odpor do cerkve, če ti je muka že samo prisostvovat obredu. Kaj bi pa storila v primeru, da bi te brat oz. kak drugi ožji član prosil za poročno pričo oz. botro svojemu otroku? Bi vseeno odklonila?
Jaz tega ne jemljem oz. ne vidim kot nek napad in nespoštovanje svojih prepričanj. Povabijo te, itak pa je tvoja odločitev če se obreda/maše/whatever udeležiš. Jaz sem do zdaj še vedno šla. Jaz to vidim v prvi vrsti kot podporo paru, ki se poroča, ves bla bla o večni ljubezni, zvestobi, in kaj še drugege župnik pove me ne gane. Ampak če mladoporočenca pač to želita, mi ni problem prisostvovat maši, ne glede na to kaj si o vsem mislim sama. Tudi moje prepričanje zaradi tega ne bo bolj ali manj trdno. Gre samo za gesto. Sem bila pa že od malega drugače vzgajanja, in nimam takega odpora iti v cerkev kot ti in Ana.

Me pa zanima kako si potem predstavljaš biti pokopana? Ok, vem, morbidno vprašanje, ampak pogreb kot ga poznam jaz je vedno sestavljala neke vrste maša, slovo od umrlega, nekaj pač, preden te zagrebejo v zemljo.

[Frčica]

Se bom še jaz javila, jaz sem odklonila botrstvo. Za nikogar se ne bom krstila. Tudi če bi fant želel cerkveno poroko mu ne bi ustregla. Priča bi pa bila, saj(domnevam) ni obvezno, da imaš zakramente.
Nisi še bila na "posvetnem" pogrebu? Ni nič drugače kot cerkveni, le brez maševanja. V tem primeru je fajn, če je kakšen govor. Ob grobu mi pa itak najbolj paše le Tišina na trobenti.
Jaz nočem imeti groba, želim da me raztresejo. Kje, pa še ne vem.

[Kinky]

tasika - mene skoraj nihče nihče ne bi prosil, kot sem rekla. Sem skoraj prepričana. Moja družina ni verna, če bi se pa slučajno zgodilo, da bi kdo od drugih vseeno želel, bi seveda na razložila, da je
to v nasprotju z mojimi prepričanji. Itak bi - če se ne motim - morala opraviti zakramente, da bi bila botra, kar ne bi storila niti pod točko razno.

Vedno, ko smo šli na 1. november na grob starih staršev po očetovi strani, smo mama, oče, brat in jaz .... med mašo bili pred cerkvijo. To se nam ni zdelo nič posebnega,
pač naša družina ni verna. Na grob smo seveda nesli rože, itd.

Moj drugi pokojni dedek je tudi necerkveno pokopan. Cerkev zame nima nobene veze s pokopom in smrtjo. S tem se ukvajajo tisti verni. Pa smo imeli govor na pogrebu,
in kot je rekla Frčica .... trobento. Pogreb je sicer bil krajši, to ja, ampak tako smo želeli mi, in predvsem .... dedek.

Upam, da sem odgovorila na tvoje vprašanje.

[Ana]

Veš kaj, če ima tisti kaj spoštovanja do mene, ne bo pričakoval, da stojim tam noter samo ker ... se spodobi.

To sem želela napisati že takoj ja. Kaj pa spoštovanje do mene? Jaz se pač ne pogodim s tem da grem v cerkev ali še hujše, da se krstim. Niti pod točko razno. Tako kot je Frčica napisala bi tudi jaz odklonila botrstvo in nikoli se ne bi poročila cerkveno. Je pa tudi res, da do tega ne bi moralo priti, ker jaz vernega fanta ne bi morala imeti. Prevelike razlike, prevelika razhajanja v prepričanjih, nekje se kompromisi pač končajo.

Če bi me nekdo prosil za poročno pričo bi najbrž sprejela (odvisno kdo bi me prosil, ampak spet, to se ne more zgoditi, ker nimam nobenega vernega prijatelja (spet, niti ne bi ga morala imet, prevelike razlike) moja družina pa ni verna, torej naprimer sestra ne bi tega prosila). Če bi pa bila jaz edina ateistka iz naše družine in bi me sestra prosila da sem njena priča in moram pač v cerkev pa bi šla.

Kako si predstavljam bit pokopana? Niti pod točko razno ne z župnikom. To je vse kar vem zaenkrat, ampak definitivno nočem da na mojem pogrebu bedarije govori nekdo v kogar pač ne verjamem in se mi zdi zlagan.

[Kinky]

Jaz recimo nisem nikoli imela konflikta glede vere, z nikomer. Pač povem da nisem verna, in to je to. Pri tem ostane.
Vsak božič praznujem pri fantu (ker fantu to veliko pomeni), ker je to pri njih tradicija, prideva tja, krasimo jelko, skupaj jemo večerjo .... malo pred
polnočjo gresta v.d. tast in tašča k polnočnici, jaz pa ne (fant tudi ne ). In to je to. Nikoli se niso vtikali v moje življenje in
me v karkoli prepričevali, niti me spraševali o razlogih za neverovanje. Super se razumemo, ker jaz spoštujem njih,
ona pa mene.

[Coco*]

Jaz pa ne štekam, kako ne morete imeti prijateljev, ki so sicer verni, a vam to res TAKO ZELO ovira odnos? Okej, razumem za partnerja, ampak prijatelj? Seriously? Pa saj vam ne metali v obraz cerkvenih pravljic vsakič, ko se srečate, ne vem, zakaj bi vam to 'kvarilo' odnos oziroma ga sploh ne bi bilo, zato ker druga oseba v nekaj verjame? Meni se to zdi butaasto, da ne uporabim druge besede.

[Kinky]

Jaz pa ne štekam, kako ne morete imeti prijateljev, ki so sicer verni,

Jaz imam verne prijatelje. Od kje ti zdaj to? Se pa nikoli ne pogovarjamo o tem.

[Coco*]

Opa, nisem videla, da si napisala post pred mano, mislila sem na Ano, ki je napisala "(odvisno kdo bi me prosil, ampak spet, to se ne more zgoditi, ker nimam nobenega vernega prijatelja (spet, niti ne bi ga morala imet, prevelike razlike)".

[tasika]

Meni je malo smešna trditev, da ne bi mogla imeti vernih prijateljev. Če je nekdo veren, in me ne posiljuje z nekimi svojimi prepričanji, na veliko razlaga o maši, župniku, kaj vem čem, je to popolnoma njegova stvar in odločitev, ki mene ne moti in ni ovira za prijateljstvo.

Kinky, aja točno, nimaš zakramentov, zato niti ne moreš biti botra. Jaz v primeru, da ne bi imela zakramenot, jih tudi ne bi šla opravljati samo za to, da bi lahko bila botra. Kako glede prič in zakramentov pa nimam pojma.

Za 1. november smo tudi mi vedno pri grobom in nikoli v cerkvi. Mislim, da ima župnik kao prenos maše po zvočnikih ven, ker večina ljudi stoji pred grobovi in ne v cerkvi.

Zdaj ful razmišlam glede pogrebov, ampak se nobenega ''posvetnega ne spomnim''. A potem župnik ni prisoten sploh, tudi ko krsto/žaro pokropi preden jo dajo v zemljo? Je pa res, da sem bila samo na parih pogrebih, in je na vseh bil prisoten župnik.

[Sarah]

Ne, priča na poroki ne rabi imet nobenega zakramenta.