207 replies to this topic

[_Planet_]

Sally, saj si najbrz ze brala moje zapise na to temo, so podobni kot pri prvi mami, z izjemo poroda, je bil pac carski v splosni narkozi, ne vem nic, samo zbudili so me in rekli, da imam zdravega fanta. Tudi posebnih bolecin potem nisem cutila, telo sem s pilatesom ze lepo spravila k sebi, se pa med nosecnostjo nisem nic zredila, prvi dnevi po porodu pa - se raje nisem gledala med tusiranjem, kost in koža res, obup, zdelalo me je, ker nisem smela jesti kolikor in kar bi hotela, hkrati pa sem morala dajati od sebe maksimum, dojiti/crpati mleko itd..
Tudi o nocnem pomanjkanju spanja sem ze pisala - mene ni prevec motilo, ceprav si utrujen, ceprav spis pokonci (vcasih me je skrbelo, da mi bo M. padel na tla), ampak se da preziveti, vsaj meni ni (bil) problem. Najmanjsi od vseh. Je (bil) pa mali nezahteven, Kami ima drugacne izkusnje. No, Dragica tudi.
Pokazali so mi, kako ga previjati itd.,ampak sem prve tedne vsakic svicala poleg. Je pa res, da, ko sem prisla domov, sem bila ze suverena, sem le prezivela tri tedne v porodnisnici, sreca v nesreci, doma bi se mi najbrz snelo.
Se pa absolutno najdem v grozljivem pomanjkanju casa zase, casa, da v miru izdihnem in vdihnem, na zacetku bi se res kar nekam ulegla in izginila. Nepredstavljivo res. Prvi meseci tus in umivanje zob hud luksuz, ko otrok zaspi ne ves, kaj bi prijel in kaj spustil, da postimas vsaj osnovno, stala sredi sobe in hotela na tri konce, ko sem se zavedela, da ne bo slo. Tri ure minejo kot minuta. Podzavestno cakas vikend, da se bos spocil, kot, ce si v sluzbi in za vikend pocivas, zal so na porodniskem dopustu (dopust je zelo neprimerna beseda!) vsi dnevi enaki. Vsaj na zacetku, sedaj je ze bolje, smo se pac ze deloma navadili eden na drugega.
Pomanjkanje casa zase in pomanjkanje miru me v manjsi meri *ebe se danes, vsak vecer se zalotim pri mislih, oddelala sem, jutri nic vec. Pa zjutraj dobim spet tuljenje v glavo, niti pretegniti se ne morem, ko ze vlecem malega se cela blesava jest, previt, bla. In, ko se to poklopi z mojim PMSom, ja, pustila bi ga nekje, za minuto miru. :/
Ko smo ravno na polno OT: tiste, ki ste se na porodniski, kako imate organiziran dan, da niste ves dan v pizami? M. je zacel precej malo spat cez dan, se nimam kdaj porihtati. :/ Razen, ce ga pac P. pogleda ta cas, ma on ima sluzbo. Naj si navijem uro in vstanem pred M. ter se umijem? Upira se mi pustiti se tisto malo spanja. :/

Se to: se strinjam z Dragico glede deca, zato tudi pravim, da mi je zelo pomembno, da se dobro poznava, sicer ne vem, kako bi se koncalo v najbolj stresnih trenutkih, ko bi ubijal za to, da bi lahko za sekundo zatisnil oko, a ne mores.

Ce strnem vse skupaj v misel moje cimre iz porodnisnice: rada imam svojega otroka, a ga imam po pol ure dovolj, ker kar naprej nekaj hoce. To je to. Mene ubija. Upam, da bo nehalo. Ubijati. Pravkar stoji tu poleg in bi spet nekaj rad. Argh. Multitasking rulz.

Se to, ker sem ze ravno v elementu: bilo bi mi lazje, ce bi se lahko ves cas ukvarjala samo z njim, takrat je vse lepo in prav. Ampak, kaj, ko je treba poskrbeti tudi zase, za bajto (osnovno, kaj vec itak ne gre, tudi to me vcasih blazno moti) itd.. In potem imam v eni roki njega, v drugi kanto smeti, sicer bi bil takoj v kanti. Ali pa .. ravnokar se je odlocil, da bo vse perilo, ki ga doseze, potegnil s strikov. Skooooz nekaaj!

Aja, pa lahko ima 100 kock in ostalih igrac pred nosom, obrajta jih ponavadi samo zvecer, ko je ze utrujen in se mu ne da vec laziti naokoli. Sicer je vse drugo bolj zanimivo, a samo dokler je na policah, mizi, ko zleze do stvari, jo vrze na tla, se dvakrat oslini in pozabi nanjo (dokler je spet ne postavis na svoje mesto seveda). Dnevno sobo imamo itak ze cisto prazno, miza, 4 stoli, par blazin, ker se nobenemu vec ne da kar naprej biti pozoren, kam bo se zlezel. V stolih, lezalnikih ipd. zdrzi brez jamranja omejeno casa, ki ga ponavadi hranim za cas kuhanja kosila.
Na morju je bilo zakon, smo pri sorodnikih imeli ogromen ograjen travnik ob morju, M. je plazil gor in dol, s P. pa sva uzivala v pivu, ribah, minutah miru.

[_M_]

Jaz mislim, da se zavedam vsega, kar nosečnost in porod prinese s sabo; z zunanjostjo se itak nikoli nisem pretirano obremenjevala, malo me je strah samega poroda, ampak glede na vse, kar sem slišala od prijateljic in sester, mislim, da bom preživela (če bom kdaj noseča).
Najtežje sem bom pomoje tudi jaz sprijaznila oz. navadila na odsotnost časa samo zase in tega, da ne bom več sama sebi najpomebnejša, ampak bom morala v prvi vrsti poskrbeti za nekoga drugega, čigar potrebe bodo pomembnejše od mojih. Zaradi tega sem tudi zelo dolgo odklanjala misel na otrok - ker sem pač hotela brezskrbno življenje, v katerem sva samo jaz in fant, še naprej.

taki zapisi kot sta zgornja, me zato ne ganeta preveč; itak so pa stvari lahko tudi drugačne, zadnjič sem npr celo dopoldne pazila na mlajšo nečakinjo, jo nosila, dala spat, jo nafutrala po flaški malo za vmes, pa je bila tamala kot angelček , kar sem hotela, sem delala z njo, na rokah je bila pridna, ko sem jo položila v posteljico, je nepremično obstala in zaspala, jedla je lepo... ful pridna, res.

[krneki]

_Planet_, ful mi je všeč da si tole napisala. Če sem iskrena, sem prav upala, da se boš javila z dolgim spisom, res!
Ne vem ali je tole še za pisat z OT, saj se pravzaprav tiče teme. Mogoče bi se raje preimenovala v kdaj je pravi čas za otroka, pa te stvari ne bi bile OT.
Zato predlagam modifikacijo naslova teme.

Mislim da se moraš z vsem kar si napisala itak soočit, potem pa ali otroka odložiš še za par let ali pa ga imaš sedaj. V vsakem primeru boš skoz to šel, samo da boš v prvem primeru prej speti mel kaj časa (in energije) zase.

_planet_, a boš imela še kakšnega? Se spomnim da si nekaj pisala na to temo.

Meni bi bilo fajn, eč bi se oglasila še Eli. Mislim da je pa ona od vseh tu imela še najbolj harcore situacijo, otrok, 2 faksa...No pa zdaj še eden na poti.

Vse ste res, samo kapo dol! Šele sedaj, po vseh teh zapisih mi je jasno, da na to, da dobiš otroka, nikakor ne moreš biti pripravljen. NIKOLI. Enostavno zvoziš. Če veš da bi jih rad imel jih imej, preživi pa se - tako ali drugače.

Jaz upam, da mi bodo doma lahko občasno kaj pomagali. Mami je prav hecna, po eni strani govori kako komaj čaka, da grem od doma, da bo več miru pri hiši ( najine pričke s sestro), po drugi mi govori, da "ona bo zdaj uživala in da za otroke bomo skrbeli sami, in da nje mali otroci ne zanimajo", potem pa mi z nasmehom na obrazu in cela slinasta razlaga, kako so fletkani otročki pri sosedih, kjer imajo zdaj 14 čmrlov (enota vrtca v privat bajti - 1-2 leti) in mi dan na dan opisuje prigode.
Potem občasno še navrže da upa, da bo preden umre babica

Govori eno, misli pa drugo. So hecne tele mame. Da od mojega mami niti ne omenjam...

Vmes je priletel še post od _M_. Drugače pa M, tvoja nečakinja se bere kot T - ampak takih otrok ni veliko. Pri njej sploh ne veš da obstaja - joka skorajda nikoli, to je tako priden otrok, da bi jih lahko imel deset.

Drugap rijateljica ma otroka ki je njeno nasprotje - tako je naporen, da pri dveh takih greš lahko samo še na zaprti oddelek za psihiatrijo...

Jaz sem v osnovi podobna - egoistična precej. a sem ta egoizem zelo enostavno rešila...Ali želim otroke? Ja. Torej je rešitev enostavna, nekaj časa bom pač jaz na drugem mestu, prej se sprijaznim s tem lažje bo, sploh pa skrajni čas, da neham na tem svetu videt samo sebe, potem dolgo nič in šele nato vse ostale. Se mi zdi, da bi tudi ta egoizem lahko z otrokom izginil.

[_M_]

Ja, jaz moram prav povedat, da svoja starša vidim čisto drugače, odkar imata vnukinjo oz. dve, res, nikoli ju nisem bila navajena takih, postala sta čist raznežena, tamali dve imata noro rada, vedno sta pripravljena pomagat (drugače sta oba še v službi) in komaj čakata, da lahko za dlje časa popazita na ta večjo, recimo, ki je tudi nira nanju, posebej na fotra, kupila sta si svoj avtosedež, da lahko kam gresta z njo itd... Sama jih res do zdaj nisem videla tako čustvenih.

[_Planet_]

Naj se omenim, da M. se nikoli nisem pustila nikjer v varstvu razen pri P.. Enih se ne da prepricati, da bodo za otroka skrbeli kot bom jaz rekla, drugi so malo dalec, bi ga pa oboji z veseljem pazili. Zaenkrat ne. Opazam pa tudi jaz raznezenost, sploh pri mojih doma, kjer je M. prvi in najbrz tudi zadnji vnuk. Sally, glede vecih otrok - kot sem ze rekla, strah me je ponovne nedonosenosti, kar se pa ostalega tice bi mi pa pomoje slo drugic bolje od rok, si le ze navajen. Pa M. kar vidim, kako bi mu pasala druzba, ko smo na igriscu, stalno leze k otrokom in se jim dobrika.
Ne vem, zaenkrat gotovo ne.

Malo sem se razmisljala, ne vem, ce bi lahko rekla, da M. ni priden otrok, niti, da je jokav, je pa vsekakor zivahen, ne bo kar stal na mestu, zahteva animacijo, akcijo, pozornost, raziskovanje. Bo se zabavno, ko bo vecji, ga bom poskusila navdusiti za sport.
Je pridno, ponoci spi.
Naceloma nic tezavnega, ce odstejem pomanjkanje daljsih obdobij casa zase. Ceprav, odkar imam njega manj kompliciram, vec zivim.

Se to: vsekakor se mi ne zdi prav, da se o tem vec ne govori in, da je vecinoma vse roznato in modro, sonckasto in ljubko. Ni! Vsaj v mojih oceh ne. Vedno bom hvalezna za pogovore s cimrami v porodnisnici, ni boljse terapije kot deliti enake zmedene obcutke.

Sally, se je ravno poklopilo, ze par dni sem imela v mislih spisati nekaj. : ) Je lazje potem. Eli pa tudi ja obcudujem, predvsem, kako z dobro voljo vse opisuje in ... da se je lotila se enega. : )

[Dragica]

Ja, Eli je supervoman.

[Eli]

Dragica, daj nehaj
Bom jutri napisala moje videnje, trenutno mi je tako slabo, da niti brat ne morem. Dost hujše kot prvič.

[Dragica]

Ojej, boga. Men je blo dobesedno slabo samo ene 3x. Pa sem spila cocacolo, se zrigala in je blo ok. =)

Ja, pa res si supervoman, res, te vse občudujemo. Drugič reč hvala.

[Plain Jane]

Eli je moj idol.

[krneki]

Ja +1

[Kami]

Planet ... super si povzela občutke. Predvsem manjka časa ZASE!!!!

Lahko vam samo sporočim, da gre na bolje. Zdaj sta 3,5 in kljub temu, da sta dva, lahko že vmes marsikaj naredim podnevi: zlagam perilo, obešam, skuham kaj manjšega ... sicer so skoz motnje, ampak gre. Tjaša mi že obesi vse nogavice (samo izklopit moraš, da jih obeša po svoje), Uroš včasih podaja kljukice. Prej je vse to čakalo po 20h in ko sva ju dala spat, sva se pa oba besno pognala na gospodinjstvo ... in delala ko budale do ene 22h, potem pa dol padla.

Prvo leto je bilo pa res noro. Kot je Planet omenila .... nemalokrat sem se iz pižame slekla okoli 15h, ko je moj prišel iz službe ... pa še to samo zato, da me ni videl spet v pižami (ker če sem v pižami, pomeni, da se tudi umit nisem imela časa). Ginekologinja me je opozorila, da pretiravam z zadrževanjem vode (pozabila hodit na WC). Edino srečo smo imeli, da razen hranjena so pri nas res noči BP. Sta se pa hranila noro dolgo ponoči (do enega leta) in full pogosto na začetku.

Najbolj noro je, da sem bila prav zadovoljna sama s seboj, ko sem mi je dopoldne uspelo stuširat .. počutila sem se luksuzno čisto. Ali da sem zajtrk pojedla pred 9h - čisti luksuz. Cel dan mi je polepšalo, da sem šla sita in umita ven na sprehod.
Meni tudi pomaga, da sem imela okoli ljudi, ki so bili v podobnih situacijah. Jaz sem takrat spoznala ogromno mamic dvojčkov (ampak morajo to biti prvi, če imajo že prej otroka, ne velja

Ampak iz meseca v mesec je bolje, meni je služba še vedno "čas zase", našadva jih vzameta enkrat na 14 dni za noč ali dve.
In ja, ko si vržen v situacijo, pač plavač kakor veš in znaš. In res najbolj osnovno in pomembno je, da imaš poleg partnerja, na katerega lahko računaš, se zaneseš in ti je v oporo, ko se ti meša (kar se ti pogosto).
Da te zna poslat v trgovino po liter mleka, ko rabiš minuto zase; da pokliče kakšno tvojo kolegico, da te peljejo ven ... da ti zna presekat rutino. Ker take malenkosti res full pomagajo.

[-supergirl-]

planet in kami: tako je. jaz bi dodla samo še opozorilo, da se nemalokrat zgodi, da mama (ne glede na željo in podporo partneja) prevzame vso breme nase in svojemu partnerju ne spusti več blizu. včasih se zalotim, da postanem malo živčna, ker moj ne del tako kot jaz. pa je tamali že star leto in pol. potem pa globoko vzdihnem, se obrnem stran in grem počivat. je njegov oče, previl ga bo (na moj ali svoj način), oblekel ga bo, nahranil a bo, skratka vse bo naredil. hočem reči, da moramo mame včasih kaj spustiti iz rok in pustiti partnerja (in tudi ostale, ki so pripravljeni pomagat) blizu, da nas razbremeni.

[Eli]

Jaz moram najprej povedat, da res nisem nobena superwomen, jaz moj faks pač enačim s tem, kot, da bi hodila v službo. Edina razlika je v tem,da s službo končaš ob 15/16ih učiti se pa pač moraš v nedolgled, kolikor ti pač čas in energija dopušča. Meni je recimo velik hujša Kami glede na to, da je imela vse krat dva.

Kar se pa tiče pripravljenosti na otroka, zagotovo NIKOLI nisi zares pripravljen! Imeti otroka ne pomeni sanjskega življenja prebuditi se ob 9ih z nasmehom, malo na sprehod in na kavo s kolegicami itd. Čeprav je vse to možno je seveda še tisti plus začinjen dodatek, ki je vključen v ves čas, ko se prebijaš iz dneva v dan. Jaz nikoli nisem olepševala moje izkušnje,in grozne niso bile samo neprespane noči in krči, kot je napisala Sally. Recimo, ko so mene vprašali, če me je kaj strah poroda sem rekla: "Ne, ker to mine v tistih 4ih, magari 8ih urah...veliko bolj me je strah prvih dnevov v bolnišnici in potem doma". To je bila zame čista groza. Dojenje nama ni steklo kot bi moglo, mali je imel malo fiziološke zlatenice in ni hotel nič jest, samo spal je, grozno je bil suh...babica je mene obtožila, da sem depresivna in zato nimam dovolj mleka (mleko mi je pa lilo iz jošk, še blazinice niso nič pomagale)...v glavnem to smo na srečo potem razrešili. Bilo je cel kup takšnih brezveznih psihoz, pametovanj iz strani bližnjih, ki so se čutili dolžni vrinjat v moj svet. Potem pa spet dojenje....zame zagotovo bolj boleče kot porod sam no, saj pretiravam, ampak res ni kot v filmih, sploh od začetka. Jaz sem se pri vsem skupaj morala navajat še na spremembo okolja - celo življenje mestno dekle, potem kar naenkrat na ultra vasi, kjer druga kot na sprehod po gozdu in travnikih ne moreš počet, pa saj paše....čist zrak in to, ampak vseeno pogrešaš civilizacijo in vse ljudi. Kar naenkrat se počutiš tako sam. Da ne omenjam vseh frk (ki še danes niso končane), ker fantova družina ni čisto mogla sprejeti dejstva, da ima zdaj on svojo družino in ni več mali fantek. Vse to je še bolj popestrilo mojo poporodno izkušnjo. Verjetno je zaradi vseh teh okoliščin, ki so se mi dogajala nisem mogla vzpostavit takšnega stika z J. kot ga imam zdaj, ker je čutil mojo napetost in žalost, čeprav se mu neposredno nisem nič manj posvečala. Moram povedat, da mi je moj stal ful obstrani, dežural po cele noči, postal specialist za podiranje kupčkov itd. Noči so bile pa stalnica - prebujanje 100krat na noč, podnevi pa spet minimalni spanec ali pa sploh ne. Čez dan je začel "normalno" spat nekje okoli pol leta, ponoči pa malo pred 2.RD.
Uvajanje na gosto hrano - še ena strahotno naporna stvar, naš je pojedel samo kakšno žličko ali pa še to ne v celem dnevu (sicer je imel kakšen svetel trenutek in zmazal skledico restanega krompirja ali bedrco), ostalo se je dojil. Potem pa spet vso teženje iz okolice, da je potrebno odstavit, in sem ga pri 1 letu, in te napake ne bi ponovila nikoli več, ker ni bilo na mestu. Mislim, da je ravno Lo-Fi napisala v eni temi, da se ne spodobi pri 1 letu dojit, ker ima takrat otrok že zobe našemu je prvi zrastel pri 4ih mesecih, kaj to pomeni, da bi takrat morala nehat dojit? Ljudje si sploh ne predstavljajo kako naporno je otroka odstavit, če ni ravno jasnega prehoda na gosto hrano. In mu zagotovo pusti posledice. To ni tako, aha...danes je 20.9...star si eno leto, zdaj se pa ne boš več dojil, ker tako piše na intern etu/knjigi.
Kar se pa tiče tuje pomoči, sem jaz bila striktno proti, pa ne zato, da bi me dajala kakšna huda posesivnost nad otrokom, ampak ga preprosto nisem hotela dajat fantovi družini v vasrtvo na samem, ker so me izigravali in za hrbtom počeli takšne stavri, da mi je slabo. Npr. če sem naročila, da nekaj ne sme...so mu dali ravno to..."haha kaj bo pa ona vedela, ko tako komplicira pri prvem otroku. Naš je pa vse jedel/počel in ga poglejte kakšen je zdaj "ja, seveda...samo kdo je pa potem prebedel cele noči z njim, ker ga je zvijalo po svinjskem mesu, ki ga še takrat ni smel jest ali pa kruhu, ki je močno odsvetovan do 9 meseca.

V glavnem bedarij še in še, ki so mi jemale moči soočati in osredotočati se na otroka...sploh nevem zakaj sem to zdaj pisala, ker je čisto mimo teme, ampak sem se morala nekje potožit.

Recimo, kar se tiče časa zase, jaz nisem občutila nekega hudega pomanjkanja, ravno zaradi vseh okoliščin s katerimi sem se mogla ubadat. Vem, da sem se vsak dan poskušala naličiti, da sem imela obutek, da se "porihtam", pa fant me je redno vozil ven na kavice zjutraj, da sma lažje presekala to monotonost dnevov, ki je definitivno bila, ampak mi je nekako izginila v spominu. Joj, a si predstavljate, da smo bili v tem ogromnem stanovanju, nekje 6/7 mesecev brez TV (Tv je bila, amapak na navadno anteno, ki je vlekla samo SLo 1) in brez interneta, ker router ni vlekel v naše stanovanje. Najbrž bi se katera na mojem mestu kar ubila.

Zdaj ko je star 2,5 leta fenomenalno, razen kakšnih izpadov "žlehtnobe" moram reči, da uživam vsako minuto, ko sem z njim. Ful mi pomaga, njegovim ugotovitvam se narežim še in še. Pravi sonček je

[Dragica]

Super Eli.

Jst pa nimam ga problemov pustit pri njegovih in pri mojih. Tašča ful upošteva kar ji naročim za hrano, drugje pa tak ne kompliciram. Pri nas pa itak že dolgo časa jejo ful zdravo, bio in oh in sploh.

Pa tako imamo zmenjeno, da mi ga tašča en dan v tednu vzame za cel dan. Takrat grem po nakupih, pa stanovanje spucam, pa še zase si malo časa vzamem.

[-supergirl-]

jaz ga mirne volje pustim pri tašči in pač zamižim, če mi kaj ne paše. ne delajo teg, d bi škodovali meni ali tamalemu, ampak pač... jaz sem jima povedala, da doma ima red in pri njima naj bo tudi, če pa ne bo, pa ne bo. to pomeni, da oma hodi spat okoli sedmih, če ga pa mislijo žurat do polnoči, me ne moti. in smo zmenjeni.
ravno sedaj razmišljamo o počiniškem izpisu iz vrtca, da bo mali na morju z babico in dedkom.

žal mi je edino to, da je moja mama v tujini in prihaja enkrat na mesec, mesec in pol za čez vikend. no, takrat ga ima ona.
drugo leto bo pa začel hodit tudi k mojemu očetu na počitnice. sedaj je še premajhen in se fotru zmeša od previjanja, hranjenja in napadov trme.

[_Planet_]

Supergirl, tudi jaz imam se vedno tezave s prepuscanjem dela P., ker hocem, da je vse po moje. Se dobro, da se on vsakic znova vztrajno loteva stvari in se pocasi vdam v usodo (in vidim, da je cisto ok).
Kar se tice varstva pri babicah in dedkih imam enak problem kot Eli, iste besede poslusas, ce jim narocis, da tega in tega se ne sme jesti. Glede ostalega tudi jaz ne kompliciram.

Mi je dobro delo prebrati vase izkusnje, Eli, super, da se imata sedaj z J. fajn.
Kami, tudi jaz se ze sedaj trudim, da ga ne odganjam, ko pride npr. "pomagat" zlagat perilo.

Kot bi vedel, da sem ga vceraj sinfala, je danes zjutraj polozil glavo na mojo blazino in me mirno gledal (ponavadi nori okoli, pleza, sumim, da ga matra prebava, ker se vsako jutro pokaka takoj, ko vstane). Zvecer sem ga polozila v posteljo in je hitro zaspal (ponavadi mu se kaj pojem ipd., da se umiri).

[krneki]

kako je bilo dobro vse tole prebrat...Res mi je dobro delo

Eli in ostale - super ste.

[Ana]

Mene pa že ves čas nekaj zanima, sama itak nimam nobenih izkušenj z otroci, dojenčka še držala nisem v rokah. Ampak vseeno - Kami je naprimer napisala, da se do 15 ure ni uspela spravit iz pižame in da se ji je to da se je dopoldne stuširala zdela luksus. Mene zanima zakaj ne moreš otroka enostavno pustit 15 minut (toliko da se stuširaš in oblečeš) pa naj se dere ko jesihar. Saj se mu ne more v tistih 15 min nič zgodit ne? Če še ne hodi ga pač daš nekam da ne more dol past, če pa že hodi (se plazi) pa ga daš v tisto stajico? Ne vem, mogoče je to vprašanje noro izpadlo, ampak me res zanima zakaj niste tako naredile?

[Jinadaze]

Meni je tudi čudno to, pa ne vem, a imate (skoraj) vse tako problematične otroke, ampak meni je to nekaj nepojmljivega, redko slišim.

[_M_]

Moja prijateljica je svojega otroka kar s sabo v kopalnico vzela in ga dala v gugalnik na tleh, ko je šla ona pod tuš....