Duševno zdravje in težave
#141
Posted 18 April 2008 - 05:00 PM
sem pa bla pri eni drugi prej, tam pa sem dobila tudi ene vaje ki sem jih potem vsak dan delala
zdravila jemljem zdaj že kar dolgo, pa mi fejst pomagajo, počutim se popolnoma drugače nisem več tolko žalostna, mam bolj pozitivne misli in več energije
#142
Posted 18 April 2008 - 05:04 PM
#143
Posted 18 April 2008 - 05:05 PM
#144
Posted 18 April 2008 - 05:12 PM
#145
Posted 18 April 2008 - 05:28 PM
je pa res grozno, ker te gledajo kot da si nor, res da ti pri depresiji ne manjka pol telesa, pa ni nič kaj posebnega videt na zunaj, zato pa folk misli da si zmisluješ, ampak v bistvu sploh ni tako
#146
Posted 19 April 2008 - 08:14 AM
#147
Posted 20 April 2008 - 10:55 PM
Še bolj pa me je motil, ker se je moja osebna zdravnica delala kot da mi nič ni. Bulila vame in se čudila kako sem skos neki bouna. Skratka, ko si v takem stanju te cel svet razočara.
Mi je znano, da osebni zdravniki pogosto ne prepoznajo depresije (sej ne rečem, niso superljudje, ki bi morali vse vedet o pacientu, ampak strokovna javnost se tega zaveda, zato možno da bodo izboljšave v tej smeri). Najbrž tudi zato ker prideš tja in rečeš, da te nekaj boli in če ne izpostaviš da si potrt, depresiven, ne gredo v tisto smer, ampak samo mislijo na somatske bolezni. Sam je pa škoda za paciente.
#148
Posted 21 April 2008 - 01:13 PM
Si nekako otopel in ne občutiš sveta okoli sebe. Počutla sm se kot bi bla v neki vreči,čist ločena od ostalga sveta. Tak nadrealno, kot bi bla ves čas v nekem drugem stanju in se le na momente zavedala, da se vse to resnično dogaja.
Meni se hvalabogu take vrste depresija ni dogajal dolgo. Imela sem neko obdobje, trajalo je samo teden dni, ko sem se tako počutila. Ubistvu je bil to takoj po tem, ko sem kar nekaj časa dobivala konstantne napade panike in tesnobe. Takrat, ko sem se že malce pobrala, sem se počutila totalno depresivno. Nikoli ne bom pozabila. Bil je že junij, konec šole, nisem imela nič za popravljat, vse ocene zaključene, uglavnem bilo je že super. Zijala sem skozi šolsko okno in se cel dan hudo jokala. Drug dan sem ostala doma in ni bilo bolje, sem šla v šolo, še slabše. Uglavnem grozno. Sploh nisem vedla, zakaj tisto sekundo sploh kej delam. Nisem imela niti želje jest, it ven, uživat. Samo ležala bi in spala. Še če sem TV prižgala, me je totalno zadepresiralo.
Pogovorila sem se s starši in čez par dni je bilo kul.
Sem pa letos kar kul s psiho. Zaenkrat. Spim normalno, se ne zbujam panično sredi noči. Na trenutke me sicer še zadane tesnoba, pa je to le kako minuto, potem se hitro z nekom pogovorim in je OK. Probam ne zadrževati v sebi.
#149
Posted 21 April 2008 - 01:46 PM
evo. totalen opis tega kar sem doživljala okoli novega leta. in se še nisem pobrala.
povrhu vsega pa so me takrat razočarali ljudje, za katere sem mislila, da so sposobni nastavit ramo brez spraševanja in obtoževanja in razpravljanja kako in kaj. ker, ko si že čisto na koncu z živci, otopel, je zadnje kar rabiš slišat to, da delaš dramo in hočeš biti v središču pozornosti. recimo, če bi imela pa vročino, bi pa vsi okoli mene skakali in mi kuhali čaje in kaj jaz vem kaj. ko imaš pa depresijo, si pa histerik in drama queen, ki si to izmišljuje.
v glavnem, k psihologinji nisem šla, ker se mi ni dalo k splošni zdravnici po napotnico. zdi se mi nekaj najbolj groznega splošni zdravnici v takšnem stanju razlagat, da je vse črno okoli tebe, da se komaj skobacaš iz postelje, ko te v končni fazi zdravnica sploh ne pozna.
v glavnem sedaj me včasih še zvije, ampak se trudim s samopomočjo.
najhuje je pa resnično to nerazumevanje in stigmatizacija na nek način.
#150
Posted 21 April 2008 - 04:03 PM
#151
Posted 21 April 2008 - 11:24 PM
Sem pa letos kar kul s psiho. Zaenkrat. Spim normalno, se ne zbujam panično sredi noči. Na trenutke me sicer še zadane tesnoba, pa je to le kako minuto, potem se hitro z nekom pogovorim in je OK. Probam ne zadrževati v sebi.
[/quote]
princeska ful lepo za tebe da ti je bolše, ti privoščim. osebni zdravnik sploh ne vzame resno, če mu to rečeš, tudi meni se je to zgodilo in morem priznat, da mi je to tudi poslabšalo stanje in sem padla v še globjo depresijo, ker mi zdravnica ni hotela pomagat
imam pa tudi jaz dneve, ko se sploh ne morem vstat iz pojstle zjutraj, za mene so to grozni dnevi, ker sploh ne vem kako naj npr. cimri razložim da se enostavno ne morem vstat. mogoče res pomaga da se zavedaš da nisi edini ki to doživlja, samo je pa še vedno grozno, ko ljudje okrog tebe tega ne morejo razumet. ker tega ne doživijo ne vejo kako je. jaz ko se počutim čisto obupano in brez izhoda hitro vzamem zvezek in poskusim napisat vse kar mi pride na misel, mi je potem veliko lažje.
#152
Posted 23 April 2008 - 09:02 AM
#153
Posted 23 April 2008 - 12:18 PM
#154
Posted 23 April 2008 - 02:33 PM
#155
Posted 23 April 2008 - 04:25 PM
Lah je pa tud obratno , pač tablete mu pomagajo, ampak nič na sebi ne spremeni, se ne giba itd, se mu začnejo kiri drugi problemi, pol se pa itak zredi,pomoje se zard tega pol zredijo, paše tud jest , dobiš apetit,pomoje zard tega,
#156
Posted 11 June 2008 - 09:42 PM
Stranski učinki - nenormalno se mi je zmanjšal apetit. Včasih sem se zalotila, da sem v celem dnevu spila samo en kapučino in pojedla jabolko, enostavno nisem bila lačna. Posledično me je precej pobralo ... kar se mi zdi zanimivo, saj večina poroča o povečanju teže na teh zdravilih. Je pa nekaj - Salipax se uporablja tudi za zdravljenje bulimije, zato je moje hujšanje v bistvu pričakovano, navedeno pa je tudi pod stranskimi učinki v navodilih. Verjetno se mi bo apetit uravnal, ko bom nehala z njimi. Drugih telesnih stranskih učinkov nisem opazila.
#157
Posted 07 January 2009 - 12:54 PM
#158
Posted 07 January 2009 - 01:38 PM
Mene ta korak še čaka. Vedno znova iščem izgovore, da mi ne bi bilo treba nič spremeniti
Dear Leonard. To look life in the face, always, to look life in the face and to know it for what it is. At last to know it, to love it for what it is, and then, to put it away. Leonard, always the years between us, always the years. Always the love. Always the hours.
#159
Posted 07 January 2009 - 01:57 PM
Tudi to z iskanjem izgovorov mi je znano, sama pocnem enako in potrebujem kar nekaj casa, da pridem sploh stvari do dna, kaj mi je dejansko problem, cesa se bojim, da ne storim dolocenega koraka. Ker izgovorov imam seveda pripravljenih sto in vec...
#160
Posted 07 January 2009 - 02:01 PM
Kam pa hodiš, če lahko poveš? Pa koliko časa bo trajala psihoterapija?
1 user(s) are reading this topic
0 members, 1 guests, 0 anonymous users