337 replies to this topic

[sooncek]

ja te res spremeni. hvala da vem da me vsaj nekdo razume. psihologinjo sem že obiskala, sprva je blo (vsaj meni) ful grozno ko sem bla v čakalnici in sem se zavedala kje sem. ampak pomaga, ti razloži in osvetli ene stvari, pa poglede na življenje in situacije, jaz mam eno ful dobro, povem ji lahko vse in me razume, pa mi še dodatno svetuje.

sem pa bla pri eni drugi prej, tam pa sem dobila tudi ene vaje ki sem jih potem vsak dan delala

zdravila jemljem zdaj že kar dolgo, pa mi fejst pomagajo, počutim se popolnoma drugače nisem več tolko žalostna, mam bolj pozitivne misli in več energije

[ora]

Aja tebi so dali psihologinjo, mene so kar k psihijatrinji napotili, poleg tega pa si je ta še non-stop nekaj zapisovala. Sej drugače je bla fajn. Pomagal mi je, da mi je povedala, da s tem kar čutim ni nič narobe in mi ni treba met slabe vesti zarad tega. Mal me je zmotil edino to ker so vsi krivdo prelagali na eno osebo, ki pa mi konec koncev ogromno pomeni, četudi ne morem trditi obratno. Noben na tem svetu nima pravice meni v obraz nekoga obtoževati za moje stanje, to mi ne bo prav nič pomagalo.

[_v-i-k-i_]

Mene je to fuul živciralo ko si je skoz neki zapisovala, kot da esej piše..

[ora]

SEj, ko ti prideš ke pač pričakuješ, da bo tam nekdo, ki te bo poslušal in ti ne dajal vtisa, da si v bolnišnici. Ne, ona pa si zapisuje kot v ambulanti, ko ti piše v kartoteko, grozen občutek ti da, občutek, da bo vse kar doživljaš nekje zabeleženo in bo lahko to nekdo nekoč prebral(nov zdravnik,bilokdo). Mene je to motil. Še bolj pa me je motil, ker se je moja osebna zdravnica delala kot da mi nič ni. Bulila vame in se čudila kako sem skos neki bouna. Skratka, ko si v takem stanju te cel svet razočara.

[sooncek]

ja vem kako je to, ko te ful sprašujejo, ampak morem res povedat da sem mela ful fajn, me je tudi poslušala pa mi prisluhnila pa marsikaj me je spraševala.
je pa res grozno, ker te gledajo kot da si nor, res da ti pri depresiji ne manjka pol telesa, pa ni nič kaj posebnega videt na zunaj, zato pa folk misli da si zmisluješ, ampak v bistvu sploh ni tako

[ora]

Meni ni noben uradno potrdil depresije. Sem itak šla k njej sam 2x. Ni blo niti nevem kako hudo, sam men je grozno že, ko zjutraj ne vidiš razloga, da bi se pobral s postelje. Si nekako otopel in ne občutiš sveta okoli sebe. Počutla sm se kot bi bla v neki vreči,čist ločena od ostalga sveta. Tak nadrealno, kot bi bla ves čas v nekem drugem stanju in se le na momente zavedala, da se vse to resnično dogaja.

[celia]

Še bolj pa me je motil, ker se je moja osebna zdravnica delala kot da mi nič ni. Bulila vame in se čudila kako sem skos neki bouna. Skratka, ko si v takem stanju te cel svet razočara.

Mi je znano, da osebni zdravniki pogosto ne prepoznajo depresije (sej ne rečem, niso superljudje, ki bi morali vse vedet o pacientu, ampak strokovna javnost se tega zaveda, zato možno da bodo izboljšave v tej smeri). Najbrž tudi zato ker prideš tja in rečeš, da te nekaj boli in če ne izpostaviš da si potrt, depresiven, ne gredo v tisto smer, ampak samo mislijo na somatske bolezni. Sam je pa škoda za paciente.

[Princeska]

Si nekako otopel in ne občutiš sveta okoli sebe. Počutla sm se kot bi bla v neki vreči,čist ločena od ostalga sveta. Tak nadrealno, kot bi bla ves čas v nekem drugem stanju in se le na momente zavedala, da se vse to resnično dogaja.

Meni se hvalabogu take vrste depresija ni dogajal dolgo. Imela sem neko obdobje, trajalo je samo teden dni, ko sem se tako počutila. Ubistvu je bil to takoj po tem, ko sem kar nekaj časa dobivala konstantne napade panike in tesnobe. Takrat, ko sem se že malce pobrala, sem se počutila totalno depresivno. Nikoli ne bom pozabila. Bil je že junij, konec šole, nisem imela nič za popravljat, vse ocene zaključene, uglavnem bilo je že super. Zijala sem skozi šolsko okno in se cel dan hudo jokala. Drug dan sem ostala doma in ni bilo bolje, sem šla v šolo, še slabše. Uglavnem grozno. Sploh nisem vedla, zakaj tisto sekundo sploh kej delam. Nisem imela niti želje jest, it ven, uživat. Samo ležala bi in spala. Še če sem TV prižgala, me je totalno zadepresiralo.

Pogovorila sem se s starši in čez par dni je bilo kul.

Sem pa letos kar kul s psiho. Zaenkrat. Spim normalno, se ne zbujam panično sredi noči. Na trenutke me sicer še zadane tesnoba, pa je to le kako minuto, potem se hitro z nekom pogovorim in je OK. Probam ne zadrževati v sebi.

[-supergirl-]

Si nekako otopel in ne občutiš sveta okoli sebe. Počutla sm se kot bi bla v neki vreči,čist ločena od ostalga sveta. Tak nadrealno, kot bi bla ves čas v nekem drugem stanju in se le na momente zavedala, da se vse to resnično dogaja.

evo. totalen opis tega kar sem doživljala okoli novega leta. in se še nisem pobrala.

povrhu vsega pa so me takrat razočarali ljudje, za katere sem mislila, da so sposobni nastavit ramo brez spraševanja in obtoževanja in razpravljanja kako in kaj. ker, ko si že čisto na koncu z živci, otopel, je zadnje kar rabiš slišat to, da delaš dramo in hočeš biti v središču pozornosti. recimo, če bi imela pa vročino, bi pa vsi okoli mene skakali in mi kuhali čaje in kaj jaz vem kaj. ko imaš pa depresijo, si pa histerik in drama queen, ki si to izmišljuje.

v glavnem, k psihologinji nisem šla, ker se mi ni dalo k splošni zdravnici po napotnico. zdi se mi nekaj najbolj groznega splošni zdravnici v takšnem stanju razlagat, da je vse črno okoli tebe, da se komaj skobacaš iz postelje, ko te v končni fazi zdravnica sploh ne pozna.

v glavnem sedaj me včasih še zvije, ampak se trudim s samopomočjo.

najhuje je pa resnično to nerazumevanje in stigmatizacija na nek način.

[ora]

Lahk se vam bo to zdej ful čudno zdel, ma meni je deloma pomagalo to, ker sem vedla, da nisem edina, ki to preživlja. Ta stigmatizacija o kateri tko govorite, se mi je zdela manjša. Bil je en fant, ki ga na viez poznam, star je toliko, ko jaz in nekak mi je pomagal, ker sem čutila, da nisem edina. Vsak itak najprej pobuli, ker si nihče ne predstavlja, da te tudi pri tej starosti lahko to tolk globoko prizadane.

[sooncek]

Sem pa letos kar kul s psiho. Zaenkrat. Spim normalno, se ne zbujam panično sredi noči. Na trenutke me sicer še zadane tesnoba, pa je to le kako minuto, potem se hitro z nekom pogovorim in je OK. Probam ne zadrževati v sebi.
[/quote]


princeska ful lepo za tebe da ti je bolše, ti privoščim. osebni zdravnik sploh ne vzame resno, če mu to rečeš, tudi meni se je to zgodilo in morem priznat, da mi je to tudi poslabšalo stanje in sem padla v še globjo depresijo, ker mi zdravnica ni hotela pomagat

imam pa tudi jaz dneve, ko se sploh ne morem vstat iz pojstle zjutraj, za mene so to grozni dnevi, ker sploh ne vem kako naj npr. cimri razložim da se enostavno ne morem vstat. mogoče res pomaga da se zavedaš da nisi edini ki to doživlja, samo je pa še vedno grozno, ko ljudje okrog tebe tega ne morejo razumet. ker tega ne doživijo ne vejo kako je. jaz ko se počutim čisto obupano in brez izhoda hitro vzamem zvezek in poskusim napisat vse kar mi pride na misel, mi je potem veliko lažje.

[reddish ancha]

Mene pa zanima, kakšne stranske učinke ste imele vse, ki jemljete antidepresive. Naj povem, da so moji sestri zelo pomagali pr razpoloženju in splošnem počutju, ampak je bila včasih videti, kot da je zadeta od njih, pa zredila se je ful. Mene tudi že od 13. leta muči tesnoba, pogosta žalost, stres, panika, živci, bojim se ljudi, psihomotorični nemir (to je, če se kar naprej npr. praskaš - skratka nekaj "počneš" na sebi)., redkeje imam tud samozavest na dnu. Pridejo dnevi, ko si ne upam iti med ljudi al pa ves čas hodim s sklonjeno glavo. Sicer med ljudmi to vedno skrivam in večina ljudi (prijateljev, znancev, sošolcev) mi pravi, da sem zelo prijetna oseba, s katero se da pogovarjati, tako da ne ve nihče, v sebi pa imam te težave.

[ora]

Js tega nism jedla, je bla pa mami včasih taka kt ti praviš. Sam to ne po antidepresivih, po pomirjevalih. Pa ful je bla zmedena, taka prou preveč otroško nagajivo razpoložena. Zredila se ni, shujšala je grozno, sam to najbrž od živcev.

[sooncek]

jau hij jemljem že približno 5 let. pri prvih antidepreseih sem bla kakšen teden bolj zaspana., pa bilo mi je slabo pa na bruhanje mi je šlo. sem se pa tudi zredila, ker sem imela ful apetit. pri tadrugih, ki pa jih jemljem zdaj pa se mi je sporva apetit povečal, zdaj pa je ok, blo mi je tudi slabo in mi šlo na bruhanje, ampak to je trajalo kakšna 2 tedna. so pa različni antidepresivi, ki imajo različne stranske učinke.

[besweety_inside]

pozdravljene naj dodam tuki svoj piskerček, jaz nism nikol jedla antidepresivov oz se zdravila z njim, poznam pa ljudi,ki so jih jedli,In lah povem da se mi zdi, da se človek ne rabi zrediti po tabletah, če se redno giba, če zaživi lajf na novo, pač je tablete da lah normalno funkcionira, da ma neke cilje, da ga tesnoba ne ovira in pač dela na sebi, se bavi s športom,je zdravo itd, ma pošlihtane zadeve.
Lah je pa tud obratno , pač tablete mu pomagajo, ampak nič na sebi ne spremeni, se ne giba itd, se mu začnejo kiri drugi problemi, pol se pa itak zredi,pomoje se zard tega pol zredijo, paše tud jest , dobiš apetit,pomoje zard tega,

[Darla]

Jaz sem na antidepresivih že kar lep čas, ampak jih ne bom več dolgo jemala, ker ni treba. Pomagali so mi, in to zelo, zdaj že lahko potrdim. Jemljem Salipax (psihiater je rekel, da je to generik Prozaca).

Stranski učinki - nenormalno se mi je zmanjšal apetit. Včasih sem se zalotila, da sem v celem dnevu spila samo en kapučino in pojedla jabolko, enostavno nisem bila lačna. Posledično me je precej pobralo ... kar se mi zdi zanimivo, saj večina poroča o povečanju teže na teh zdravilih. Je pa nekaj - Salipax se uporablja tudi za zdravljenje bulimije, zato je moje hujšanje v bistvu pričakovano, navedeno pa je tudi pod stranskimi učinki v navodilih. Verjetno se mi bo apetit uravnal, ko bom nehala z njimi. Drugih telesnih stranskih učinkov nisem opazila.

[reddish ancha]

Sama že kak mesec jemljen 150 mg Aurorix ( zdravilo proti depresiji in socialni fobiji). Že kar hitro, po 2 tednih, sem opazila izboljšanje razpoloženja, več sproščenosti, smejanja (prej me nič ni spravilo v smeh) in več optimističnih misli, manj sekiranja in pogostejšega zahajanja v družbo, tudi se ne počutim več tako izmozgano in brez energije. Je pa res, da mi tesnobe in strahu pred nastopanjem ni zmanjšal - vendar moram pe seveda počakati na polni efekt).Stranskih učinkov skoraj ne opažam oz. so zanemarljvi glede na pridobitev (mogoče me malo pogosteje boli glava, vendar ne tako pogosto - pač izogibati se moram siru in čololadi in nasploh tiraminu), in malenkost težje zaspim in tako kot Darla se mi zdi da imam manjši apetiti. Seveda v kombinaciji s terapijo (skupinsko in individualno), v bodoče pa nameravam izvajati tudi sprostitvene vaje. Čakala sem tako dolgo in zato mi zdravila niso ušla. Meni vsekakor ni žal, da se se za to odločila - škoda le, da šele po sedmih letih, ker se mi je prej skozi zdelo, da moje težave niso vredne obravnave in zdravljenja.

[Podgana]

Ancha, sem vesela zate Meni se zdi, da je to en ogromen korak, da si človek prizna, da ima problem in poišče pomoč. Kako se počutiš na skupinskih terapijah glede na to, da imaš strah pred nastopanjem?
Mene ta korak še čaka. Vedno znova iščem izgovore, da mi ne bi bilo treba nič spremeniti

[_Planet_]

Super Ancha! Se strinjam s Podgano, ko si problem priznas si ze ogromno naredil. Sama sicer nimam tovrstnih tezav se pa vedno zapletam v probleme v medsebojnih odnosih (sej najbrz se nas vecina), ker se mi zdi, da smo ljudje premalo pripravljeni na komunikacijo, kompromise ipd.. Najlazje je zganjati trmo vsak v svojem kotu, namesto, da bi skupaj nasla ustrezno resitev. Ja, ni ravno preprosto ziveti, ampak je pa vseeno lepo.

Tudi to z iskanjem izgovorov mi je znano, sama pocnem enako in potrebujem kar nekaj casa, da pridem sploh stvari do dna, kaj mi je dejansko problem, cesa se bojim, da ne storim dolocenega koraka. Ker izgovorov imam seveda pripravljenih sto in vec...

[celia]

Ancha, lepo slišat.

Kam pa hodiš, če lahko poveš? Pa koliko časa bo trajala psihoterapija?