4611 replies to this topic

[Kami]

Meni se zdijo te stvari okrog JJ fejst "baba čula, baba rekla". Ne rečem, da ni možno, da je kaj na tem, ampak zaenkrat so to take neoprijemljive čveke, da ...

se strinjam.

In tudi zagovarjam, da če je to res, mora biti tudi ona precej premaknjena, da se je spustila v tako vezo in da v njej vztraja.

[Kinky]

Prek slovaške agencije v Žitu delavcem ponujali 327 evrov plače

[Errol]

@izabela: po moje bo precej ljudi šlo na ta razpis, ker je sociološko ugotovljeno, da se prestrašeni delavci danes bolj pustijo izkroščati kakor v preteklosti. Sploh pa gre  za ne- ali nizko kvalificirano delovno silo, ki je najbolj na udaru in gre delati že za zelo majhen denar, ker preprosto nima druge možnosti.

[Ana]

Ja! In to je grozno, ker se vse vrti v krogu. Če ni denarja ni kupne sile, ni gospodarstva in spet smo okoli.

[Fluffy The Stud Eater]

»Kakor je takrat pred davnimi časi v Kočevski Reki zadišalo po slovenski vojski, tako je sinoči globoko zadišalo po slovenskem domoljubju.«
Igralec Tone Kuntner, v Odmevih, o vonju prvega festivala slovenske domoljubne pesmi

 

»Moj delovni dan je bistveno bolj naporen izven te sodne dvorane kot tam, kjer lahko pravzaprav počivam.«
Premier Janez Janša, v pogovoru na TV SLO, o težki odločitvi za ignoriranje sodnih obravnav

 

»Obstaja skupina antifašistične akcije, katere ideje pomaga širiti predvsem Radio študent./…/ Potem so tu tudi mladinski

centri po državi, kjer se tudi predava o antifašizmu./…/ Tu je tudi klub Gromka, ki domuje na Metelkovi: tam učijo mlade aktiviste,

kako se delajo šablone za grafite. Obstaja tudi ženski pevski zbor z imenom Kombinat, ki prepeva anarhično-boljševistične pesmi, ki pozivajo k uporu.«
Politični analitik Boštjan M. Turk na PlanetSiol.net, o grožnjah slovenski suverenosti

 

»Kažejo vsa znamenja tega. Ampak ne bom nič rekel, da ne bi česa prejudiciral.«
Novi direktor Agencije za varstvo konkurence Andrej Krašek, v Financah, o protikonkurenčnem ravnanju ljubljanskih

prodajalcev bureka zaradi usklajenega zviševanja cen

 

»To je podobno kot pri košarkarski tekmi, ko nasprotnik naredi šest, sedem zaporednih osebnih napak, piskajo pa našemu igralcu, ki je deveti naredil napako.«
Poslanec SDS Jože Tanko, v Odmevih, o krivičnih očitkih Vinku Gorenaku v zadevi izginuli podpisi

 

»Kako je to možno, mirne? Verjetno so si predstavljali, da recimo hodijo Mariborčani gor pa dol pa si šepetajo gotof je, pššš, pazite, da ne bo slišal.«
Igralec Boris Kobal, za Studio City, o za oblast edinih sprejemljivih demonstracijah

 

»To je kot v grozljivki: ko je vse videti mirno, se pojavi morski pes, mumija, Godzilla!«
Igralec Roberto Benigni, na televiziji RAI (via STA), o vrnitvi Silvia Berlusconija v politiko

 

»Najprej sem bil v komi, nato so me videli na kavi s cigareto v ustih in drugi dan sem bil spet privezan na posteljo na intenzivnem oddelku.«
Igralec Jurij Zrnec, na portalu PlanetSiol.net, o poročanju medijev o njegovi bolezni

 

(Mladina 2013)

[Kinky]

Foto: Napihljive lutke mariborskih mestnih svetnikov obesili z mostu čez Dravo

[Fluffy The Stud Eater]

Zimska pravljica za Ivana Štuheca

 

Vir / Avtor: Tadej Troha

 

Kako se soočiti z zdaj že slavnim zapisom Ivana Štuheca v Družini, v katerem je do konca razvil diskurz problematizacije

obstoja lačnih otrok, ki je v zadnjem času obsedel nekatere novinarje in nekdanjo direktorico STA? Kako reagirati na pisanje,

ki krivdo za morebiten obstoj lačnih otrok pripiše nesposobnosti staršev, vzgojiteljev, učiteljev, dedkov, babic in vseh okrog njih,

»ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni«?

Prva možnost je tale: **** ** ****, ** **********! *** ** ******, ** **, ***** ******? *******!

 

Verjemite, ko sem se že ravno ogrel, bi tovrstno neposredno polemiko najraje nadaljeval do konca. A nima smisla. Pa ne zato,

ker se ne bi spodobilo, in tudi ne zato, ker bi me slej ko prej izgubili še tako domiselni interpreti. V resnici je popolnoma vseeno,

kaj bi pisal in skušal dopovedati – ker se med seboj preprosto ne moremo razumeti. Ob vsej izpostavljenosti govora o povezovanju

in enotnosti se namreč vse jasneje kaže, da med množico, v katero se prištevam sam, ter množico, katere član je tudi Ivan Štuhec,

ni nobenega preseka, vrednega tega imena, nobenega preseka, ki bi dopuščal možnost kakršne koli produktivne polemike, kaj šele

konstruktivnega dialoga.

 

Res, tako mi kot oni smo državljani iste države – a mi mislimo, da lahko pri tem ostane, oni pa bi temu raje rekli »Slovenci«.

Res, tako mi kot oni smo državljani iste države – a mi mislimo, da je njihovo srce v Vatikanu, oni pa mislijo, da je naše še vedno v

Beogradu. Res, tako jaz kot Štuhec sva polnoletna in spolno zrela moška ter se med seboj nočeva poročiti – a jaz mislim, da bi se

načeloma smela, on pa je prepričan, da ne. Res je, strinjava se glede tega, da je nedavna odločba ustavnega sodišča primer

»praktičnega razuma« – le da Štuhec meni, da je praktični razum drugo ime pravičnosti, sam pa menim, da gre zgolj za zelo

natančno oznako temeljne značajske poteze Ernesta Petriča.

In res je, tudi sam menim, da dilema o tem, ali otroci so ali niso lačni, ne sme biti dilema, na katero bi se reducirala razprava o

politični/ekonomski/socialni situaciji v državi. Le da je zame problematičen sam obstoj te dileme, sámo dejstvo, da je to vprašanje

postalo stvar debate za in proti, sámo dejstvo, da se najdejo takšni, ki se ne sramujejo oporekati trditvi, da so nekateri otroci lačni.

Zanje, nasprotno, pa je problematična samo ta trditev, nikakor pa ne njena negacija. Prva trditev je zanje zgolj ideološka floskula,

pa naj je govor o obstoju lačnih otrok popolna laž (recimo: niso lačni, ker igrajo nogomet z žemljami) ali zgolj spretno manipuliranje z

realnostjo (in sicer prav dobesedno: da bi lahko govorili o lačnih otrocih, jih moramo najprej proizvesti, torej ne hoditi v dobrodelne ustanove).

 

Ker je tako, sem sam »lačne otroke« pripravljen razumeti tako v dobesednem kot malo manj dobesednem pomenu, Štuhec pa, tako kot njegovi

tviterski in reporterski predhodniki (in nasledniki – Štuhec je namreč že pred slabim letom zapisal: »Dokler naši otroci mečejo kruh v smetnjake,

se zmrdujejo pri šolskih malicah, hodijo poletno oblečeni po šolskih prostorih (...), dokler vsi neprestano vtipkavajo sms v svoje mobitele in so za

vsako figo na zvezi ali z zaščitniškimi starši ali s svojimi prijatelji, dokler imajo denar za cigarete in alkoholne pijače, tako dolgo je zame govorjenje

o resni krizi čisto navadna hinavščina našega potrošniško prevzetnega sveta, ki misli, da mora dobiti vse na pritisk gumba.«), preprosto noče razumeti,

da je problem tako dejanska lakota v šoli kot dejanska lakota doma, tako dejanska kot ne-še-čisto-dejanska lakota otrok, tako lakota otrok kot lakota

staršev, pa naj gre za dejansko, ne-še-čisto-dejansko ali tudi za morda nikoli ne zares dejansko lakoto, namreč tisto lakoto, ki terja, da se družina

odpove priključku za internet, šoli v naravi, steklenici vina, mobitelu, dopustu, cigaretam ali zlati ogrlici za birmo.

 

Prepad je preširok, ne bomo se poenotili, dialoga ni in ga ne bo. A brez skrbi, obstaja še druga možnost – pustiti jim, da se pogovorijo med seboj.

In le kdo bi bil primernejši sogovornik Ivana Štuheca kot tisti zares pravi izumitelj tega diskurza, tista oseba, ki je že leta 2007 detektirala polne smetnjake

kruha in iz tega opažanja izpeljala sklep, da revščine ni.

 

Torej. V »Zimski pravljici o prihajajoči pomladi« zamolčanega slovenskega pravljičarja z Dolenjskega Janeza Janše se sredi najhujše mrzle zimske

noči rodi dete. Naberejo suhljad in zakurijo velik ogenj, da bi ga ogreli. A ta ogenj začne nenadoma ugašati. Vsi začutijo stisko in skrb, da jim bo dete

od mraza umrlo. A takrat se izza hriba prikaže sonce in jim reče: »Vrnilo sem se. In sem še močnejše in še bolj živo kot prej. In tudi toplote bo dovolj za vse.

Malo dete bo živelo.« In tako je nad vsemi spet zavladala sreča – nad mladimi listi, med travniškimi bilkami, živali so se prebudile in se vrnile v s soncem

obsijano deželo.

 

Ko to v srce segajočo skrb za otroka primerjamo s tonom Ivana Štuheca, Alenke Paulin, Sebastjana Erlaha in drugih sorodnih duš, se nam zazdi, da

smo naleteli na velikanski konflikt. Pa ne le po tonu, tudi po vsebini. Že res, da tudi Janševa pravljica napotuje na nujnost karitativnega delovanja, a

hkrati nas opozarja, da to ne more biti zadnji odgovor. Karitativno delovanje je le premostitev v krizi in ne more trajati v nedogled. Tudi Karitasove kašče

so po dolgi zimi bržkone že prazne, tudi Karitas lahko potroši samo toliko, kot ustvari – in te kašče lahko ponovno napolni le sonce, ki bo po zimskem

solsticiju vsak dan močnejše. A v nasprotju z Janšo, ki meni, da smo z drugo veliko pomladjo, ki jo je prinesel obračun s snežaki, našli končno rešitev za

srečo vseh, je Štuhec realist. Še predobro ve, da bo revežev, ki bodo s svojimi prošnjami, ponižnostjo in hvaležnostjo opravili najbolj trden in neizbrisen krst,

vedno dovolj – in prav zato ga moti »šaljivec Hribar«, ki je »zagnal nekakšno botrsko akcijo, ki jo druge dobrodelne ustanove poznajo in sistematično gojijo že

desetletja«, ne moti pa ga pravljičar Janša, s katerim je mogoče prav konstruktivno sodelovati. V resnici se strinjata. Lačnih ne sme biti! Ampak – kakšna

nova delovna mesta, kakšni davki za bogate, kakšna prerazporeditev družbenega bogastva? Ne, to pa ne, raje vsi na Karitas!

 

Tadej Troha je filozof.

 

(Dnevnik 2013)

 

 

[Fluffy The Stud Eater]

Žugelj pokril Vizjakove nakupe delnic Telekoma

 

ATVP je Andreja Vizjaka in Mateja Runjaka oprala suma zlorabe notranjih informacij pri kupovanju delnic Telekoma.

Pri tem je prezrla, da jih je minister za delo kupil le dan po tem, ko je vlada soglašala z višjo dividendo, o čemer ni obvestila javnosti.

 

Ha ha, koga farbajo, barabe lopovske?!

[Ancka Pomarancka]

Janši očitajo smrt sina, ki naj bi mu celo pomagali na oni svet

[Ana]

[Adriane]

Mi je kar hudo postalo za njiju

[Ana]

Res grejo predaleč. Meni se Urška res smili.

[Kami]

tole je pa popolnoma neprimerno in neokusno ... in ne morem verjet, da je kdo sploh pripravljen take stvari objavljat. Že to, da kao dela samomore ... pa naj jih, če "ji paše". Kaj to sploh koga briga. Da pa je treba o tem govorit in pisat, mi pa nikakor ni jasno (pa če je res, ali ne)

[Adriane]

Ljudje so hijene.

[Frčica]

Se strinjam s Kami. Če se pa tip zdravi na psihiatriji pa se lahko vprašamo, če lahko opravlja tako odgovorno funkcijo. Isto vprašanje se je porajalo, ko je imel Drnovšek prvič raka. Kar se mene tiče je to edini vidik, ki bi nam moral biti znan, drugo ni naša stvar. Pa še to ni nujno, da poznamo točno diagnozo, če so seveda govorice resnične.

Mi je pa hudo, če je res, da je otrok bolan.

[Adriane]

Se strinjam s Kami. Če se pa tip zdravi na psihiatriji pa se lahko vprašamo, če lahko opravlja tako odgovorno funkcijo. Isto vprašanje se je porajalo, ko je imel Drnovšek prvič raka. Kar se mene tiče je to edini vidik, ki bi nam moral biti znan, drugo ni naša stvar. Pa še to ni nujno, da poznamo točno diagnozo, če so seveda govorice resnične.

 

[Fluffy The Stud Eater]

Virant: Če Janša in Janković ne odstopita, je to katastrofalno sporočilo; Lukšič “radikalnih ukrepov” ne pričakuje

[Kinky]

Izjava Janše na twitterju: Vse moje premoženje je popolnoma v skladu z mojimi dohodki v 30 letih dela.

 

O moj bog, no. Predlagam, da mu damo še nagrado za posebne dosežke, ker že 30 let pomaga Sloveniji.