Jaz prav gotovo nisem Charlie Hebdo.
Kako nereflektirana je naša politika, kaže Cerarjeva udeležba na shodu v Parizu. Prav gotovo smo del koalicije v boju proti IS, pa če si to priznamo ali ne, čeprav nam je ob tem sila neprijetno. Kot pravijo Bosanci: kud' svi Turci, tud' i mali Mujo.
Le Figaro je objavil posmrtno željo Charlijevega karikaturista Wolinskega, naj njegov pepel raztrosijo v stranišča njegovega stanovanja, da bo mogel še po smrti gledati ženino rit. Ob takem humorju me ne čudi, da se je zgodilo, kar se je. Ob tem mi pride na misel naslovnica Mladine, na kateri je Jezuščka v naročju brezijanske Marije nadomestila podgana.
Kakor že muslimani niso imeli razsvetljenstva, smo mi, ki smo ga imeli, ali pa nas je vsaj oplazilo (kakor na primer Slovence), pozabili, da svoboda ni libertarnost, temveč, da svobodo slehernika omejuje svoboda drugega. Muslimani pa imajo, v nasprotju s kristjani, izvorni pomen pojma džihad. Nerodno je, da je zadnjih nekaj stoletij obojim skupen le drugotni pomen tega teološkega pojma: fizično uničenje.