19531 replies to this topic

[Dragica]

Ugotovila sem, da nimam nobene pametne prijateljice (razen Dilemce) in da sem predobra, pol pa me to tepe. Dobrota je sirota, to pa res drži. Vse naj grejo u k....!!!!

[Braunkopf]

Dragica:

Pridejo taki dnevi, ko te na cedilu pustijo tudi najbližji, oz. prijatelji. Čez čas se uredi, je pa na tebi kje postaviš mejo prijateljstva in kje kolegijalnosti.

[Dragica]

Crna hvala za tolažbo, sam res so me razočarale.

[Braunkopf]

Ej poznam to, res. Mene so tudi nekateri ljudje za katere si res nisem mislila da so taki . In ja večinoma so to ženske, z moškimi kolegi nimam takih težav, so dost bolj odkriti.

[Fluffy The Stud Eater]

Ej poznam to, res. Mene so tudi nekateri ljudje za katere si res nisem mislila da so taki . In ja večinoma so to ženske, z moškimi kolegi nimam takih težav, so dost bolj odkriti.

Enako.

[laLa°]

Ugotovila sem, da nimam nobene pametne prijateljice (razen Dilemce) in da sem predobra, pol pa me to tepe. Dobrota je sirota, to pa res drži. Vse naj grejo u k....!!!!

Dragica se popolnoma podpišem pod tvoj post. Kot, da bi to pisala jaz (no razen tisto za Dilemo). Včasih sem imela ful prijateljic, zdaj pa je vse drugače. Pravzaprav sem bila prvi mesec počitnic čisto sama (no, vsaj vas na forumu sem imela ). Zdaj se je malo spremenilo, pa še vseeno ni isto.

[nihrida]

Jst na srečo nimam teh problemov, ker sem kr tko počasi zgotavljala, da se nekako najlažje zanesem na Amikadejo... Včasih me razpizdi, ampak da bi me pa na cedilu pustila - to pa še nikoli. Moja sekica!

[Braunkopf]

Lala pri men je blo isto, da sem bla kar dobršen del počitnic dost sama. Deloma sicer zato, ker prijatelji in kolegi ki jih imam (obeh spolov) večinoma niso iz Ljubljane.

[Fluffy The Stud Eater]

Jaz pa sem ugotovila, da mi paše biti sama. Da ne maram večine ljudi, ker so dolgočasni, zahrbtni, egoistični, hinavski. Skozi leta sem itak ugotovila, da se človek lahko zares zanese zgolj nase, na čisto nobenega drugega. Da si pravzaprav skozi ves lajf sam in zato se moraš met čimbolj rad. Zato mi preprosto največkrat ni do navezovanja kakšnih hudih stikov (predvsem z babami), ker nočem nekje medmes dobiti optimizma, da pa le niso skoraj vsi ljudje ogabni, na koncu pa se mi bo spet moj optimizem (ki ga je itak že izredno malo) režal v fris. Poleg tega sem pa itak mnenja, da iskrenega prijateljstva NI.

[DiLeMa]

Moram se spovedat, da sem danes prvič delala burek (pridno mi je pomagal fantič) in sem samo sebe prekosila, naravnost božanski je. Sicer je v obliki štrudlja (nisem ga znala drugače narest ) ampak je noro dober, fila je fantastična, je ravno prav sočen, zgoraj čisto malenkost hrustljav, dosti kompakten, dišeč in res superb. Pokam od ponosa, priznam.

[Braunkopf]

Dej, uničuješ vsesplošni pesimizem (realizem?) v temi, pejt se hvalit drugam .



Meni je pa brezveze stran se dajat od ljudi, vseeno sem socialno bitje in mi je ok bit z nekom in mu pomagat pa delit dogodke, občuke itd. Se pač enkrat konča, kaj se pa ne.

[laLa°]

Jaz pa sem ugotovila, da mi paše biti sama. Da ne maram večine ljudi, ker so dolgočasni, zahrbtni, egoistični, hinavski. Skozi leta sem itak ugotovila, da se človek lahko zares zanese zgolj nase, na čisto nobenega drugega. Da si pravzaprav skozi ves lajf sam in zato se moraš met čimbolj rad. Zato mi preprosto največkrat ni do navezovanja kakšnih hudih stikov (predvsem z babami), ker nočem nekje medmes dobiti optimizma, da pa le niso skoraj vsi ljudje ogabni, na koncu pa se mi bo spet moj optimizem (ki ga je itak že izredno malo) režal v fris. Poleg tega sem pa itak mnenja, da iskrenega prijateljstva NI.

Good point. Tisto za iskreno prijateljstvo se pa popolnoma strinjam. Vedno bo neko govorjenje za hrbtom, ''šinfanje''. Prijatelji si nikoli ne povedo čisto vsega. Npr. da pride prijateljica z novo Guccijevo majico (yea right), ter cela vesela in navdušena govori, kako ji pristaja (čeprav ji v resnici ne). Valda, da ji neboš šel povedat, da je grozna, da jo naredi debelo, ter da se barva majice tepe z barvo njenih las. - čeprav naj bi si prijatelji povedali vse.

-----

Dilema, čestitam.

[amikadeja]

Jst na srečo nimam teh problemov, ker sem kr tko počasi zgotavljala, da se nekako najlažje zanesem na Amikadejo... Včasih me razpizdi, ampak da bi me pa na cedilu pustila - to pa še nikoli. Moja sekica!

Sicer pa tole o prijateljih...se kr strinjam...bolj ko misliš, kok maš dobrega prijatelja, daljši nož dobiš u hrbet....no, najbrž ni nujno, ampak...js nimam glih dobrih izkušenj....mam pa super švestrco (tko da se mi edinci kr smiljo)

[Fluffy The Stud Eater]

Jaz se ne dajem glih stran, tako čutim, tako se boljše počutim. Saj ne trdim, da sem zaj povsem izolirana in asocialna. Ampak počutim se pa fino sama, ne pustim ljudem blizu - ker mi tako ustreza, v duši sem en velik samotar. Saj ne rečem, da so vsi ljudje skret, še zdaleč ne, da me ne bo kdo narobe razumel - poznam nekaj izredno fajn in vredu ljudi... vprašanje, kaj bi se zgodilo, ko bi se res mogla pokazati tista prava kolegialnost...

DiLeMa,
tebe bi pa blo fajn vzet za kuharco, ni kaj. ;p

laLa°,
ja, iskrenost je večini ena zoprna stvar. Ljudje ne marajo, da jim poveč resnico oz. tisto, kar res misliš... ampak, da ugotoviš, kaj bi radi slišali in se jim lažeš v fris. Jaz resnično ne potrebujem tega.

[laLa°]

Ja, najhujše pa je, ko eni mislijo, da je tisto laganje in hvaljenje pravo prijateljstvo.

Jaz sem v tem mesecu veliko spoznala. Drugače sem ful družabna oseba, ampak ta mesec miru mi je prav pasal. Nobenega stresa, kreganja, sekiranja zaradi malenkosti. Mogoče sem tudi jaz samotar v duši. =)

Moja spoved: Jezna sem na sebe, ker sem našla popolne gležnarje, pa si jih nisem kupila.

[Braunkopf]

Lala zdej čist odvisno. Nekomu poveš, nekomu pač ne. Sploh pa če je nekomu nekaj silno všeč je vseeno a mu paše al ne, nosil bo to kljub temu.
Jaz vseeno razmišljam tako da dokler traja je pristno, vsaj z moje strani, pa tud dost hitro prepoznam kako drugi to vidi. So nihanja, so dvomi in slabi dnevi, vseeno pa vsaj z moje strani ni nekega šinfanja. Jebiga pač ne moreš vsega vsakemu povedat v obraz, eni niti nočejo vedet kako zgledajo oni in njihovo obnašanje/dejanja "od daleč", pa pač kaj. Če nočejo nočejo,jim ne moreš pomagat.

[_M_]

jaz sem tud zelo rada sama s sabo, nisem odvisna od družbe prijateljic, kolegic, niti nimam časa za čvekanja & kofetkanja, tako po navadi zna trajati tudi do enega meseca (zdaj čez poletje se menimo že od jinija, pa je zaenkrat še neuspešno), da se z dvema najboljšima prijateljicama, ki nista iz istega kraja kot jaz, zmenimo za en navaden kofe ali večerjico. Vmes smo na mailih ali tel. pogovorih vsake toliko.

Ampak jaz niti nimam prevelikih pričakovanj do njiju ali do kogarkoli, ki mi je blizu, ničesar ne vzamem za samoumevno,
zato pomoje tud nisem razočarana oz mi je normalno, če mi nekdo reče ne, me zavrne, tudi večkrat.
Ker tudi sama rada rečem ne, če mi nekaj ne odgovarja in nočem nečesa početi samo iz gole "vljudnosti" oz. zato, ker bi bilo lepo inbi se spodobilo.

[Braunkopf]

M pa to je ok. Tu je bolj govora o šinfanju, zahrbtnostih, lažeh, kenslanju in drugih packarijah. Ko te nekdo izraziteje ne mara pa vseeno išče tvojo družbo (kje je tu logika sicer), valda da sam sebe prepričuje koliko boljši je od tebe, ki si tako ničev.
Ok, čeprav to je že malo bolj hardcore varjanta, ampak se tudi najde.

[_M_]

Saj sem namignila nekaj vtem stilu, da morda so vaša pričakovanja prevelika, pa ste potem preveč razočarane?

[Špela]

glede prijateljic se povsem strinjam z _M_ in resnično ne prenesem samopoveličevanja in smiljenja samemu sebi v isti sapi. in ja, nehala sem objokovati izgubljena prijateljstva s predstavnicami ženskega spola, ker znajo bit še hujša kot ljubezenska razmerja - zaradi večjih debilnosti se kregamo in čez čas so mi preprečevala iskrenost. pač ne mislim iti mimo enega mojih temeljnih načel samo zato, da lahko z nekom še vedno hodim na kave. meni je povsem zadosti, da se s to prijateljico, ki mi je še ostala, vidim nekje parkrat na leto in ohranjam stik prek mejla.