Jst sem ga pisala 3 leta, in to je res tok noro najbolj hudo, probi, meni je TOOOK žal, da sem ga nehala pisat. Miljonkrat me je dnevnik dobesedno potolažil, zapisala sem to kar mislim, in nikomur nisem rabla ničesar pojasnjevat, tok sem si potem nekak oddahnila, če sem pisala pa kaj lepega me je pa še dodatno razveselil, ko sem podoživela vse te lepe trenutke. In tut zdej, k berem za nazaj, lahko se vživiš v VSAK trenutek, jst sem zraven pisala še uro, kraj in komad, ki sem ga takrat poslušala, in tisti komadi mi potem prov zbudijo vsa ta občutja, nevem no, to je res en fuul dober način da si vzameš čas zae, za svoje misli (pa tut pri spisih potem koristi, ker se naučiš svoje misli jasno zapisovat!), ostane ti pa lep spomin. Resno razmišljam, da bi začela spet pisat, čeprav je res, da vzame pa kar precej časa. Meni je vsak zapis vzel kakšno uro, popisala sem pa tam od 1-5 strani (A4)- potem že začne roka bolet

Pa itak ne rabiš pisat vsak dan- enkrat na teden, al pa enkrat na mesec, ko pač začutiš potrebo. Dnevniki so zakon