153 replies to this topic

[luci]

Zopet noč je tu, ko ne spim, ko bedim do poznih jutranjih ur. Ko zaprla bom oči, ko svit skozi okno viden bo.
Ko ob glasbi, ki gane še tako hladno človeško srce, razmišljam o svojem bistvu na zemlji, bistvu nas vseh.

Sprašujem se od kje smo, kdo smo, kaj, čemu,...? Odgovor na vsa ta vprašanja je po vsej vrjetnosti zelo preprost in enostaven, ter povezan z nami samimi. Problem pa se pojavi pri vsem tem, če zmedena glava na leti na vse to in tava izgubljeno na okoli v upanju na rešitev. Pri tem pa ne ve, kaj je treba sešteti, odšteti med seboj, da dobi končni rezultat.

Za hip zaprem oči in um takoj odtava tja, kjer mir, tišina in ljubezen so doma. V lep temen, a kljub temu zelo svetloben kraj. Kraj v katerem prostora za zlo ni, ne bo. Občutek fenomenalen je, skoraj »nor«, kot lebdel, drvel zvezdam bi naproti.
Potem pa pride tisti »klik«, ko um zgine v temo, ko glava postane prazna in občutki izginejo, kot da jih nikdar ni bilo. Ko zopet postanem tako rekoč robot.

Zakaj ravnovesja v meni ni? Zakaj so nihanja tako ekstremna? Zakaj robot ali melanholik sem? Zakaj mora sredinska zlata pot izbrisana zame bit?
Izbira tako skopa je, da vprašam se kaj boljše je. » Bit robot al depresivc«? Še vedno rajše se odločim za drugo možno se varianto. Raje sem čustveno labilen človek, z vsemi čuti, ki jih premore človeško telo in se več kot pa brezum robot.
Raje trpim, prenašam tako fizične, kot tudi psihične bolečine, kot pa prazen nič in odsotnost, katere zavedaš se, da življenje mimo tebe gre, a spremeniti nič ne moreš, ker nemočen si. Posesan v črno luknjo, s katere izhoda ni!
Resnično rajši izberem trplenje, bolečino, solze, kot robata, od katerega tako ali tako nič ni, vsaj dobrega ne.
V robotu zlobna moja plat tiči in čaka, da kdo odpre ji pot, da zopet stopi na plan in uniči vse, kar dobra plat ljubi nadvse.

Tako ponovno pridem do vprašanj. Zakaj ravno v meni bojujeta se med seboj ti dve tako močni se osebi?
Če prelevim v tretjo se osebo, osebo opazovalko, lahko odkrito izrazim skrb in večno bojazen, katera končna beseda bo, katera zmagovalka in katera poraženka postala bo.

In za konec še par vprašanj postavi se. Le zakaj uživam v bolečini tako močno, le zakaj bolečina užitek in srečo prinaša mi? Le zakaj z užitkom ostro britev zarijem si v meso, le zakaj prebadam si telo?
Morda pa prav bolečina tista je, zaradi katere živimo, zaradi katere srečni smo?

[luci]

Beli Angel

Modro oko polno bolečine in trpečega dušenja zasolzeno je.
Solze po licu drsijo,
bolečino ostro ponazarjajo.
Črna dalija prekrita z žalostjo,
potiho počasi zapira se v temo.

Ljubezen njena močna, pristna in resnična je.
Taka ostane tud tedaj,
ko črna dalija zaprta za vse večne čase ostala bo.

Takrat spomni se na njo, beli angel moj.
Spomni se ljubezni, časa, zadnje ure, ki odbila je,
ko naposled vlogi morali zamenjati sta se.

Vedi da bedim nad tabo,
spremljam vsak tvoj gib, korak.
Vedi da toplota napolni mi srce razparano,
ko vidim srečno te.

Jaz te sreče nikoli nism mela,
čeprav sem si je nadvse želela.
Duša pregloboko v črnem breznu vklenjeno tičala je.
Tako globoko, da niti žarek svetlobe in upanje,
nista več dosegla je.

Drugače se ne da, ne gre,...

S teboj bilo lepo je, vedno bo!
A prišel je čas,
ko bremena ramen postala pretežka so.
Razumi vendar, da zaslužijo razbremenitve in osvoboditve si!

Oprosti mi, beli angel moj.

[rea]

Ko mine, in pusti spomine,
ko človek ima le te, in le teh se vedno oprime.
Ko v življenju pride trenutek sreče, ga ne spreglej,
toplo se mu nasmej.
Ne čakaj na več ali na manj, ker sreča je to, s čemer trenutno si obdan.
Sije sonce, čakaš mavrico ... zaman.
Tak je tvoj vsakdan, ni z radostjo naravnan.
Obrni se, povzpni se, pripri oči, stopi više, potrudi se - aha, že vidiš.
Na obzorju misli, čutiš jo.
Sedaj verjameš, da v tvojih očeh vsak dan je z njo obsijan.
Kot naše počutje pade in se povzpne,
tako tudi mavrica nikdar zares ne umre.
Tam čaka, v zraku visi, da ljudi razveseli ...
tisti čas, tiste ljudi, med katerimi kdaj znajdeš se tudi ti.
Nikoli ni težko dojeti, da je pravzaprav najlaže samo se prepustiti in verjeti, da te preseneti.

[SaRcHiiQaa]

Kršm svoje načelo,
tisto, da o tipu razmišlam sam 3 dni,
in kršm svoje načelo,
da odnos temelji na fizičnem, za tistih par noči.

K pol se zmer userjem,
se umaknem in grem stran.
Bedno, k bi usaj vedla zakaj to delam –
sm se probala spremenit, pa je blo zaman.

Ampak pr teb je drgač, ni več kompleksov,
in zdi se mi kot da ne poznam več sebe.
Ni mi useen, ni mi brezveze
in lagala bi če bi rekla da se mi jebe.

Ja, rada bi bla stabo,
in ja, hočem te imet,
te gledat, okušat in obdržat,
ker mi je končno ratal načela zatret.

Pa se ena ful stara ..

Smešno, kako se v življenju vse obrne
misliš, da si ti tisti, ki drži vse niti
a ni res, ker se vse podira
in svojih čustev ne moreš več zakriti.
Kot hiša iz kart sesuje se
tako se sesuje tvoj celotni jaz
uniči celotno podobo
za vedno ti spremeni obraz.
Nevzdržna razdvojenost v meni,
kot da me skala k tlom tišči
kot da srce mi razpada
kot da me dejansko boli.
Dilema in obžalovanja, ki jih imam preveč
Želja, da bi zavrtela čas nazaj
ga prebrala kot odprto knjigo
da bi vedela zakaj.
Najmočnejše čustvo pa je spoznanje
da je to tisto pravo, tisto resnično
samo in le to me ubija
vsemu se moram odreči, in to ni pravično ...

[Dragica]

To pesmico sem napisala za Saško Lendero, izšla bo na posebni kompilaciji, julija 2008.


SVOBODNA SEM

Zadnje čase zapiram se vase,
osamljena in sama duša je ledena,
vabi me omama a v duši drama.
Odvrgla bom okove več ne bom trpela,
podrla vse zidove jaz bom poletela.
Prezrla bom poglede izkopala se iz bede,
ne bom si dovolila da porežejo mi krila.

Refren:

Svobodna sem, svobodna sem,
nihče mi nič ne more,
svobodna sem, svobodna sem,
popustile so zavore.

Življenje bom užila ne bom se več borila,
zakaj si ne dovolimo, da srečni smo, da živimo,
da skačemo se veselimo, uživamo poletno klimo.

Refren:

Svobodna sem, svobodna sem,
vse je spet lepo,
svobodna sem, svobodna sem,
vedno bo tako.

[Hevea]

Dragica, sej vem da se ti zajebavaš, ma pomojem bi ti to kdo res kupu (sploh kšna Saška). Delaj si biznis!

[Kinky]

Đizs, saj ta komad je dejansko boljši od polovice komadov na lestvicah sedaj. Še kakšna lepa melodija, lahko jo pošlješ Werneju, da jo uglasbi, ali mogoče tipu od Saške.

Začetek bi mogoče bil na citre, nato bi čez udaril grški melos, oh ja, že voham hit.

[Dragica]

Citre hahaha

[Kinky]

Lahko nardimo metalsko verzijo.

Kjer citre obredno zažgemo ko se konča prvi del.

[Frida]

Kok ste odpuljene, babe

[Adriane]

Nore ste, majekemi!

Drugače si to super spesnila Dragica. Resno!

[Dragica]

Sestrična hodi v 6.razred in so mel za DN napisat pesmico o družini, pa me je prosila, če ji jo sestavim. In jaz dobra duša jo v trenutku spesnim, pa je ni hotela nest v šolo. Sploh ne vem zakaj?


Čedalje več družin je pravih razvalin,
moški se ženejo za dnarjem, žene sexajo z vrtnarjem.
Za otroke jim pa dol visi, samo, da se pije in veseli in, da ata s sosedo spi.
Vrednote res so postale raztrgane cote, držijo se jih le še klošarske srote.
Ma kaka družina, dej mi raj za liter vina.


A ni čist ok?

[Hevea]

Meni se zdi pravi poetični vrhunec!

[Kinky]

Popolnoma primerna za 6.razred OŠ, se strinjam.

[*simoncy*]

Odprem oči in se zazrem skozi okno. Jutro. Kako hitro, a tiho se je prikradlo. Sonce, svežina…ki se lahko v momentu spreobrne v nevihto.
Odprem oči in se zazrem vate. Ljubezen. Kako hitro, a tiho se je prikradla. Sreča, veselje…ki se lahko v momentu spreobrne v nemir.
Ne vem zakaj, so mi misli privabile oblake, ko pa je bilo tako lepo. Pustila sem se tem oblakom. Dovolila, da opravijo svojo pot. Sedaj živim v njihovem objemu, nasičenem z nevihto. In trpim.
Ironično, mar ne? Privabim sonce a takoj za tem, ga sama odslovim. Popolnoma sama. Le kdo bi razumel moje mazohistično vedenje. A sedaj ni poti nazaj. Nekoč bo zopet posijalo upanje. Nekoč...

[luci]

Naj navdih v tančiso najtemnjejših alg se odane,
in naj skrivnost prekrita s tančico globoke modre veličine ostane...

Kam izginile so oči sanjave,
kam izginil je pogled iskriv?
Kam izginil je nasmeh prešeren,
kam veselje in kam radost z njim.

Kam izginile roke so tople, nežne
in kam objem močan, vabljiv?
Kam izginili so dotiki nežni, ustne sočne
in kam poljubi strasti se hrepeneče.

Kam izginil ta je čas mladosti,
in kam izbrisale so poti se skupne?
Vsaka sled za njimi s poslednjim dnem,
bolj v nevidnost vodi.

A, vseeno, v koščku mogočne mišice utripajoče,
ona biva, živi in bije zate.
Čaka nate, čaka na nevidno sled.

[Princeska]

Šepetaj
danes vse
slišim naglas
Šepetaj
saj odmeva
kar govoriš
Šepetaj
ker sovražim
tvojo robatost


Šepetaj
in ne drgni
frekvenc
še bolj


so obrabljene
besede ljubezni
zaradi tebe...

[Sanies]

Wau, Princeska, lepo..

[kristy]

Pesmi v takem stilu se bodo učile naslednje generacije.Se reče poezija novejšega časa

Retard.
žnblj.
KLINAC
kruh s pašteto.
ptica na veji.
dva pedra na klopci.
miza brez noge.
strašilo brez glave.



(pa ne delam se norca)